Veliko preden je Stephen Hawking v svoji uspešnici A Brief History of Time desetinam milijonov bralcev pojasnil, da »realni« človeški čas zaradi konkretnih lastnosti (arrows of time) očitno potuje v točno določeni smeri – od preteklosti proti prihodnosti – je bilo to zavedanje več kot ukoreninjeno v vse dejavnosti človeka. Čas mineva, ura bije in s tem opredeljuje naša življenja. Povratka nazaj ni, zato pogosto iščemo čas, tega pa zmanjkuje. Čas kot sila pomemben in včasih odločujoč dejavnik je še posebej prisoten v političnem življenju, v zelo konkretni obliki pa njegov pomen izstopa v parlamentu. Minute, odmerjene poslancem in parlamentarnim sejam, se danes zdijo nekaj rutinskega in samoumevnega. Le redko jim namenjamo pozornost, toda včasih, v izjemnih trenutkih, se pokaže, da so še kako pomembne in lahko korenito vplivajo na dogajanje. Čas ni le nemi linearni opazovalec politike, ki mirno potuje v prihodnost, čas je njen tvorni kreator.

V mednarodnem okolju je to nedolgo nazaj najbolj potrdilo dogajanje, povezano z brexitom. Neprestano hitenje na eni strani in podaljševanje izstopnega datuma na drugi, pogajanja v zadnjem hipu, prorogacija ipd. – nasprotniki brexita brez dogovora so mrzlično iskali tega in dodatni čas, zagovornikom na vladni strani je bilo časa preveč. S prorogacijo, ki lahko traja nekaj dni ali nekaj mesecev, je dejavnik časa postal posebej izrazit. Prorogacija je akt krone, ki pomeni zaključek ene parlamentarne sesije in določitev datuma nove. Prvič je bila uporabljena oktobra 1399 v prvem parlamentu Henrika IV. V 20. stoletju, vse do brexita, je bila njena raba rutinska. Gl. blog Paul Seaward, Prorogation and Adjournment, https://historyofparliamentblog.wordpress.com/2019/09/09/prorogation-and-adjournment/. Na slovenskem parlamentarnem parketu smo lahko časovni boj opazovali 3. oktobra 2019 na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kjer je poslanska skupina Levice precej časa uspešno izvajala obstrukcijo in tako na različne načine preprečevala sprejetje zanjo sporne ukinitve socialnovarstvenega prejemka (dodatka za delovno aktivnost). Z dolgimi govori, postopkovnimi predlogi in prekinitvami je izčrpavala koalicijo. Čas je tekel, staro parlamentarno orožje se je izkazalo za uporabno, četudi naposled ni bilo učinkovito.Državni zbor Republike Slovenije, Dobesedni zapis 12. seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide z dne 3. 10. 2019, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/seje/evidenca/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsPE31w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-lHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAF8pdGQ!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?mandat=VIII&type=pmagdt&uid=D709E101F076CBFFC12584F100221437. Med razpravo so poslanci koalicije vseskozi poudarjali, kako se poslanci Levice ponavljajo, kako le »nagajajo«, kako se zadeva »ne premakne«, in naposled sprejeli zelo problematično odločitev, da lahko razprava traja največ deset minut. Tako bi prihranili dragocen čas in omogočili sprejetje zakona. Zdi se skoraj samoumevno, a vendar odpira sila pomembno in zelo temeljno vprašanje o parlamentarni demokraciji. Kako naše dojemanje časa in potreba po učinkovitosti usmerjata politične odločitve?

* * *

Literatura o političnem času in času v politiki je vse prej kot maloštevilna, a le redka dela obravnavajo čas kot tvorni dejavnik politike. Večina študij ga obravnava kot fenomen per se, včasih izrazito filozofsko, brez analize stvarnih okoliščin njegove uporabe in pomena. Gl. npr. Peter Osborne, »The Politics of Time,« Radical Philosophy 68 (Autumn 1994): 3–9, ki pa ponuja zgodovinarju nekaj drznih misli: »'The simple possibility that things might proceed otherwise' must be produced as experience if the otherwise is to proceed.« V tem članku razumemo čas podobno kot Kari Palonen Kari Palonen, »Fair Play and Scarce Time. Aspects of the 1882 Procedure Reform Debates in the British Parliament,« v: The Politics of Dissensus. Parliament in Debate (Santander: Cantabria University Press and McGrow Hills, 2014), 327–46. in zlasti Ryan Vieria. Ryan Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time: Exploring the Role of Temporality in British Constitutional Development During the Long Nineteenth Century. A Thesis Submitted to the School of Graduate Studies In Partial Fulfillment of the Requirements for the Degree Doctor of Philosophy (Hamilton, Ontario: McMaster University, 2011). Ryan Vieria, Time and Politics. Parliament and the Culture of Modernity in Britain and the British World (Oxford University Press, 2015). Palonen je prepričljivo iskal odgovor na vprašanje, kako omogočiti parlamentarni fair play (ključen element parlamentarizma) v zmeraj bolj omejenem času, Vieria pa je v doslej najbolj poglobljeni študiji o političnem času šel še dlje. Po vsestranskem prikazu dejstva, da je postajal parlamentarni čas vse bolj redka dobrina, se je vprašal, kako je »ontološko realna sprememba v strukturi časa članov poslanske zbornice vplivala na sodobno dojemanje parlamentarnega vladanja«. Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time, 47.

Skušali bomo torej razumeti dojemanje časa v moderni dobi na eni strani in politične razsežnosti ter njihove vplive na drugi strani. Osrednja teza, ki ji bomo sledili, je sledeča: V dobi moderne je čas postajal pomembna dobrina, z njim je bilo treba ravnati racionalno in zato je bilo treba delovati učinkovito. Njegovo dojemanje, vsekakor vpeto med preteklo izkušnjo in vsakokratna pričakovanja (in zato drugačno od naravnega časa), kakor pravi Reinhart Koselleck, je sovpadalo s potrebo po njegovem uravnavanju, prilagajanju prepotrebni hitrosti. Politične dimenzije časa zato ne gre zamenjevati z zgodovinskim časom. Politična dimenzija časa se le delno sklada s historično, kakor bo pokazano v nadaljevanju. Pri sovpadanju gre v glavnem za preteklo izkušnjo o tem, da je časa premalo in da ga neučinkovito izrabljamo. O historičnem času gl. Reinhart Koselleck, The Practice of Conceptual History. Timing History, Spacing Concepts (Stanford University Press, 2002), 100–14. Tratenje časa je postalo negativno, njegova učinkovita izraba pozitivna. Izhajajoč iz tega postulata, se je spreminjalo dojemanje politike in političnega. Treba je bilo delovati, ne govoriti. Dojemanje časa je tako spremenilo dojemanje politike in spodkopava deliberativni proces odločanja, ki potrebuje čas.

Parlament je namreč institucija, nastala na robu moderne dobe, in je torej povsem ustrezala 19. stoletju. Z vse večjo demokratizacijo, širjenjem volilne pravice, vse večjo kompleksnostjo družbe in odnosov znotraj nje ter zlasti z vse hitrejšim tehnološkim razvojem pa je parlament vse bolj zadihano lovil tempo. Obseg dela je bil večji in večji, količina predpisov komaj obvladljiva, časa pa manj in manj. Težnja po prilagoditvi parlamenta sodobnemu času tako spremlja vso njegovo razvojno pot v zadnjih 150 letih in vedno znova trči ob dilemo, kako to prilagoditev doseči.

* * *

Problematiko dojemanja časa lahko opazujemo skozi vso parlamentarno zgodovino. V začetnih obdobjih angleškega parlamenta je bil ta po mnenju vlade v prvi vrsti časovna potrata in neprijetna nujnost. Najbolje bi bilo, če bi kar najhitreje opravil svoje delo, odobril davke in se razšel. Po mnenju članov parlamenta pa je seveda bil vse kaj drugega; predstavljal je »priložnost«, bodisi za zagotovitev novih privilegijev bodisi za »uživanje trenutka v soncu kraljeve pozornosti in občutku veličine«.Paul Seaward, A Brief History of Parliamentary Time, https://thehistoryofparliament.wordpress.com/2019/09/17/history-of-parliament-trusts-annual-lecture-a-brief-history-of-parliamentary-time/. In za to si je veljalo vzeti čas.

V naslednjih stoletjih se je pokazalo, da ima pravzaprav le vlada ustrezne kapacitete za zagotovitev dela parlamenta. V glavnem je poskrbela, da so se njeni poslanci pravočasno znašli na kraju zasedanja in sprejemali odločitve. Potrebe po obvladovanju časa zato dolgo ni bilo; vse do 19. stoletja, ko se zgodi prelom. Zaradi notranjepolitičnih razlogov (združitev s Škotsko in Irsko, zlasti delovanje irske opozicije), Ibidem. še bolj pa zato, ker postane v širšem okolju pojem učinkovitost (effectiveness) osrednja politična in družbena silnica, so začeli v Westminstru čas rigorozno nadzirati, poslance disciplinirati in jih omejevati s poslovnikom (Standing Order). Vieria, Time and Politics.

Podobnim procesom lahko v tistem obdobju sledimo tudi v kontinentalni Evropi, kjer so se parlamenti takrat – v 19. stoletju – v glavnem šele uveljavljali. Nemški kancler Bismarck je dolgo nasprotoval temu, da bi poslanci prejemali plačo, saj bi potem parlamenti predolgo sejali in postali neučinkovita razpravljalnica. Neplačani poslanci (iz višjih družbenih stanov) so seveda svoje delo opravili hitreje. Leonidas Pitamic, Das Recht der Abgeordneten auf Diäten (Wien – Leipzig: Wiener Staatswissenschaftliche Studien – Franz Deuticke, 1913).

V avstrijskem parlamentu na Dunaju se je politični pomen obvladovanja časa najbolj očitno pokazal v burnih devetdesetih letih 19. stoletja. Takrat je beseda obstrukcija bila tista, ki je velikokrat najbolje opisala parlamentarni vsakdanjik. Janez Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) (Celje: Zgodovinsko društvo Celje in Znanstvena založba FF UL), 148–60. Poslanci, ki so izvajali obstrukcijo, so izkoriščali vse možnosti poslovnika (tehnično obstrukcijo) in naposled celo nasilje (divjo obstrukcijo) za to, da bi zadržali ali onemogočili delo parlamenta. Do začetka devetdesetih let 19. stoletja – do padca parlamentarnega »železnega obroča« ministrskega predsednika grofa Eduarda Taaffeja, v katerega so bili vključeni tudi slovenski člani poslanske zbornice – so poslanci še bolj poredko posegali po njej, kasneje pa je povsem ohromila delo parlamenta. Tehnično obstrukcijo so izvajali tako, da so ob začetku vsake seje v proceduro vlagali najrazličnejše nujne predloge, peticije, interpelacije in ministrske obtožbe. Vsak nujni predlog je parlament obravnaval prednostno, in sicer tako, da so ga predlagatelji najprej prebrali in razložili, nato je sledilo poimensko glasovanje. To je seveda zahtevalo čas in pomikalo obravnavo dnevnega reda v nedoločljivo prihodnost. Če je vladni večini vendarle uspelo vzdržati pritisk nujnih predlogov in je poslanska zbornica začela obravnavo točk dnevnega reda, so obstrukcionisti posegli po novem orožju – po t. i. filibustrih, neskončno dolgih govorih. Ibid., 155. Čas je neusmiljeno tekel.

Velika obstrukcijska vnema je parlamentarno ozračje sčasoma razvnela do te mere, da so v poslanski zbornici izbruhnili izgredi, razplamtel se je trušč, tudi udarcev, nožev in krvi ni manjkalo. Tehnična obstrukcija je takrat prerasla v divjo. Pravi »vihar v parlamentu« se je razbesnel jeseni 1897, v obdobju vlade Kazimirja Badenija. Nemške stranke so z obstrukcijo želele preprečiti sprejetje t. i. nagodbenega provizorija (podaljšanja predpisov, ki so urejali avstrijsko-ogrske odnose) in s tem strmoglaviti Badenijev kabinet. Vlada se jim je upirala na najrazličnejše načine, podpredsednik poslanske zbornice in kasnejši prvi češkoslovaški premier Karel Kramař jih je med drugim skušal fizično utruditi, zato je sklical nočno sejo, ki je trajala do naslednjega dne zvečer. Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 155–59. Vsi so manipulirali s časom, toda obstrukcionisti niso popustili. V svoji neomajni zagnanosti so vztrajali naprej. 28. oktobra 1897, petnajst pred deveto zvečer – ko je parlament zasedal že deset ur – je za govornico pristopil nemški poslanec Otto Lecher iz moravskega Brna in poskrbel za teatralično noč, ki je čudovito popisana v delu Marka Twaina Stirring times in Austria. Mark Twain, »Stirring Times in Austria,« The Man That Corrupted Hadleyburgh and Other Stories (London, 1925), 296–336. Dr. Lecher je tedaj postavil absolutni parlamentarni rekord, saj je nepretrgoma govoril dvanajst ur, do naslednjega jutra, in to v vrvežu, kakršnega »ni bilo slišati na tem planetu vse od časov, ko so Komanči nazadnje opolnoči presenetili belo naselbino«.

Boj za čas je postajal vse bolj ključen in vladne stranke so skušale obstrukcionistom vrniti udarec s spremembo poslovnika. Na predlog grofa Juliusa Falkenhayna so sprejeli t. i. Lex Falkenhayn, po katerem je lahko predsednik zbornice »uporne poslance« izključil s treh sej. Pri tem mu je bila v pomoč policija, ki je tako posegla proti z imuniteto zaščitenim izvoljenim predstavnikom ljudstva. Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 158–60. Ko se je čas »ustavil«, so ga pognali naprej s teptanjem poslanske svobode. A ozračje v parlamentu se temu navkljub ni spremenilo. Obstrukcionistom je uspelo dobesedno razbiti poslansko zbornico in posledično prisiliti Badenija k odstopu.

Obstrukcija v začetku 20. stoletja ni bila značilnost zgolj dunajskega državnega zbora, marveč številnih parlamentov. V britanski poslanski zbornici so dolge govore uprizarjali že omenjeni irski nacionalisti, v ameriškem senatu so z obstrukcijo nastopili nasprotniki vstopa države v prvo svetovno vojno.

V jugoslovanski kraljevini, katere parlament (1919–1929) je že med obema svetovnima vojnama veljal za »vašarište«, za sredino, ki je odstopala od zahodnega parlamentarnega ideala, pa so poslanci še posebej pogosto ohromili delo skupščine. Intervencije predsedujočega, opomini poslancem, izključitve s sej in prekinitve sej so s svojo pogostostjo najbolj zaznamovali parlamentarno delo. Sprva so se še potrudili vsaj s proračunsko razpravo, a jih je predsednik sproti opozarjal, kako naj »govori, dolgi dve uri, v katerih se obravnava celotna vladna politika in posli vseh resorjev, v razpravi o proračunu nikoli nimajo mesta«. Ko jim je že zmanjkovalo časa (na voljo so imeli dva meseca), so prisluhnili apelu: »Ta posel lahko končamo le, če bomo redno prihajali na seje, te redno začenjali in ob tem skrajševali debato.« Po letu 1925 pa je bilo delo skupščine povsem paralizirano. Skupščinska statistika je bila porazna, sprejet ni bil skoraj noben pomembnejši zakon; učinkovitost je bila na dnu. Večino pripravljenih, a nesprejetih zakonov je nato uveljavila vlada po suspenzu parlamenta in vzpostavitvi diktature kralja Aleksandra po januarju 1929. Jure Gašparič, Izza parlamenta. Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919–1941 (Ljubljana: Modrijan, 2015), 40, 41, 49–66.

V vzhodnih srednjeevropskih državah je boj za čas po drugi svetovni vojni izginil iz uporabe in političnega jezika. V socialistični Jugoslaviji z enostrankarsko parlamentarno formo ni bilo potrebe po obvladovanju časa, saj so bile seje vnaprej dogovorjene, pripravljene, govori so se v glavnem brali in pritrjevali predlaganemu. Jure Gašparič, Slovenian Socialist Parliament on the Eve of the Dissolution of the Yugoslav Federation. A Feeble »Ratification Body« or Important Political Decision-maker?,« Prispevki za novejšo zgodovino [Complex Parliaments in Transition. Central European Federations Facing Regime Change] 55, št. 3 (2015): 41–59. Zamišljena forma, še posebej tista, temelječa na ustavi iz leta 1974, je bila skorajda idealna parlamentarna forma. Delegati, predstavniki z imperativnim mandatom, so vsak iz svoje sredine predstavili relevantna stališča. A za takšno parlamentarno formo lahko uporabimo izraz, ki ga je uporabila Adéla Gjuričová za češkoslovaški socialistični parlament – bila je preveč idealna, da bi bila zares pravi parlament (too ideal to be a parliament). V socialističnih skupščinah je bilo preprosto premalo konfrontacije. Adéla Gjuričová, »Too Ideal to Be a Parliament: The Representative Assemblies in Socialist Czechoslovakia, 1948–1989,« The Ideal of Parliament in Europe since 1800, ur. Remieg Aerts et al. (Palgrave-Macmillan, 2019), 199–218. Posledično tudi ni bilo občutka, da je časa premalo.

Skupščinska/parlamentarna kultura se je začela spreminjati konec osemdesetih let 20. stoletja, ko je v procesu razpadanja jugoslovanske države in vse večje demokratizacije skupščina postala odločujoč politični forum. Miran Potrč, Klic k razumu. Spomini (Ljubljana: Modrijan, 2014), 116–71. In v novi skupščini je postal nadzor nad časom znova aktualen.

* * *

Po aprilu 1990 so se dokončno spremenila razmerja med delegati in nato poslanci, povrhu vsega pa je tudi obseg zakonodajnega dela dosegel impresivne številke, sploh v letih, ko se je izgrajevala država in ko so se sprejemali številni evropski zakoni. Več parlamentarnih aktov je seveda bilo treba sprejeti z več besedami, zato se je v parlamentu več govorilo. Povrhu vsega je razprava mestoma spominjala na prikazane primere iz 19. in zgodnjega 20. stoletja, zlasti zaradi instituta replike so se razvnemali pogosti besedni dvoboji. V začetku je namreč moral predsedujoči poslancu, ki je zahteval besedo, »da bi opozoril na napako ali popravil navedbo, ki po njegovem mnenju ni točna in je povzročila nesporazum ali potrebo po osebnem pojasnilu«, Uradni list RS, 40/1993, Poslovnik Državnega zbora, §70. dati besedo takoj. Tako je lahko poslanec s sklicevanjem na nesporazum hipoma vskočil v razpravo. Le dvig roke in beseda replika sta zadostovala. Uporaba je zlasti v prvih mandatih bila izjemno pogosta in je jemala veliko časa, njena interpretacija pa je bila med poslanci in tudi pri vodstvu parlamenta izjemno široka. Klasičnih filibustrov sicer ni bilo, edina izjema je bil poslanec Ivo Hvalica. Januarja 1995 je o igralništvu na pamet govoril več kot štiri ure. S tem je poskrbel za javno prepoznavnost problematike, kar si je zadal za enega od ciljev svojega nastopa. Ivo Hvalica, Zadnja replika (Ljubljana: Promag, 2002), 113–15. Hvaličevi govori na izust sicer niso bili obče pravilo, saj so številni poslanci svoje vnaprej pripravljene govore brali.

Razen v šestem mandatu je ves čas raslo tudi število poslanskih vprašanj in pobud, o katerih so spraševalci praviloma zahtevali še parlamentarno razpravo. Poleg interpelacij in preiskovalnih komisij so ravno poslanska vprašanja postala eno osrednjih orožij opozicije.

Graf 1: Obseg zakonodajnega dela slovenskega parlamenta od leta 1992 do leta 2018 Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1992–1996 (Ljubljana: Državni zbor, 1996). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996–2000 (Ljubljana: Državni zbor, 2000). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000–2004 (Ljubljana: Državni zbor, 2004). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004–2008 (Ljubljana: Državni zbor, 2008). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008–2011 (Ljubljana: Državni zbor, 2012). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2011–2014 (Ljubljana: Državni zbor, 2014). Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2014–2018 (Ljubljana: Državni zbor, 2018).

Graf 2: Število spregovorjenih besed (izraženih v milijonih) po mandatih (le poslanke in poslanci, ki niso predsedovali seji, brez gostov, članov vlade ipd.) Andrej Pančur, Tomaž Erjavec, Mihael Ojsteršek, Mojca Šorn in Neja Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0, Slovenian language resource repository CLARIN.SI (2020), http://hdl.handle.net/11356/1300.

Graf 3: Število zastavljenih poslanskih vprašanj in pobud Ibid.

* * *

Ob vsestranski rasti obsega dela se velja vprašati, kako so se s tem soočali poslanci. S pomočjo možnosti, ki jih danes raziskovalcu nudi korpusna lingvistika, sem s pomočjo konkordančnika NoSketchEngine v besedilnem korpusu siParl 2.0, Ibid. ki vsebuje vse dobesedne zapise sej Državnega zbora Republike Slovenije od prvega do sedmega mandata (1992–2018), zapise sej delovnih teles in kolegija predsednika od drugega do sedmega mandata (1996–2018) ter še zapise zadnjega mandata Skupščine (socialistične) Republike Slovenije (1990–1992), poiskal nekaj tipičnih fraz in izrazov, ki so se pogosto uporabljali v parlamentu in izražajo dojemanje poslanskega zbora (čim prej, hitrost, učinkovito, neučinkovito, racionalen , čas je). Za vsako izmed njih sem nato uporabil tehniko luščenja kolokacij; ustvaril sem seznam besed, ki se neposredno ob jedrni besedi (pred njo in za njo), povezani s časom, pojavljajo pogosteje kot naključno. Uporabljeno okno za izračun kolokacij je + ali –5 besed. V tabeli niso prikazane leme, marveč besedne oblike, saj ima v tem primeru takšen prikaz dodatno povednost. Precej oblik je namreč v 3. osebi. Ključno je bilo, da nekdo čimprej predloži, pripravi, sprejme … (četudi parlament). Precej oblik je tudi nedoločniških, saj je bilo treba, nujno … nekaj čimprej sprejeti, urediti … Za določanje trdnosti sem uporabil statistično mero logDice. Darja Fišer in Kristina Pahor de Maiti, »'Prvič, sem političarka in ne politik, drugič pa …' Korpusni pristop k raziskovanju parlamentarnega diskurza,« Prispevki za novejšo zgodovino 61, št. 1 (2021): 144–79, zlasti 172, 173.

Tabela 4: Čimprej – kolokacijski kandidati Čim prej in čimprej se pojavita 22.988-krat. – Pančur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0.

Cooccurrence count Candidate count logDice p | N predloži 147 4.480 8,691 p | N čimprej 103 7.057 7,890 p | N pripravi 302 43.764 7,602 p | N sprejme 218 33.481 7,457 p | N sprejeti 291 47.717 7,440 p | N sprejmemo 136 20.278 7,343 p | N reši 56 4.257 7,327 p | N pridemo 87 13.227 7,126 p | N uredi 67 9.129 7,073 p | N uvrsti 45 4.476 6,984 p | N priti 91 18.062 6,884 p | N začeti 53 8.625 6,780 p | N pristopi 33 2.844 6,754 p | N čimbolj 30 2.195 6,713 p | N začne 69 14.817 6,684 p | N pride 161 46.001 6,632 p | N proceduro 54 11.154 6,593 p | N dobimo 68 16.739 6,542 p | N Skupščini 25 1.951 6,488 p | N posreduje 27 3.423 6,383 p | N spraviti 31 5.040 6,378 p | N zaključimo 30 5.166 6,316 p | N vlado 82 26.598 6,314 p | N pripraviti 48 12.883 6,293 p | N urediti 70 22.225 6,285 p | N rešiti 53 15.301 6,272

Tabela 5: Učinkovito – kolokacijski kandidati Učinkovito in učinkovitost se pojavita 29.725-krat. – Ibid.

Cooccurrence count Candidate count logDice p | N rabo 436 3.414 9,551 p | N hitro 762 32.807 9,010 p | N delovanje 661 29.133 8,918 p | N upravljanje 395 13.813 8,780 p | N bolj 2.542 190.771 8,656 p | N izvajanje 531 28.582 8,620 p | N uspešno 363 16.469 8,533 p | N energije 328 14.149 8,495 p | N racionalno 212 5.462 8,364 p | N transparentno 193 4.490 8,296 p | N gospodarno 159 1.384 8,259 p | N hitreje 204 7.991 8,145 p | N kakovostno 144 2.517 8,023 p | N ukrepanje 148 3.170 8,011 p | N čim 540 55.340 7,962 p | N varstvo 267 21.183 7,893 p | N sredstvo 131 3.010 7,848 p | N črpanje 138 4.336 7,823 p | N zagotoviti 313 29.994 7,812 p | N učinkovito 195 14.715 7,718 p | N sodstvo 124 3.974 7,696 p | N delo 787 114.246 7,633 p | N pregledno 96 1.810 7,495 p | N kvalitetno 130 8.135 7,486 p | N zakonito 97 3.394 7,385 p | N zagotovi 132 11.035 7,342 p | N najbolj 378 64.691 7,268

Tabela 6: Hitrost – kolokacijski kandidati Ibid.

Cooccurrence count Candidate count logDice p | N kilometrov 414 6.021 10,229 p | N uro 289 9.216 9,351 p | N km 97 1.324 8,911 p | N hitrost 105 2.059 8,873 p | N hitrosti 92 2.334 8,629 p | N prekoračitev 68 553 8,577 p | N 160 63 1.467 8,257 p | N konstrukcijsko 46 85 8,134 p | N vožnje 55 1.294 8,099 p | N prekoračitve 46 370 8,060 p | N dovoljene 45 890 7,901 p | N 25 140 13.978 7,896 p | N naselju 43 646 7,893 p | N alkohol 44 937 7,857 p | N svetlobno 36 98 7,777 p | N učinkovitost 74 6.725 7,658 p | N učinkovitosti 71 6.620 7,611 p | N sprejemanja 85 9.079 7,599 p | N neprilagojena 28 52 7,427 p | N vlakov 30 499 7,410 p | N postopka 187 30.863 7,405

Tabela 7: Racionalen – kolokacijski kandidati

Cooccurrence count Candidate count logDice P | N obnašati 163 1.754 9,494 P | N gospodarno 128 1.384 9,219 P | N rabo 118 3.414 8,736 P | N učinkovito 211 14.715 8,407 P | N racionalno 107 5.462 8,301 P | N obnašajo 63 944 8,290 P | N porabo 120 7.650 8,207 P | N obnašali 57 968 8,140 P | N smotrno 78 3.886 8,066 P | N ekonomično 47 331 8,008 P | N obnašanje 49 1.245 7,863 P | N čimbolj 53 2.195 7,790 P | N trošenje 40 650 7,700 P | N obnaša 44 1.399 7,676 P | N skrajno 54 4.891 7,391 P | N bolj 967 190.771 7,333 P | N obnašamo 33 1.054 7,333 P | N optimalno 37 2.134 7,283 P | N pametno 57 6.737 7,236

Tabela 8: Neučinkovito – kolokacijski kandidati

Cooccurrence count Candidate count logDice P | N negospodarno 18 522 8,713 P | N neuspešno 15 876 8,126 P | N prepočasno 9 204 8,083 P | N nestrokovno 11 670 7,858 P | N nepravično 11 681 7,848 P | N sodstvo 30 3.974 7,661 P | N izkazala 15 1.645 7,603 P | N počasno 6 303 7,373 P | N nedosledno 6 306 7,369 P | N neracionalno 10 1.144 7,336

Tabela 9: Čas je … – kolokacijski kandidati

Cooccurrence count Candidate count logDice P | N potekel 411 3.343 10,320 P | N Skrajni 207 628 9,761 P | N skrajni 194 3.403 9,229 P | N Ves 124 1.604 8,852 P | N zadnjem 359 22.692 8,621 P | N minilo 69 1.885 7,961 P | N trajalo 61 2.905 7,629 P | N vmesnem 55 1.970 7,620 P | N ves 175 22.544 7,591 P | N Pred 116 13.508 7,521 P | N Nekaj 97 10.432 7,495 P | N koliko 397 66.242 7,468 P | N Dolgo 38 380 7,362 P | N omejen 47 2.392 7,329 P | N Zadnji 44 1.914 7,307 P | N tistem 154 33.762 6,945 P | N dragocen 28 483 6,902 P | N Svoj 30 1.192 6,874 P | N kratkem 63 10.723 6,848 P | N Zadnje 29 1.103 6,841 P | N kolikem 25 265 6,780 P | N minil 23 350 6,643 P | N kolikšnem 23 376 6,639 P | N današnjem 31 3.031 6,635 P | N govora 74 17.537 6,615 P | N dovolj 190 56.763 6,605 P | N preteklo 27 2.078 6,577 P | N Med 54 11.453 6,568 P | N nedoločen 26 2.252 6,496 P | N poteklo 21 505 6,483 P | N V 900 327.334 6,462 P | N dolgo 72 21.836 6,345 P | N Vaš 21 1.371 6,329 P | N delovni 37 8.149 6,304 P | N Koliko 34 6.909 6,304 P | N začnemo 37 8.420 6,279 P | N Čas 22 2.135 6,273 P | N zlato 19 904 6,26

Kolokacije takoj pokažejo, da je treba reči »čimprej« »predložiti«, »pripraviti«, »sprejeti«, »rešiti«, »urediti«, »uvrstiti«, »spraviti« ipd. Čimprej pomeni v čim krajšem času, torej hitro. Hitrost pa je po naslednji kolokaciji tesno zvezana z »učinkovitostjo«, Pri hitrosti so prvi kolokacijski kandidati tisti, ki zadevajo fizikalno hitrost in problematiko varnosti v prometu, npr. kilometrov na uro, prekoračitev, vožnja, dovoljena ipd. ta pa je tista, ki stoji skupaj z »uspešnostjo«, »gospodarnostjo« in »racionalnostjo«. O učinkovitosti se je sicer vsebinsko največ govorilo pri obravnavanju sodstva, a raba teh besed pri ostalih družbenih sistemih – torej konkretno sodstvu – kaže na odnos poslancev do vprašanja učinkovitosti, racionalnosti ... »neučinkovito« je »neuspešno« in »neracionalno«; »nestrokovno«, »nepravično« in »prepočasno«.

Če za potrebe tega članka obidemo vprašanja pravičnosti in strokovnosti in se osredotočimo na racionalnost in hitrost (ter uspešnost), lahko po podrobni analizi in branju razprav skorajda med vse tri kategorije postavimo enačaj. Neučinkovito = neracionalno = počasno. In če to logiko dojemanja temporalnosti ali časovnosti preslikamo v dojemanje politike, brez zadržkov sklepamo, da bi bil tisti parlament, ki bi sprejel pomemben sistemski zakon v soglasju s poglavitnimi deležniki in po poglobljeni razpravi med političnimi akterji, a bi zanj porabil izjemno veliko časa, neučinkovit in prepočasen. »Dobro« rešitev bi sprejemal predolgo, danes pa je čas »dragocen« in »zlato«. V parlamentu je čas še največkrat »skrajni«. Mestoma sicer opazimo zavedanje, da je prevelika hitrost sprejemanja zakonov škodljiva, pri čemer pa gre skoraj zmeraj za očitek opozicije.

Pogostejše kot svarila o hitrosti sprejemanja predpisov so bile trditve, da »samo govorimo« (kakor da ni to osrednji smisel parlamenta), da je treba preiti »od besed k dejanjem«, da »nimamo časa«, da nekdo parlamentu »jemlje čas«, da je sedenje v dvorani »potrata časa« ipd. Zelo pogosta je bila fraza »bom kratek«, Uporabljena je bila 1750-krat. ki je gotovo rabljena kot retorična figura, a je prav zato še posebej povedna, saj opozarja na ukoreninjeno zavedanje, da čas neusmiljeno teče. Sama beseda čas se v vseh sklonih v parlamentu pojavi kar 262.964-krat. Ibid.

* * *

Potreba po uravnavanju časa je glede na zapisano torej več kot očitna. In kako po mnenju poslancev uravnavati čas v parlamentu? Tudi danes še zmeraj tako kot v zgodnjih obdobjih parlamentarizma; s pomočjo pravil, s pomočjo poslovnika. Ideja o smotrnosti pravil, ki bi jim naj sledil parlament pri svojem delu, je namreč stara toliko kot prvi protoparlamenti. Množica ljudi, ki se je sestala, razpravljala in odločala, je seveda morala osmisliti določene norme, sicer bi se smisel parlamenta izgubil v kakofoniji zvokov gorečih parlamentarcev. Srednjeveški angleški parlament je zato sprva sledil pravilom sodnega procesa, iz katerega so se postopoma razvile specifične prakse dela in organizacije parlamenta. Pri tem so bila v ospredju prizadevanja po varovanju svobode govora, avtonomije poslancev in parlamenta ter seveda zagotavljanje razumne, enakopravne in predvsem vodene razprave. Ta naj bi končno transparentno in vsestransko peljala k sprejetju določene odločitve. Jan Wintr, Česká parlamentní kultura (Praha: Auditorium, 2010), 24–26. Govorjenje tjavendan nikdar ni sodilo v parlamentarni ideal.

K tem temeljnim smislom še vedno težijo vsi poslovniki sodobnih parlamentov, a pri tem obenem bolj in bolj uravnavajo in omejujejo razpoložljivi čas. Ko se poslanski zbornici dozdeva, da je čas še posebej dragocen, so časovne omejitve še izrazitejše. Poslanci dunajskega parlamenta so tako v zadnjih vzdihljajih habsburške monarhije junija 1917 s še zadnjo spremembo poslovnika omejili razpravo na deset minut. V želji po iskanju rešitev potapljajoče se barke so želeli biti »učinkovitejši«. Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 256.

Poslanci na novo konstituiranega Državnega zbora Republike Slovenije spomladi leta 1993, ko so sprejemali svoj prvi poslovnik, podobnih tektonskih premikov kot njihovi kolegi sedem in pol desetletij prej niso zaznavali. Dela so se lotili zagnano in preudarno, pod vodstvom izkušenega parlamentarca Mirana Potrča, v sodelovanju s številnimi strokovnjaki in po tehtanju primerljivih rešitev iz tujine. Potrč je ob predstavitvi osnutka dejal, kako je njegova vsebina »izjemnega pomena za demokratičnost, učinkovitost in kvaliteto sprejemanja odločitev; za urejanje odnosov med posameznimi vejami oblasti, predvsem med zakonodajno in izvršno oblastjo; za način strokovnega in javnega preverjanja predlaganih rešitev; za vlogo, položaj in odgovornost poslancev, delovnih teles državnega zbora in njegovega predsednika«. Državni zbor Republike Slovenije, Dobesedni zapis seje z dne 13. 4. 1993. Omenil je učinkovitost, a ob boku demokratičnosti in kakovosti sprejetih odločitev. Z regulacijo časa se poslanci tedaj dejansko niso pretirano ukvarjali, razprava se je razvnela le ob predlogu opozicije, ki je želela pravico zahtevati razpravo v plenumu o odgovoru predsednika vlade ali ministra na poslansko vprašanje, če bi bili z njim nezadovoljni. Potrč, Klic k razumu, 197.

Prvi poslovnik se je uporabljal kar devet let, a je bil vmes sedemkrat spremenjen. Večina sprememb ni temeljiteje spreminjala njegovih smernic, Poslovnik je bil spremenjen leta 1994, nato 1996 (cilj spremembe je bilo izboljšati prisotnost poslancev na sejah) in v letih 1997, 2000 in 2001. je pa že prva med njimi, decembra 1994, zadevala problematiko časa. Tedaj je bil med drugim uveden tudi skrajšani postopek sprejemanja zakonov, Obravnavo po skrajšanem postopku je dopuščal tudi poslovnik dunajskega državnega zbora, a sta morali zanjo glasovati vsaj dve tretjini poslancev. Možnost za izglasovanje skrajšanja je tako bila majhna, toda poslanci so vendarle velikokrat postavljali takšne predloge. Razlog je bil v tem, da so morali vsak predlog za skrajšanje nemudoma obravnavati, kar je omogočalo izvajanje tehnične obstrukcije. Poslanci so tako ovirali delo parlamenta. – Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), 254. ki je bil enak dotlej znanemu hitremu postopku, a so bili razlogi zanj drugačni. Uradni list RS, 80/1994, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora. Praksa je pokazala, da so poslanci izjemno pogosto sprejemali zakone po hitrem ali skrajšanem postopku, četudi niso bili zmeraj podani zadosti utemeljeni razlogi zanj. Posledica je bila »stihijska« obravnava zadev, ki je vodila v »manj kvalitetne rešitve«. Jožica Velišček, »Dejstva in okoliščine, ki so oziroma vplivajo na učinkovitost dela Državnega zbora,« Državni zbor Republike Slovenije 1992–2002 (Ljubljana, 2002), 157.

Številne spremembe poslovnika in prav tako množične razlage njegove vsebine so skupaj z dotedanjo skoraj desetletno parlamentarno izkušnjo leta 2001 naposled pripravile poslance k razpravi o celoviti reformi poslovnika. Sprejeli so ga naslednje leto, aprila 2002. Novi poslovnik je uvajal precej sprememb, med najpomembnejše so sodile »obča racionalizacija zakonodajnega postopka« Redni zakonodajni postopek je še vedno obsegal tri branja, s tem, da se prvo branje opravi že s posredovanjem predloga zakona poslancem. V praksi se tako dejansko opravita le dve obravnavi, prva pa zgolj, če to posebej zahteva vsaj deset poslancev. Poslovnik je ravno tako še naprej predvideval uporabo skrajšanega postopka in nujnega postopka (v prejšnjem poslovniku hitrega postopka). in hkratno večanje vloge delovnih teles, vodij poslanskih skupin in kolegija predsednika državnega zbora (organa, ki ga sestavljajo vodje poslanskih skupin) ter njihove konkretne moči. Danica Fink Hafner in Alenka Krašovec, »Modernizacija Državnega zbora Republike Slovenije in razvoj poslovnika,« v: Prihodnost parlamentarne demokracije. Zbornik strokovnega srečanja ob 20. obletnici prvih večstrankarskih volitev, november 2010 (Ljubljana: Državni zbor, 2010), 200. Delo parlamenta naj bi posledično bilo predvidljivejše in bolj tekoče, moč vsakokratne koalicije pa večja. Če se z zadnjim opozicija razumljivo nikakor ni mogla strinjati, so se po drugi strani z racionalizacijo vsaj načeloma strinjale vse poslanske skupine. Opozarjale so – kot je zelo povedno povzel novinar časnika Dnevnik –, da je »v našem državnem zboru vse preveč praznega teka, preveč ponavljanja enih in istih stališč, preveč govorjenja ne samo mimo dnevnega reda, ampak tudi pogovarjanja gluhih … Skratka, povedano v ekonomističnem jeziku, porabi se preveč časa na enoto proizvoda, v jedrnatem kmečkem jeziku pa bi temu lahko rekli, da se preveč mlati prazno slamo.« Jože Poglajen, »Anderličev kolegij,« Dnevnik, 2. 4. 2002. Osrednje značilnosti tedanje razgrete razprave in nato novega poslovnika tako že odsevajo tisto dojemanje časa, ki ga potrjujejo zgornje tabele. Zaradi časovne stiske v moderni dobi mora biti parlamentarno delo hitrejše, predvidljivejše in učinkovitejše. Po letu 2002 je bilo sprememb poslovnika precej manj, največja je zadevala »evropsko« uskladitev z lizbonsko pogodbo leta 2010 – Uradni list RS, 105/2010, Spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora.

Raznoteri argumenti in prepričevanja o nujnosti »racionalizacije« so v glavnem problematizirali predlagane konkretne rešitve, ob tem pa so v političnem prostoru skoraj neslišno zavela tudi opozorila, da vseh težav sodobnega časa s poslovnikom ne bo mogoče rešiti. Tone Anderlič, vodja tedaj najmočnejše poslanske skupine, je – braneč poslovnik – po vseh trdih in jasnih stališčih, da je slovenski zakonodajni postopek neprimeren, dejal, kako vendarle računa, da »se bo politična kultura v državnem zboru ustrezno popravila, da ne bo več poskusov namernih zavlačevanj, in če smem reči, da ne bo pri poslancih v ospredju 'show'«. Jože Poglajen, »Parlamentarna ura se vrača,« Dnevnik 11. 9. 2001.

Politična praksa v naslednjih desetletjih je pokazala, da potreba po racionalnosti ni usihala. Na eni strani je bila vse bolj pogosto slišana sintagma »glasovalni stroj«, s katero je opozicija očitala vsakokratni koaliciji, da krni načela deliberacije, na drugi strani se je števec zakonov, sprejetih po nujnem postopku, neumorno vrtel naprej. V Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij so leta 2013 celo zapisali, da »z vidika oblikovanja vsebine zakonov državni zbor tako ni mesto, kjer se demokratični proces začne, ampak mesto, kjer se v resnici konča«. Tatjana Pihlar, »Ko steče strankarski glasovalni stroj, javnost nima več besede,« Dnevnik, 9. 12. 2013. Temu mnenju je leta 2014 pritrdil tudi ključni tvorec prvega poslovnika: »Novi poslovnik je samo navidezno povečal vlogo DZ v zakonodajnem postopku, saj vlada v navezavi z vladno koalicijo dejansko obvladuje celotni zakonodajni postopek in ne le onemogoča sprejem kakršnekoli rešitve, ki ni po meri vlade, temveč celo otežuje razpravo o tem. Opozicija je tako […] ostala močna le še pri zahtevah za razpravo o aktualnih vprašanjih v DZ. Ocenjujem, da opozicija zato to pravico zlorablja celo za razpravo o vprašanjih, ki niso v pristojnosti odločanja DZ, v vsakem primeru pa z neproduktivnimi in izsiljenimi razpravami ne koristi uspešnemu delu in ugledu DZ.« Potrč, Klic k razumu, 199.

Tabela 10: Glasovalni stroj – frekvenca po mandatih

Legislative period (in Slovene) Frequency Rel [%]   Items:   8   || Total frequency:   316 P | N 7. mandat (2014-08-01 – 2018-06-21) 104 169.20 P | N 4. mandat (2004-10-22 – 2008-10-14) 61 117.70 P | N 5. mandat (2008-10-15 – 2011-12-15) 36 77.50 P | N 6. mandat (2011-12-16 – 2014-07-31) 35 95.20 P | N 11. sklic (1990-05-08 – 1992-12-23) 27 163.10 P | N 2. mandat (1996-11-28 – 2000-10-26) 23 52.50 P | N 3. mandat (2000-10-27 – 2004-10-21) 16 38.80 P | N 1. mandat (1992-12-23 – 1996-11-27) 14 80.90

Tabela 11: Število sprejetih zakonov glede na vrsto zakonodajnega postopka Kot v opombi 24.

Tabela 12: Število besed, izrečenih na različnih vrstah seje Pančur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian Parliamentary Corpus (1990–2018) siParl 2.0.

Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018) Total number of items: 7 Total frequency: 240 . 192 . 963

session.type frekvenca Redna seja 165.038.884 Nujna seja 41.323.933 Izredna seja 30.037.342 Javna predstavitev mnenj 2.366.504 Posebna seja 1.151.063 Redna seja|Nujna seja 221.615 Slavnostna seja 53.622

* * *

Čas je nedvomno sila, ki po eni strani oblikuje, po drugi pa (tudi danes) določa našo percepcijo političnega. Michael J. Shapiro, Politics and Time (Wiley: Polity Press, 2016). V političnem življenju so ga politični akterji vseskozi poskušali obvladovati, nadzorovati, regulirati, zanj so se bojevali, obenem pa so se z njim bojevali za svoje politične cilje. Včasih se je parlament sestal, pretresel pomembne reči in se razšel. Zdaj ves čas zaseda in je hkrati preobremenjen. Pojavljajo se težnje po »racionalizaciji« dela, po programiranju, včasih se zgodijo zdrsi v smer omejevanja razprave in samega smisla parlamenta.

To prepričanje temelji na dojemanju časa. Pretekla izkušnja z izrabo časa naj bi bila slaba (EU je nenehno opozarjala na problematičen zakonodajni postopek, poslanci so bili prepričani, da je bilo veliko praznega teka, ponavljanj ipd.), a vendar je parlament svoje delo opravil. Pričakovanje je bilo, da bo z »racionalizacijo« bolje. Toda onkraj horizonta ni bilo bistveno bolje, četudi se je marsikaj spremenilo, vse dokler nismo dosegli točke, ko je v nenavadnih političnih razmerah, v času manjšinske vlade in epidemije covida-19, postala parlamentarna demokracija popolnoma odveč in popolna potrata časa, saj vlada najraje vlada z vladnimi odloki, kjer pač ne potrebuje sodelovanja parlamenta.

Odločitve je treba sprejemati hitro, ljudstvo jih pričakuje takoj, so pogosto izražene krilatice, ki v bistvu spodkopavajo zaupanje v časovno potraten sistem parlamentarne demokracije. Sodobni parlament je institucija 19. stoletja, nastala na pragu moderne dobe, v habsburški monarhiji sočasno z železnico. In medtem ko je železna cesta viharno stopnjevala bitje ure, naznanila industrijsko dobo, stampedo tehnološkega napredka in povsem nove vzorce življenja, poslovanja in obnašanja, je parlament ostajal skorajda nespremenjen. Iz desetletja v desetletje nekoliko bolj moderniziran, podprt s strokovnimi službami, z urejenim statusom poslanca in jasnimi postopki, a vendar v idejnem bistvu zelo podoben zbornici, ki jo je 1. maja 1861 v 17-minutnem govoru prvič nagovoril mladi cesar Franc Jožef.

Britanski zgodovinar Ryan Vieria je v svoji izjemno prepričljivi študiji o temporalnosti, o dojemanju časa v Westminstru, na koncu skoraj nostalgično zapisal, kako se lahko sodobna britanska parlamentarna demokracija, zazrta v prihodnost, kdaj pa kdaj ozre tudi v preteklost. V edvardijanski dobi v začetku 20. stoletja, ko je bilo hlepenje po hitrosti na višku, se je v politični razpravi kljub vsemu uveljavilo več idej, ki so nasprotovale »rezultatskemu« momentu v politiki, in iskalo več racionalnosti drugje, v delovanju širšega političnega spektra. Vieria, The Time of Politics and the Politics of Time, 268.

Sodobno dojemanje časa nedvomno zahteva pretehtan razmislek o racionalnosti, o razumnem pristopu k reševanju skupnih zadev in upravljanju države, toda preprostega enačaja med racionalnostjo in hitrostjo nikakor ne moremo postaviti. K racionalnosti lahko po eni strani pripomore bolj programiran pristop k delu, včasih nekaj več »tehnološke« dovršenosti v političnem delu, a poglavitna reforma, ki bi parlamentarno »zgradbo« 19. stoletja akomodirala 21. stoletju, temelji na rešitvi istih vprašanj, s kakršnimi so se spopadali ob koncu 19. stoletja. Kako v dobi, kjer štejeta učinkovitost in hitrost, upravljati državo? V prvi vrsti z ustreznimi vzorci političnega obnašanja, s političnimi akterji, ki bodo razumeli svojo vlogo znotraj ideje in prakse parlamentarne demokracije. Še najboljši in tehnološko najbolj dovršen politični sistem seveda ne more funkcionirati, če ga akterji ne izvajajo, kar je očitno na podlagi prikaza skupščine v obdobju jugoslovanske kraljevine in še prej dunajskega parlamenta. Obstrukcijam in pretepom so se postavljali po robu z Lex Falkenhayn, s spremembami poslovnika, v Jugoslaviji naposled z diktaturo.

Nezavedno priseganje na učinkovitost utegne voditi zgolj v nadaljnje spremembe poslovnika, ki pa problema ne bodo v celoti rešile. Dve od mogočih nadaljnjih postopkovnih sprememb se kažeta v spodnji statistiki: med vsemi 240 milijoni besed, izrečenimi med letoma 1990 in 2018, so jih (kar) 64 milijonov izrekli nečlani parlamenta, zunanji govorniki, predstavniki vlade, gostje ipd. Prav tako so jih kar 41 milijonov izrekli predsedujoči sejam. Morda bi kdo rekel, da bi veljalo dati več besede tistim, ki so izvoljeni za to, da v imenu volivcev razpravljajo in predstavljajo stališča. Po eni strani bi tako lahko omejili vse intervencije in proceduralne razlage predsedujočih, po drugi pa še bolj skrčili nastope nečlanov parlamenta. V času že tako šibke volilne udeležbe bi torej okrnili proceduro in še bolj zaprli vrata parlamenta drugačnim glasovom. Bi pa bili časovno učinkovitejši … a zagotovo ne racionalnejši.

Tabela 14: Število spregovorjenih besed glede na status govorca Pančur, Erjavec, Ojsteršek, Šorn in Blaj Hribar, Slovenian parliamentary corpus (1990–2018) siParl 2.0.

Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018) Total number of items: 2 Total frequency: 239 . 749 . 733

speech.role frekvenca član parlamenta 175.638.243 zunanji govornik 64.111.490

Tabela 15: Število spregovorjenih besed glede na vlogo govorca Ibid.

Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018) Total number of items: 2 Total frequency: 239 . 749 . 733

speech.type frekvenca redni govornik 198.139.346 predsedujoči 41.610.387