Konec abstinence in Dečkov zadnji mandat

Po dolgi, več kot dve leti trajajoči abstinenci, pri kateri so slovenski poslanci vztrajali zaradi zavrnitve nemške večine glede delitve deželnega šolskega sveta na slovenski in nemški oddelek, spremembe deželnozborskega volilnega reda v prid Slovencem in ustanovitve slovenske kmetijske šole v Sv. Juriju ob Južni železnici, so se po volitvah konec leta 1902, ko so izposlovali pomembno koncesijo (za namestnika deželnega glavarja je bil ponovno imenovan Fran Jurtela), spet vrnili v deželnozborske klopi.Branko Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo? (Celje: Zgodovinsko društvo, 2005), 13. Slogan Proč od Gradca!, s katerim je mariborski katoliški Slovenski gospodar leta 1900 pozdravil njihovo politično potezo,Slovenski gospodar, 29. 3.; 5. 4. 1900. se je čez dobri dve leti ponovno pojavil na straneh časnika, toda tokrat s popolnoma drugačno konotacijo. Časnik, ki je pod urednikovanjem Antona KorošcaPrim. Franc Rozman, »Anton Korošec – urednik Slovenskega gospodarja,« Časopis za zgodovino in narodopisje 42, št. 2-3 (2006): 161–71. medtem postal trdno »zavetišče« katolicizma, ni bil zadovoljen s pasivno politiko slovenskih poslancev, ki naj bi bili v poslanski zbornici od nekdaj premalo aktivni in radikalni. Kljub temu da je v zaključku zapisal »složno torej naprej«, je v članku vsekakor razbrati tleči idejnopolitični razkol.Slovenski gospodar, 18. 12. 1902.

Ne glede na to so se slovenski poslanci odločili za ponoven prihod v deželno glavno mesto. Dva dni pred silvestrovim je potekala uvodna seja, potem pa so seje nadaljevali aprila 1903. Ivan Dečko, ki je bil medtem izvoljen v naučni odbor,Slovenski gospodar, 23. 4. 1903. se je v tej sesiji prvič javil k besedi šele v začetku oktobra 1903, ko je načel vprašanje regulacije Savinje in Voglajne pri Celju ter utrditve nabrežja Hudinje v Škofji vasi.Stenographisches Protokoll über die 1. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 6. Oktober 1903, 243–45. V obrazložitvi je navajal, da se vse navedene vode zlivajo skozi Celje, med Grajskim gričem in Miklavškim hribom pa je ozko grlo, kjer spomladi in jeseni praviloma poplavlja. Celje je bilo precej nizko nad rečnim koritom, zato je voda zalila mesto, ki je bilo videti, tako Dečko, kot morje. »Okno v svet« je bila v teh primerih zgolj Južna železnica, pa še ta je bila ogrožena. Menil je, da je regulacija nujna, saj v nasprotnem primeru mestu grozi katastrofa. Še posebej Hudinja je predstavljala velik problem, saj so poplave pri Arclinu hudo prizadele lastnike polj, ki so utrpeli veliko škodo (deželni zbor je obe vlogi vsekakor podprl).Stenographisches Protokoll über die 14. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 13. Oktober 1903, 306, 307, 311.

Dečko, ki je bil skupaj z Jurom Hrašovcem izvoljen v poseben petnajstčlanski politični odbor,Slovenski gospodar, 15. 10. 1903. je konec oktobra ponovno vložil interpelacijo, tokrat glede potrebe dvojezičnih formularjev, ki so jih od deželnega odbora prejemali okraji in posledično občine. Na isti seji je bil sopodpisan pri interpelaciji v zvezi s trirazredno slovensko meščansko šolo (s slovenskim učnim jezikom in nemščino kot obveznim predmetom) v Sevnici (vlagatelj Žičkar), ki jo je občina sklenila ustanoviti že prejšnje letoStenographisches Protokoll über die 21. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 28. Oktober 1903, 408. (Žičkar je pojasnjeval, da razen v Celju, kjer je nemška, ni nikjer takšne šole, glede na število slovenskega prebivalstva pa bi moralo biti vsaj sedem takšnih šol v slovenskem jeziku). Predlog je, skupaj z Dečkovim predlogom regulacije, dobil zadostno podporo poslancev in bil predan v presojo ustreznemu odboru.Stenographisches Protokoll über die 23. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 31. Oktober 1903, 441–43, 453.

Čez nekaj dni se je Dečko ponovno javil k besedi in spet problematiziral poplave na Lavi ter železniško progo Celje–Velenje, ki je bila ob poplavah tudi delno zalita, saj je bil kanal, namenjen odvodnjavanju, prekratek in preozek, da bi lahko služil svojemu namenu. »Poslanec dr. Dečko je predlagal, naj se vodotok pri tem železničnem nasipu razsiri, da ne bodo Lavčani v vedni nevarnosti preplavljenja.«Slovenski gospodar, 12. 11. 1903. Na isti seji je slovenska stran (vlagatelj Hrašovec), podobno kot za Sevnico, vložila predlog za ustanovitev meščanske šole s slovenskim jezikom v Žalcu (pobudo za izgradnjo je dala občina), kjer je bil Dečko seveda sopodpisan.Stenographisches Protokoll über die 24. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 3. November 1903, 470, 471. Tri dni kasneje je svoj predlog, istočasno pa potrebo po slovenski šoli v Žalcu utemeljeval še Hrašovec, češ da je v Celju samo ena šola, pa še ta nemška, slovenski narod pa potrebuje in si zasluži šolo v maternem jeziku.Stenographisches Protokoll über die 26. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 6. November 1903, 522, 523.

Ne glede na to, da je njegov predlog v deželnem zboru dobil podporo,Ibidem. je »romal« naprej k dotičnemu (naučnemu) odboru, odbori pa so po navadi dolgo pretresali (problematične) zadeve (ali pa jih enostavno »pozabili« v predalu). »S svojimi predlogi za različne šole slovenski poslanci niso imeli sreče. O zahtevah meščanske šole v Žalcu in v Sevnici in o kmetijski šoli v celjsko-šoštanjskem okraju se nemška večina ni hotela prenagliti, ona še hoče dalje študirati. To se pravi predlogi so pokopani.« Slovenski gospodar je kljub temu predlagal, da »kjer nimamo slovenskih šol, naj se ustanove minoritetne šole,« saj imamo »do tega Slovenci po trgih in mestih ter v obmejnih krajih vso pravico«.Slovenski gospodar, 26. 11. 1903. Menil je, da se »podpirajo in ustanavljajo med nami nemške ljudske šole, meščanske šole dosedaj ni ene slovenske, dasi Slovenci vedno prosijo za nje; tudi nimamo slovenske gimnazije, ne realke, ne kmetijske šole. To je v resnici škandalozno od vlade, da nas tako prezira.«Slovenski gospodar, 12. 11. 1903.

Takšne in podobne zahteve ponavadi niso padle na plodna tla. »Vsa ta poročila je deželni odbor podrl in vse naše terjatve tudi odbil. Povsodi je našel razloge, radi katerih noče priporočati nobene zahteve Slovencev. Za zdaj so se ta poročila deželnega odbora izročila dotičnim odsekom v posvetovanje. Gotovo pa je, da bodo v smislu deželnega odbora sklepali tudi odseki.«Slovenski gospodar, 20. 10. 1904. Slovenski predlogi so bili pogosto prezrti in skrajno neresno obravnavani. A ne glede na to je Dečko konec leta 1903 z vso vnemo nadaljeval z vlaganjem raznih zahtev in interpelacij, ki pa v tem mandatu niso bile toliko nacionalno obarvane kot poprej. Najprej je vložil interpelacijo glede sanitetnega okraja Brežice okolica v zvezi z okrajnim zdravnikom Josefom Straškom, ki je bil imenovan leta 1902. Potem ko ga je potrdil okrajni zastop/odbor, imenoval pa sanitetni okraj in s tem seznanil občine ter špitalskega zdravnika dr. Höllerja, je ta (šele po pritožbenem roku) vložil pritožbo, čeprav sploh ni imel pristojnosti. Toda deželni odbor je pritožbo upošteval in mu zaustavil dohodek (125 kron mesečno), češ da sklep okrajnega zastopa ni pravnomočen itd.Stenographisches Protokoll über die 31. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. I. Session, 12. November 1903, 844, 845, 854–57.

Kakorkoli, prve sesije je bilo konec, druga pa se je pričela jeseni (konec septembra) 1904. Dečko se je prvič javil v začetku oktobra, ko je interpeliral glede zaprtja nekaterih šol v slovenjebistriškem okraju, češ da so učenci konec avgusta obirali hmelj, ki sta ga imela tam celjski župan Gustav Stiger in gospod Hellmer.Stenographisches Protokoll über die 6. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 5. Oktober 1904, 89. »A tudi takim šolam se je naročilo, naj v njih preneha šolski poduk, kjer sploh hmelja ni; n. pr. v Črešnovcu in Laporju.«Slovenski gospodar, 13. 10. 1904. Sopodpisan je bil tudi pri interpelaciji glede obolelih domačih in delovnih živalih ter nadomestil, če bi jih bilo treba zaklati. V isti seji je vložil še interpelacijo glede okrajne ceste druge kategorije Strmec pri Vojniku–Vitanje, ki bi se morala uvrstiti v okrajno cesto prve kategorije.Stenographisches Protokoll über die 7. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 6. Oktober 1904, 115, 116. Nekaj dni kasneje je sledila interpelacija namestniku Claryju Aldringenu glede izgradnje kanala na Lavi, s čimer je deželni zbor seznanil že leto poprej. Ker je Savinja ob poplavah še zmeraj poplavila mestno četrt, voda pa se je dvignila meter visoko, so bila ob zemljiščih v nevarnosti tudi prebivališča.Stenographisches Protokoll über die 10. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 11. Oktober 1904, 158, 159. Dva dni kasneje je pojasnjeval, zakaj si cesta Strmec–Vitanje zasluži uvrstitev med prvokategorne ceste (cesta je bila prometna, vzdrževanje je bremenilo okraj Celje, medtem ko so bile prvokategorne ceste na deželnih »plečih«, še posebej pa zato, ker sta obstajali le dve cesti prve kategorije, cesta Celje–Slovenj Gradec in Celje–Rogatec).Stenographisches Protokoll über die 12. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 13. Oktober 1904, 190, 191.

Slovensko časopisje je pri ocenjevanju dela slovenskih poslancev menilo, da »kdor zasleduje delovanje naših deželnih poslancev v Gradcu, lahko razvidi, da se največ predlogov, katere so stavili, bavi z različnimi vremenskimi nesrečami in nezgodami, ki so zadele slovenske volilce«.Slovenski gospodar, 13. 10. 1904. In res je tudi Dečko vse več časa namenjal gospodarskim problemom na Spodnjem Štajerskem, nacionalna problematika, tako značilna za njegovo dotedanje delovanje, pa je nekoliko stopila v ozadje. Sredi oktobra je problematiziral železniško progo Celje–Velenje, ki je v Gaberju prečkala državno cesto Dunaj–Trst, tam pa so bile postavljene zapornice, ki so bile naravnost sramota za Celje. Dečko je poročal, da so ljudje kljub spuščenim zapornicam hodili čez tire, saj so se zapirale tudi petnajst minut prej, preden je pripeljal vlak, ki je tako ali tako vozil netočno. Vsi so skušali prečiti progo še prej, zaradi česar je prihajalo do številnih nesreč, saj se je prav na tirih rado kaj polomilo (vozovi itd.).Stenographisches Protokoll über die 13. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 14. Oktober 1904, 210–12.

Namestnik Clary Aldringen je v začetku novembra odgovarjal na vprašanja in v zvezi s kanalom ob železniški progi Celje–Velenje dejal, da bo vprašanje posredoval ustreznim instancam, glede hmelja in šol pa se je v bistvu strinjal z lastniki zemljišč, češ da je bilo napovedano slabo vreme in da ni to nič takega, če se pouk pač za en teden podaljša ali prestavi.Stenographisches Protokoll über die 22. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 3. November 1904, 402, 403. Kakorkoli, naslednji dan je sledila proračunska debata, ki je ni nihče pričakoval. »Dne 4. novembra so hoteli Nemci v deželnem zboru, da se naenkrat začne razprava o proračunu. Slovenci so bili osupnjeni! /…/ Proračunska razprava bi trajala brezdvomno do konca /…/ zasedanja, ki bo bržkone že 12. t. m., ker se začne dne 17. t. m. državni zbor. Vsled tega pa bi ne prišel noben predlog slovenskih poslancev več na dnevni red.« Toda slovenski poslanci, ki so sicer že leta 1900 ugotovili, da pravzaprav ne morejo skoraj nič doseči, so po volitvah v splošni kuriji 20. septembra 1904 mogli računati na deset (namesto osmih) poslancev. »Vsak spremenjevalni predlog mora podpirati vsaj 10 poslancev. /…/ Ko bi jih bilo samo osem, kakor do zdaj, bi se med obravnavo kakšne zadeve ne mogel podpirati nobeden predlog in bi bila obstrukcija nemogoča.«Slovenski gospodar, 10. 11. 1904. S tem so dobili torej novo »orožje«, s katerim so lahko motili seje. »Če manjšina v deželnem ali državnem zboru meni, da se njej godi krivica vsled postopanja večine, skuša zabraniti nadaljno posvetovanje s tem, da zahteva glasovanje po imenih ali da tirja, da se morajo vse vloge prebrati dobesedno itd.«Slovenski gospodar, 5. 11. 1903. Prim. Edith Marko-Stöckl, »Der steiermärkische Landtag,« v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band VII/2 (Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2000), 1706–13.

In ravno to so pričeli izvajati med proračunsko razpravo. »Mi ne pustimo, da bi se še dalje igrali z ljudstvom! zaklicali so slovenski poslanci nemški večini ter onemogočili nadalje vsako ljudstvu škodljivo delo naših nemških neprijateljev.«Slovenski gospodar, 10. 11. 1904. Odtlej so mogli vsak sklep motiti z vmesnimi predlogi (na primer o zvišanju sejnin so govorili štirje, vsak pa je predstavil svojo različico)Stenographisches Protokoll über die 23. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 4. November 1904, 449–55. in zahtevati imensko glasovanje, s čimer so dodobra ohromili delo deželnega zbora. »Nobenega za kmeta koristnega zakona, kakor je lovski zakon, uravnava rek, podpore za vremenske nezgode, različna zavarovanja itd. še niso rešili nemški poslanci, a deželni proračun za l. 1905 so postavili na dnevni red seje tega dne. Če bi se rešil deželni proračun za l. 1905, potem je izvito slovenskim poslancem vse orožje iz rok in za njih volilce se nebi nič storilo.« Ker je bil sprejet predlog večine, da se mora obravnava začeti, so »vlagali slovenski poslanci brez števila predlogov ter zahtevali, da se mora o njih glasovati po imenih. /…/ Prva seja z obstrukcijo je trajala od 10. ure predpoldne do pol 3. ure popoldne. Razprava je vsled tega obtičala. /…/ Slovenski poslanci nadaljujejo obstrukcijo. Nemško nacionalna večina se premalo ali skoro prav nič ne ozira na potrebe slovenskih prebivalcev na Spodn. Štajerskem. Koliko predlogov, prošenj in želja leži pokopanih v odsekih in ne pridejo v poštev v proračunu. /…/ Zato so sklenili slovenski poslanci /…/ preprečiti ali vsaj zavleči odobrenje proračuna za deželo Štajersko in to se jim bo tudi posrečilo. V nadaljevanju obstrukcije so bili poslanci tem bolj potrjeni, ker so dobili iz vseh krajev slovenske dežele brzojave – skupaj dosedaj nič manj kot 20 –, ki vsi prinašajo vesti, da ljudstvo odobrava obstrukcijo slovenskih poslancev v deželnem zboru.«Slovenski gospodar, 10. 11. 1904.

Medtem je Dečko namestnika seznanjal še s poplavami v Celju in okolici, češ da je nujno postaviti protipoplavni most, poleg tega pa izpostavil tudi gradnjo ceste Luče–Podvolovljek, s čimer bi ta del Štajerske povezali s Kranjsko oziroma s Kamnikom.Stenographisches Protokoll über die 23. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 4. November 1904, 482, 483, 485–87. Še pred zaključkom zadnje seje je zahteval nujno regulacijo Savinje, da v Celju in okolici ne bo kakšne katastrofe,Stenographisches Protokoll über die 28. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 10. November 1904, 554–58. Slovenski gospodar, 10. 11. 1904. prav tako pa je vložil tudi predlog glede uravnave Voglajne, saj »posestniki ob tem potoku prav britko občutijo škodo, ki jim jo povzroča Voglajna, ker preplavi najmanj enkrat vsako leto vso rodovitno dolino, uniči ali pa odnese vse pridelke in ustavlja promet vozovom in pešcm«.Stenographisches Protokoll über die 25. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 8. November 1904, 505–08. Seveda je tudi ta predlog sodil v polje obstrukcije in motil (oziroma onemogočal) pomembnejše razprave v deželnem zboru. »Nemški gospodje niso privolili slovenskemu prebivalstvu nijedne narodne drobtinice; slovenskih poslancev je pa v deželnem zboru zdaj ravno zadosti, da zamorejo zavreti kolesa na nemškem vozu /…/ Nemška večina je pričakovala do zadnje ure, da slovenski poslanci odstopijo od svojega početja; a želja se njej ni izpolnila. Najmanjša zahteva slovenskih poslancev je bila, da se nam na deželne stroške ustanovi kmetijska šola z enim letnikom in slovenskim podučnim jezikom. 'Ne! Slovencem ne smemo nič dovoliti!', se je glasil odgovor. 'Dobro! mi pa Nemcem ne dovolimo, da bi mogli pod streho spraviti deželni proračun za prihodnje leto.' Zato so vlagali slovenski poslanci pri vsaki točki deželnega proračuna spreminjevalne predloge ter zahtevali glasovanje po imenih. /…/ V tem zasedanju so pokazali slovenski poslanci, da brez njih v deželnem zboru štajerskem Nemci ničesar ne premorejo.«Slovenski gospodar, 17. 11. 1904.

Deželni zbor je bil 10. novembra odgoden, deželnega proračuna pa mu, predvsem zaradi slovenskih poslancev, ni uspelo potrditi. Pri Dečku so se medtem začeli pojavljati prvi znaki duševne bolezni. Postal je nervozen, malo je spal in že kazal simptome duševnih motenj. V tistem letu (tri seje tik pred novim letom) se ni več javil k besedi, saj je bil konec leta 1904 prvič poslan na zdravljenje v psihiatrično kliniko Meerscheinschloss v Gradcu. Po štirih tednih je bil odpuščen kot ozdravljen, dr. Scarpatetti, ki ga je zdravil, pa je sumil, da gre za predhodni stadij manije.Studen, »Žalosten konec,« 31, 32.

Druga sesija se je končala sredi januarja 1905. Dečko se je po odpustu iz klinike ponovno zakopal v delo in se udeleževal obravnav deželnega zbora. Medtem je posebni odbor (deželni zbor je že sredi oktobra pričel razpravo glede odvzema Dečkove poslanske imunitete zaradi udeležbe v neki prometni nesreči)Stenographisches Protokoll über die 13. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 14. Oktober 1904, 203. takoj po novem letu predlagal odvzem njegove imunitete in razrešitev s položaja poslanca.Stenographisches Protokoll über die 34. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 4. Jänner 1905, 661, 662. Do tega na koncu sicer ni prišlo, toda zadeva na (ne več povsem zdravega) Dečka gotovo ni delovala pomirjujoče. V nadaljevanju se je na mizah deželnozborskih poslancev znašlo deželno zdravilišče Rogaška Slatina. »Poslanec dr. Hrašovec in dr. Dečko sta se pritoževala zaradi nemčizma, katerega podpira dežela v deželnem kopališču Rogačka Slatina.«Slovenski gospodar, 12. 1. 1905. Navajala sta, da mora znati osebje slovensko, da mora biti na voljo slovenska periodika in da naj že enkrat poskrbijo tudi za dvojezične napise v kraju. Na poti proti Rogaški Slatini so bili dvojezični napisi v Sv. Juriju ob Južni železnici, medtem ko jih v Rogaški Slatini in v Rogatcu ni bilo. Spraševala sta deželni zbor, kje je jezikovna enakopravnost in zakaj deželni odbor zmeraj nasprotuje (češ da je odgovarjal vladi v prid nemškim napisom, zavračal pa dvojezične).Stenographisches Protokoll über die 37. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. II. Session, 10. Jänner 1905, 769–71.

Dečko je bil kljub vsem težavam aktiven kot prej. Na isti seji je poslušal celjskega poslanca Moritza Stallnerja, ki je odgovarjal v imenu deželnega odbora, češ da je vse v redu, ter zavrnil Hrašovčeve in Dečkove zahteve, saj da je v zdravilišču zaposleno slovenščine vešče osebje, prav tako pa je na voljo slovensko časopisje. Član odbora, graški pravnik Leopold Link, je bil mnenja, da ni potrebe po slovenskih napisih, saj vsak Slovenec ve, da je Rohitsch Sauerbrunn Slatina. Tudi graški pravnik (in odbornik) Julius Derschatta je menil, da je vse v redu in da so slovenske zahteve popolnoma brezpredmetne. Dečko je temu ugovarjal, češ da Link govori bedarije in da bi bilo na mestu dodati teh nekaj slovenskih besed, saj so v vagonih angleški, francoski in italijanski napisi, problem pa je samo s slovenskimi. Prišlek se gotovo čudi, tako Dečko, da v kraju vsi govorijo slovensko, napisi pa so samo v nemščini. Link je odgovarjal, da gre vendarle za mednarodno zdravilišče. Dečko mu je odvrnil, da so zaradi njega napisi lahko francoski, samo da so zraven tudi slovenski. Nadaljeval je, da je to žalitev, saj vendar (Slovenci) ne bodo kar izginili s sveta. Če je lahko opozorilo »Pozor na vlak« v slovenščini in se nemštvu s tem ne podre svet, je menil Dečko, potem najbrž tudi nemštvo ne bo ponižano, če bo v slovenskih okrajih tudi slovenski napis. Na drugi strani pa je zavrnil Linkove navedbe in pojasnil, da Slovenci ne rečejo Sauerbrunn, pač pa Slatina (tukaj ga je dopolnil tudi Hrašovec, češ da Slovenec ne reče »Ich gehe nach Sauerbrunn«, ampak »Jaz grem v Slatino«), in da za postaji Podplat in Grobelno sploh ni nemškega imena kraja, temveč zgolj slovenski napis, kar pa očitno ni noben problem.Ibid., 771–74.

To je bil Dečkov zadnji nastop v tej sesiji, saj je postajal vedno bolj (in tudi vidno) utrujen. Po vrnitvi iz Gradca se hrane skorajda ni več dotaknil, bil je razburjen, neprespan in razdražljiv. Do poslabšanja njegovega zdravja je prišlo zlasti po tem, ko je zaradi pomanjkanja poslov moral zapreti svojo odvetniško pisarno. Kljub temu je cele dneve sedel v pisarni. Vmes ga je slovenski tisk napadel zaradi prodaje njegove parcele za potrebe slovenske celjske gimnazije. Slovenec je napisal serijo člankov, kjer je zahteval njegovo politično smrt.Studen, »Žalosten konec,« 30, 31. Tudi Slovenski gospodar je navajal, da je iz zanesljivih virov izvedel za prodajo zemljišča vladi, pogodba pa da je že postala pravnomočna.Slovenski gospodar, 26. 1. 1905. V naslednjih treh zaporednih številkah je obračunaval z Dečkom (in celjskim državnozborskim poslancem Hugom Berksom, ki je sodeloval pri zadevi), češ da mu je šlo zgolj za denar, da je ravnal samovoljno, brez soglasja, da je prodajo preklical na pobudo drugih, nikakor pa ne samoiniciativno, in ga pozival k odstopu s položaja deželnozborskega poslanca.Slovenski gospodar, 2. 2.; 9. 2.; 16. 2. 1905. Celjska liberalna Domovina je medtem navajala, da je vlada že pred leti odobrila gimnazijo na obrobju mesta, ne pa v mestnem središču, in da je Dečko sam preklical ponujeno zemljišče. Dečko je v lastno obrambo konec januarja 1905 v istem časniku objavil dopis, kjer je skušal pojasniti zadevo. Pisal je, da celjski Nemci sprva niso privolili niti v gimnazijo pri njegovi vili, pač pa da so jo hoteli premestiti v Žalec ali na podobno razdaljo od Celja in da se je vlada s tem strinjala. Ko ga je vlada nato vprašala, ali bi odstopil svojo parcelo, je privolil, odkupna cena pa je bila smešno nizka, tako da z njo prav gotovo ni obogatel, kot je namigoval Slovenec. Ko se je začela agitacija proti njemu, je zatrdil, da je sam odstopil od pogodbe. »To namigavanje je gola podlost in nesramnost, za katero nimam drugega kakor zaničevanje!«Domovina, 31. 1. 1905.

Dečko je zaradi napredujoče bolezni, gotovo pa tudi zaradi nedavnih obtožb, osmega februarja 1905 poskušal storiti samomor, dva dni kasneje pa je bil znova pripeljan v Meerscheinschloss. Tam je ostal vse do konca junija. Po diagnozi začetne paralize in katatonije so ga premestili v zasebno psihiatrično ustanovo, sanatorij Schweizerhof. Bil je povsem shujšan, bolezensko so mu drgetale obrazne mišice in ekstremitete. Imel je blodnje, občasno diarejo, bil je zmerno katatoničen; toda kljub temu je hitro okreval, njegovo stanje se je vidno izboljšalo, zato so ga konec avgusta poslali domov.Studen, »Žalosten konec,« 32, 33.

Po počitnicah v hribih, od koder je tudi pošiljal razglednice v Schweizerhof, se je oktobra 1905 vrnil v deželni zbor. Toda njegova bolezen, ki se je nekoliko umirila, je vplivala na njegovo obnašanje, saj je bil na jesenskem zasedanju »zelo spravljiv z Nemci«.Ibid., 33. V svojih govorih je, kot še nikoli poprej, hvalil delo deželnega odbora, prav tako pa tudi ni bilo več opaziti nobene napadalne retorike. Sredi meseca je ponovno vložil interpelacijo glede ceste Luče–Ljubno,Stenographisches Protokoll über die 1. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 18. Oktober 1905, 11, 12. skupaj z ostalimi slovenskimi poslanci pa se je gotovo razveselil novice, da je deželni zbor potrdil šolo v Sv. Juriju ob Južni železnici. »Dolgo smo čakali in se bali, da ne bo nič. Toda tokrat je deželni odbor tudi nasproti Slovencem storil svojo dolžnost. Gotovo še mu ni iz spomina odločen nastop slovenskih poslancev v deželnem zboru, ko so z obštrukcijo opomnili Nemce, kako se Spodnji Štajer zanemarja, in pa dejstvo, da je s tem krepkim nastopom deželnih poslancev soglašalo vse naše neodvisno slovensko ljudstvo. Naši poslanci so opustili obštrukcijo še le takrat, ko se jim je obljubila vsaj ustanovitev slovenske kmetijske šole na Spodnjem Štajerskem. Gospodje Nemci so držali besedo. Požurili so se ter poiskali že prostor za šolo in sestavili glavni načrt za notranjo ureditev šole.«Slovenski gospodar, 2. 11. 1905.

Na drugi strani je deželni odbor zavrnil gradnjo ceste Luče–Podvolovljek (oziroma deželno podporo zanjo). Poročevalec Josef Ornig je navajal več vzrokov, med temi predvsem težko gradnjo in podobno. Dečko mu je nasprotoval in se postavil proti nemški nacionalni večini, češ da se iz samega poročila vidi, da sploh niso proučili zadeve, da sicer vse njegove vloge naletijo na negativen odgovor in da deželni zbor zmeraj naredi vse, da se zadeva pač prestavlja v nedogled. Svoje izvajanje je utemeljeval z dejstvom, da je cesta nujno potrebna, da se je na njej precej povečal promet, še posebej gospodarski transport, in da je povezava s Kamnikom in Kranjsko tako rekoč nujna. Stallner mu je v imenu deželnega odbora pojasnjeval, da so dela prezahtevna in da deželni odbor ne da subvencije, če ne gre za poškodbo zaradi meteorne vode. Dečko se s tem ni strinjal in je trdil, da je bila subvencija odobrena in da ne razume takšnega nenadnega preobrata. Ornig mu je pojasnil, da se že dela cesta na Koroško čez Logarsko dolino, zato ni denarja še za to, okraj Gornji grad pa da težko shaja že brez takšnih finančnih zalogajev (deželni zbor je slovensko zahtevo na koncu zavrnil).Stenographisches Protokoll über die 17. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 18. November 1905, 284–88.

Čez nekaj dni je deželni zbor razpravljal o zdravilišču Dobrna. Po mnenju poslancev je zdravilišče nazadovalo, pod dr. Paltaufom je bilo še v redu, pod novim vodstvom pa da je bilo slabše, vse več je bilo tudi pritiskov in malverzacij. V debato se je vključil tudi Dečko in predlagal boljše prometne povezave (konjski omnibus ali avtomobili) predvsem iz Celja, kjer je bila najbližja železniška postaja. Tokrat je pohvalil (!) deželni odbor, češ da je veliko naredil za Rogaško Slatino, da je število gostov poskočilo, za kar je zaslužna železniška povezava itd.Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 21. November 1905, 402–07. Naslednji dan je namestnik Clary Aldringen odgovarjal na poslanska vprašanja. Dečku je glede ceste Luče–Ljubno dejal, da je notranje ministrstvo cesto odobrilo in da bo tudi deželni odbor soglašal s subvencijo.Stenographisches Protokoll über die 21. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 22. November 1905, 416, 417. Dečko je bil z odgovorom gotovo zadovoljen. Interpeliral je tudi glede članov okrajnega šolskega sveta Celje okolica, kjer so bili na seji prisotni le štirje člani, novoizvoljenih pet pa ni bilo povabljenih. Ker je torej sklepe sprejemala manjšina vseh (devet članov), je bilo poslovanje nezakonito. Poleg tega je ponovno načel poplave pri Celju, češ da protipoplavnega mostu še ni in da namestništvo v zvezi s tem sploh ni odgovorilo in podalo izjave ali mnenja.Stenographisches Protokoll über die 22. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 23. November 1905, 491, 492.

Medtem je slovenska stran (Juro Hrašovec) problematizirala obešanje zastav na šolskih poslopjih, češ da slovenske prepovedujejo, nemške pa so povsod dovoljene. Neenakopravno postopanje oblasti seveda ni bilo v interesu slovenske strani. Dečko, ki je poslušal namestnika, češ da so slovenske v nemških mestih provokacija, se z njim gotovo ni strinjal. Sam je nato načel še vprašanje regulacije Savinje in zaščite Celja pred poplavami. Namestnik je dejal, da je nekaj sredstev že zagotovljenih in da se dela v tej smeri,Stenographisches Protokoll über die 23. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 24. November 1905, 600, 601. naslednji dan pa je potrdil tudi načrt za razširitev kanala ob progi Celje–Velenje.Stenographisches Protokoll über die 24. Sitzung des steiermärkischen Landtages. IX. Landtags-Periode. III. Session, 25. November 1905, 638.

Tukaj pa je Dečko zaključil svoje politično delovanje. Sesija se je končala, naslednja pa se je začela šele decembra naslednje leto. Toda on deželnega zbora ni več videl. V začetku decembra 1905 se mu je stanje namreč toliko poslabšalo, da so ga (pod pretvezo) ponovno pripeljali v Schweizerhof. Bolehal je za manijo, ki se je kasneje razvijala vzporedno s težkimi stanji razburjenja, slabim počutjem, beganjem misli, nujo po neprestanem gibanju, potrebo po govorjenju, nespečnostjo, preobrati in menjavami razpoloženja ter odklanjanjem hrane. Manija je trajala do aprila 1906 in počasi prehajala v melanholijo. Rahlo izboljšanje se je julija ponovno poslabšalo. Nato je bil do septembra spet živahnejši, potem pa je znova zapadel v katatonijo. Njegovo stanje je bilo zelo spremenljivo, toda znatnih izboljšav ni bilo več. Zato so ga 4. februarja 1906 (po pooblastilu soproge) prepeljali v deželno blaznico Feldhof pri Gradcu. Poslanec je (na papirju) sicer ostal vse do začetka oktobra 1907, ko mu je bil kot skrbnik in zakoniti zastopnik dodeljen svak Anton Cvenkl, trgovec iz Sv. Petra v Savinjski dolini. »Kakor znano, je gospod dr. Ivan Dečko /…/ že blizu tri leta bolan na živčni bolezni, od katere bode še težko kdaj popolnoma okreval. Pred tednom dni se je določilo čez dr. Dečka sodno oskrbstvo in je imenovan kuratorjem njegov svak g. Anton Cvenkl. Iz političnega stališča je ta dogodek važen, vsled tega, ker je s tem dr. Dečko tudi nehal biti deželni poslanec.«Slovenski gospodar, 10. 10. 1907. V Feldhofu je medtem samo še životaril, stanje pa se je zgolj slabšalo. Tam je preživel dobro leto in pol, dokler ni v začetku novembra 1908 zaradi pljučnice tudi umrl.Prim. Studen, »Žalosten konec,« 30, 33, 34.

Namesto epiloga

Medtem ko se je Dečko boril z zahrbtno boleznijo, je na Spodnjem Štajerskem prišlo do konca politične sloge, prav tako pa tudi do totalne nacionalne razmejitve. »Nacionalna ločitev je bila tako ostra, da so imeli Nemci enako kakor Slovenci svoje lokale, da, celo svojo cerkev in svoje pokopališče.« Proti prelomu desetletja tudi ni bilo več »Slovenca, ki bi bil prestopil prag Nemške hiše, in ne Nemca, ki bi bil samo pokukal v Narodni dom«.P. Strmšek, Celjski študent. Šolski spomini ob 25-letnici mature (Celje: Konzorcij bivših celjskih dijakov, 1937), 26. Na drugi strani se je pričel boj za njegovo nasledstvo, ki je potekal v znamenju medgeneracijskega spopada. Kot zmagovalci so izšli mladi celjski liberalci z odvetnikom Vekoslavom KukovcemVeč o Kukovcu v Vlasta Stavbar, Politično delovanje dr. Vekoslava Kukovca do leta 1918, doktorska disertacija (Fram, 2011). na čelu. Mariborski katoliški tabor pod vodstvom duhovnika Antona KorošcaVeč o Korošcu v Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872–1918 (Ljubljana; Slovenska matica, 1992). ob teh celjskih zdrahah ni ostal ravnodušen. Dokončen razdor so prinesle nadomestne državnozborske volitve leta 1906, ko sta se v splošni kuriji spopadla liberalec Ivan Rebek in katoliški kandidat Anton Korošec,Prim. Goropevšek, Štajerski Slovenci, 17–23. Gl. tudi Slovenski gospodar, 10., 26., 31. 5. 1906. neozirajoč se na svarila Jura Hrašovca o enotni slogaški politiki; leta 1907 sta bili formirani stranki obeh blokov – »celjska« Narodna stranka in »mariborska« Slovenska kmečka zveza. Te politike pa Dečku ni bilo več usojeno soustvarjati.