Knjiga o tržaškem protifašistu Romanu Pahorju izpod peresa njegovega vnuka, novinarja Petra Verča (zgrajena na prvoosebni pripovedi Pahorjeve prvorojenke Sonje), je knjiga o kalvariji tega voditelja mladinskega gibanja in generaciji, ki je okusila nasilje v času razbohotenja fašizma.

Romana Pahorja (Trst, 1903 – Izola, 1951) zgodovinopisje doslej ni uvrščalo v sam vrh uporništva na Primorskem. Čeprav je imel nesporne zasluge v narodnoobrambnem delovanju na Tržaškem, je vselej ostajal v senci tistih, ki so bili obsojeni na najhujše kazni na obeh tržaških procesih (1930 in 1941) ali pa so zavzeli najodgovornejše položaje v povojni prebuji narodovega življenja. S pomočjo pisem, arhivske dokumentacije, pričevanj in spominov je avtor v popolnejši luči predstavil deda in odstrl nekatera manj znana poglavja iz primorske zgodovine.

Svoj prvi mladinski krožek Prosveta je Pahor ustanovil pri sedemnajstih letih v delavskem rajonu Svetega Jakoba v Trstu. Na noge je postavil tudi dijaški krožek Zora leta 1922, ki pa je bil razpuščen, ker ga oblasti niso dovolile (je pa imel v njegovem življenju poseben prostor, saj je na ustanovnem občnem zboru spoznal bodočo ženo, Angelo Grmek). Dve leti kasneje je bil med pobudniki dijaškega krožka Nicolò Tommaseo, poimenovanega po Italijanu najbrž zato, da oblast ne bi preprečila njegove ustanovitve. Pomagal je ustanavljati tudi druge skupine mladih, tako v mestu kot v njegovem zaledju, in postal tajnik Zveze mladinskih društev ter urednik mesečnika Naš glas, glasila združenja slovenskih višješolcev v Italiji.

Vrenje v mladinskih vrstah ni bilo naključno. Mlajša generacija je namreč sporočala starejši, ki je držala vajeti narodovega življenja v rokah (v prvi vrsti političnemu društvu Edinost), da ni zadovoljna z mlačno politiko in pretirano lojalno držo do oblasti. Ob krčenju narodnih pravic je mlajši, bojevitejši rod zahteval odločnejši angažma.

Tudi v vrstah mladih so se sčasoma pojavile razlike. Po prepovedi delovanja slovenskih prosvetnih društev leta 1927 je najodločnejša skupina ustanovila organizacijo Borba, ki je uporabljala revolucionarne prakse. Od njih se je Roman Pahor distanciral, a je bil žrtev reakcije italijanskih oblasti; njega in druge voditelje mladinskega gibanja (Jožeta Deklevo in Dorčeta Sardoča) je naslednje leto poslala v konfinacijo na otok Ponza, 60 navtičnih milj od Neaplja. Na njem je v različnih obdobjih prisilno bivalo več znanih protifašistov: prihodnji predsednik republike Sandro Pertini, oče evropskega federalizma Altiero Spinelli, podpredsednik vlade v šestdesetih letih Pietro Nenni idr. Zaradi udeležbe pri gladovni stavki so Pahorja za nekaj časa zaprli v zapore v Neaplju. Na Ponzi sta se Roman in Angela leta 1932 poročila in tam živela do konca tega leta; zaradi amnestije istega leta, odrejene ob desetletnici pohoda na Rim, sta se nato vrnila v Trst. Iz njunega zakona se je rodila hčerka Sonja.

Razmere v Trstu so bile ob Romanovem prihodu znatno težje kot nekaj let prej. Po usmrtitvi štirih obsojencev na bazovski gmajni je protifašistično gibanje med Slovenci doživelo hud udarec, ni pa zamrlo. Nasprotno, odpor se je nadaljeval v drugačnih oblikah. Ena od teh je bilo obdarovanje slovenskih otrok s knjigami in drugimi darili ob božiču leta 1935 na Krasu. Ker je bil med snovalci akcije tudi Pahor, so ga oblasti leta 1936 obsodile na pet let konfinacije in spet poslale na Ponzo. Tam je ostal do amnestije ob rojstvu prestolonaslednikovega sina, leta 1937.

Po vrnitvi v rodno mesto se je zaposlil v zavarovalniški družbi in kot takšen je opisan, seveda z drugim imenom, v romanu Borisa Pahorja Parnik trobi nji (1964).

Pahorja so spet pridržali, skupaj z mnogimi drugimi, takoj po vstopu Italije v drugo svetovno vojno, junija 1940. Zaprli so ga v koprske zapore (za kratek čas jih je okusil že pred prvim odhodom na Ponzo), nato pa v tržaški Coroneo. Za nekaj mesecev so pridržali tudi ženo. Rodbina se je spet znašla na udaru, saj so že več let preganjali brata Draga in Justa. Oba sta bila zaprta; prvega od njiju so naposled konfinirali, drugi pa je po izpustitvi iz zapora, več let prej, zbežal v Jugoslavijo (po napadu nanjo so ga Nemci izročili italijanskim oblastem, te pa so ga internirale). Zaradi tega se nekateri družinski člani dolga leta sploh niso mogli srečevati.

Roman Pahor se je znašel med obtoženci na drugem tržaškem procesu, v skupini »intelektualcev in nacionalistov« (preostali skupini sta bili komunisti in »teroristi«). Obsodili so ga na dvanajst let zaporne kazni in poslali v kaznilnico San Gimignano v Toskano. Celico si je delil z Goričanom Avgustom Sfiligojem in Slavojem Slavikom, sinom znanega tržaškega odvetnika, ki si je pred prvo konfinacijo zaman prizadeval za njegovo izpustitev.

Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, so več kaznjencev zadržali v kaznilnici. Tako se je Pahor vrnil v Trst šele februarja 1944; bil je fizično izčrpan in je komaj še stal. Dolgoletno ždenje v konfinaciji in zaporih mu je dodobra načelo zdravje; zaradi živčne razrvanosti je imel velike težave že med prvim bivanjem na Ponzi.

Razmeroma kmalu je navezal stike z OF in postal sodelavec tržaške izpostave Mednarodnega Rdečega križa (MRK) oziroma Slovenskega Rdečega križa (SRK), delujočega na ozemlju pod nemškim nadzorom. Ko je bil na pobudo partizanske strani ustanovljen Rdeči križ Slovenije (RKS), je dobil Pahor nalogo, da ga organizira na Tržaškem. Ob delu za MRK in »partizanski« Rdeči križ je bil dejaven v OF, kar pa ni bilo enostavno. Zaradi sumov, da podpira partizane, so Nemci aretirali več vidnih predstavnikov te humanitarne organizacije in nekajkrat tudi Pahorja, čeprav brez hujših posledic. MRK ni samo pošiljal paketov internirancem, ampak je bil tudi posrednik na tajnih pogajanjih za zamenjavo visokih nemških oficirjev oziroma vidnih voditeljev odpora. Eno takšnih je bila akcija za zamenjavo Vita Kraigherja aprila 1945, ki pa ni uspela.

Rekonstrukcija biografskih potez bližnjih sorodnikov je naloga, ki večkrat vzbuja dvome o pristranskosti avtorja. Ni namreč nujno, da ti do obravnavane osebe zavzemajo zaželeno distanco; po drugi strani je pozitivna plat ta, da avtor prosto razpolaga z družinskim arhivom (ti so za zunanje raziskovalce večkrat zaprti ali pa vsaj priprti) in pozna družinske skrivnosti.

V našem primeru avtor posega na zelo občutljiva področja družinskega življenja. Odkrito piše o nesoglasjih med Romanom in Angelo leta 1940, kar je privedlo do tega, da je skrbništvo nad hčerko prevzela njegova sestra. Stalno policijsko nadzorstvo je namreč terjalo visok davek. Kasneje sta se zakonca spet zbližala, čeprav je tudi res, da se mož ni nikoli izneveril tistemu, kar je imel za svoje poslanstvo. Vselej se je angažiral, kjer je menil, da je treba, prav tako, kot smo videli, v najhujših trenutkih. Tudi po osvoboditvi je Pahor večkrat izginil, kot med fašizmom. Enkrat so ga celo zaprli skupaj z nekdanjimi zasliševalci. Nova oblast je bila nezaupljiva do njega, še posebej zato, ker ni bil izrazito ideološko opredeljen.

Avtor preverja tudi govorice, ali je ded po osvoboditvi sodeloval z Udbo. Pri tem odkrije, da je, verjetno pod prisilo, pomagal pri aretaciji ideologa Ljotićevega gibanja Hrvoja Magazinovića pri Bazovici.

Knjiga ne prinaša stereotipnega prikaza ključnih trenutkov, kot je bila osvoboditev Trsta. Skozi pričevalkine oči opisuje dogajanje v enem od naselij, kjer je bil prehod z ene oblasti na drugo še posebno buren – na Opčinah; iz hiše, kjer so partizani nastanili ranjence, »so prihajali grozni kriki bolečine, en partizan je povsem zblaznel. V spodnjem nadstropju pa so mnogi plesali in praznovali konec vojne, čeprav je z openske strani še odmevalo streljanje«. Pri tem opozarja na krhkost človeka ob hudih preizkušnjah, vendar mimo razlag, ki smo jih vajeni pri branju takšne literature. Hkrati odpira vprašanje usod nekaterih protifašistov, ki so se prav tako izpostavili in drago plačali svoj angažma. Eden od teh je bil Pavel Mokole, urednik tržaškega Dela. Sicer pa pisec knjige že takoj na začetku poudarja, da se knjiga opira na arhivske dokumente in druge vire, ob zavedanju, da njegova naloga ni razlaga teh; to poslanstvo naj pripada zgodovinarjem.

Pahor je po osvoboditvi še naprej delal na izpostavi Rdečega križa, nato pa prevzel nekatere druge funkcije, tudi kot direktor podjetja. To mu je povzročilo dodatne težave in še bolj načelo zdravje. Postal je tudi predsednik Slovensko-hrvaške prosvetne zveze. Žena mu je rodila drugo hčerko Nadjo, mamo Petra Verča.

Ob smrti leta 1951 je Jože Dekleva, s katerim je bil skupaj konfiniran, pred odprtim grobom vzkliknil besede, po katerih je knjiga dobila ime: »Nase si vedno pozabil. Bil si za vse, le ne zase.«