Gaj Trifković je (vojaški in vojni) zgodovinar novejše generacije, ki se primarno ukvarja s proučevanjem področja nekdanje Jugoslavije med drugo svetovno vojno. Poznan je že po obsežnem opusu del, objavljenih v mednarodnih znanstvenih revijah in tudi samostojnih publikacijah.

Leta 2022 je britanska založba Helion & Company izdala njegovo najnovejšo samostojno knjigo (v angleščini), namenjeno pregledu narodnoosvobodilnega (t. i. partizanskega) gibanja (NOG) v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, z naslovom Sea of Blood. A Military History of the Partisan Movement in Yugoslavia 1941–45.

Avtor petletno zgodovino jugoslovanskega partizanstva predstavi s pomočjo kronološkega in geografskega kriterija, pri čemer kronologijo razdeli na podlagi pomembnejših medvojnih dogodkov (večjih ofenziv, kapitulacije Italije itd.), medtem ko (pod)poglavja geografsko (večinoma) porazdeli glede na posamezne (bodoče) republiške oziroma pokrajinske dele (od Slovenije na severu do Makedonije na jugu). V knjigi zgodovino prične z neposrednimi dogodki pred izbruhom aprilske vojne leta 1941 (in poznejše okupacije Jugoslavije) ter jo konča s povojnimi poboji zajetih sovražnikov in nasprotnikov partizanskega gibanja. Medvojno dogajanje predstavi s strateškim in operativnim pregledom dogodkov ter z vpletanjem manjših spopadov, bitk in zgodb posameznikov za boljše razumevanje vojnega časa.

Cela knjiga je kronološko razdeljena na sedem poglavij. Prvo zajema leto 1941 – aprilsko vojno, začetek odporniškega gibanja partizanov in prokraljevih četnikov ter posledični začetek državljanske vojne med tema dvema gibanjema, začetek kolaboracije in prve večje nemške protipartizanske ofenzive. Drugo poglavje obsega prvo polovico leta 1942 (z večjimi partizanskimi vstajami po Jugoslaviji in tudi skorajšnjim zatrtjem partizanske prisotnosti v Srbiji), medtem ko tretje poglavje do konca predstavi dogajanje v letu 1942 (širjenje osvobojenega ozemlja, večje partizanske ofenzive). Četrto poglavje je namenjeno zadnjemu obdobju italijanske okupacije (januar–avgust 1943), ko je bil NOG v Bosni izpostavljen štirim večjim sovražnikovim ofenzivam, sledi pa mu peto poglavje, v katerem so predstavljene italijanska kapitulacija in njene neposredne posledice do februarja 1944 (nemška okupacija ozemlja, razširitev osvobojenega ozemlja, kadrovska in oborožitvena rast NOG). V šestem poglavju avtor piše o nemških prizadevanjih za omejitev NOG, ki je v tem času okrepil svoje delovanje, skupaj z vdorom partizanskih sil na srbsko ozemlje. Zadnje poglavje nato zajema dogajanje od začetka beograjske operacije (sovjetsko-partizanske ofenzive za osvoboditev Beograda) do zaključnih bojev na severu Jugoslavije in v sosednjih državah (Italiji, Avstriji), skupaj s povojnimi množičnimi poboji zajetih sovražnikov in nasprotnikov NOG.

V nadaljevanju se osredotočam na predstavitev delov knjige, ki se nanašajo specifično na Slovenijo oziroma slovenski del NOG. Prvo podpoglavje o Sloveniji zajema leto 1941, v katerem avtor predstavi počasni začetek slovenskega NOG in prvih italijanskih akcij proti partizanom, ki so ga v določenih predelih Slovenije skoraj popolnoma zatrle (na primer razbitje Krimskega bataljona in Belokranjske čete). Še slabše stanje je bilo v od Nemcev zasedenem predelu Slovenije, kjer je že takoj po okupaciji nemški okupator nastopil ostreje kot Italijani. Avtor slabše stanje NOG pripiše predvsem dobro razvitemu infrastrukturno-komunikacijskemu omrežju v Jugoslaviji, kar je okupatorjevim silam omogočalo hitre premike (po železnici in cestah) po zasedenem območju, kot tudi pomanjkanju 'uporniških tradicij' (str. 72), pri čemer lahko k temu dodamo še bližino italijanskega in nemškega ozemlja, kar je olajšalo dodatno okrepitev okupacijskih sil. Podpoglavje se konča s predstavitvijo uspešne partizanske zasede, v katero je padla skupina nemških policistov, in posledične bitke za Dražgoše, ki se je končala z razbitjem Gorenjskega bataljona.

Naslednje poglavje predstavi spomladansko vstajo NOG v Sloveniji leta 1942 in spomladansko ofenzivo italijanskih sil, ki je bila neuspešna. Z umikom italijanskih sil s podeželja so partizani vzpostavili osvobojena ozemlja, pri čemer so se zaradi pojava partizanskega vojvodstva (str. 121) vzpostavile tudi domače, protipartizanske oziroma protikomunistične skupine, ki so se kmalu zatekle pod okrilje okupatorja. Na področju Gorenjske in Spodnje Štajerske je NOG le životaril, vodstvo pa je poskušalo okrepiti partizanske sile z vdorom druge skupine odredov, ki pa je bil zaustavljen.

Sledi predstavitev druge polovice leta 1942, ko so Italijani z novo večjo (roško) ofenzivo želeli »očistiti« Ljubljansko pokrajino. Kljub operativnemu uspehu (razbitju določenih partizanskih sil, vdoru v Kočevski rog) italijanske sile niso dosegle strateškega cilja, tj. uničenja vodstva NOG in vseh partizanskih enot na tem območju. V tem času se je okrepilo moštvo vaških straž in Legije smrti, a istočasno so se okrepile tudi partizanske vrste (z reorganizacijo, prihodom srbskih častnikov, lokalno mobilizacijo). Na od Nemcev zasedenem ozemlju so se povečale partizanske akcije, a je nemški okupator svoje sile okrepil s prihodom dodatnih sil iz rajha in rekrutacijo lokalnega prebivalstva v paravojaške formacije. V četrtem poglavju avtor analizira dogodke prvih osmih mesecev leta 1943, ko je slovenski NOG vzpostavil partizanski diviziji, hkrati pa so sile usmerili v sistematične napade na večje cestne in železniške povezave. Z mobilizacijo se je nadalje okrepil NOG na nemškem zasedenem ozemlju, a je bil neprimerno šibkejši od partizanskih sil na italijanskem zasedenem ozemlju; v tem času so se za krajše obdobje partizani pojavili tudi na Koroškem. V tem obdobju so partizanske sile na severu Slovenije utrpele večje poraze: od razbitja Pohorskega bataljona januarja 1943 do razbitja Sedme brigade na Žirovskem vrhu avgusta istega leta.

Toda italijanska kapitulacija septembra 1943 je pomembno spremenila strateški položaj slovenskega NOG, saj so se partizani okrepili z zaplenjeno italijansko oborožitvijo in opremo ter tudi s sodelovanjem z bivšim okupatorjem (v napadu na oporišče bele garde na Turjaku) in prihodom novih mobilizirancev ter prostovoljcev. A po prvotnem optimizmu je nemški okupator sprožil obsežno ofenzivo, s katero je porinil partizanske sile od glavnih cestnih in železniških povezav, s prodorom od Istre proti Kočevju. V sklopu te ofenzive je Nemcem uspelo zajeti številno oborožitev in opremo ter razbiti nekatere partizanske enote (s številnimi neoboroženimi prišleki), a je NOG-u vseeno uspelo obdržati večino na novo zaplenjenega orožja in kohezijo večjega dela svojih enot.

Naslednje poglavje zajema obdobje od zime 1943/44 do septembra 1944. Po celotnemu ozemlju Slovenije so partizanske sile okrepile sabotažne akcije na cestno-železniško omrežje ter tudi napade na manjše in večje (izolirane) sovražnikove postojanke, ki so jih držali Nemci, domobranci, vermani itd. To obdobje je zaznamovano z obsežnimi akcijami in protiakcijami z obeh strani, kar se je nadaljevalo vse do konca vojne. Zadnje obdobje (oktober 1944 – maj 1945) predstavlja »najtežje obdobje v zgodovini lokalne veje NOG« (str. 347), saj je bilo lokalno prebivalstvo utrujeno od dolgotrajne vojne, partizanske sile pa niso imele potrebne težke oborožitve za uničenje sovražnikovih postojank, ki so nadzirale večino slovenskega ozemlja. Posledično je tudi to obdobje zaznamovano z nenehnimi serijami napadov in protinapadov, brez vzpostavitve nadvlade ene od vojskujočih se sil. V tem obdobju se je na slovenskem ozemlju pričel množični prihod nemških in kolaboracionističnih sil iz jugoslovanske ter tudi vzhodne fronte, kar je še dodatno zavrlo možnost uspeha slovenskih partizanov. Šele umik nemških in kolaboracionističnih sil iz južnega predela Jugoslavije v zadnjih treh mesecih vojne, zaradi prodora britanskih sil na sever Italije in sovjetskih sil proti Sloveniji in Avstriji, je razbil ta pat položaj v Sloveniji. Kljub temu so se slovenske partizanske sile z nemškimi in kolaboracionističnimi silami na ozemlju Slovenije in avstrijske Štajerske spopadale še po uradni kapitulaciji tretjega rajha. Temu pa so sledili premiki zajetih sovražnikov nazaj na jug in množični poboji sovražnikovih sil ter civilistov. Dejansko pa se je druga svetovna vojna na jugoslovanskih tleh končala šele konec maja 1945 s padcem zadnjega oporišča Neodvisne države Hrvaške v vasi Odžak.

V zaključku se avtor dotakne tudi nekaterih mitov glede jugoslovanskega partizanstva, pri čemer jih razloži ali zavrže. Denimo glede jugoslovanskega partizanstva, da je bil NOG osredotočen le na izvajanje zasedb in napadanje vlakovnih kompozicij, da so partizani namerno napadali sovražnikove sile v bližini naseljenih krajev z namenom povzročitve represivnih ukrepov okupatorja proti lokalnemu prebivalstvu (s čimer bi se nato preživeli priključili partizanom), da je bilo partizanstvo nagnjeno k totalni vojni omejenega značaja ter da so sile NOG jeseni 1944 vpadle v Srbijo z namenom zmage v državljanski vojni (in ne boja proti okupatorju).

Na podlagi obširnega arhivskega gradiva iz devetih različnih držav ter uporabe povojne strokovne in znanstvene literature je avtorju uspelo napisati podrobno analizo narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji. Dejstvo, da je knjiga napisana v angleščini, pa pomeni, da bo zapleteno medvojno dogajanje laže razumljivo tudi tujim raziskovalcem, ki so omejeni glede razumevanja jezikov oziroma dostopa do virov, ki jih velika večina publikacij, nanašajoča se na jugoslovansko (balkansko) fronto druge svetovne vojne, ne vključuje.