26. in 27. avgusta 2021 je na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani potekala dvodnevna mednarodna delavnica z naslovom “Na stičišču prostovoljstva in javnih politik: ponovni razmislek o skrbstvu v jugovzhodni Evropi”. Delavnica je bila organizirana v okviru ukrepa COST 18119 Who Cares In Europe?, katerega cilj je opredeliti in razviti novo raziskovalno področje, ki preučuje odnose med prostovoljskimi združenji, družinami in državami pri zagotavljanju socialne varnosti v Evropi.

Delavnica se je osredotočila predvsem, čeprav ne izključno, na prvi dve kategoriji (prostovoljska združenja in državo), tretja (družina) pa je ostala v ozadju. Fabio Giomi (CNRS, CETOBaC, Pariz) in Isidora Grubački (CEU, Budimpešta/Dunaj in Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana) sta delavnico organizirala z namenom zbrati zgodovinarje, ki jim je skupno dvoje: da trenutno raziskujejo “ekosistem države in prostovoljskih združenj” na področju skrbstva v širšem smislu ter da jih zanimajo družbe jugovzhodne Evrope (od 19. do 21. stoletja). Udeleženci so bili pozvani, naj se osredotočijo na metodološka in teoretična vprašanja, na katerih temelji njihovo raziskovalno delo, in razmislijo o naslednjih vprašanjih. Katera vprašanja vas vodijo pri raziskovanju? S kakšnimi metodološkimi dilemami ste se srečali v različnih fazah raziskovanja, od preučevanja arhivov do pisanja? Kateri koncepti se uporabljajo za raziskovanje sivega območja med državnim in prostovoljskim delovanjem?

Delavnica je udeležencem, utrujenim od spletnih in hibridnih oblik strokovnega udejstvovanja, omogočila neformalen prostor za razmislek o raziskovalnih praksah. V strokovnem, a hkrati intimnem in prijaznem okolju so tako lahko predstavili svoje delo in se vključili v plodne razprave o raziskovalnih interesih, metodoloških dilemah in konceptualnih negotovostih. Za posebej koristno se je izkazalo, da so bili udeleženci delavnice na različnih stopnjah poklicne poti: nekateri so bili na začetku doktorskega raziskovanja ali pa so doktorat opravili pred le nekaj leti, drugi pa so bili izkušeni raziskovalci. Pomembno je bilo tudi, da so se lahko spoznali in vzpostavili prihodnje sodelovanje, na katerem bi lahko temeljilo tudi nadaljnje institucionalno sodelovanje. Ves čas delavnice je bila navzoča tudi Nina Vodopivec (INZ Ljubljana), ki je s komentarji dejavno prispevala k razpravi in predstavila svoje trenutno raziskovalno delo.

Na delavnici je bilo predstavljenih sedem prispevkov, ki so odpirali pomembna vprašanja o prostovoljskih združenjih kot predmetu analize družbenih ved. Pogovor se je odvijal v dveh glavnih smereh: opredelitev in kategorizacija prostovoljskih združenj ter raziskovanje poroznega odnosa med prostovoljskimi združenji in državo.

“Kaj je prostovoljsko združenje?,” se je vprašal Fabio Giomi. Giomi se je v svojem prispevku navezal na delo francoskega zgodovinarja Mauricea Agulhona, ki je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izrazil obžalovanje zaradi vloge, ki so jo zgodovinarji in na splošno družboslovci pripisovali prostovoljskim združenjem. Po Agulhonovem mnenju so prostovoljska združenja preučevali predvsem kot orodje za raziskovanje različnih zgodovinskih procesov, na primer nacionalizacije množic ali opolnomočenja žensk, medtem ko je sama društvena kultura ostala postransko vprašanje. Giomi je Agulhonovo in drugo pomembno teoretično literaturo o prostovoljskih združenjih povezal s svojimi empiričnimi raziskavami prostovoljstva na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji (1870–1940) ter predlagal način razmišljanja, ki presega uveljavljene kategorije prostovoljstva, s katerimi je nemogoče v celoti zajeti raznolikost prostovoljskih pobud v različnih delih sveta, tudi v jugovzhodni Evropi. Giomi je na primer izpodbijal idejo “horizontalnega članstva” v prostovoljskih združenjih, ki pomeni enakost med člani, in opozoril na dinamiko izključevanja in vključevanja ter na selektivnost in dinamiko hierarhije v različnih prostovoljskih združenjih. V iskanju novega in priročnejšega aparata za kategorizacijo se je vprašal: kaj imajo skupnega človeške organizacije, kot so človekoljubne organizacije, nacionalne gimnastične zveze in transnacionalne feministične organizacije, ki delujejo v različnih časih in krajih ter se razlikujejo po velikosti, ciljih in agendah? Na podlagi teh vprašanj je Giomi predstavil osnutek svoje prihodnje raziskave, katere cilj je ponovno preučiti obstoječa orodja za kategorizacijo na tem področju.

Jelena Tešija (CEU, Dunaj) je na delavnici razpravljala o raziskavi, ki jo trenutno opravlja v okviru projekta ZARAH in v kateri se ukvarja z zgodovino spola in dela v jugoslovanskem zadružnem gibanju od konca 19. stoletja do začetka petdesetih let 20. stoletja.Projekt ZARAH: Women’s labour activism in Eastern Europe and transnationally, from the age of empires to the late 20th century, subvencija ERC za priznane raziskovalce, glavna raziskovalka Susan Zimmermann. Osredotočila se je na ta zanemarjeni del zgodovine dela v jugoslovanskih deželah in se posvetila ključnim konceptualnim dilemam in raziskovalnim vprašanjem, ki vodijo njeno preučevanje različnih organizacijskih oblik, aktivističnih repertoarjev, agend in prispevkov žensk v zadružnem gibanju. Med drugim je razpravljala o raznolikosti znotraj tega modela organiziranja, pa tudi o drugih vidikih politične nevtralnosti, odnosu z državo, vlogi v procesih izgradnje naroda, razrednih zavezništvih in enotnosti različnih vrst zadrug. Kot je opozorila, je oblikovanje raziskovalnega načrta, ki bi te raznolike organizacije v jugoslovanskih deželah vključil v isti analitični okvir, že samo po sebi izziv. Poleg tega je razmišljala o konceptualni negotovosti samega izraza “zadruga”, ki izhaja iz izraza za razširjeno patriarhalno družino, konec 19. in v začetku 20. stoletja pa se je uporabljal za ženska združenja in pozneje za zadružna gibanja tako v medvojni kot tudi v socialistični Jugoslaviji. Jelena Tešija je posebej poudarila kompleksen odnos med zadrugami in delavskim gibanjem na eni strani ter feminističnim gibanjem na drugi.

Daša Ličen (Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana) se je lotila vprašanja dobrodelnih združenj skozi prizmo antropologije. Pri tem se je sklicevala predvsem na delo antropologov Petra Redfielda in Johna Hansona ter izpodbijala pristope, ki prostovoljska združenja obravnavajo kot brezpogojno dobrodelna in liberalna, ter razpravljala o pogosto prezrtih razrednih, izključevalnih in elitnih vidikih dobrodelnih prostovoljskih združenj. Dobrodelna združenja je osvetlila kot del elitne “ekonomije daru”, ki je izključujoča in ritualizirana. Na podlagi obsežnih arhivskih raziskav prostovoljskih združenj v habsburškem Trstu – kjer so se, kot je opozorila, ljudje vključevali v prostovoljska združenja ne glede na običajno preveč poudarjene narodnostne/veroizpovedne ločnice – je razpravljala o načinih, na katere je bila dobrodelnost pogosto uporabljena za potrjevanje moči in reprodukcijo statusa lokalne elite, pa tudi za izoblikovanje posebne razredne agende. Z vidika zgodovine dolgega trajanja je Daša Ličen razmišljala o vlogi dobrodelnosti v postsocialističnih in tudi sodobnih pandemičnih časih ter predlagala, da bi nas zgodovinsko znanje in antropološka razmišljanja lahko vodila k ponovnemu razmisleku tudi o sodobnih aktivističnih praksah.

V naslednjem prispevku k vprašanju opredelitve posebnih prostovoljskih združenj je Isidora Grubački razpravljala o kategorizaciji ženskih organizacij (v nasprotju s povsem moškimi ali mešanimi organizacijami), pri čemer se je osredotočila zlasti na vprašanje opredelitve feministične organizacije. Katere organizacije bi morala zgodovinarka preučevati in kakšno kategorizacijo bi morala uporabiti pri raziskovanju feminističnih organizacij? Najprej je orisala, kako so zgodovinarji običajno uporabljali izraz feminizem, ga povezovali z avtonomijo in nepolitičnim aktivizmom ali ga označevali za buržoaznega, reakcionarnega in celo šovinističnega, nato pa je opozorila na pomanjkanje primerjalne literature o uporabi pojma “feminizem” v vzhodni Srednji Evropi. Zato je predlagala, da se pred ponovnim razmislekom o obstoječem kategorizacijskem aparatu in/ali oblikovanjem novega vrnemo k virom in raziščemo specifičnost uporabe tega izraza v preteklosti, zlasti v prvi polovici 20. stoletja, ko se je začel v tej regiji pogosteje uporabljati. Predvsem se je oprla na intelektualne in konceptualne zgodovinske pristope v širšem pomenu ter predlagala, naj se vprašamo, kako se je ta pojem uporabljal in izpodbijal, katere ideje in pojmi so bili povezani z njim ter ali se je to sčasoma spreminjalo in kako. Po njenem mnenju bi lahko to prispevalo k boljšemu razumevanju, kaj so mislile ženske, ki so svoje organizacije označile kot feministične, kakšno politično izjavo so s tem podale, kakšen je bil njihov odnos do drugih takratnih ženskih organizacij in kakšne politične spremembe je prinesla konceptualna sprememba v tem kontekstu.

Poleg vprašanj, ki so bila povezana z opredelitvijo prostovoljskih združenj in so neizogibno sprožila tudi različna druga vprašanja, se je razpravljalo tudi o odnosu med prostovoljskimi združenji in državo. V razpravi o tem vprašanju je Alex Ghit (CEU, Dunaj) predlagala, da bi moral pristop k prostovoljskim združenjem žensk “znova vključevati” državo in visoko politiko. Kot je opozorila, je zgodovina prostovoljskih združenj žensk v jugovzhodni Evropi pogosto zgodovina “izključenih” in “marginaliziranih”, v kateri so si (zlasti) ženske srednjega razreda ustvarile poseben prostor vpliva in delovanja, pri čemer se niso nikoli v celoti politično udejstvovale in zato nikoli niso bile polno vključene v izgradnjo države ali sokrive pri, na primer, zlorabah državne oblasti. Vendar je Alex Ghit na podlagi svoje raziskave organiziranja romunsko govorečih žensk predlagala, da bi bilo treba to domnevno neodvisnost ženskih organizacij od imperija ali države ponovno premisliti in jih na novo ovrednotiti kot del državnih struktur in kot organizacije, skladne s tedanjimi širšimi ideološkimi razkoli. Poudarila je vključevanje aktivistk v volilne boje in parlamentarne razprave, njihove vloge ideologinj nacionalizma in socialnih reform, povezave z uglednimi politiki, odvisnost od javnih subvencij, vključevanje v strankarsko politiko ter proces profesionalizacije aktivistk v javnem sektorju socialnih in zdravstvenih delavcev. Ob tem se je vprašala, kako pisati zgodovino življenja ženskih združenj v jugovzhodni Evropi v okviru pristopa, v katerega je “znova vključena država”, pa tudi, katere zadeve bi lahko preveč poudarili ali podcenili pri raziskovanju ženskega društvenega življenja z nekaterimi orodji politične zgodovine.

Lucija Balikić (CEU, Budimpešta/Dunaj) je nekoliko drugače kot Daša Ličen dodatno problematizirala domnevno dobrodelnost in apolitičnost prostovoljskih združenj, pri čemer je poudarila primere prostovoljskih združenj, ki so bodisi neposredno nasprotovala državi in podpirala posamezne politične stranke bodisi dejavno sodelovala pri vzpostavljanju legitimnosti države. S primeri prostovoljskih združenj, ki konkurirajo državi z zagotavljanjem skrbstva le določenim skupinam, je opozorila na pomemben vidik skrbstva in na njem temelječe politike, ki v resnici služi ideološki vzgoji svojih subjektov. V svoji predstavitvi o državi, prostovoljstvu in telesu je kreativno predlagala številne koncepte, s katerimi je zajela povezavo med državo in prostovoljskimi združenji: raziskovanje nekaterih prostovoljskih združenj kot podaljškov države ali politične stranke, raziskovanje načinov, na katere ustvarjajo alternativno javno sfero ali alternativni tip politike – v nasprotju s politiko, ki jo spodbuja država – ter raziskovanje, kako država in ta združenja tekmujejo za zvestobo državljanov.

Ana Kladnik (INZ, Ljubljana) je na delavnici predstavila edino študijo primera iz državnega socializma in se osredotočila na prostovoljstvo v sistemu jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja na ravni lokalne samouprave v občinah in lokalnih skupnostih. V predavanju je obravnavala možnosti raziskovanja lokalne samouprave v socialistični Jugoslaviji v primerjavi s prostovoljskimi združenji in kot eno od njihovih oblik. V študiji primera se je osredotočila predvsem na mestno občino Velenje, ki je takoj po drugi svetovni vojni doživela znatno in hitro rast. Za oceno učinkovitosti prostovoljskega dela je uporabila koncept socialnega kapitala, da bi raziskala uspešnost politik, povezanost prebivalcev in različne vidike prostovoljskega dela, ki ni bilo zgolj ekonomsko, temveč je, kakor je pokazala, pomembno vplivalo na življenje skupnosti. Ana Kladnik je s svojo predstavitvijo odprla vprašanje, kako raziskovati prostovoljstvo v okviru državnega socializma, načela pa je tudi pomembno temo organiziranja ljudi “od spodaj”. Razprava, ki je sledila, se je med drugim osredotočila na vprašanje, kako so partijski voditelji režimu zagotavljali legitimnost v lokalnem okolju, kar je vključevalo tudi opiranje na priljubljena predvojna prostovoljska združenja.

Tako sta se označevanje ter odnos med prostovoljskimi združenji in državo izkazala za ključni vprašanji in osrednji dilemi v raziskavah o prostovoljskih združenjih, s katerimi se trenutno ukvarjajo udeleženci delavnice. V zvezi s prvim vprašanjem so bili sicer predstavljeni različni predlogi, vendar so se udeleženci na splošno strinjali, da je treba intenzivno preudariti razliko med kategorizacijami, ki so jih uporabljali zgodovinski akterji, in tistimi, ki so jih uporabljali zgodovinarji (v antropološkem smislu emično/etično razlikovanje), ter da konceptov ne smemo jemati za samoumevne. Kot sta predlagali Isidora Grubački in Lucija Balikić, bi za ta namen lahko uporabili konceptualno-morfološke pristope in pristope intelektualne zgodovine. Čeprav je bila v nekaterih predstavitvah posebna pozornost namenjena razumevanju, kako so zgodovinski akterji opisovali lastne organizacije in društvene dejavnosti, je bilo to predlagano le kot nujen korak za nadaljnje raziskovanje različnih logik in pogostih velikih vrzeli med opisi in togimi klasifikacijami na eni strani ter praksami na drugi.

Izkazalo se je tudi, da je država neizogibna kategorija in referenčna točka pri raziskovanju prostovoljskih združenj v jugovzhodni Evropi, poleg očitnega dejstva, da je prav država tista, ki združenja dejansko registrira in odobri. Glede odnosa med dobrodelnimi združenji, državo in skrbstvom je Daša Ličen opozorila, da dobrodelne organizacije lahko izkoristijo prostor, ki ga država pusti praznega, in ga dejansko pogosto tudi izkoristijo. Giomi je ob sklicevanju na obsežne znanstvene dosežke o “mešani ekonomiji blaginje” predlagal, da bi blaginjo – pa tudi prosti čas in izobraževanje – preučevali kot področje, na katerem različne javne in zasebne ustanove in dejavnosti tekmujejo in sodelujejo ali delujejo druga proti drugi. Poleg tega je provokativno izjavil, da ima vsako prostovoljsko združenje svoje ministrstvo, s čimer je obrnil na glavo dojemanje različnih vrst usklajenosti med agendami združenj in države. Zato lahko tovrstne raziskave privedejo ne le do nove zgodovine prostovoljstva, temveč tudi do nove zgodovine države – zgodovine države, ki se piše z njenega obrobja, ali zgodovine, metaforično rečeno, poroznih meja države. Glede na dejstvo, da lahko država oblikuje prostovoljska združenja in posega vanje, je Alex Ghit predlagala, da bi bilo treba v zgodovinskem smislu dodatno raziskati splošno vprašanje, kdaj in v kakšnih okoliščinah so imela prostovoljska združenja v jugovzhodni Evropi večjo avtonomijo.

Poleg teh dveh splošnih vprašanj lahko omenimo še nekaj drugih vidikov. Čeprav so se udeleženci delavnice osredotočili na združenja in njihov kompleksen odnos z državo, so razpravljali tudi o potencialnem pomenu posameznikov v društvenem življenju. Poudarili so, da so lahko vidni posamezniki, ki delujejo v združenjih, s svojimi prispevki k javni sferi, socialnim kapitalom in načini, na katere morda prispevajo k oblikovanju javnega mnenja, pomemben dejavnik pri raziskovanju prostovoljskih združenj. Poleg tega je Nina Vodopivec na podlagi antropološke znanosti poudarila, da je pomembno raziskati, kakšno mesto imata etika in morala pri vključevanju posameznikov v prostovoljstvo ter kakšna so kompleksna pričakovanja posameznikov v zvezi z državo. Udeleženci so opozorili tudi na pomanjkanje raziskav o društvenem življenju in vojni v jugovzhodni Evropi, kar se zdi še posebej obetavna tema. V zvezi s politiko društvenega življenja je Alex Ghit opozorila na skepticizem levičark do društvene kulture, s čimer je razširila misel Daše Ličen misel o razrednem značaju prostovoljskih združenj. Delavnica je udeležencem omogočila izmenjavo izkušenj z arhivskimi viri in primerjavo pristopov, na primer pri iskanju subalternih subjektivitet (delavskega razreda, žensk, pripadnikov etničnih in verskih manjšin) v arhivih združenj. V zvezi z raziskovanjem odnosa med ženskimi in feminističnimi organizacijami ter državo je Alex Ghit predlagala, da bi bilo pri ponovnem pregledovanju dokumentacije združenj koristno upoštevati visoko politiko.

Vsi udeleženci se ukvarjajo s študijami primerov iz jugovzhodne Evrope – tistega dela celine, ki pri znanstvenem proučevanju civilne družbe in blaginje običajno velja za obrobnega. Ta delavnica je dokazala, da imajo te študije primerov veliko za ponuditi. Lucija Balikić je opozorila na pomen raziskovanja jugovzhodne Evrope, saj je poudarila njeno dediščino iz različnih imperijev, predvsem pa pomembne procese propada teh imperijev, ustanavljanja novih nacionalnih držav in posledično potrebo po razvoju javnih politik na področju skrbstva v teh kompleksnih zgodovinskih kontekstih. Daša Ličen je s študijo primera habsburškega Trsta prikazala pomen in vrednost raziskovanja tega področja onkraj očitnih nacionalnih in verskih ločnic. Študije primerov, ki so jih predstavili Alex Ghit, Isidora Grubački, Jelena Tešija in Fabio Giomi, so pokazale, da so študije primerov iz jugovzhodne Evrope dragocene za ponovni razmislek o obstoječih zgodovinopisnih kategorizacijah in predpostavkah, medtem ko je Ana Kladnik predlagala vnovični premislek o prostovoljstvu z vidika državnega socializma.

Razprava se je vedno znova vračala k vprašanju kontinuitete in prelomov ter podobnosti in razlik med sodobnimi in preteklimi družbami. Vprašanja, kako misliti in pisati zgodovino prostovoljskih združenj in njihovega odnosa z državo v jugovzhodni Evropi, so bila povod za razmišljanje o sodobnih oblikah organiziranja, zlasti v kontekstu paralizirane strankarske politike in – v številnih kontekstih jugovzhodne Evrope in širše – ugrabitve državeGl. Lucija Balikić, “Summer school reflects on political thinking,” INZ.si, https://www.inz.si/sl/Dogodki/Summer-school-reflects-on-political-thinking/. in pomanjkanja učinkovitih javnih politik. Raziskovanje preteklega prostovoljskega delovanja nas neizogibno navdihuje, da v širši perspektivi in na novo razmislimo o (ne)kontinuiteti z oblikami organiziranja v državnem socializmu, o samostojnem ali z državo povezanem aktivizmu nevladnih organizacij, ali navsezadnje o tem, kako bi lahko naše omejeno sodelovanje v različnih človekoljubnih, dobrodelnih ali ekoloških pobudah pripomoglo k lastnemu boljšemu počutju.