Avstrijska ustavna doba, ki je bila po skoraj desetletni cezuri leta 1861 ponovno obnovljena, je v politično življenje habsburške monarhije vnesla določene novosti. Prelom s tradicionalnim fevdalnim družbenim sistemom je sicer prinesla že marčna revolucija leta 1848, v t. i. prvi fazi avstrijskega parlamentarizma pa so bili oblikovani tudi vsi nastavki, ki so v začetku 60. let zaživeli in kljub kurialnemu in na cenzusu temelječemu sistemu Kurialni volilni sistem je omogočal zelo nizko aktivno in posledično tudi pasivno volilno pravico. začeli preoblikovanje Avstrijskega cesarstva v moderno parlamentarno državo.

Predstavniški parlamentarizem, vse do propada dvojne monarhije značilen za Avstrijo, Več o tem gl. Janez Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848-1918) (Celje: Zgodovinsko društvo; Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015). je temeljil na dvotirnosti. Če je na eni strani obstajal državni aparat, ki je upravljal dežele v imenu dunajske vlade in ministrstev, je na drugi strani delovala deželna in lokalna (samo)uprava. Državni organi so delovali popolnoma neodvisno od organov dežele. Deželni namestniki in namestništva – na Kranjskem in Koroškem je delovala deželna vlada, na čelu katere je bil deželni predsednik – so bili organizirani strogo birokratsko in so bili odgovorni samo ministru oziroma cesarju, sami pa so bili nadrejeni okrajnim glavarstvom. Več o tem gl. Božo Grafenauer, Lokalna samouprava na Slovenskem. Teritorialno-organizacijske strukture (Maribor: Pravna fakulteta, Univerza v Mariboru, 2000), 109–11. Namestnik (ali predsednik) je bil odgovoren za poslovanje in vodenje upravnega urada. Pripadalo mu je predstavljanje in izvajanje centralne oblasti, nadzoroval je poslovanje politične uprave na svojem upravnem teritoriju in izdajal ukaze in odločbe za vso deželo, deloma samostojno, deloma po pooblastilu ministrstva za notranje zadeve in ostalih resornih ministrstev na Dunaju. Namestništvo (ali deželna vlada) je bilo najvišje upravno oblastvo v kronovini za zadeve splošne in policijske uprave, za verske in učne zadeve, trgovske in obrtne zadeve, gozdne zadeve, za kmetijstvo in večino gradbenih zadev. Peter Ribnikar, »Arhivsko gradivo Namestništva in Deželne vlade v Ljubljani 1850–1918,« Arhivi, 2, št. 1-2 (1979), 32–36.

V avstrijski ustavni dobi je bil zgolj en deželni predsednik, ki je prihajal iz slovenskih vrst in je bil naklonjen Slovencem. To je bil pravnik Andrej Winkler. Winklerjeva doba na Kranjskem (1880–92) skorajda sovpada s Taaffejevo vlado (1879–93). Potem ko je cesar na položaj ministrskega predsednika imenoval grofa Eduarda Taaffeja, je njegova politika sporazuma in sprave kmalu prinesla prve rezultate. Na Slovenskem so bili rezultati najbolj vidni na Kranjskem. Nemška politična premoč je prenehala leta 1883, ko je v slovenske roke dokončno padel kranjski deželni zbor, vlada pa je Kranjsko priznala za slovensko deželo.

Winkler si je temeljito znanje slovenščine pridobil pri profesorju Jožefu Premruju na goriški gimnaziji v prvi polovici 40. let. Po opravljeni pravni fakulteti v Gradcu leta 1849 se je zaposlil na sodiščih v Primorju, predvsem v Gorici, in bil že takrat slovensko usmerjen, po obnovi ustavnega življenja pa se je aktivno vključil v začeto slovensko narodno gibanje. Leta 1865 je postal okrajni predstojnik v Krminu, leta 1868 pa okrajni glavar v Tolminu, z občinami pa je takoj uradoval slovensko. Leta 1874 je bil premeščen k tržaškemu namestništvu. Čez dve leti je dobil službo pri upravnem sodišču na Dunaju, dokler ni maja 1880 postal kranjski deželni predsednik, se preselil v Ljubljano in odložil deželno- in državnozborski mandat. Od leta 1861 je bil poslanec goriškega deželnega zbora in član deželnega odbora, od leta 1873 pa tudi državnozborski poslanec z mladoslovensko in vladno podporo; na Dunaju je (predvsem zaradi službenega položaja) podpiral vladno nemško liberalno stranko, a kljub temu ostal podpornik slovenske politike. Po prevzemu deželne oblasti je v nagovoru deželnim uradnikom zahteval, naj se ne vmešavajo v politiko. Župane je pozdravil s slovensko okrožnico in ukazal okrajnim glavarjem, naj si s slovenskimi župani dopisujejo slovensko. Toda na začetku je moral postopati sila previdno, saj so imeli kranjski Nemci večino v deželnem zboru, v ljubljanskem občinskem svetu, v deželnem šolskem svetu, trgovski in obrtni zbornici itd. Potem ko so Slovenci zmagali na ljubljanskih občinskih volitvah (1882) in volitvah v kranjski deželni zbor (1883), so postopoma »padale« tudi druge nemške »postojanke«. Nemški deželni glavar Friedrich Kaltenegger je bil leta 1881 premeščen na Dunaj, prosluli litijski glavar Julij Fraenzl Vesteneck v Gradec, leta 1884 je bil upokojen predsednik deželnega sodišča, nemško usmerjeni Anton Gertscher. Na Kranjsko so se vrnili pregnani slovenski profesorji (Karel Glaser, Fran Šuklje itd.), deželni šolski nadzornik je leta 1884 postal Jakob Smolej. Na ljubljanskem učiteljišču so za večino predmetov uvedli slovenski jezik, ljudske šole so slovenizirali. Ob cesarjevem obisku Kranjske leta 1883 je Winkler dobil red železne krone II. stopnje in s tem baronstvo, Ljubljana pa ga je imenovala za častnega meščana. V naslednjih letih se je vse bolj posvečal splošnim upravnim zadevam; veliko skrb je namenjal jezikovni pravilnosti vladnih razglasov in deželnih zakonov. Ministrski predsednik Taaffe pa je medtem po porazu staročehov na državnozborskih volitvah leta 1891 že tkal zavezništvo z nemškimi ustavoverci. Z novo politiko so bili Winklerju šteti dnevi, saj so nemški ustavoverci odločno zahtevali njegov odstop. Winkler je moral prositi za upokojitev, nasledil pa ga je novi, nemško usmerjeni deželni predsednik Viktor Hein. Winkler, Andrej, baron (1825–1916) – Slovenska biografija, pridobljeno 15. 2. 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi841484/. Jože Šušmelj, Andrej baron Winkler (Lokve: Društvo ljubiteljev narave Planota, 2014), 109–203. Prim. Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861–1918 (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002), 197–292.

Glavni nosilci deželne avtonomije so bili deželni zbori z občinami kot temeljnimi avtonomnimi organi. V njihovo zakonodajno področje so spadale vse zadeve, ki niso sodile v delovno področje državnega zbora in ministrstev. V okviru deželne avtonomije so dežele upravljale deželno premoženje, ki se je delilo na več skladov, Prim. Jelka Melik, »Kranjske deželne finance 1861–1914,« Kronika, 21, št. 3 (1973): 160–65. Jelka Melik, »Skladi kranjskega deželnega premoženja,« Kronika, 24, št. 3 (1976): 165–69. imele pa so tudi pravico do določenih doklad k državnim davkom in do raznih samostojnih davščin. Dežele so imele poleg upravljanja deželnih ustanov še določene pristojnosti glede poljedelstva, glede občinskih, cerkvenih in šolskih zadev ter glede preskrbe in nastanitve vojaštva. Najvišji predstavnik avtonomnih oblasti je bil deželni glavar, ki ga je izmed poslancev najmočnejše »stranke« Do 90. let 19. stoletja, ko je na Kranjskem prišlo do nastanka prvih pravih političnih strank, o teh v modernem smislu seveda še ne moremo govoriti. navadno imenoval cesar. Deželni glavar je bil predsednik deželnega zbora in tudi deželnega odbora. Slednji je bil izvršilni organ deželnega zbora, izvolili so ga poslanci deželnega zbora, kjer je del odbornikov volila vsaka kurija, del pa celoten deželni zbor. Odboru so bili poverjeni nadzor in upravljanje deželnega proračuna, vodstvo uradov deželne avtonomije ter deželnih zavodov in ustanov. Prim. Saša Serše, »Deželni odbor,« Arhivi, 19, št. 1-2 (1996), , 21–25. Gl. tudi Saša Serše, »Deželni zbor in odbor za Kranjsko,« Arhivi, 11, št. 1-2 (1988): , 67–70. Saša Serše, »Deželni zbor in odbor za Kranjsko,« Arhivi, 16, št. 1-2 (1993): 124–27. Kljub temu da je bila v decembrski ustavi iz leta 1867 pristojnost deželnih zborov izdatno povečana, je razširjena pristojnost veljala le na papirju. Državnozborske pristojnosti so bile namreč naštete tako izčrpno, da je deželnim zborom praktično preostalo zelo malo zakonodajnih področij. Tako jim je dejansko ostala določena lokalna samouprava v okviru okrajnih cestnih odborov, okrajnih blagajn, zdravstvenih zastopov, okrajnih šolskih svetov in na Štajerskem tudi okrajnih zastopov. Okrajni zastopi, ki so poleg Štajerske delovali še na Češkem in v Galiciji, so bili vzpostavljeni kot protiutež političnim okrajem in kot urad med občinami in deželnim zborom. Sprva so se praviloma pokrivali z mejami združenih političnih in sodnih okrajev, po obnovi okrajnih glavarstev (leta 1868), ki so se v primerjavi s prejšnjimi političnimi okraji povečali, pa je bilo v okrajno glavarstvo vključenih več okrajnih zastopov (na Spodnjem Štajerskem 20). V njihovo pristojnost so načelno spadale vse občine okraja, razen občin z lastnim statutom – te so bile v lastnih zadevah podrejene neposredno deželnemu zboru, v zadevah prenesenega delokroga pa namestništvu –, se pravi na Spodnjem Štajerskem Maribor po letu 1866, Celje po letu 1867 in Ptuj po letu 1887. – Več o tem gl. Filip Čuček, Svoji k svojim. Na poti k dokončni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016), 61, 62. Prim. tudi Grafenauer, Lokalna samouprava, 109–11.

Posledica dvotirnega upravnega sistema je bila predvsem vrsta konfliktov glede pristojnosti med državnimi (upravnimi) in samoupravnimi oblastvi. Občino, ki je predstavljala najnižjo instanco v deželi, sta si pogosto prisvajali državna in deželna oblast ter od občine zahtevali vsaka svoje. Več o tem gl. Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino (Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1993), 123, 124. Grafenauer, Lokalna samouprava, 101–22.

* * *

V (cislajtanskih) deželah, kjer so prebivali Slovenci, je bil položaj deželnega predsednika (z eno izjemo) vse do razpada monarhije v nemških (in v Primorju v italijanskih) rokah. Podobno je bilo z avtonomno deželno oblastjo; zgolj Kranjska je imela od 80. let naprej slovensko večino v deželnem zboru, od leta 1888 pa je bil tudi deželni glavar dokončno iz slovenskih vrst. Po razpadu monarhije je edino kranjski deželni zbor (oziroma njegovo poslopje) ostal na Slovenskem, medtem ko so ostala deželna mesta ostala zunaj slovenskih meja. Tako se je zgolj kranjski deželni odbor leta 1918 soočil s predajo oblasti novi državi. Zaradi vsega naštetega bo na naslednjih straneh podrobneje obravnavan kranjski deželni odbor v letih slovenske prevlade (1883–1918) s poudarkom na njegovih akterjih – še posebej pravnikih.

Od leta 1881, ko je bil imenovan na listi ustavovernih veleposestnikov, je funkcijo deželnega glavarja opravljal Gustav grof Thurn-Valsassina. Ker pa je bil leta 1883 izvoljen za poslanca kot slovenski kandidat, je glavarsko funkcijo vršil vse do svoje smrti leta 1888. Thurn je podpiral narodna društva, govoril slovensko, bral in naročal slovenske časnike. Kot pristaša narodne stranke ga nemška stran seveda ni marala, Thurn-Valsassina, Gustav, grof (1836–1888) – Slovenska biografija, pridobljeno 13. 2. 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi699157/ v nemških očeh je, podobno kot Karl Deschmann v slovenskih, Prim. Janez Cvirn, »Kdor te sreča, naj te sune, če ti more, v zobe plune: Dragotin Dežman in slovenstvo,« Zgodovina za vse, 14, št. 2 (2007): 38–56. veljal za odpadnika. Thurna je leta 1888 zamenjal pravnik dr. Josip Poklukar, ki je bil kot zmeren politik brez političnih nasprotnikov idealen kandidat za deželnega glavarja. Po Radoslavu Razlagu, ki je bil za časa Hohenwartove vlade v začetku 70. let tri mesece deželni glavar, je slovenska stran šele z njim dobila povsem slovenskega glavarja. Poklukar, ki se je v 60. letih pridružil Bleiweisovim staroslovencem in leta 1870 sodeloval na jugoslovanskem kongresu v Ljubljani, se načelnih sporov z mladoslovenci ni udeleževal, pač pa so ga zanimala predvsem gospodarska finančna, davčna in melioracijska vprašanja, ki so se dotikala Kranjske. Od leta 1870 je bil poslanec kranjskega deželnega zbora in v tem času namestnik deželnega odbornika (1870–80), član peticijskega (1870) in občinskega odseka (1875, načelnik 1876), odseka za občinsko postavo (1886) in za preureditev uprave (1881, 1883, načelnik 1884), član finančnega (1872–88) in gospodarskega odseka (1876–77, načelnik 1885–88), odseka za obdelovanje barja (1880–82) itd. Med leti 1871–73 – tedaj je nasprotoval uvedbi neposrednih volitev v državni zbor – in 1879–90 je bil poslanec dunajskega parlamenta, član Hohenwartovega kluba in vodja slovenske delegacije. V tem času je bil član odseka za izdelavo zakona proti socialistom (1885, 1886, 1888), član in predsednik davčnega odseka (1885–90), odseka za pripravo načrta zakona o izvedbi 19. člena državnega osnovnega zakona, ki naj bi obenem varoval nemščino kot državni jezik (1886); v letih 1888–97 je bil tudi član avstrijske delegacije, ki je v nagodbenih razpravah določala kvote obeh državnih polovic za skupne zadeve. Poklukar je bil član glavnih kranjskih gospodarskih organizacij; od leta 1874 je bil odbornik Kmetijske družbe (od leta 1890 častni član), od leta 1889 predsednik Komisije za pogozdovanje Krasa in predsednik Trgovske in obrtne zbornice. Leta 1889 je bil v pripravljalnem odboru II. avstrijskega katoliškega shoda, leta 1890 pa je predsedoval sestanku slovenskih in istrskih poslancev v Ljubljani, kjer so se dogovorili o skupnem sodelovanju v državnem in v deželnih zborih. Poklukar, Josip (1837–1891) – Slovenska biografija, pridobljeno 13. 2. 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi444649/.

Poklukarja, ki je umrl leta 1891, je nasledil posestnik Oton Detela. Deželni predsednik Winkler je sicer favoriziral Janka Kersnika, toda za Taaffejevo novo politiko je bil preveč naroden. Detela je bil konservativni politik, ustanovni član leta 1890 ustanovljenega Katoliškega političnega društva O organizaciji Katoliške narodne stranke (kasneje Slovenske ljudske stranke) gl Jure Gašparič, »Slovenska ljudska stranka in njena organizacija (1890–1941),« Prispevki za novejšo zgodovino, 57, št. 1 (2017): 29–32. in torej primernejši kandidat. Več kot trideset let je bil poslanec kranjskega deželnega zbora (1877–1908) in med leti 1891–1908 kranjski deželni glavar. Cesar Franc Jožef mu je leta 1898 za zasluge podelil viteški red železne krone III. stopnje, kar mu je posledično prineslo tudi dedni plemiški stan. Leta 1907 ga je cesar imenoval še za dosmrtnega člana gosposke zbornice avstrijskega državnega zbora. Ob Franu Miklošiču je bil edini Slovenec, ki je bil član gosposke zbornice. – Franz Adlgasser, Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente 1848–1918. Teilband 1: A–L (Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2014), 199. Detela je po razpadu sloge na Kranjskem in nastanku modernih političnih strank predsedoval liberalnemu slovensko-nemškemu zboru in odboru – v letih 1896– 1905 je namreč v deželnem zboru kljub relativni zmagi Katoliške narodne stranke imela večino naveza Narodno napredne stranke in nemškoliberalnih kranjskih veleposestnikov. Po volilni reformi leta 1907, ko je leta 1908 na Kranjskem Slovenska ljudska stranka zmagala z absolutno večino, pa sta bila zadnja kranjska deželna glavarja iz njenih vrst: med leti 1908–11 zgodovinar (in tudi dva semestra študent prava) Fran pl. Šuklje in kot zadnji med leti 1912–18 pravnik dr. Ivan Šusteršič.

Šuklje je kot profesor sprva služboval v Gorici, Novem mestu, Ljubljani in Dunajskem Novem mestu. Po vrnitvi v Ljubljano (1881) je leta 1882 postal član mestnega občinskega zastopa (do leta 1884), leta 1883 poslanec kranjskega deželnega zbora in vodja zmernejše struje liberalcev (elastikarjev). Kot zagovornika najbolj oportunističnih kompromisov se ga je oprijel vzdevek »fanatik oportunizma«. Razočaran, ker ni bil imenovan za deželnega šolskega nadzornika, je leta 1885 dosegel premestitev na gimnazijo na Dunaju, poleg tega pa je postal še državnozborski poslanec in vodja slovenske poslanske delegacije, ki je znotraj Hohenwartovega kluba vodila drobtinčarsko politiko do vlade. Jeseni 1894 je postal dvorni svetnik in ravnatelj Centralne direkcije založbe šolskih knjig na Dunaju in odložil oba mandata. Leta 1897 je bil ponovno izvoljen za državnozborskega poslanca, tokrat v vrstah Slovanske krščanske zveze, po razpustu državnega zbora leta 1900 pa naj bi zaradi spora s Šusteršičem kandidiral v vrstah Narodno napredne stranke, kar pa je odklonil. Po upokojitvi leta 1901 se je z njim pobotal in se na listi Slovanske zveze ponovno podal v politiko. Leta 1904 je bil izvoljen v državni, leta 1906 pa še v deželni zbor. Od leta 1908 je bil kranjski deželni glavar, cesar Franc Jožef pa ga je istega leta povzdignil v plemiški stan in mu nekaj mesecev pozneje podelil še častni naziv »Edler«. Po odložitvi deželnozborskega mandata leta 1911 je zaradi ponovnih nesoglasij s Šusteršičem odstopil tudi kot deželni glavar. Ker ga leta 1918 niso povabili v slovensko narodno vlado, tudi ponujenega mandata Slovenske ljudske stranke za ustavodajno skupščino ni sprejel. Šuklje, Fran (1849–1935) – Slovenska biografija, pridobljeno 14. 2. 2019https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi675566/. Adlgasser, Die Mitglieder, Teilband 2: M–Z, 1250.

Zadnji kranjski deželni glavar Šusteršič, od leta 1894 samostojni odvetnik v Ljubljani, je bil leta 1890, po ločitvi duhov na Kranjskem, med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, po prvem načelniku Karlu Klunu pa je leta 1896 prevzel vodstvo stranke (Katoliške narodne stranke) in se v »sedlu« obdržal vse do leta 1917, ko se je s stranko (od leta 1905 Slovensko ljudsko stranko) dokončno razšel. V njegovem času je stranka postala najmočnejša politična sila na Slovenskem, Šusteršič pa je poleg tega zasedal tudi druge politične položaje. V letih 1896–98 in 1900–18 je bil poslanec dunajskega parlamenta, od 1901 do 1918 pa je bil tudi kranjski deželnozborski poslanec in od leta 1912 kranjski deželni glavar. Sicer je bil mojster parlamentarne taktike in je na Dunaju tudi marsikaj dosegel. Že pri uvedbi splošne in enake volilne pravice je za svojo stranko dosegel velik uspeh in ji zagotovil prvenstvo med slovenskimi političnimi subjekti. Leta 1909 mu je uspelo oblikovati ohlapno parlamentarno povezavo, Slovansko unijo, ki je bila s 123 člani najštevilčnejša zveza v parlamentu in je stopila v najostrejšo opozicijo proti vladi (leta 1909 je povsem ohromila delo parlamenta). Sicer si je v državnopravnem oziru, še sploh pa po aneksiji Bosne in Hercegovine leta 1908, prizadeval za tretjo, slovansko enoto, ki bi se pridružila dvema obstoječima deloma monarhije, Avstriji in Ogrski. Med vojno se je s stranko razšel zaradi načelnih, političnih pa tudi osebnih razlogov. Šlo je za spopad med njim kot načelnikom stranke in Janezom Evangelistom Krekom kot strankinim organizatorjem in voditeljem, spor pa je »avstrijakant« in legitimist Šusteršič izgubil. Šušteršič, Ivan (1863–1925) – Slovenska biografija, pridobljeno 14. 2. 2019, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi678766/. Adlgasser, Die Mitglieder, Teilband 2: M-Z, 1253. Jure Gašparič, »Ivan Šusteršič,« v: Slavni slovenski pravdarji(Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018), 167, 168.

Kot je razvidno že iz zgornjih vrstic, so pravniki tudi na Kranjskem zavzemali vidne položaje v političnem življenju. Zadnja predvojna prvaka obeh klasičnih strank sta bila pravnika (odvetnika). Pravniki so bili deželnozborski poslanci, nekateri tudi deželni odborniki. Od leta 1883, ko je slovenska stran dokončno osvojila kranjski deželni zbor, je bilo med šestnajstimi deželnimi odborniki sedem pravnikov, med štirimi deželnimi glavarji pa dva pravnika.

Po deželnozborskih volitvah leta 1883 so pod Thurnom-Valsassinom v deželni odbor prišli muzealec Karl Deschmann, zdravnik Josip Vošnjak, pravnik dr. Ivan Murnik in posestnik Oton Detela. Po naslednjih volitvah leta 1889 so bili pod Poklukarjem izvoljeni pravnik Adolf Schaffer, kmetijski strokovnjak Franc Povše, Oton Detela in dr. Ivan Murnik. Detelo, ki je leta 1891 na glavarskem položaju nasledil Poklukarja, je leta 1892 zamenjal pravnik dr. Franc Papež, leta 1896, po naslednjih deželnozborskih volitvah, pa so bili v Detelovi »ekipi« Adolf Schaffer, dr. Ivan Murnik, Franc Povše in pravnik dr. Ivan Tavčar (konec leta 1901 je Tavčar zamenjal Murnika, namesto Tavčarja pa je bil izvoljen Peter vitez Grasselli). Z nastopom Šukljeta leta 1908 so bili izvoljeni dr. Ivan Tavčar, potem Jožef Anton grof Barbo, dr. Evgen Lampe in pravnik dr. Ivan Šusteršič (namesto njega je bil januarja 1909 izvoljen pravnik dr. Vladislav Pegan; po reformi je bil kot peti odbornik istočasno izvoljen profesor Evgen Jarc, ki ga je konec leta 1910 zamenjal dr. Ivan Zajec). Toda spreten in premeten politik Šusteršič je medtem že zavzeto lobiral med najvišjimi krogi. Potem ko ga je cesar po priporočilu deželnega predsednika Teodorja Schwarza, češ da sta »njegova lojalnost in cesarju zvesto mišljenje vzvišena nad vsak dvom«, Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, 1863–1925: Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (Ljubljana: ZRC SAZU, 1998), 266. Gl. tudi Andrej Rahten, Ivan Šusteršič: der ungekrönte Herzog von Krain (Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2012). januarja 1912 imenoval za deželnega glavarja, je zadnji kranjski deželni odbor svoje delo začel z naslednjimi odborniki: Jožefom Antonom grofom Barbo, dr. Evgenom Lampetom, dr. Ivanom Zajcem, dr. Vladislavom Peganom in dr. Ivanom Tavčarjem. Tavčar je že čez slaba dva tedna odstopil, namesto njega pa je odbornik postal pravnik dr. Karel Triller. S to »ekipo« je Šusteršič tudi pričakal prelomno leto 1918. Glede odbornikov prim. Jelka Melik, »Deželni glavarji in deželni odborniki na Kranjskem 1861–1918,« Zgodovinski časopis, 28, št. 1-2 (1974): 85–93.

Ko je bilo oktobra leta 1918 jasno, da se dvojna monarhija ne bo obdržala, se je kranjski deželni odbor zavedal, da so mu šteti dnevi. Še sredi junija je odbor sicer skoraj soglasno, razen Trillerja, sprejel resolucijo, češ da »prebivalstvo Kranjske dežele želi, da se čimprej povrne mir in išče svojo srečno bodočnost slejkoprej edino pod žezlom prejasne habsburško-lotarinške dinastije«. Saša Serše, »Gradivo Kranjskega deželnega odbora in leto 1918,« Arhivi, 13, št. 1-2 (1990): 96. Toda obrisi nove slovenske oblasti so se začeli postopoma formirati že čez slab mesec, natančneje z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro avgusta 1918, medtem ko je stara avstrijska oblast že počasi propadala. Vzpostavila se je nekakšna dvojnost oblasti: na eni strani legitimna avstro-ogrska oblast, ki je kot suverena oblast odmirala, na drugi strani pa revolucionarna slovenska oblast, ki jo je izvrševal Narodni svet in njemu podrejeni organi. Jurij Perovšek, »Narodni svet za slovenske dežele in Istro,« v: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005), 167. Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018), 36. Tako se je deželni odbor, ki je med vojno edini nadaljeval delo in na sejah v imenu deželnega zbora sprejemal začasne sklepe, Od leta 1916 se je odbor ob vsesplošnem pomanjkanju še posebej ukvarjal z vprašanjem preskrbe, ki je precej pestila deželo. v odsotnosti Jožefa Antona Barba zadnjič sestal 22. oktobra. Predsednik je prisotnim odbornikom naznanil, da bo odbor sicer še opravljal tekoče zadolžitve, toda brez vsakršnih političnih pristojnosti. Predsedstvo Narodnega sveta je že čez nekaj dni, natančneje 26. oktobra, sklenilo, da Šusteršiča od naslednjega dne ne priznava več za deželnega glavarja. Odbor, ki ga je od 27. oktobra vodil Triller, je formalno sicer deloval vse do 4. novembra, ko je predsedstvo Narodne vlade SHS izdalo odredbo o razpustitvi deželnega odbora in imenovalo člane komisije za začasno vodstvo in ukinitev deželne uprave (pod Trillerjevim načelstvom). Vse zadeve deželnega odbora so se prenesle na pristojne oddelke Narodne vlade, komisija pa se je ukvarjala le še z ukinitvijo deželne uprave in vodila upravo deželne imovine. Serše, »Gradivo,« 96.