Od 16. do 20. julija 2021 je v Ljubljani potekala pilotna poletna šola Intelektualna zgodovina v tranziciji, ki so jo soorganizirali Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani (https://www.inz.si/), raziskovalna mreža IH ECE (Intellectual History in East Central Europe, https://intellectualhistoryece.wordpress.com/) in projekt programa COST NEP4DISSENT (https://nep4dissent.eu/). Sestavljena je bila iz dveh tematskih sklopov: prvi se je osredotočal na najnovejše smernice in razprave na področju intelektualne zgodovine, drugi pa na temo Tranzicija v vzhodni Srednji Evropi: intelektualnozgodovinski pristop. Medtem ko je prvi sklop temeljil predvsem na obravnavi predhodno opredeljenih najnovejših študij, ki se nanašajo na več različnih podpodročij ali področij, sorodnih intelektualni zgodovini – kot so literarna zgodovina, zgodovina znanosti/produkcije znanja, globalna zgodovina in zgodovina politične misli – je drugi potekal v obliki delavnice, na kateri so udeleženci predstavili svoje empirične raziskave v zvezi z različnimi vidiki in razumevanjem tranzicije kot objekta zgodovinskih raziskav in kot interpretativnega okvira pri delu zgodovinarjev.

Bralni seminar o zgodovini filozofije, zlasti o zgodovini fenomenologije v vzhodni Srednji Evropi, je vodila Marci Shore (Univerza Yale), seminarje o literarni zgodovini in zgodovini politične misli pa so vodili Zsófia Lóránd (Univerza Cambridge, Združeno kraljestvo), Adela Hîncu (New Europe College, Bukarešta) in Balázs Trencsényi (Srednjeevropska univerza, Budimpešta). Poleg tega sta se bralna seminarja z Anno Calori (Univerza v Leipzigu) in Franzem Fillaferjem (Univerza na Dunaju) osredotočila na vprašanja obsega, globalne zgodovine, zgodovine imperija in (de)kolonizacije.

Delavnice na teme, kot so “Pripovedovanje o tranziciji: uporabne preteklosti, prihodnosti in časovnosti”, “Med akterji in opazovalci: intelektualci in strokovnjaki v tranziciji”, “Tranzicijsko stanje: spreminjanje institucionalnih okvirov produkcije znanja” in “Spreminjanje besednjakov sprememb: ideologije in koncepti v tranziciji” so komentirali trije razpravljalci: Adela Hîncu (New Europe College, Bukarešta), Jure Gašparič (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana) in Marta Verginella (Univerza v Ljubljani).

Med sklopoma je bil en dan odmora, med katerim so udeleženci obiskali bližnje Bohinjsko jezero.

Ob prisotnosti številnih znanstvenikov in raziskovalcev iz različnih tradicij pisanja intelektualne zgodovine so se razprave pogosto vrtele okoli različnih teoretičnih in metodoloških vprašanj, povezanih s tem področjem, dotaknile pa so se tudi (mezo)regionalnih okvirov današnjega raziskovanja. V središču pozornosti je bil namreč teoretski kanon intelektualne zgodovine (tj. v nasprotju s politično filozofijo, zgodovino politične misli ali študijami diskurza), razprava pa je tekla tudi o glavnih epistemoloških mejah in obrisih tega področja, zlasti v kontekstu njihove znanstvene geneze iz preučevanja zgodnjemodernih besedil na elitnih zahodnih univerzah. Pri tem so se pojavila vprašanja o razmerju med političnimi idejami in “nativnostjo” njihovih “izvirnih” družbenopolitičnih in časovnih kontekstov ter o uporabnosti in apropriaciji teh pristopov pri preučevanju moderne intelektualne zgodovine vzhodne Srednje Evrope.

Nekatera zastavljena in obravnavana vprašanja so se nanašala na to, kako bi prevladujoči pristopi lahko postali bolj primerjalni, pa tudi na druge načine preseganja naturalizirane “danosti” sodobne nacionalne države. Razprave o globalnih zgodovinah na eni strani in lokalnih/urbanih na drugi so udeležencem pomagale raziskati strategije decentralizacije nacionalnih narativov, obenem pa so ponudile osvežujoče nove obravnave in konceptualizacije tranzicij v letih 1918, 1945 in 1989. Kljub temu so bili kot strategija kritično obravnavani tudi pozivi h globalizaciji regionalnih raziskav s primerjavo ali preučevanjem globalnih povezav in kroženj, predvsem glede na še vedno slabo razvito raziskovanje regionalne intelektualne zgodovine v širšem smislu. Politični misleci in tradicije političnega mišljenja, o katerih je tekla razprava, so bili preučevani v povezavi z njihovim zgodovinskim kontekstom in pogosto obravnavani kot nosilci političnih sprememb.

Ob tem so posamezni predavatelji predlagali in v razpravah obravnavali veliko različnih vidikov pisanja o tranzicijah in njihovega razumevanja. Eno od ponavljajočih se vprašanj v tem kontekstu je bilo (domnevno dialektično) razmerje med političnim mišljenjem, konceptualnimi inovacijami in zunajbesedilnimi vprašanji v obdobjih obsežnih političnih ali družbenih sprememb. Povedano drugače, vprašanje se je vrtelo okoli tega, ali so bili nekateri politični misleci pobudniki ali vsaj izvirni razlagalci aktualnih sprememb, ali pa so jih spremembe spodbudile, da so svoj konceptualni aparat in argumente prilagodili novim okoliščinam. V zvezi z različnimi časovnostmi različnih ideoloških tradicij smo podobna vprašanja zastavljali tudi o zgodovinopisju in filozofiji zgodovine novoustanovljenih režimov in ugotavljali, da so slednji pogosto nagnjeni k njihovemu prilagajanju in preoblikovanju za namene svoje politične agende, pri čemer želeni rezultat označujejo za naravni vrhunec zgodovinskega razvoja.

Na koncu so udeleženci s številnimi predstavitvami in besedili o različnih vrstah tranzicij (v smislu družbeno-politične ureditve, državnih režimov, intelektualnih trendov in tradicij, konceptualnih sprememb) v različnih ideoloških, epistemoloških in estetskih kontekstih dobili priložnost, da znova premislijo dvoumnosti intelektualne produkcije v procesu tranzicije, sledijo njeni dinamiki in opazijo pomembne vzorce, ki so se pojavljali pri regionalnih mislecih v celotnem modernem obdobju. S tem izjemno ambicioznim začetkom in vključujočim pristopom k sorodnim področjem, temam, geografskim okvirom, primarnim virom (ki presegajo besedila) in metodologijam je pilotni poletni šoli uspelo začeti prepotrebne pogovore o regionalni intelektualni zgodovini in njeni znanstveni obravnavi, omogočila pa je tudi izmenjavo izkušenj in krepitev mreže zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s temi vedno aktualnimi temami.

V obdobju globokih sprememb, ko nas okoliščine spodbujajo k ponovnemu razmisleku o političnih skupnostih, demokratičnem upravljanju in ugrabljanju države, pa tudi o samih temeljih naših gospodarskih odnosov (tudi glede okolja), se je več kot vredno vrniti k navdihujočim delom tistih, ki so se znašli v podobnih trenutkih krize, sprememb in tranzicije, pri čemer so morali krmariti med geopolitičnimi in gospodarskimi interesi večjih entitet s stališča heterogene regije, razdeljene na manjše postimperialne države, ki so pogosto služile kot “laboratorij” za eksperimentiranje z alternativnimi političnimi idejami ali bojišče imperialnih/imperialističnih projektov.

Vzpostavitev tradicije te poletne šole bi tako omogočila ne le večjo izmenjavo regionalnega znanja o aktualnih temah, temveč tudi sodelovanje, s katerim bi se na novo ovrednotilo regionalno strokovno znanje o intelektualni zgodovini v primerjavi z evropsko in svetovno ravnijo raziskovanja. Z drugimi besedami, s tem bi utrli izjemno koristno pot prenosu zgodovinskih izkušenj in intelektualnih rezultatov iz vzhodne Srednje Evrope v samo jedro evropske in svetovne intelektualne zgodovine, s čimer bi na novo opredelili “evropsko” v odnosu do “neevropskega”. Predstavili bi jih precej bolj kompleksno in niansirano in presegli zahodno normativnost, ki pogosto spremlja samoorientacijske (in pogosto nacionalistične) težnje vzhodne Srednje Evrope, ter jih vrnili v njihov pravi zgodovinski transnacionalni in pretežno evropski kontekst.

Udeleženci: Adela Hincu, New Europe College, Bukarešta; Aleksandra Konarzewska, Fakulteta za humanistiko Univerze v Tübingenu; Anna Calori, Univerza v Leipzigu; Balázs Trencsényi, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Franz Fillafer, Avstrijska akademija znanosti, Inštitut za kulturne vede in gledališko zgodovino; Irena Selišnik, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta – Univerza v Ljubljani; Isidora Grubački, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Jovana Mihajlović Trbovc, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Inštitut za kulturne in spominske študije, Ljubljana; Jure Gašparič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Kristina Andělová, Inštitut za novejšo zgodovino Češke akademije znanosti/Karlova univerza v Pragi; Lucija Balikić, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Manca Grgić Renko, projekt ERC Eirene, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Marci Shore, Univerza Yale, oddelek za zgodovino; Marko Zajc, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Marta Verginella, oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta – Univerza v Ljubljani; Matej Ivančík, oddelek za splošno zgodovino Filozofske fakultete Univerze Komenskega v Bratislavi; Nikola Tomašegović, oddelek za zgodovino, Fakulteta za humanistične in družbene vede, Univerza v Zagrebu; Oskar Mulej, Univerza na Dunaju, Inštitut za vzhodnoevropsko zgodovino; Piotr Wciślik, Center za digitalno humanistiko pri Inštitutu za literarne raziskave Poljske akademije znanosti, CHC IBL PAN; Stefan Gužvica, Univerza v Regensburgu, Podiplomska šola za vzhodnoevropske in jugovzhodnoevropske študije; Tjaša Konovšek, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana; Una Blagojević, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Vita Zalar, Inštitut za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana; Vojtěch Pojar, Srednjeevropska univerza, Budimpešta/Dunaj; Zsófia Lóránd, štipendistka Marie Curie na Fakulteti za zgodovino Univerze v Cambridgeu.

Raziskovalna mreža “Intelektualna zgodovina v vzhodni Srednji Evropi”

Mreža IHECE je bila ustanovljena na pobudo skupine mladih znanstvenikov s Srednjeevropske univerze v Budimpešti (na Dunaju) in Karlove univerze v Pragi. Njen glavni cilj je bil ustvariti platformo, ki bo spodbujala dialog med znanstveniki in doktorskimi študenti glede izzivov pisanja o intelektualni zgodovini v vzhodni Srednji Evropi in širše. Mreži, ki se še vedno širi, so se nato priključili tudi znanstveniki, ki so povezani z Univerzo Komenskega v Bratislavi, Inštitutom za literarne raziskave Poljske akademije znanosti in Univerzo v Cambridgeu.

Namen te platforme je organizirati bralne seminarje ter pritegniti predavatelje in raziskovalce k sodelovanju na seminarskih delavnicah, s čimer se vzpostavi mreža znanstvenikov, ki jih zanima intelektualna zgodovina regije s transnacionalnega, primerjalnega in globalnega vidika.

Poleg te poletne šole so člani mreže IHECE v preteklem študijskem letu organizirali in gostili številne dogodke, in sicer strokovne okrogle mize, seminarske razprave in individualna predavanja, posvečene temam, kot so pisanje ženske intelektualne zgodovine, zgodovina znanosti in medicine, socialistična misel v regiji, modernistična literatura v imperialnem kontekstu ter globalne povezave med fašizmom in postkolonialnimi gibanji.