Uvod

Znano je, da so popisi prebivalstva »neizmerno velik zaklad«Andrej Studen, »Popis prebivalstva – neizmerno velik zaklad Zgodovinskega arhiva Ljubljana,« Arhivi 22 (1999): 187. za zgodovinarje, demografe in genealoge. Pomen popisov ni bil le v tem, da se prešteje prebivalstvo, ampak predvsem v prikazu socialne in gospodarske strukture prebivalstva.Lojze Pipp, »O zgodovini statistike, ljudskih štetij in popisov prebivalstva,« Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934): 195. Za historično demografijo ima prednost pred drugimi viri njihova serialnost, ki omogoča primerjave in pregled skozi daljše časovno obdobje. Njihova slabost je v tem, da so se načeloma izvajali vsakih deset let, kar onemogoča opazovanje kratkotrajnejših sprememb, hkrati pa iz njih ne izvemo veliko o osebnih pogledih popisanega prebivalstva in drugih osebnih okoliščinah.

Kljub temu, da so bili popisi prebivalstva vir že za kar nekaj raziskav,Gl. uporabljeno literaturo. to ne pomeni, da so njihovi podatki izčrpani. Z digitalizacijo popisnega materiala v Sloveniji in tujini so postali še dostopnejši, hkrati pa odpirajo nove možnosti raziskav.

Podatki popisov prebivalstva so uporabni le, če dobro poznamo ozadje in okoliščine njihovega nastanka. Članek je namenjen predstavitvi zakonodaje, načina popisovanja in zbranih podatkov. Za analizo popisnih kategorij sem uporabila ljubljanske popise prebivalstva od leta 1857 do 1931,SI ZAL LJU/0504 Mesto Ljubljana, statistični popisi, 1830–1942. saj so zelo dobro ohranjeni in tudi digitalizirani.Za analizo so bili uporabljeni digitalizirani popisi iz interne baze INZ. Digitalizacija popisov in izdelava podatkovnih baz je tema zadnjega dela članka. Čeprav so bili državni popisi načeloma enaki za vse prebivalstvo, lahko pri ohranjenem gradivu drugih krajev pride do odstopanj. Razširjen popis stanovanjskih razmer je bil denimo narejen le za večja mesta ali pa je za kraj ohranjena le popisna knjiga občine, ki je skrajšana oblika državnega popisa in vsebuje manj podatkov. Popise prebivalstva so občine včasih izvedle za lastno uporabo, takšna primera sta ljubljanska občinska popisa prebivalstva iz leta 1921 in 1928, še več jih je bilo na primer v Trstu.Roberto (Robi) Sturman, »Matična služba in občinski popisi prebivalstva v Trstu (1859–1875),« Kronika 67, št. 3 (2019): 497–512.

Popisi prebivalstva v habsburški monarhiji

Prvi »popis duš« v avstrijskem delu Avstro-Ogrske je bil izveden leta 1754 (in nato vsake tri leta), a je bila izvedba pomanjkljiva in podatki nezanesljivi.Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni (Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1936), 16. Pravi trdni temelj realnega števila prebivalcev so dale šele vojaške konskripcije iz leta 1770.Ibidem, 38. Gl. tudi Janez Cvirn, »Vojaška konskripcija leta 1770/71,« v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju 1910. Jezik, narodnost, meja, ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana: Založba ZRC, 2012), 9–24. Prvi moderni popis prebivalstva je bil izveden leta 1857. Zbrani podatki so bili namenjeni za uporabo celotni državni upravi, ne le vojski (kot konskripcije). Za državo je bilo popisovanje »ena najvažiših podstav za dobro uravnano državno, deželno in občinsko gospodarstvo«.Popisna pola (naznanilnica) iz leta 1869. Poleg tega, da se je podrobno popisalo vse prebivalstvo (ne le moško), je največji doprinos h kakovosti popisa v primerjavi s konskripcijami določitev t. i. kritičnega datuma popisa.Andrej Studen, »Moderni avstrijski popisi prebivalstva 1857–1910,« v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju 1910. Jezik, narodnost, meja, ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana: Založba ZRC, 2012), 27. Popisovalci so morali izpolniti podatke za stanje na določen datum, čeprav je popisovanje potekalo v daljšem časovnem obdobju.

Popisi prebivalstva v Kraljevini SHS/Jugoslaviji

Prvi popis prebivalstva v Kraljevini SHS bi morali izvesti 1. januarja 1921 za stanje z 31. decembra 1920, a so ga zaradi prepozno dospelih popisnih pol preložili na 1. februar 1921 (za 31. januar 1921).»Naredba poverjeništva za socialno skrbništvo, s katero se popis prebivalstva in domačih živali prelaga na dan 31. januarja 1921,« Uradni list deželne vlade za Slovenijo 2, št. 148, 23. 12. 1920, 710, št. odredbe 484.

To je edini ljubljanski popis, ki ni ohranjen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Najverjetnejši razlog je, da dokumentacije, poslane direkciji državne statistike v Beogradu,»Uredba o popisu prebivalstva in domače živine dne 31. decembra 1920,« Uradni list deželne vlade za Slovenijo 2, št. 122, 23. 10. 1920, št. odredbe 385. Ni še jasno, ali je popis ohranjen v Beogradu. po opravljeni statistični obdelavi niso vrnili občini, kot je bilo v navadi pri avstrijskih popisih. O neustaljenosti navade, da bi se gradivo vračalo na nižje administrativne enote, je mogoče sklepati tudi iz zakona o popisih iz leta 1931, ko je bilo izrecno naročeno, da morajo občine po končanem pregledu in reviziji vseh obrazcev narediti prepise vseh družinskih listov za sestavo lastnih popisnih knjig.»Pravilnik za izvršenje popisa prebivalstva, kmetijskih gospodarstev in domače živine v kraljevini Jugoslaviji dne 31. marca 1931. leta,« Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine 2, 21. kos, 26. 3. 1931, 404, § 59. To objasni tudi dejstvo, zakaj so od popisa iz leta 1931 ohranjeni družinski listi, ne pa tudi posamezne popisnice.

Popis prebivalstva je potekal podobno kot v Avstro-Ogrski, le upravni postopek od občinske do državne statistike je bil prilagojen novi administrativni ureditvi.»Uredba o popisu prebivalstva« in »Pravilnik za izvršenje popisa prebivalstva«. Jugoslovanski popisi niso več poznali razlike med naznanilnicami in zapisnicami, so bili pa popisi oseb oblikovani drugače, saj so bili zavedeni na dveh obrazcih – družinskem listu in popisnici. Družinski list je spominjal na avstrijsko popisno polo, v njej so bili popisani vsi člani gospodinjstva in večina podatkov. Družinske liste naj bi izpolnil popisovalec, iz podatkov, ki jih je »poglavar družine ali njegov zastopnik« vpisal v popisnice. Popisnica je bila obrazec za posamezno osebo, ki je vsebovala večjo količino podatkov.

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana hranijo vzorce popisnih pol in nekaj še neurejenega materiala, povezanega s popisom iz leta 1921 (dopise, povezane s popisovanjem, drobce izborov popisovalcev, delne sezname ulic in stanovanj, preliminarna štetja rezultatov idr.).SI ZAL LJU/0504, t. e. 2 in t. e. 3. Iz vzorčnih pol lahko razberemo, po čem so spraševali. V družinskih polah so najprej ločili med prisotnimi (trajno ali začasno) in začasno neprisotnimi osebami. Vse rubrike na poli (razen imena in priimka) so imele že naštete možne odgovore, tako da so popisovalci le označili izbrani podatek. Pri državljanstvu je bilo na izbiro državljanstvo Kraljevine SHS, tuje državljanstvo ter možnost »še ne odločeno«, ki so jo izbrali tisti, ki so še imeli možnost optiranja. Pri veroizpovedi so bile na izbiro pravoslavna, rimskokatoliška, grškokatoliška, evangeličanska, muslimanska, izraelska, druga ali možnost brez konfesije. Pri maternem jeziku so bili na izbiro srbski ali hrvaški, slovenski, drugi slovanski, romunski, italijanski, nemški, madžarski, arnavtski (albanski) in drugi jezik.

Popisnica, ki je bila namenjena popisu posameznih oseb, je bila natisnjena enostransko in je prav tako imela že vnaprej določene možne odgovore. Pri vprašanjih, ki so bila že v družinskem listu, so bili ponujeni enaki možni odgovori, le da je bilo treba pri tujih državljanih in osebah druge vere te podatke natančneje specificirati. Izjema je bil materni jezik, kamor se je ta prosto vpisal. Podatki, po katerih so vpraševali in ki niso bili zajeti v družinskem listu, so bili naslednji:

Družinski stan, kjer so bile na izbiro možnosti samski, poročen, vdovec in ločen. V navodilih je bilo izrecno poudarjeno, da kot družinski stan štejejo le uradna razmerja, torej sodno ločen in poročen, druge oblike skupnosti se niso vpisovale. »Ali je poglavar družine oziroma v kakšni stopnji je nasproti poglavarju«. Kdaj je rojen. V obrazcu so bili že določeni prostori za ločen vpis dneva, meseca in leta rojstva. Kje je rojen. V obrazcu je bilo razdelano, da se je ločeno vpisalo kraj, občino, okraj (srez), deželo (okrožje) ter za tujce še državo. Poleg maternega jezika je bilo postavljeno tudi vprašanje o tem, katere tuje jezike oseba še govori. Pismenost: popisani je imel na izbiro ali bere in piše, samo bere ali je nepismen. Glavni poklic: vpisati je bilo treba vrsto poklica (kmetijstvo, obrt, industrija ipd.) in stopnjo v poklicu (samostojen poklic, pomočnik, uradnik, delavec ipd.). Upokojenci so morali vpisati tudi poklic pred upokojitvijo. Postranski poklic oziroma zaslužek. Osebe brez poklica oziroma tiste, ki s svojim poklicem niso služile (gospodinje, dijaki idr.), so morale navesti tudi osebo, ki jih vzdržuje. Označiti so morali, ali so bili v vojni in v kateri polk so bili kot obvezniki vpisani. Vpisati je bilo treba, ali ima oseba telesne ali duševne pomanjkljivosti, na izbiro so bile možnosti: slep na obe očesi, gluhonem, slaboumen (idiot) in umobolen. Označiti so morali tudi, ali ima oseba to hibo od rojstva, ali je posledica vojne ali je do nje prišlo kako drugače. Ločeno so se vpisovale še druge telesne napake, na primer, da so bili brez udov ali drugih telesnih delov. Napisati je bilo treba, ali so poškodbe posledice vojne ali česa drugega. Pri zadnjem vprašanju je bilo treba vpisati, ali živijo v kraju stalno ali začasno, in če zadnje, v katerem kraju stalno bivajo. Za odsotne osebe je bilo treba vpisati kraj bivanja.

Ločeno so se popisovale kmetije (List za kmetijska gospodarstva), obrazec za popis domačih živali pa je bil namenjen tistim, ki niso imeli kmetijskih obratov, a so bili lastniki živali. Popisovalo se je govedo, konji, ovce, koze, prašiči, perutnina, bivoli, mezgi in mule, osli in čebelji panji. Zanimivo je, da popis ni vključeval skoraj nobenih podatkov o stanovanjskih razmerah, le v obrazcu za opis popisnega kroga (rajona) je bilo treba označiti, ali so na parceli hiše ali druge oblike bivalnih prostorov (barake, votline ipd.) in iz kakšnega materiala so zgrajene (opeka, beton, les idr.).

Družinska pola je bila namenjena hitremu izračunu osnovnih podatkov in je bila podlaga za sumarne preglede, ki so služili za objavo predhodnih popisnih rezultatov. Popisnice so bile namenjene podrobnejši analizi, ki je izšla kot dokončna statistika.SI ZAL LJU/0504, t. e. 2, Pravila in navodila za popisovanje prebivalstva in domačih živali, 9. Tako kot v habsburški monarhiji so tudi popisi v prvi Jugoslaviji dvigali politični prah. Objavo rezultatov popisa po maternem jeziku je z vetom preložil minister za zunanje zadeve, saj bi jih lahko enačili z narodnostjo. Javni podatki bi lahko vplivali na pogajanja oblikovanja državnih mej države, še bolj pa na odprta vprašanja priznavanja pravic nacionalnim manjšinam.Zoran Janjetović, Deca careva, pastorčad kraljeva: nacionalne manjine u Jugoslaviji 1918–1941 (Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, 2005): 62, 63.

Prethodni rezultati popisa stanovnistva u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca 31 januara 1921 godine so izšli leta 1924 v Beogradu, dokončni rezultati pa leta 1932 v Sarajevu z naslovom Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 januara 1921 god. Uradni razlog za tako pozno objavo je bilo čakanje na dokončno oblikovanje mej.Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 januara 1921 god. (Sarajevo: Državna štamparija, 1932), V.

Ljubljanska občina je decembra leta 1921 izvedla mestni popis prebivalstva, najverjetneje prav zaradi odsotnosti državnih popisnih pol in točnih podatkov. Hkrati so lahko z mestnim popisom zbrali tudi vsebine, ki so bolj ustrezale občinskim potrebam. Poleg standardnih podatkov, imena in priimka, razmerja do najemnika stanovanja, družinskega stanu, datuma in kraja rojstva, poklica ter domovinske pravice, so spraševali še po podatkih, od kdaj oseba biva v Ljubljani in od kdaj v tem stanovanju. Vprašali so tudi, ali ima hrano v stanovanju, hišo izven mesta (in kje), ali imajo podnajemniki lastno pohištvo ali v najemu ter ali se je oseba odselila (kam in kdaj).

Po bivalnih okoliščinah se je spraševalo v dveh stopnjah, za celotno zgradbo (hišna pola) in za posamezno stanovanje (popis stanovanja in oseb). V zvezi z zgradbo je občino zanimalo, kdaj je bila zgrajena, ali ima prizidke, kdo je lastnik in kako je prišel do lastništva (zgradil, kupil, podedoval ipd.). Zapisati je bilo treba, ali gre le za stanovanjsko zgradbo ali tudi poslovno (in če da, za kateri obrat je namenjena), koliko nadstropij ima, ali obstajajo kletna ali podstrešna stanovanja, koliko stranišč, stanovanj, poslovnih prostorov in strank je v zgradbi. Ta vprašanja so se nahajala na prvi strani hišne pole, na notranji strani pa je bila tabela, kjer so bili našteti najemniki posameznih stanovanjskih (poslovnih) enot, v katerem nadstropju, koliko in katere prostore ima (sobe, kuhinja, kopalnica idr.), koliko oseb tam biva in kolikšna je letna najemnina.

Kljub umanjkanju nekaterih podatkov lahko zaradi dostopnosti, namesto državnega popisa, pri longitudinalni raziskavi uporabimo mestni popis. Nekatere vsebine lahko kombiniramo tudi s statističnimi podatki iz državnega popisa, a je pri tem potrebna posebna pazljivost, saj so podatki narejeni za celo občino in na drug datum. Pri podatku o jeziku pa moramo vedeti, da primerjanje številk z avstrijskimi popisi ne pride v poštev, saj so takrat spraševali po občevalnem jeziku, v novi državi pa po maternem.

Ljubljanska občina je 31. januarja 1928 izvedla še en mestni popis prebivalstva, saj je izgubila pregled nad prebivalstvom in razmerami v mestu. Prebivalci niso več redno javljali sprememb (selitev, porok, sprememb domovinske pravice itd.) magistratu.Teja Krašovec, »Primorski priseljenci v Ljubljani – v luči popisa prebivalstva iz leta 1928,« Arhivi 35, št 1 (2012): 96. Popisu je bil priključen tudi popis stanovanj. Statistične rezultate popisa je predstavil Vladimir Leban v Geografskem vestniku,Vladimir Leban, »Doseljevanje v Ljubljano,« Geografski vestnik XVIII, št. 1-4 (1946): 60–93. podrobno pa popis opiše Teja Krašovec v članku o primorskih priseljencih v Ljubljani.Krašovec, »Primorski priseljenci,« 91–104. Popis je zanimiv tudi zato, ker ga je občina sproti dopolnjevala. Popisana je morala biti vsaka selitev, nova hišna številka in drugo. Te dodatne popisne pole so nato vstavili k prvotnemu popisu (podatki so se posodabljali vse do državnega popisa leta 1931). S sprotnim dopolnjevanjem in beleženjem sprememb laže sledimo spremembam v mestu, a bi morali, zaradi natančnosti podatkov, v primeru statistične obdelave in primerjave z drugimi popisi te pole odstraniti.

Naslednji državni popis so izvedli za t. i. kritični datum 31. marec 1931. Popis je bil sestavljen iz podobnih obrazcev kot prejšnji. Razlika je bila v nekaterih vprašanjih in bolj odprtih možnostih pri odgovorih. V družinskem listu so spraševali po imenu in priimku, spolu, družinskem stanu, razmerju do poglavarja, datumu in kraju rojstva, domovinski občini, veroizpovedi, narodnosti, maternemu jeziku in poklicu. Osebe so razdelili glede na prisotnost (trajno prisotne, začasno prisotne in začasno odsotne).

Prepisi družinskih listov državnega popisa Ljubljane so ohranjeni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, medtem ko lahko vprašanja iz popisnic razberemo le iz navodil za izpolnjevanje, ki so bila skupaj s pravilnikom o popisovanju objavljena v Službenem listu.»Pravilnik za izvršenje popisa prebivalstva,« 405–10. A tudi navodila ne razkrivajo vseh vprašanj, saj nekatera »niso potrebovala razlage«.

Iz navodil razberemo, da so spraševali:

2. vprašanje: po spolu popisane osebe; 3. vprašanje: po družinskem stanu, kjer je bilo tako kot v popisu iz leta 1921 možno vpisati le zakonsko določene oblike skupnosti; 4. vprašanje: ali je oseba družinski poglavar oziroma v kakšnem odnosu je do njega; 5. vprašanje: po datumu rojstva, kjer je bilo poudarjeno, da mora biti zapis po novem koledarju; 7. vprašanje: kdaj so se preselili in od kod (namenjeno je bilo le tistim, ki niso bili rojeni v kraju popisa); 8. vprašanje: ali je oseba trajno ali začasno prisotna. Začasno prisotni so morali navesti še, kje stalno bivajo; 9. vprašanje: po državljanstvu, kjer so lahko izbrali jugoslovansko ali tuje (ter morali dopisati, katero); 10 vprašanje: po veroizpovedi, kjer so lahko to prosto vpisali, ne glede na to, ali je bila priznana ali ne, zahtevano je bilo le, da se vpiše tudi, kateri cerkvi je pripadala; 11. vprašanje: po narodnosti, pri čemer je bila za domače prebivalstvo mišljena jugoslovanska, za tujce pa tista, s katero so se identificirali. Ker je bilo polje za vpis prosto, se iz družinskih listov vidi, da jih je veliko vseeno vpisalo slovensko, srbsko ali hrvaško narodnost; 12. vprašanje: po maternem jeziku, kjer je bilo dovoljeno, da ga vsak vpiše po vesti. Tako kot za narodnost je bilo napisano, da gre za svobodno izbiro in da nihče (tudi popisni organi) ne sme vršiti pritiska glede odgovorov; 15. vprašanje: po glavnem poklicu, kjer so morale osebe čim natančneje opredeliti vrsto dela in stopnjo v poklicu; 16. vprašanje: po postranskem zaslužku; 17. vprašanje: po osebi, ki jih vzdržuje. Namenjeno je bilo osebam brez poklica oziroma tistim, ki s svojim poklicem niso služili (gospodinje, dijaki idr.).

Vprašanja zgoraj so oštevilčena tako kot v navodilih za izpolnjevanje. Za manjkajoča vprašanja lahko do določene mere sklepamo na podlagi predhodnih popisov, predvsem iz leta 1921. Poleg imena in priimka pod številko 1 je najverjetneje manjkajoče vprašanje pod številko 6 kraj rojstva, pod 13 ali 14 pa pismenost (pismenost je bila zagotovo vključena, saj je analizirana v statistiki rezultatov popisa). Po domovinski pravici v popisnici niso spraševali, saj v navodilih piše, da morajo popisovalci pri izpolnjevanju družinskih listov to vprašati poglavarja družine, ker tega podatka v popisnicah ni.Ibid., 403, § 46. Verjetno so spraševali tudi po hibah, a manj podrobno kot v prejšnjem popisu, ko so bili ti podatki relevantnejši zaradi bližine prve svetovne vojne. Druge podatke težje izluščimo, saj celotne analize podatkov niso nikoli izdali. Prva knjiga Definitivni rezultati popisa stanovništva: od 31 marta 1931 godine iz leta 1937 analizira število prisotnega prebivalstva, število hiš in gospodinjstev,Definitivni rezultati popisa stanovništva: od 31 marta 1931 godine. Knj. 1, Prisutno stanovništvo, broj kuća i domaćinstava (Beograd: Državna štampa, 1937). druga prebivalstvo po veroizpovedi,Definitivni rezultati popisa stanovništva, Knj. 2, Prisutno stanovništvo po veroispovesti (Beograd: Državna štampa, 1938). tretja po pismenosti in starosti,Definitivni rezultati popisa stanovništva, Knj. 3, Prisutno stanovništvo po pismenosti i starosti (Beograd: Državna štampa, 1938). četrta po glavnem poklicu.Definitivni rezultati popisa stanovništva, Knj. 4, Prisutno stanovništvo po glavnom zanimanju (Beograd: Državna štampa, 1940). Izhajanje statistik je prekinila druga svetovna vojna. Med bombardiranjem Beograda je bilo uničeno gradivo s podatki o narodnosti in podatki o maternem jeziku po občinah, ohranili pa so se podatki po srezih.Borče Ilievski, »Turci u Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Demografska analiza na osnovu popisa stanovništva 1921. i 1931,« Istorija 20. veka 36, št. 1 (2018), 37. Preostali popisni material je zaplenila nemška vojska in leta 1943 je na Dunaju izšla statistična publikacija o maternem jeziku in veroizpovedi.Die Gliederung der Bevölkerung des ehemaligen Jugoslawien nach Muttersprache und Konfession nach den unveröffentlichen Angaben der Zählung von 1931 (Wien: Selbstverlag der Publikationsstelle, 1943). Podrobnejšo analizo teh podatkov je po vojni izdal še Državni statistički zavod.Stanovništvo predratne Jugoslavije po veroispovesti i maternjem jeziku po popisu od 31. III. 1931 godine – pregled po srezovima, Državni statistički ured, serija II, sveska 3 (Beograd: Državna statistika, 1945).

Tudi s popisom iz leta 1931 so se popisala kmetijska gospodarstva, za nekmetijske obrate pa je bil izdelan ločen popis domačih živali. Na obrazcu List za zgradbe v mestu so bile podrobneje popisane stanovanjske razmere. Poleg podatkov o lastništvu so oblasti zanimali vsi objekti pod isto hišno številko, nameni teh zgradb, število nadstropij, leto izgradnje, obstoj vodovodnega priključka, kanalizacije idr. Na drugi strani obrazca so bila popisana posamezna stanovanja. Zaradi nejasnosti navodil vprašanja niso razvidna. Razberemo lahko le, da so bila vprašanja povezana s številom in namembnostjo prostorov (sobe, kuhinje, kopalnice, predsobe, verande idr.).

Po pregledanih podatkih lahko ugotovimo, da medvojna popisa nista kaj dosti revnejša s podatki, kot so bili stari avstrijski popisi. Zbranih je bilo kar nekaj podatkov, ki jih nikoli niso v celoti statistično obdelali (ali vsaj javno objavili). Skromna je tudi njihova ohranjenost, ker se popisni material ni vračal na občine.

Digitalizacija popisov in možnost njihove uporabe

Raziskovanje demografskega razvoja v preteklosti zagotovo ovira velika količina podatkov. Več raziskovalcev zato opozarja na pomembnost timskega dela in zadostnega financiranja takšnih projektov.Prim. Marta Verginella, »Fran Zwitter in demografska zgodovina,« v: Zwittrov zbornik. Ob stoletnici rojstva zgodovinarja dr. Frana Zwittra (1905–1988) (Ljubljana: Zbirka zgodovinskega časopisa 31, 2005), 33. Aleksej Kalc, »Demografija mest pred moderno statistiko, s posebnim poudarkom na 18. stoletju in vprašanju urbanega priseljevanja,« Acta Histriae 14, št. 2 (2006): 370, 371. Z nastopom tehnološke dobe se pogoji za raziskovanje dolgoročnih historičnih demografskih trendov hitro izboljšujejo, saj je na voljo vedno več historičnih mikropodatkov ( NAPP, I-CeM, EHPS-Net itd.).Andrej Pančur, »Družinske in bivanjske razmere starejših na Dolenjskem leta 1869: analiza popisov prebivalstva,« v: Starost – izzivi historičnega raziskovanja, ur. Mojca Šorn (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017), 164, 165.

Digitalno transformirani historični podatki v marsičem olajšajo delo raziskovalcev, saj so že zbrani, primerni za statistične obdelave in zaradi novih tehnoloških rešitev omogočajo raziskave, ki bi bile drugače nemogoče ali pa vsaj časovno prepotratne. Po drugi strani pa ti že zbrani podatki odpirajo nove metodološke probleme.Jenifer Edmund, »Will Historians Ever Have Big Data?,« v: Computational History and Data-Driven Humanities: Second IFIP WG 12.7 International Workshop, CHDDH 2016, Dublin, Ireland, May 25, 2016, Revised Selected Papers, ur. Bojan Bozic et al. (Springer: Cham, 2016): 91–105, pridobljeno 15. 6. 2022, https://doi.org/10.1007/978-3-319-46224-0_9. Sally Wyatt. »What Are We Talking about When We Talk about Data in the Humanities?,« DARIAH 2019, pridobljeno 20. 7. 2019, https://www.youtube.com/watch?v=fmziX4lHBoc.

Največja lekcija, ki jo je znanost prejela od postmodernizma, je gotovo večja metodološka samokritičnost in večji dvom v lastno objektivnost. Z vzponom tehnologije in njenim vse večjim vplivom na znanost se vera v mogočo popolno objektivnost vrača. Znanost informacijske dobe prinaša nov val pozitivizma. Z napredkom tehnologije napreduje zmožnost zbiranja podatkov, nastajajo velike baze – big data, ki znanstvenikom vseh disciplin (tudi humanistike in družbenih znanosti) omogočajo raziskovanje v mnogo širšem smislu, kot je bilo mogoče kdaj prej. Zaradi vedno večje vpletenosti računalnikov, količine in možnosti strojnega zbiranja ter branja podatkov se ustvarja nov mit o njihovi objektivnosti. A tudi informacijski podatki so potrebni kritičnega pretresa. Začeti je treba že s samo tehnologijo, ki ni nastala sama, celotna infrastruktura (tako računalniki kot mikroskopi) bi lahko bila tudi drugačna, kar bi zagotovo vplivalo na izbor informacij.Ibid. Naslednja stopnja kritičnega pregleda so sami podatki in to, kako so bili zbrani. Že termin podatki je prepogosto izenačen z dejstvi, kar seveda ne drži. »Informacije«, ujete iz okolja, morajo biti transformirane in urejene, da se oblikujejo v podatke. To stori človek ali stroj (ki ga je naredil človek), tako da ne morejo biti ne objektivni ne nevtralni.Edmund, »Will Historians,« 94. Naslednja stopnja so podatkovne baze, ki zbrane podatke klasificirajo, poenotijo in poenostavijo, s čimer pride do posploševanja in odtekanja dodatnih informacij. To se načeloma rešuje z bogatimi metapodatki, a so ti pogosto pomanjkljivi (oziroma ni jasno, kaj je izpuščeno).

Zgoraj zapisano ne zavrača uporabnosti velikih podatkovnih baz. Te namreč omogočajo analize, ki bi bile brez novih tehnologij težko izvedljive. Njihova uporaba prispeva k napredku znanosti, a je problematična, če ni »transparentna«. Nevarna je njihova navidezna objektivnost. Najprej je potrebno zavedanje, da podatki niso »brezmadežni«, kar se z njihovo vedno pogostejšo uporabo v humanistiki počasi tudi spreminja.Wyatt, »What Are We Talking.« Nato je treba vedno znova kritično pretresati metodologijo, ideologijo in način zbiranja ter obdelave podatkov in se vseskozi zavedati lastne subjektivnosti analiz.

Na Inštitutu za novejšo zgodovino v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom Ljubljana od leta 2011 poteka projekt Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1931.»Popisi prebivalstva Slovenije,« Zgodovina Slovenije – SIstory, https://www.sistory.si/publikacije/?menuBottom=8. Sprva so bili digitalizirani vsi popisi prebivalstva, ki jih hrani arhiv, zdaj se prepisujejo. Transkripcija načeloma poteka po pravilu dobesednega prepisovanja, izjema so podatki, ki so bili že prvotno ustrezno klasificirani (spol, vera, družinski stan, narodnost, jezik ipd.). Pričakuje se, da bo treba popraviti ali dopolniti podatke za več kot petino oseb,Andrej Pančur, »Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1931: Orodje za transkribiranje historičnih demografskih podatkov,« Zbornik konference Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, 29. 9. – 1. 10. 2016, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija, pridobljeno 20. 9. 2019, http://nl.ijs.si/jtdh16/JTDH-2016-Proceedings.pdf. tako zaradi težko berljive pisave kot človeškega dejavnika.

Neurejene baze transkriptov nekaterih popisov so že na voljo uporabnikom,Pogoj je prepis podatkov za tristo oseb enega izmed popisov. namen pa je v prihodnosti podatke tudi klasificirati in standardizirati, da bodo primerni za statistično obdelavo. Pri statističnih analizah mora raziskovalec poznati kvantitativne in druge metode statističnih obdelav ter se hkrati zavedati pomanjkljivosti takšnih analiz. Predvsem pa mora dobro poznati obravnavane podatke. Ne glede na to, ali se bo urejanja baze lotil uporabnik ali bo to narejeno v okviru projekta, bo problem zagotovo predstavljala klasifikacija podatkov. Treba bo določiti standarde in jasno metodologijo. Poleg izbire, po katerem modelu se bo pripravila na primer poklicna struktura, bo nujno oblikovati tudi standarde za različno vpisane podatke. Kot je bilo v članku že omenjeno, so kljub navodilom in določenim možnim izbiram (jezik, vera ipd.) ljudje vpisovali različne podatke. Ti podatki so sicer zanimivi in kažejo na anomalije, ki jih statistiki niso predvideli, niso pa primerni za statistično obdelavo. Če za primer vzamemo kranjski jezik, nam podatek o tem, koliko oseb ga je navedlo, ne pove dosti. Nekateri ga zaradi upoštevanja navodil zagotovo niso. Ocenjevati njihovo število pa je nemogoče. Paziti bo treba tudi na malenkosti, na primer, da so nekateri v rubriko poklica otroka vpisovali dijak, učenec, drugi so rubriko pustili prazno, enako je pri družinskem stanu ali jeziku dojenčkov. Katere podatke upoštevati in katere ne, bo zahtevna naloga.

Zaradi odtekanja informacij ob tem procesu jih bo treba čim več zajeti v opombah in metapodatkih ter podrobno razložiti metodologijo dela. Tako kot pri zgoraj omenjeni statistični obdelavi takšni podatki izgubljajo informacije, a hkrati dajejo novo dodano vrednost. Poznati je treba sam vir, postopek prvotne transkripcije, vedeti moramo, kako deluje orodje za transkripcijo, da kot raziskovalci dobimo občutek, do kakšnih transformacij podatkov je (lahko) prišlo.

Baze podatkov nam omogočajo izdelavo drugačnih analiz, kot jih najdemo v uradnih statistikah. Pregledamo in analiziramo lahko prej neprimerjane podatke za celotno prebivalstvo ali le za določene skupine, olajšane so tudi longitudinalne študije primerov, poenostavljeno je sledenje določenemu segmentu prebivalstva ipd. Zavedati se je treba, da je poleg poznavanja statističnih metod za kompleksnejše analize potrebno tudi poznavanje računalniških statističnih programov.

Zaključek

Popisi prebivalstva v habsburški monarhiji so se izvajali na podlagi zakonov iz leta 1857 in leta 1869. Zadnji se je z manjšimi dopolnitvami uporabljal tudi kot podlaga za vse naslednje popise (1880, 1890, 1900 in 1910). V Kraljevini SHS/Jugoslaviji sta bila zakona o popisih prebivalstva sprejeta leta 1920 in 1931. V vseh omenjenih zakonih so bili predvideni postopki in način popisovanja ter navodila za izpolnjevanje pol. Popisne rubrike so se vseskozi dopolnjevale, ugotovljene pomanjkljivosti so se odpravljale v naslednjih popisih. Jugoslovanska popisa sta temeljila na tradiciji popisov prebivalstva Kraljevine Srbije pred prvo svetovno vojno. Kljub temu večjih vsebinskih odstopanj ni bilo, saj so si statistiki na mednarodnih statističnih kongresih vseskozi prizadevali, da bi bili popisi prebivalstva po posameznih državah čim bolj poenoteni. Nova vprašanja so bila bolj povezana s spremenjenim svetovnim redom. Večja razlika med habsburškimi in jugoslovanskimi popisi je bila v načinu popisovanja (naznanilnice oziroma zapisnice so zamenjali družinski listi in popisnice) ter upravno-administrativni obdelavi podatkov.

Historični popisi prebivalstva so izvrsten vir za raziskovanje demografske, socialne in gospodarske zgodovine. Čeprav so izrazito administrativne narave in iz njih izvemo malo o posameznikovih predstavah o popisnih temah, nudijo mnogo različnih informacij o času in takratnem prebivalstvu. Serialnost in precej poenotena forma popisov omogočata tudi študije sprememb v daljšem časovnem obdobju. Količina podatkov je številne raziskovalce prisilila v uporabo zgolj že narejenih državnih statistik ali pa v analizo le določenih delov kraja (študije primerov). Z digitalizacijo se to spreminja, čeprav gre tudi tu za dolgotrajen postopek, ki verjetno nikoli ne bo povsem zaključen. Ne glede na to, kako so podatki iz popisov uporabljeni, je ključno poznavanje okoliščin nastanka, ki močno vplivajo na vsebino.

Ohranjenost in podrobne državne statistike popisov iz habsburške monarhije so v veliki meri vplivale na to, da so podatki popisov pogosto uporabljeni za raziskave (kot glavni vir ali le kot dodatne informacije). Obratno je pri popisih prve Jugoslavije, ki so v slovenskem zgodovinopisju in tujini manj pogosto obravnavani. Vprašanje je, koliko popisnega materiala in kaj od tega bi bilo mogoče zbrati v Arhivu Jugoslavije.