ZRN je skupaj s Švedsko in Islandijo 19. decembra 1991 napovedala, da bo priznala Slovenijo. 15. januarja je ta napoved, potem ko je Slovenijo priznala Evropska skupnost, tudi začela veljati. S tem se je, ob spoznanju, da Jugoslavija brez demokratizacije ni sposobna preživetja, končala (zahodno)nemška politika, ki jo delovno poimenujem »nemška politika do Jugoslavije kot posebnega primera/Sonderfall«. Imeli so jo za državo, ki jo je kot drugačno znotraj komunističnih držav vredno ohranjati pri življenju. Ervin Hladnik-Milharčič je v priložnostnem zapisu aprila letos ob smrti dolgoletnega nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja (FDP) menil enako, saj je zapisal: »V osemdesetih letih je nemška politika delovala za ohranitev Jugoslavije kot enotne države in pri tem ni sprejemala nobenih kompromisov. Ko pa sta Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost, je bila Nemčija na čelu prizadevanj za njuno takojšnje priznanje. Nemčija je za seboj potegnila tudi druge članice Evropske unije in na koncu tudi ZDA.« »Zadnji, ki so ga vsi poznali po imenu,« Dnevnik, 2. 4. 2016, 4. Tako je bil prav on, kljub težavam, ki jih je imel zaradi priznanja Slovenije in Hrvaške na domačem političnem prizorišču, med najbolj zaslužnimi evropskimi politiki za priznanje Slovenije. Zaradi take nemške zunanje politike je bilo priznanje slovenskih osamosvojitvenih aktov pričakovano, čeprav brez osebnega Genscherjevega angažiranja ne samoumevno. Slovensko-nemški odnosi po priznanju pa sodijo v kategorijo najbolj prijateljskih in uspešnih odnosov, ki jih ima Slovenija na zunanjepolitičnem področju.

Jugoslavija je vse od nastanka ZRN, celo v času prekinjenih diplomatskih odnosov, bila nekakšen »Sonderfall«/poseben primer nemške zunanje politike. Za takratno jugoslovansko postinformbirojevsko zunanjo politiko je bilo namreč značilno, da je bila Jugoslavija med prvimi državami, ki so navezale diplomatske stike z Zvezno republiko Nemčijo. Nadalje je jugoslovanska politika v času najhujšega spora s Sovjetsko zvezo podpirala nemška stremljenja k ponovni združitvi na osnovi svobodnih in demokratičnih volitev. Združena Nemčija naj bi po takratnem jugoslovanskem mnenju imela tudi pravico do ponovne oborožitve, da bi mogla braniti svojo neodvisnost. Thomas Brey, »Bonn and Belgrad,« Osteuropa 29 (1979): 634. V skladu s splošno kritiko sovjetske politike je jugoslovanski tisk v zgodnjih petdesetih letih označeval vzhodno Nemčijo kot deželo, v kateri vladata »brezobzirnost in brutalnost sovjetskega terorja«. Borba, 28. 6. 1953. Že leta 1949 pa so najvidnejši jugoslovanski politiki ostro napadali sovjetsko politiko do združitve Nemčije. Ta naj bi sicer nastopala s parolo po združitvi Nemčije, vendar naj bi njen cilj bil le to, da bi združeno Nemčijo pripeljala pod sovjetski vpliv, sicer pa naj bi postala delitev dokončna. Več v govoru Edvarda Kardelja pred jugoslovansko skupščino, 27. 12. 1949. - Edvard Kardelj, Problemi naše socialističke izgradnje, Tom III (Beograd: Kultura, 1960), 95, 278. Na ta način se je jugoslovanska politika povsem približala bonskim stališčem pri reševanju nemškega vprašanja, kar je bilo eno od ključnih vprašanj zahodnonemške zunanje politike, ne glede na to, kdo je sestavljal vlado.

Tako ni bilo prav nič čudno, da pomeni enega od pomembnih rezultatov dobrih odnosov med državama dejstvo, da je predsedstvo jugoslovanske zvezne skupščine že 1. avgusta 1951 objavilo ukaz o prenehanju vojnega stanja z Nemčijo. Uradni list FLRJ, št. 35/350, 1. 8. 1951. Toda obe državi sta še pred tem aktom svoja trgovinska predstavništva preoblikovali v politična predstavništva oziroma poslaništva in s tem jasno pokazali tudi na željo po političnem sodelovanju, seveda v okvirih družbenega reda, ki je veljal v obeh. V Beogradu se je to zgodilo 13. junija 1951, v Bonnu pa 6. julija istega leta. Jugoslavija, ki je imela v zvezi z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov pred očmi predvsem gospodarske interese, je pohitela in že julija 1951 je akreditivna pisma v Bonnu predal prvi jugoslovanski poslanik Stane Pavlič. Stopnjo veleposlaništva je jugoslovansko poslaništvo dobilo 8. decembra istega leta. Podatki v literaturi se tu ne ujemajo. Navedeni podatek je iz Š. F, Yugoslavia and the Federal Republic of Germany, Yugoslav Survey (Beograd 6 [1965] 20), 2955, kjer najdemo trditev, da sta bili obe politični predstavništvi prevedeni na stopnjo veleposlaništev 8. 12. 1951. Thomas Brey pa v navedenem delu nakazuje, da je bilo jugoslovansko veleposlaništvo oblikovano že julija 1951. - Brey, »Bonn and Belgrad,« 634. V publikaciji nemškega zunanjega ministrstva »40 Jahre Aussenpolitik der Bundesrepublik Deutschland«: Eine Dokumentation (Bonn: Bonn aktuell, 1989), 746, pa spet najdemo podatke, po katerih je nemško politično zastopstvo v Beogradu nastalo 13. 6. 1951, veleposlaništvo 8. 12. 1951 in ponovno 7. 2. 1968, zagrebški konzulat je nastal 4. 1. 1954 oz. postal generalni konzulat 12. 12. 1967. Slovencu, veleposlaniku Pavliču, sta sledila Hrvat dr. Mladen Iveković in spet Slovenec Dušan Kveder. Naj že na tem mestu zapišem, da so prav slovenski pa tudi hrvaški diplomati odigrali najpomembnejšo vlogo pri graditvi dobrih medsebojnih odnosov.

Nemški zunanji politiki se ni tako mudilo kot jugoslovanski. Nemški generalni konzulat v Beogradu so namreč povzdignili v veleposlaništvo šele 24. februarja 1953, ko je poslanika Roberta Ulricha nadomestil veleposlanik Hans Kroll. Izkušen diplomat, ki je sodil že v diplomatsko ekipo Weimarske republike pa tudi prvega Hitlerjevega zunanjega ministra von Papna. Leta 1920 je prišel na zunanje ministrstvo kot najmlajši ataše do tedaj. Diplomatsko službo je začel leta 1921 v Lizboni, nadaljeval leta 1922 v Madridu, od leta 1923 do 1925 je bil v Moskvi, v letih 1925–29 pa v ZDA. V letih 1936 do 43 je delal na nemškem veleposlaništvu v Ankari, najprej kot prvi svetnik veleposlaništva, potem kot poslanik, v času od aprila 1939 do aprila 1943 pa kot namestnik in najbližji sodelavec veleposlanika von Papna. 1943–1945 je delal kot generalni konzul v Barceloni, kjer je ostal še po vojni, dokler ga niso odpeljali v ameriško ujetništvo. V ujetništvu je ostal do leta 1946, ko je bil tudi priča na nürnberškem procesu. Pričal je v prid von Papna. Do leta 1952 je bil v različnih službah, povezanih z zunanjo politiko. Od 1953 do 1958 je bil veleposlanik v Beogradu in Tokiu, od 1958 do 1962 pa veleposlanik v Moskvi. – Hans Kroll, Lebenserinnerungen eines Botschafters (Berlin: Kiepenheuer & Witsch, 1967). Ta je bil še posebej v dobrih odnosih z legendo zgodnje zahodnonemške politike kanclerjem Konradom Adenauerjem, znanem po izredno trdem odnosu do komunističnega sveta. Ni pa tega mogoče trditi za nekatere druge pomembne ljudi iz zahodnonemške zunanje politike, kot so bili minister Heinrich von Brentano, državni sekretar Walter Hallstein ali ministerialni direktor v uradu zveznega kanclerja Herbert Blankenhorn. Kroll je sicer na začetku sodil med »ministrove ljudi«. Leta 1952 je Kroll prišel nazaj v zunanje ministrstvo prav na intervencijo von Brentana. Toda njegovo preveč samostojno delovanje v času, ko je bil veleposlanik v Moskvi, in kritika nemškega zadržanja do demonstrantov v Bonnu v zvezi z madžarskimi dogodki konec leta 1956 sta mu prinesla hude težave in veliko zamero pri ministru. Poleg tega se je zavzemal za politiko popuščanja napetosti s SZ, kar se ni skladalo z Brentanovo zadevno politiko. Zamera je bila tako velika, da je von Brentano Adenauerju predlagal odpoklic veleposlanika. Le dejstvo, da je bil v odličnih stikih s sovjetskim vodstvom in da je bil njegov način dela blizu kanclerjevim predstavam – označevali so ga z »misijonarsko samozavesten« –, ga je obvarovalo in Adenauer ga ni odpoklical, temveč poslal za veleposlanika v Tokio. – Daniel Kosthorst, Brentano und die deutsche Einheit. Die Deutschland- und Ostpolitik des Außenministers im Kabinett Adenauer 1955–1961 (Düsseldorf: Droste, 1993), 163–66. Gl. tudi Kroll, Lebenserinnerungen eines Botschafter 335. Poleg običajnih nalog, ki jih ima veleposlanik – napovedani prioriteti za delo nemškega veleposlanika v Jugoslaviji sta bili razvijanje gospodarskih in kulturnih odnosov –, je Hans Kroll dobil še posebno nalogo, ki kaže tudi na poseben interes ZRN za dobre odnose z Jugoslavijo. V spominih je o tem zapisal: »Beograd je bil doslej edino diplomatsko predstavništvo zvezne vlade v komunistični državi. K temu še v državi, ki je nekoč bila najbolj zanesljiv član sovjetskega bloka. Po prelomu z Moskvo je tu nastal vitalni interes, da bi od tu posebej pozorno spremljali dogajanja v Sovjetski zvezi in sosednjih, po izbruhu spora s kominformom sovražno razpoloženih satelitskih državah /…/ Zato je bilo zunanjemu ministrstvu blizu, da mi je poleg običajne naloge, dodelilo še dodatno nalogo. V Beogradu naj bi izrabil tukajšnje posebej dobre možnosti, da opazujem položaj v Sovjetski zvezi in njenih satelitskih državah. O tem naj bi tekoče in izčrpno poročal /…/« Ibid., 226, 207–58. Ta naloga je zahodnonemškim veleposlanikom ostala vse do prekinitve odnosov leta 1957 in je obenem pomenila enega najpomembnejših bonskih interesov za ohranitev dobrih odnosov z Jugoslavijo.

Jugoslavija je bila torej za ZRN pomembna zunanjepolitična partnerica. Predvsem zaradi tega, ker so njeni diplomati po Beogradu imeli neposreden »dostop« v vzhodni blok. Da je v Beogradu rezidiral le zahodnonemški diplomatski predstavnik, je ZRN veliko pomenilo, saj vsaj v enem primeru ni veljala sovjetska »doktrina o obstoju dveh nemških držav«. Njeno pomembnost za ZRN pa so opredeljevali tudi drugi elementi. Tako je na primer tudi za nemško znanost nesporno, da si je Bonn dobre odnose z Jugoslavijo želel tudi zaradi tega, ker je Beograd po prekinitvi odnosov s Sovjetsko zvezo postal središče »nacionalnega in reformističnega komunističnega gibanja«. Kakšno veliko veljavo si je to gibanje pridobilo, se je pokazalo prav sredi petdesetih let, ko je vzhodni blok pestila kriza za krizo (Poljska, Madžarska). Prav tedaj je Titu skupaj z indijskim predsednikom vlade Nehrujem, indonezijskim predsednikom Sukarnom in egiptovskim predsednikom Naserjem uspelo oblikovati neuvrščeno gibanje, v katerem je postal vodilna osebnost. Jugoslavija je na ta način dobila mednarodni položaj, ki je bil mnogo pomembnejši od njene velikosti in potenciala, ki ga je imela kot relativno šibka in nestabilna balkanska država. Jugoslavija je v prvi polovici petdesetih let z ameriško gospodarsko in vojaško pomočjo lahko utrdila svoj drugačni položaj med komunističnimi državami in do spomladi leta 1955 okrepila svojo neblokovsko, neuvrščeno zunanjo politiko. Na zunanjepolitičnem področju se je skratka razvila v upoštevanja vredno državo, s katero je bilo pametno biti v dobrih odnosih, če si želel z njeno pomočjo uresničevati svojo politiko.

Na drugi strani pa je Jugoslavija postajala zgled tudi zaradi notranje politike, ki jo je Titova oblast začela uvajati po izstopu iz vzhodnega bloka. »Jugoslovanski model« delavskega samoupravljanja ni odmeval le pri tako imenovani evropski in z njo seveda tudi zahodnonemški »demokratični levici«, temveč je imel podporo tudi vseh tistih sil v Evropi, ki so se zavzemale za bolj iniciativno politiko do vzhodnoevropskih držav. ZRN naj bi prav z dobrimi odnosi z Jugoslavijo pomembno prispevala k »vzhodni politiki« zahoda, ki se je prav v teh letih na novo razvijala. Ne nazadnje je bilo za Bonn pomembno, da je Jugoslavija, kljub temu da jo je Sovjetska zveza v letih 1955 in 1956 v vseh pogledih rehabilitirala, ostala do Sovjetske zveze previdna in se ni odpovedala ne konceptu samoupravljanja in ne politiki neuvrščenosti. Do zahoda pa je tudi poslej ohranila diplomatske in gospodarske odnose. Še več, za zahod nasploh in ZRN posebej je bilo morda še pomembneje, da se je v zgodnji dobi Nikite Hruščova v mnogih državah vzhodnega bloka pojavljala politika, ki se je zgledovala pri Jugoslovanih. Za zahod je bila seveda jugoslovanska različica komunistične države mnogo sprejemljivejša kot sovjetska oz. vzhodnoevropska. Več o tem gl. Hans-Peter Schwarz, Die Ära Adenauer. Epochenwechsel 1957–1963. Geschichte der Bundesrepublik Deutschland, Bd. 3 (Stuttgart: Deutsche Verlags-Anstalt in Wiesbaden: F. A. Brockhaus, 1983), 27–42.

ZRN in kanclerju Adenauerju odkrit spor z Jugoslavijo, potem ko je pravkar ponovno zmagal na volitvah (1957), ni sodil v koncept. Toda Jugoslavija ga je, s priznanjem NDR, tako rekoč prisilila k uporabi t. i. Hallsteinove doktrine. Več o Hallsteinovi doktrini gl. Dušan Nećak, Hallsteinova doktrina in Jugoslavija: Tito med ZRN in NDR (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002). Vendar je tudi prekinitev diplomatskih odnosov leta 1957 potekala tako rekoč »prijazno« in sta jo obe strani na neki način obžalovali.

»Danes zjutraj, ob 11. uri, me je na mojo željo obiskal jugoslovanski poslanik. Predal sem mu noto zvezne vlade, ki sem jo kratko pojasnil. Poudaril sem, da odločitev zvezne vlade ni izraz sovražnega razpoloženja do jugoslovanskega naroda, pač pa izraz globokega razočaranja nad odločitvijo jugoslovanske vlade, da je v nezdružljivem nasprotju z življenjskimi interesi nemškega naroda. Dalje sem opozoril, da zvezna vlada na noben način ni enakega mnenja kot jugoslovanska, ki trdi, da bi njena odločitev lahko prispevala k popuščanju napetosti in k rešitvi nemškega vprašanja. Nasprotno, zaskrbljena je, da bo takšno enostransko stališče povečalo napetost in otežilo pot k demokratični združitvi Nemčije. Jugoslovanski poslanik je podal kratko osebno izjavo. Dejal je, če povzamem, da jugoslovanska vlada in jugoslovanski narod ne bosta razumela nemške odločitve. Jugoslavija mora kot suverena država računati na politične realnosti. To je temeljni interes jugoslovanskega naroda. Jugoslovanska vlada je slej ko prej prepričana o pravilnosti svoje odločitve. Poslanik je zelo odprto izjavil, da v Beogradu niso računali s takšnim odzivom zvezne vlade! Pojasnil sem poslaniku, da bomo njemu in članom njegovega poslaništva nudili vso podporo in da njemu prepuščam način zaključitve poslov in odhoda članov njegovega poslaništva. Zvezna vlada v tem primeru nima namena določati roka. Računa z enakim stališčem jugoslovanske vlade. Poslanik se je nato zanimal za usodo gospodarskih pogodb in odnosov. Da bi omehčal trdoto našega sklepa, sem dejal, da prekinitev diplomatskih odnosov po veljavnem mednarodnem pravu ne potegne za sabo prekinitve sklenjenih pogodb. Opozoril sem ga, da je varstvo interesov Nemčije prevzela Francija in da naj se potrebni pogovori vodijo preko te države. Nato se je poslanik zanimal za usodo obstoječih konzulatov. Tudi na to sem mu odgovoril, da se bomo o teh vprašanjih dogovorili na prihodnjih pogajanjih. Bilo je očitno, da je bil poslanik, ki je za nemško odločitev, jasno, že vedel, globoko prizadet. Vse njegovo zadržanje je bilo popolnoma neoporečno in korektno in imel sem občutek, da se posebno trudi zadržati oseben odziv. Ob koncu je spontano izrazil željo, da bi kdaj kasneje splošen politični razvoj omogočil ponovno vzpostavitev odnosov.

Bonn, 19. oktobra 1957 von Brentano« PAAA, Abteilung 7, f. 301, 1, MB 1 C07/ 57.

Ta zapis pogovora z jugoslovanskim poslanikom v Bonnu, Dušanom Kvedrom, je na dan prekinitve diplomatskih odnosov med Zvezno republiko Nemčijo in FLR Jugoslavijo nemški zunanji minister poslal svojemu kanclerju dr. Konradu Adenauerju, visokim uradnikom nemškega zunanjega ministrstva, oddelku za tisk in državnemu sekretarju v ministrstvu za zunanje zadeve, prof. dr. Walterju Hallsteinu. Na vljuden, relativno mehak način in na prvi pogled sramežljivo ter z veliko mero simpatije je bila tako imenovana Hallsteinova doktrina tako prvič uporabljena prav v odnosih z Jugoslavijo.

Kasnejši socialdemokratski zunanji minister in zvezni kancler Willy Brandt pa je do Jugoslavije in njene drugačne notranje in zunanje politike, kot jo je poznal ostali komunistični svet, gojil celo prijateljske odnose. Zato tudi ni nenavadno, da je do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov leta 1968 prišlo tudi na željo ZRN in Willyja Brandta osebno. Brandt je že sredi aprila 1967 o nameravani obnovi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo previdno obvestil zahodne velesile, npr. britanskega zunanjega ministra Browna. Ko mu je pripovedoval o trudu zahodnonemške politike, da bi izboljšala odnose z Vzhodom in na ta način prispevala k popuščanju napetosti, je Brownu dejal, da k tej politiki sodi tudi namera po obnovitvi diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, ki da je iz znanih vzrokov »Sonderfall«.

Brown se je z nemškim kanclerjem strinjal. Toda tudi sicer so nemški zavezniki v tem času podpirali tako usmerjeno nemško »Ostpolitik«. Nemški veleposlanik v Rimu Herwarth von Bittenfeld je na primer poročal o pogovorih s francoskim diplomatom Alphandom o nameri ZRN, da obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo, in o mogočih učinkih tega dejanja na druge države. Menil je, da bi bilo bolje, če bi diplomatske odnose z Jugoslavijo navezali istočasno s kakšno drugo vzhodnevropsko državo. Toda na koncu je vendarle potrdil pravilnost nemške namere, da najprej obnovi diplomatske odnose z Jugoslavijo, saj, tako je bil prepričan, vzpostavitve diplomatskih odnosov z Madžarsko ni mogoče kmalu pričakovati.

Prav »odmor« pri realizaciji »Ostpolitik«, ki so ga s svojim odlogom navezave diplomatskih stikov povzročile Madžarska, Bolgarija in Češkoslovaška, pa je prišel Nemcem prav, da so se lahko v miru pripravljali na obnovo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. V prvi vrsti tako, da so poskušali sprostiti politično klimo v odnosih med državama. Nadalje je k boljši politični klimi prispevalo dejstvo, da so se izboljšali pogoji za delo nemških diplomatov v Beogradu. Od konca aprila 1967 sta bila namreč vzpostavljena nemoteno potovanje diplomatskih kurirjev in poslovanje s šifriranimi telegrami. Vse to je torej prispevalo k temu, da je Bonnu uspelo prepričati Beograd, kako se zato, da ZRN obravnava Jugoslavijo kot »Sonderfall/poseben primer«, izplača ohraniti malo potrpljenja. Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrepublik Deutschland (München: Oldenburg Verlag, 1967), 824, dok. 191.

Visoki diplomatski uradniki z obeh strani so se konec leta 1967 srečali v Parizu, da bi pripravili vse potrebno za obnovo diplomatskih odnosov med državama. Sedemdnevna pogajanja so bila trda in zapletena. Ko preberemo njihove končne izdelke, ni povsem jasno, zakaj so bila taka. Besedila so namreč skopa in asketska, dopuščajo kaj malo interpretacij smisla zapisanih besed. Vsi dokumenti so kratki in jasni. Njihova vsebina pa nam govori, da sta obe strani dosegli načrtovano – stopili sta na pot nove politike sodelovanja med vzhodom in zahodom. Morda se je tehtnica merjenja uspeha na pogajanjih vendarle malo nagnila na jugoslovansko stran, saj iz sprejetih dokumentov ni mogoče jasno razbrati, da je bila oz. da je nemška politika vztrajanja na načelih Hallsteinove doktrine in »Alleinvetretungsanspruch« z mednarodnopolitičnega vidika uspešna. Že samo ponovna navezava diplomatskih odnosov z državo, s katero je pred desetimi leti zaradi jugoslovanskega priznanja NDR odmevno prekinila diplomatske odnose, je pomenila odmik od take politike proti novi »Ostpolitik«. Več o Brandtovi novi vzhodni politiki/neue Ostpolitik Dušan Nečak, »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija, 1963–1969 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013). Jugoslavija je s ponovno navezavo diplomatskih odnosov dobila nekakšno priznanje pravilnosti svoje politike do nemškega vprašanja in si je na ta način na široko odprla vrata za gospodarsko sodelovanje v ZRN in za njeno gospodarsko-finančno pomoč. ZRN pa je ponovna navezava diplomatskih odnosov zagotovo koristila na notranjepolitičnem področju, saj si je »Ostpolitik« – približevanje k Poljski, Češkoslovaški, NDR in SZ – komaj utirala pot in stara politika do nemškega vprašanja še ni bila »pozabljena« ali povsem zavržena. Skozi to prizmo je vredno ocenjevati tudi nemški milejši oziroma popustljivejši pogajalski pristop, posebej ko je šlo za odnos do nemškega vprašanja. Očitno predvsem zaradi notranjepolitičnih razmer, v katerih je bilo treba uresničiti »Ostpolitik«, je bilo ZRN važnejše od jugoslovanskega priznanja nemških stališč (NDR) do reševanja nemškega vprašanja dejstvo, da s ponovno navezavo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo v praksi uresničujejo novo politiko do vzhodnih, komunističnih držav in uveljavljajo politiko miroljubnega sodelovanja. Čeprav je ZRN že leta 1967 ponovno navezala diplomatske stike z Romunijo, je namreč obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, zaradi mednarodnega pomena in vloge Jugoslavije (voditeljica neuvrščenega gibanja, upornica v od SZ vodenem komunističnem taboru, nosilka modela socializma, močno različnega od sovjetskega, itd.) ter njene, »Ostpolitik« bližnje deklarirane politike miroljubne koeksistence in popuščanja napetosti v svetu, imela povsem drugačno, večjo politično težo. Obnova diplomatskih odnosov z Jugoslavijo je pravzaprav bila prvi resni korak ZRN k približevanju najpomembnejšim vzhodnoevropskim državam, kot sta bili SZ in Poljska.

Nemška stran je z izbiro veleposlanika v Beogradu pohitela. Izbran je bil karierni diplomat Peter Blachstein in ne dotedanji odpravnik poslov Loeck. Jugoslovanska stran pa je že takoj na začetku, februarja 1968, obvestila Bonn, da bo z izbiro veleposlanika nekoliko zakasnila, saj sta predsednik Tito in zunanji minister Nikezić 7. februarja 1968 šele prišla z daljšega potovanja po Aziji in Afriki.

Napoved je Jugoslavija uresničila. Za prvega jugoslovanskega veleposlanika po obnovi diplomatskih odnosov je bil izbran slovenski diplomat Rudolf Čačinovič, ki je prišel v Bonn avgusta 1968. Poverilno pismo nemškemu predsedniku dr. Heinrichu Lübckeju pa je oddal tri mesece za nemškim veleposlanikom v Beogradu, 4. 9. 1968. Ob tem je prišlo do rahlega zapleta, saj je bil nemški predsednik do 21. 9. 1968 uradno na dopustu. Predsednikov protokol pa se je tudi zato, ker so Jugoslovani tako pohiteli z agrementom in s predajo poverilnega pisma veleposlanika Blachsteina predsedniku Titu, ter zato, ker so Jugoslovani vztrajali pri čimprejšnji predaji poverilnega pisma, odločil, da lahko pride do predaje v času od 1. do 5. 9. 1968. Sicer poverilnega pisma ne bi mogel predati predsedniku osebno, temveč njegovem zastopniku, predsedniku Zveznega sveta (Bundesrat) Schützu. Nemška stran se ni strinjala s to možnostjo. Menili so, da bi na ta način Jugoslavijo po nepotrebnem izpostavljali pritisku Sovjetske zveze in njenih satelitov. Tako se je predsednik Lübcke samo za ta akt vrnil z dopusta in 4. septembra 1968 sprejel veleposlanika Čačinoviča. Torej je bila Jugoslavija tudi v tem primeru »Sonderfall«. PAAA, B 42, 1005, Vermerk 8. 8. 1968.

Posebej je to bila v času, ki ga imenujemo »nova vzhodna politika« kanclerja Willyja Brandta. Temelj te politike je pomenila t. i. moskovska pogodba, podpisana 12. 8. 1970, ki je utirala pot pogodbam ZRN z drugimi vzhodnoevropskimi državami. Z njo pa je imela jugoslovanska zunanja politika kar nekaj skrbi. Bala se je namreč, da bo ZRN zdaj fokus svoje »nove vzhodne politike«, zlasti z gospodarskega vidika, naravnala na SZ in Poljsko in da bo Jugoslavija potisnjena povsem na rob zahodnonemškega interesa. Tako sliko so jugoslovanskim diplomatom v deželah vzhodnega bloka slikali tudi njihovi državni in partijski funkcionarji. Tudi sovjetski veleposlanik v Beogradu Smirnov je zahodnonemškim diplomatom posredoval tako mnenje in jim nekako razumevajoče svetoval, da naj raje podprejo gospodarsko močnejše države, ne pa gospodarsko slabo stoječe Jugoslavije. Zahodnonemški veleposlanik v Beogradu, velik poznavalec jugoslovanske stvarnosti Joachim Jaenicke, je zato menil, da je ena glavnih nalog bonske vlade prepričati Jugoslavijo, da ZRN nima takšnega namena, saj bi taka politika zelo škodila njeni verodostojnosti kot partnerici državam vzhoda in jugovzhoda Evrope. Menil je, da bi jugoslovansko zaskrbljenost najlaže odpravili z napredkom pri vprašanju odškodnine in pri hitrem reševanju – dodeljevanju zveznih garancij – vlog nemških podjetnikov za investicije v Jugoslaviji. Ibid.

Veleposlaništvo ZRN v Beogradu je iz Bonna dobilo nalogo, naj začne široko »pomiritveno terapijo« v Jugoslaviji. Interno naj bi v Bonnu namreč ugotavljali, da bi moralo biti v interesu zahoda ohraniti jugoslovansko obliko socializma, skupaj s sistemom gospodarskega samoupravljanja, ki zelo privlači sovjetske satelite. Trdili so, da bi zato moral biti odnos do Jugoslavije odnos do »posebnega primera/Sonderfall«, čeprav ta še ni zaključila procesa demokratizacije. Bili so mnenja, da se zato vedno bolj kaže nujnost po vsakršni tuji gospodarski pomoči Jugoslaviji. Eden vrhunskih rezultatov take zahodnonemške politike je zagotovo podpis znanega brionskega sporazuma med Titom in Brandtom iz leta 1973/1974 o (kompromisni) rešitvi vprašanja odškodnine za storjene nacistične zločine med drugo svetovno vojno, ki je Jugoslaviji prinesel občutno finančno injekcijo.

Zunanja politika ZRN je kljub nekaterim nerešenim vprašanjem ostala naklonjena Jugoslaviji tudi po neslavnem koncu Brandtove ere zaradi vohunske afere »Guillaume«, torej v času kanclerjev Helmuta Schmidta in Helmuta Kohla, vse dokler nista razpad Jugoslavije in demokratizacija novonastalih držav v bistvu spremenila take politike.

Vendar do nemške odločitve, da prizna Slovenijo, in s tem konca nemške politike Jugoslavije kot »posebnega primera« ni vodila lahka pot, čeprav so se dogodki hitro vrstili. Sumarno je to pot opisal kolega Božo Repe v knjigi Jutri bo nov dan (Ljubljana, 2002, str. 383–391), ki ga za ta namen prav na kratko povzemam. Marca 1991 je nemški zunanji minister Genscher na sestanku s predsednikom predsedstva Kučanom še »močno svetoval«, naj Slovenija ne hiti in naj še posebej ne dela unilateralnih potez, ampak naj raje išče možnosti za ohranitev Jugoslavije na drugačnih ustavnih osnovah. Septembra 1991 pa je Nemčija že dajala prve določnejše izjave o priznanju, toda znašla se je pod velikom pritiskom drugih zahodnih držav: Španije, Italije, Nizozemske, Velike Britanije in še posebej Francije. Ko je sredi septembra 1991 na obisk v Nemčijo prišel francoski predsednik Mitterrand, mu je moral nemški kancler Kohl obljubiti, da bo Nemčija priznala Slovenijo (in Hrvaško) šele po tem, ko bodo to storile ostale članice ES. Toda k priznanju Slovenije je precej prispevalo hitro in dramatično poslabšanje položaja v Jugoslaviji. Kohl je zato na francosko-nemškem srečanju novembra 1991 vztrajal pri nameri po priznanju Slovenije in francoski predsednik ga ni mogel prepričati o nasprotnem. Mitterrand je zato poudarjal zlasti nujnost skupne odločitve dvanajsterice, »garancije za meje in zagotovitev pravic manjšin«. Nemci so se s francoskim položajem strinjali, a je Bundestag istočasno sprejel resolucijo o Jugoslaviji, v kateri je nemško vlado podprl v naporih, da poleg haaške mirovne konference ustvarja pogoje za priznanje Slovenije. ES se je o »jugoslovanskem vprašanju« odločilno, čeprav ob robu in neuradno, ukvarjala na srečanju v Maastrichtu 11. in 12. decembra 1991. Po tem srečanju so Francozi predlagali izdelavo kriterijev, po katerih bi priznavali bivše republike. Vsaka od njih bi jih morala sprejeti, potem pa bi arbitražna komisija določila, ali jih izpolnjuje.

Nemška stran pa je bila po srečanju v Maastrichtu že trdno odločena, da še pred božičem prizna Slovenijo in Hrvaško. Zvezni kancler Helmut Kohl, ki je to odločitev javno sproročil v nemškem parlamentu, se je znašel pod hudim pritiskom velesil, od ZDA do Francije in Velike Britanije. Vrstile so se razne politične akcije za kompromisno ureditev jugoslovanskega vprašanja in pritisk na Nemčijo se je zlasti v dneh okoli 16. decembra stopnjeval. Priznanju Slovenije in Hrvaške so nasprotovali generalni sekretar OZN De Cuéllar, posrednik Vance, ameriška administracija in večina članic ES. Nemško oziroma Genscherjevo stališče po priznanju obeh bivših republik naj bi podpirali le dve članici ES. Toda kljub temu se je Genscher trdno zavzemal, da bo Nemčija Slovenijo in Hrvaško ne glede na dvanajsterico priznala še pred božičem. Izdelan je bil sicer francosko-nemški predlog o kriterijih za priznanje, toda nemško vztrajanje pri datumu priznanja je le poglobilo razhajanja med Francijo in Nemčijo in grozilo z razkolom v ES. Rešitev je našel italijanski zunanji minister De Michelis. Predlagal je namreč, naj se države v osnovi držijo francosko-nemškega predloga kriterijev, Nemčija pa naj odstopi od zahteve po priznanju pred božičem. Repe to sklepno fazo boja za priznanje Slovenije in Hrvaške opisuje takole: »Nazadnje so sprejeli sklep, da bodo tiste republike, ki bodo izrazile voljo do priznanja in izpolnile zahtevane pogoje, priznane 15. januarja 1992, Nemčija pa jih bo priznala že 23. decembra z veljavnostjo prav tako 15. januarja 1992. Volk je bil sit in koza cela: osnova za priznanje je bil francoski predlog o pogojih, Kohl in Nemčija sta lahko držala besedo, nevarnost razkola v ES pa je bila odstranjena /…/« Božo Repe, Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana: Modrijan, 2002), 388.

Ne bi bilo prav zapisati, da je Slovenija po osamosvojitvi in priznanju prevzela vlogo »posebnega primera«, kot ga je imela Jugoslavija. Doma, v Evropi in po svetu so se namreč rodile povsem drugačne geopolitične in družbene razmere. Vsekakor pa je mogoče zatrditi, da je Nemčija videla v Sloveniji velik potencial v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami, ki so nastale po padcu berlinskega zidu. Imela jo je za gospodarsko najbolj razvito in družbenopolitično najbolj podobno zahodnim demokracijam. Slovenija pa je, tako kot prej Jugoslavija, v Nemčiji našla najpomembnejšega gospodarskega partnerja in v marsičem vzornika pri oblikovanju nove večstrankarske politične ureditve. Prijateljske politične vezi so ostale.