Soočanje z močjo in nepredvidljivostjo vodotokov je zmeraj predstavljalo enega ključnih izzivov sobivanja z naravo. Industrijska revolucija, ki je sredi 19. stoletja zajela tudi habsburško monarhijo, in tehnološka modernizacija sta vsekakor olajšali večni »spopad« s celinskimi vodámi. Sicer je prevladujoči koncept upravljanja z njimi temeljil na ideji popolne ukrotitve in podreditve narave človekovim potrebam. Sodobniki so reke dojemali kot neizkoriščen vir in potencialno grožnjo, ki jo je treba zajeziti, kanalizirati in regulirati, da bi se preprečila ekonomska in socialna škoda ter omogočil razvoj kmetijstva, industrije in urbanih naselij. Ta obrambno-zaščitni koncept obvladovanja naravnih tveganj je vodil v obsežne in pogosto invazivne hidrotehnične posege, s katerimi se je poskušal doseči popoln nadzor nad rečnimi tokovi. A kmalu sta se pokazala kompleksnost takšnega upravljanja in spoznanje, da ima vsak poseg v naravno ravnovesje dolgoročne učinke.

Pričujoči prispevek se posveča večplastnim izzivom upravljanja z vodotoki in opozarja na nenehno iskanje optimalnega ravnovesja med človekovimi ambicijami in močjo narave. Na primeru reke Savinje in njenih pritokov ter območjih njihovega rednega poplavljanja razišče in pokaže vzroke ter razloge za njeno regulacijo konec 19. stoletja, hkrati pa preuči zakonodajne, finančne in načrtovalne okvire, ki so krojili usodo rečnih krajin. Poleg tehničnih in ekonomskih vidikov osvetli tudi širše družbenopolitične dimenzije procesa, vključno z odnosom med centrom in periferijo, ki je pogosto odseval zapostavljenost slovenskih dežel, ter analizira odzive lokalnega prebivalstva na ukrepe odločevalcev.

Večdesetletno nedosledno in počasno uravnavanje reke Savinje, ki je skupaj s pritoki redno poplavljala, in številna prizadevanja za resnejšo regulacijo so sredi sedemdesetih let 19. stoletja vendarle rezultirala v sistematični regulaciji na relativno dolgi relaciji med Prihovo (pri Mozirju) in Levcem (pri Žalcu). Katastrofalne poplave v začetku petdesetih let kakor tudi večje poplave konec šestdesetih let 19. stoletja so bile pika na i težkim razmeram v Savinjski dolini, kjer so prebivalci s strahom čakali spomladansko odjugo, ki je iz višje ležečih krajev prinašala velike količine vode, in jesensko deževje (oziroma nenadne spremembe vremena), ko so po hudih nalivih reka in potoki ponovno poplavili obširne ravnice, od katerih so bili ljudje eksistenčno odvisni. Splošno o poplavah in regulacijah prim. Blaž Komac, Karel Natek in Matija Zorn, Geografski vidiki poplav v Sloveniji (Ljubljana: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 2008). Mitja Brilly, Matjaž Mikoš in Mojca Šraj, Vodne ujme: varstvo pred poplavami, erozijo in plazovi (Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 1999). Eva Reberc, Vodnogospodarski ukrepi varstva pred poplavami: projektna naloga (Maribor: Fakulteta za gradbeništvo, 2012), 3–20. Robertina Kuzmič in Agata Suhadolnik, »Urejanje voda kot varstvo pred poplavami,« v: Mišičev vodarski dan 16 (Maribor: [Vodnogospodarski biro Maribor], 2005), 65–71. Matjaž Mikoš, Urejanje vodotokov: skripta (Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2000). Posebej za Savinjo gl. Komac, Natek in Zorn, Geografski vidiki poplav v Sloveniji, 96–110.

Če so sredi stoletja v Celju in okolici vse več pozornosti namenjali manjšim rekam in potokom (Sušnici, Ložnici, Hudinji, Voglajni, Koprivnici), je sredi šestdesetih let »primat« ponovno prevzela Savinja (in postala predmet debate tudi v graškem deželnem zboru). Toda vprašanje Savinje in stalnih poplav je ostalo več kot desetletje zgolj mrtva črka na papirju. Leta 1870 (januarja in oktobra) so reke in potoki na Celjskem ponovno obilneje prestopili bregove. Tudi v naslednjih letih so sledile redne, a vendarle nekoliko manjše poplave Savinje in pritokov. SI ZAC 24, t. e. 52, leto 1901, 1907, 1906, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901. Neizprosne razmere so le spodbudile inženirje, da so izdelali številne operate in načrte, a kljub temu se zadeva (razen tega) ni kaj dosti premaknila. V začetku sedemdesetih let se je več občin dolvodno od Mozirja pritoževalo tudi zaradi slabih razmer za splavarjenje; »rečišče« je bilo »v takem neredu ino tako zanemarjeno, da se na nekterih mestih plavičar v smrtno nevarnost poda, če si na plav upa. Treba bi torej bila, da bi se vsa Savinja više od Celja pregledala ino se potrebne poprave naravnale.« SI ZAC 15, t. e. 2, s. 38, f. 523–29, 568–69, 577–78, 583–84. Sprva so sicer načrtovali regulacijo vse od Ljubnega, »Deželni zbori,« Slovenski narod, 6. 4. 1876, 1. a jo nato prestavili nižje. Johann Pairhuber, Die Landesvertretung von Steiermark, II. Theil, 1872–1877 (Graz: Leykam-Josefsthal, 1878), 213. Sredi sedemdesetih let (1876) je zadeva dozorela do te mere, da so lahko z regulacijo le pričeli. Toda območje je prav tedaj ponovno prizadela večja poplava, ko je sredi maja (1876) »Švicarsko, Tirolsko, Koroško, Kranjsko in del Štajerske sneg pokril; sicer pa je še dež lil in hude povodnji napravil v Savinjski dolini, pri Celju; tudi Voglajna in Dravina ste izstopili in veliko škode storili«. »Razne stvari,« Slovenski gospodar, 18. 5. 1876, 205. V Celju je voda segala skoraj tri metre nad normalo. SI ZAC 24, t. e. 52, leto 1901, 1907, 1906, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901. Konec avgusta je Savinja ponovno poplavila. »Vlila se je ploha in Savinja je tako narastla, da je pobrala plave, in les ob Savinji. Pobrala je tudi vse brvi. Potoki so tako narasli, da so udrli v stanovanja, odnesli male, lesene mostove in na polju mnogo škode učinili. To se je letos uže šestokrati zgodilo in od pomladi sem nas povodenj kaj pridno obiskuje.« »Iz gornje savinjske doline,« Slovenski narod, 3. 9. 1876, 5. Po mnenju dopisnika Marburger Zeitunga je bil glavni problem v sečnji gozdov na zgornjesavinjskih hribih, poseka pa se ni redno pogozdovala. Zato je voda neovirano tekla v reko in dvigovala njen vodostaj, večje količine vode pa so pridrle na ravnino nad Celjem in poplavljale nižinske obrečne predele. »Sannregulirung. Forstwesen,« Marburger Zeitung, 21. 7. 1876, 3.

Ne glede na vse »tegobe« so z regulacijo kljub temu začeli, manjši vodotoki pa so za nekaj časa ostali v drugem planu. Načrte sta pripravila deželni stavbni urad v Gradcu in okrajni stavbni urad v Celju. Junija 1876 je bil končno sankcioniran ustrezen deželni zakon, ki je določal delovno dobo desetih let (1877–87) in vsoto 146.700 gld. (od tega je tretjina odpadla na državo, tretjina na deželo in po ena šestina na okraje in občine). Prim. »Deželni zbori,« Slovenski narod, 6. 4. 1876, 1. Na podlagi zakona je posebna komisija konec avgusta določila škodo, ki so jo zaradi poplav utrpeli posamezni okraji (Gornji grad, Šoštanj, Vransko, Celje) in (katastrske) občine (v gornjegrajskem okraju Prihova, Mozirje, Loke in Libija, v šoštanjskem okraju Rečica, v vranskem okraju Letuš, Male Braslovče, Spodnje Gorče, Orla vas, Podvin in Polzela ter v celjskem okraju Latkova vas, St. Lovrenc, Šempeter, Žalec, Zabukovica, Kasaze, Petrovče, Levec, Medlog, Lisce in Celje). Komisija je najprej določila inundacijsko (poplavno) ozemlje, pri čemer je ločila območje, ki mu je grozilo uničenje, in tisto, ki so mu pretile zgolj poplave (površina je znašala slabih 1640 ha, preračunana vrednost posesti pa dobrih 230.000 gld.). Janko Orožen, »Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov,« Kronika 4, št. 1 (1956): 17. Najbolj (inundacijsko) prizadeta okraja sta bila Celje (občine Šempeter, Žalec, Petrovče, Latkova vas, Medlog) in Vransko (občine Letuš, Male Braslovče, Polzela, Orla vas).

Po katastrofi leta 1876, ki je dodobra opustošila Savinjsko dolino, se v letu dni v praksi ni zgodilo prav veliko (očitno je bilo treba pripraviti vso dokumentacijo in urediti pravno podlago za začetek del, prav tako pa najprej sanirati nastalo škodo). Zato so se maja 1877 celjski župan Josef Neckermann in županski »kolegi« vse do Šempetra pritoževali nad zavlačevanjem z deli in opozarjali, da se lahko leto 1876 (tedaj je zgolj spomladi trikrat poplavilo, potem pa je še majska pozeba prizadela vinograde in sadno drevje) hitro ponovi. Tudi oni so delnega krivca za poplave »našli« v preveliki gozdni poseki v hribih Zgornje Savinjske doline in menili, da je treba regulacijska dela nujno začeti. SI ZAC 24, t. e. 17, f. Spisi za leto 1877, Regulacija Savinje, št. 7, spis Z. 3725.

Medtem so o nastali škodi, ki je nedavno prizadela dolino, obširno poročali številni časopisi. Za domačine, ki so bili tega vajeni, to sicer sploh ni bilo nič kaj novega, saj so se morali s takšnimi in podobnimi razmerami dejansko letno spopadati. Podobno je bilo tudi v Žalcu.

Poplave Savinje so bile torej vsakoletni fenomen (poleg tega običajno ne zgolj enkrat letno). Ob poplavi leta 1876 je bil pretok vode ob najvišjem vodostaju do 250 m3/s. Savinja je bila zaradi tega vedno širša, saj so bregovi ob hitrem toku in večjih količinah vode v nižjih delih popuščali. Pri izlivu Pake, denimo, je bila širina reke 38 metrov, pri izlivu Bolske že 48 metrov, medtem ko je bila širina Savinje pri izlivu Ložnice nad Celjem 57 metrov. V Celju in nižje pa se je zaradi del v zgornjem delu reke pričel odlagati gramoz in drugi material, ki je vse bolj pretil mestu. SI ZAC 24, t. e. 17, f. Spisi za leto 1877, Regulacija Savinje, št. 7, spis Sann Regulirung.

Po opravljeni cenitvi škode je komisija konec maja 1877 območje le razdelila v pet con: od izliva Drete do Soteske (pri Mozirju), od Soteske do izliva Pake v Savinjo, od izliva Pake do mostu na Tržaški cesti, od mosta do kasaškega mostu nad Celjem, od kasaškega mosta do kapucinskega mostu v Celju. Z regulacijo so sprva (leta 1877) pričeli med kasaškim mostom in Kristininim dvorcem tik nad Celjem. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 1878–1884 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Leykam, 1885), 201, 202. Zasebna regulacija je bila seveda najstrožje prepovedana, poleg tega pa je morala reka omogočati tudi neovirano splavarjenje. Prim. Landesgesetz- und Verordnungsblatt für das Herzogthum Steiermark, XIII. Stück, 1885, 52.

Konec poletja je reka znova presenetila in 23. septembra poplavila Celje in predele nad mestom. Višina vode v Celju je znašala pred polnočjo 3,3 metra nad normalo. Začeta regulacija je bila pod velikim vprašajem, saj je poplava povzročila ogromno razdejanje. Uničen je bil jez nad Celjem, popolnoma pod vodo mestni park, poškodovane številne hiše in uničen les (drva) za kurjavo. Ceste, mostovi, jezovi, številni mlini in žage so bili poškodovani ali uničeni. »Regengüsse und Hochwasser,« Cillier Zeitung, 27. 9. 1877, 2. V Savinjski dolini je deževalo dva dni brez prestanka. V bližini Luč (Podvolovljek) je potok uničil jez Johanna Plasnika in Johanna Sellaka ter poplavil nekaj hiš. Lokalni potok je v Ljubnem skupaj s Savinjo uničil jezove Josefa Ermenza, Franza Faschuna ter Martina in Johanne Juvan. Več jezov je porušila tudi Dreta, porušen je bil jez v Mozirju, več jezov ni bilo več funkcionalnih. Reka je na Polzeli zalila desni breg, zapustila staro strugo z jezovi in ustvarila novo. »Verwüstungen durch das Hochwasser,« Cillier Zeitung, 30. 9. 1877, 2. Konec meseca so zato ekspresno regulirali najbolj prizadete dele nad Celjem; pri Kristininem dvorcu je poplava zasipala glavni kanal (100 metrov), zato so morali najprej očistiti levi rečni breg. »Die Sannregulirungsarbeiten,« Cillier Zeitung, 30. 9. 1877, 2.

Javnost začetka regulacijskih del sicer ni najtopleje pozdravila. Vsekakor je bila regulacija dobrodošla, toda časopisje je pisalo, da bi lahko delovno dobo tudi skrajšali in dela intenzivirali, prav tako pa je dvomilo, da bo slabih 15.000 gld. letno dovolj za preprečevanje poplav. »Zur Frage der Sannregulirung,« Cillier Zeitung, 1. 11. 1877, 1. Konec leta 1878, torej leto dni od začetka konkretnih del, je bilo javno mnenje podobno; navdušenja nad opravljenim delom ni bilo od nikoder, prav tako ne nad zagotovljenimi sredstvi. »V to svrho se je premala svota dovolila,« je menil anonimni avtor, saj je Savinja letno poplavila tudi do šestkrat, poleg tega pa še zapisal, da bi na levi strani Savinje moral »iz težkega apnenca močan nasip biti; na primer enak, kakor je nad savinjskim mostom en kilometer dolg, oni je spodaj črez štiri in na vrhu dva metra širok, ter iz dna do tri metre visok,« namesto tega pa da se je »osobito do Petrovč legek lapor jemal, ter nasip kak obili meter širok ino visok napravil. Kakor sem se pa denes sam na mestu uveril, zmeni se Savinja za ta nasip vrlo malo. Po nekih črtah po celi kilometer daljave nij sluha ne duha več od nasipa. Samovoljno se Savinja razliva koder hoče.« »Iz celjske okolice,« Slovenski narod, 1. 12. 1878, 2. Ob tem je vsekakor bodlo v oči, da je dva tedna nazaj, sredi novembra, Savinja ponovno poplavila (poplava, ki se je lahko primerjala celo s tisto iz leta 1851, je v Celju zalila vse dovoze, kleti in ulice). Tudi višje v Savinjski dolini je bila situacija precej resna: v Lučah, Levcu, Grižah in Žalcu je voda porušila mostove, v Mozirju jez, v Malih Braslovčah je odnesla več hlevov, v številnih krajih poškodovala bivališča, zaloge žita in lesa. »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 21. 11. 1878, 2.

Sicer je tisto leto poplavilo že sredi septembra, ko je bila dolina kot jezero, in že takrat je voda zalila vse mogoče. V Celju je bila tri metre nad normalo, deževje je trajalo več dni »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 29. 9. 1878, 2. (nato je poplavilo še sredi oktobra). »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 17. 10. 1878, 2. Po novembrski katastrofi je zaradi temperaturnega obrata, ko se je sneg nenadejano stopil, voda prestopila bregove tudi decembra, a vendarle ne tako hudo kot mesec prej. »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 22. 12. 1878, 3.

Naslednje leto (maja in oktobra) je voda v Celju spet segala dva metra in pol nad normalo, »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 8. 5. 1879, 2. medtem ko se je jeseni leta 1880 približala trem metrom. SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1901, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, spis Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901. V tem času so bila sicer opravljena regulacijska dela pri izlivu potoka Trnava pri Šentrupertu, nato pri mostu v Levcu in pri Kristininem dvorcu. Deželni zbor regulacijskih del ni ocenjeval najbolje; v poročilih za leto 1880 dosežki niso bili ravno zadovoljivi, zato so poslanci junija sklenili, da se zadeva pospeši, izboljša, delovna doba pa skrajša. Prav tako so zahtevali tudi večji delež državnih sredstev. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 202, 203. Konec junija sta poslanca Ferdinand Dominkuš in Josef Neckermann naštela »vse napake pri reguliranji Savinje ter se je sklenilo, da se ima Savinja v krajšem času regulirati, bolj zvesto delati in da se v to svrho tudi več novcev od vlade pridobi«. »Štajerski deželni zbor,« Slovenski narod, 6. 7. 1880, 2. Posledice regulacij nad Celjem so bile sicer vidne tudi v Celju, kjer je med kapucinskim in železniškim mostom nastal nanos gramoza na desni strani reke, na levi strani pa je voda izpodkopavala novo cesto. »Zur Sannregulirung,« Cillier Zeitung, 9. 12. 1880, 2. Naslednja poročila (1881) so bila že nekoliko boljša; zaradi novega vodstva, ustreznejših materialov in natančnejše izvedbe so se rezultati izboljšali, izvajanje same regulacije pa je postalo dokaj zadovoljivo. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 202, 203.

Medtem se je več posestnikov pritoževalo, da enostavno ne zmorejo več plačevati obveznosti za regulacijo, saj da so že itak davčno obremenjeni in preprosto ne gre več. SI ZAC 25, t. e. 22, f. 1862–1910, XXII/70, Regulacija Savinje-razno, spis An die löbliche k. k. Bezirkshauptmannschaft Cilli. Nepredvidljiva reka, ki je kljub vsem naporom poplavljala naprej, jim je poleg tega povzročala še dodatne (nepredvidljive) stroške. Sredi avgusta 1881 je Savinja poplavila nad Celjem in v njem, bregove pa sta prestopili tudi Ložnica in Voglajna. »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 18. 8. 1881, 3. Čez nekaj dni je posebna komisija ocenjevala regulacijska dela pri Petrovčah, Kasazah, Polzeli in Mozirju. Ugotovila je, da je zadnja poplava povzročila nekoliko škode tudi na že reguliranih delih, obenem pa se je zavzela za skrajšanje delovne dobe. »Sannregulirung,« Cillier Zeitung, 28. 8. 1881, 3. Konec septembra 1881 je tudi deželni zbor sklenil skrajšati delovno dobo, češ da »se mora obrežje Savinje od Mozirja do Celja v letih 1883 in 1884 popolnem doravnati«. »Iz Gradca,« Slovenski narod, 29. 9. 1881, 3. Po cesarjevi sankciji (5. december) je konec leta 1881 izšel nov deželni zakon, ki je skrajšal delovno dobo za dve leti (do novega leta 1885), s čimer so se sredstva za zadnji dve delovni leti podvojila. Zakon je prav tako določil novo delovno dobo (1885–89) in vsoto 300.000 gld. Po novem je država prispevala 40 odstotkov (30 odstotkov melioracijski fond, 10 odstotkov fond vodogradenj), prav toliko dežela, medtem ko je na okraje in občine prišlo po 10 odstotkov. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 204, 205. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17.

Lokalne razmere na terenu se medtem niso kaj bistveno spremenile. Reka je periodično poplavljala in sredi avgusta 1882 deloma poškodovala prekopa pri Malih Braslovčah in Polzeli, »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 31. 8. 1882, 4. konec novembra pa v Celju segala do treh metrov nad normalo. SI ZAC 24, t. e. 326, f. 002/022/004/00006, spis Seznam maksimalnega stanja vode pri vodokazu na Kapucinskem mostu v Celju od leta 1870 do 1901. Slovenski poslanci v Gradcu so v začetku leta 1883 protestirali, češ da deželni zbor za regulacijo Savinje in Drave ne naredi nič, medtem ko se za Muro pri Gradcu vedno najde denar. »Ugovorne obravnave 'Slovenskega naroda',« Slovenski narod, 8. 3. 1883, 4. Vtem je računsko poročilo za leto 1883 ugotavljalo, da bo predvidena vsota za prvo delovno dobo komaj zadostovala za polovico načrtovanih del. Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 203, 204. Slovenski poslanci so situacijo spremljali s precejšnjo skepso (konec leta 1884 niso bili več povsem prepričani, ali bodo sredstva za novo delovno dobo sploh zagotovljena). Sama regulacija naj bi bila sicer zadovoljiva le tam, »kder se nasipi in sploh regulirani deli vkup držijo ter je dovolj penezov bilo na razpolaganje. Mnogo kosov Savinjskega obrežja pa ni bilo mogoče regulirati ali samo površno. Zatorej je treba dopolniti, kar še manjka; sicer so že regulirani kosi v nevarnosti.« »Reguliranje Savinje,« Slovenski narod, 4. 10. 1884, 2. Na relaciji med Mozirjem in Celjem se je v prvi delovni dobi sicer reguliralo približno 10 km reke, večinoma na levem bregu, kar je zneslo slabih 14 gld. po tekočem metru. »Sannregulirung,« Deutsche Wacht, 15. 10. 1885, 4.

Novi zakon je kljub vsemu zagotovil načrtovana sredstva (ki pa seveda niso povsem zadoščala). V novi delovni dobi (1885–89) je bilo tako na razpolago 60.000 gld. letno. Preddela – ta so potekala pri Preserju, Šempetru in Kasazah – so začeli aprila 1885. Časopisje je bilo precej skeptično; navajalo je znatno večje stroške za občine, okraje in posameznike ter menilo, da je zastavljena dela v petih letih skoraj nemogoče izvesti. Ibidem. Poplava v začetku novembra (v Celju je voda segala 3,4 metra nad normalo) je zopet relativizirala že opravljena dela »O povodnji,« Slovenski narod, 4. 11. 1885, 3. (ki, mimogrede, niso bila ravno najbolje izvršena).

Ne glede na to so dela stekla na relacijah Mozirje–Ljubija in Letuš–Polzela. Zaradi pogosto visoke vode so zgradili več kanalov in prekopov. Julija 1886 so tako odprli 670 m dolg in 10 m širok prekop pri Letušu, s čimer so pridobili 16 oralov (cca 9 hektarjev) površin. »Pri Letuši,« Slovenski narod, 16. 7. 1886, 3. Avgusta so odprli še 430-metrski prekop pri Mozirju. »Sannregulierung,« Laibacher Zeitung, 24. 8. 1886, 4. Medtem je zaradi poplav in nanesenega gramoza več lastnikov spisalo peticije, to pa je podkrepila še poplava konec septembra v Celju in širše (voda je v Celju segala čez tri metre nad normalo). »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 26. 9. 1886, 5. Nova poplava je grozila območju v začetku novembra 1887, ko so v Celju izmerili raven vode 3,6 metra nad normalo. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 3. 11. 1887, 4. Poplava je prizadela tudi Zgornjo Savinjsko dolino (še najbolj je poškodovala regulacijska dela pri Polzeli). »Die Arbeiten der Sannregulirung,« Deutsche Wacht, 10. 11. 1887, 4. Celjski občinski svet se je na ponavljajoče se poplave le odzval in sklenil, da je potrebna regulacija Savinje in tudi pritokov v mestu, saj da je zadnja poplava pokazala številne slabosti v Celju. »Cillier Gemeinderath,« Deutsche Wacht, 6. 11. 1887, 3. »Die Regulirung der Sann,« Deutsche Wacht, 10. 11. 1887, 1. Do leta 1888 je bilo sicer od Mozirja dolvodno reguliranih (in poglobljenih) 23 km Savinje v vrednosti 380.000 gld. (13,5 gld. na tekoči meter), preostalih 50.000 gld. pa nikakor ni zadostovalo za dokončanje del. Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 1885–1890 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Leykam, 1891), 309–13 Medtem je septembra in posebej v začetku oktobra 1888, SI ZAC 24, t. e. 259, f. 002/0011/00073, Regulacija Savinje – načrti iz leta 1929, spis poplavna tabela. nato pa zopet konec julija 1889, spet precej poplavilo. Nad neobičajno poletno poplavo takšnih razsežnosti so bili posebej presenečeni Žalčani in okoličani, ki jih je najbolj prizadelo. »Silovit vihar,« Slovenski narod, 25. 7. 1889, 3. Tudi zato je konec leta 1889 nad opravljenim delom v javnosti vladala precejšnja skepsa. »Velika komisija ogleduje te dni v tem letu storjeno delo regulovanje Savinje. O praktičnosti in stalnosti tega regulovanja je prebivalstvo različnih misli, jedno je pa gotovo, da vsaka povodenj napravljene nasipe na nekaterih mestih predira in da po takem ni misliti, kedaj bode regulovanju konec.« Anonimni pisec je menil, da občine (in posamezniki) nikakor ne bodo več plačevali za nove regulacije, in pozival odgovorne, naj preverijo stanje v Savinjski dolini na lastne oči. »Od Savinje,« Slovenski narod, 9. 10. 1889, 3.

Od zaključka druge delovne dobe se medtem ni dogajalo nič. Zato je celjski župan Neckermann v deželnem zboru pozival k nadaljevanju del, a hkrati opozarjal, da se z vsako dodatno regulacijo veča nevarnost za Celje, saj je visoka voda iz Zgornje Savinjske doline v Celje prodrla štiri do pet ur prej in ga precej bolj ogrožala »Steiermärkischer Landtag,« Deutsche Wacht, 1. 11. 1890, 2. (potreben je bil temeljit razmislek, kako regulirati reko v srednjem toku in hkrati obvarovati mesto poplav; Celje je potrebovalo konkretno ureditev vseh rečnih tokov, za kar pa ni bilo zagotovljenih dovolj sredstev). Še nekaj drugih poslancev je menilo, da je nadaljevanje regulacije več kot nujno. »Baron Hackelberg über die Sann-Regulierung,« Deutsche Wacht, 23. 11. 1890, 4. Deželni zbor je do avgusta 1891, ko je bil sankcioniran, le sprejel nov deželni zakon (veljal je do leta 1893) in določil vsoto 120.000 gld. V zadnji fazi so potekale gradnje pri Mozirju, Ljubiji, Preski, Podvinu (most na Polzeli), Šeščah, Vrbju, Grižah, Kasazah in Levcu. Na nekaterih mestih je bilo izkopa struge manj, več pa varovalnih obrežnih del in popravkov, drugje pa ravno obratno. Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 313–15; Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil – Erste Abtheilung, 1891–1896 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1898), 178–80. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17. Vmes je bilo sicer več pozivov po regulaciji pritokov v Celju, »Eingesendet,« Deutsche Wacht, 16. 6. 1892, 4. potem je bilo tudi več kritik same regulacije, češ da ni prinesla nekega velikega, omembe vrednega uspeha. Anonimni avtor je pisal, da so poplave še zmeraj redne in periodične, da reka zaradi taljenja snega običajno poplavi spomladi, iz struge izstopi v šestih do osmih urah in povzroči veliko škode. Ogromna količina vode je, po navedbah avtorja, pritekla že iz Logarske doline, vodotok se je nato okrepil z vodo iz »hribovske« Drete, potem dolvodno iz Pake, Bolske, v spodnji dolini pa Pirešice, Ložnice in preostalih potokov ter kot takšen »zadel« mesto Celje. Dela da so potekala že leta, vmes so poplave uničile marsikaj, marsikje so bili kamniti jezovi prešibko narejeni in niso nudili dovolj odpora (tukaj je omenil še slab material). Namesto da bi pridobili številne travnike, pašnike in njive, tako avtor, jih je ob poplavi vedno znova zalilo. »Die Sann-Regulierung,« Deutsche Wacht, 19. 6. 1892, 4.

Kakorkoli, skupno je bilo v letih 1877–93 na trasi, dolgi dobrih 40 km, narejenih več prekopov, jezov in vodobranov v vrednosti cca 550.000 gld. Leta 1893 so se ustavili nad izlivom Ložnice pri Levcu. Z regulacijo pod vodstvom deželnega stavbnega urada v Gradcu (na terenu jih je nadziral okrajni stavbni urad Celje, sprva pod vodstvom inž. Wilhelma Hallade, nato inž. Wilhelma Butte) je bil vodotok (kljub številnim pomislekom lokalnega prebivalstva) uspešno skrajšan in zavarovan, odstranjene so bile ovire za splavarjenje, obvladano inundacijsko področje, pridobljenih pa približno 200 hektarjev novih obdelovalnih površin. Strugo so izravnali in poglobili ter s tem močno pospešili tok. Toda regulacija je imela tudi neželene učinke. V zgornjem delu doline se je reka zadirala v laporne plasti, podtalnica je upadla, posledično pa so začeli usihati studenci. Posledice so bile precej neugodne za Celje, saj se je material, ki ga je voda nosila s seboj, ustavljal v celjskem ovinku, dvigoval talno vodo in vodno gladino ter ustvarjal večje možnosti za poplave. Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 313–15. Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil – Erste Abtheilung, 178–80. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17, 18. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del (1849–1941) (Celje: Aero, 1974), 149–51. Prim. Blaž Pristovšek, »Regulacijski problemi Savinje,« Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934): 217, 218.

Regulacija nad Celjem ni mestu in njegovi bližnji okolici nič kaj koristila; med letoma 1887 in 1910 se je zvrstilo več obsežnih poplav (najhujše v letih 1887, 1888, 1895, 1899, 1900, 1901, 1905, 1906 in 1909). Orožen sicer napačno navaja 1910. – Orožen, »Zgodovinski pregled,« 18. Prim. Matija Zorn, »Poplave – stalnica v Spodnji Savinjski dolini,« Kronika 65, št. 3 (2017): 534, 535. Septembra 1893 je reka poplavila mesto, »Povodnji na Štajerskem,« Slovenski narod, 28. 9. 1893, 3. podobno pa se je zgodilo leto kasneje, ko je v začetku oktobra voda segala 2,5 metra nad normalo. Kljub temu ni naredila škode na že reguliranih odsekih nad Celjem, zato je »vahtarca« pisala, da je regulacija uspela, v isti sapi pa poročala o celjskih težavah. V Celju je še posebej poplavila Voglajna in se razlila proti Teharju in Štoram ter poplavila travnike in polja. Savinja je najbolj poplavila desni breg mesta, medtem ko so bregove prestopili tudi pritoki Koprivnica, Hudinja in Sušnica. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 7. 10. 1894, 4.

Savinja in pritoki so ponovno poplavili nedolgo zatem. Prvič spomladi 1895, nato pa jeseni, ko je voda pri kapucinskem mostu segala 3,5 metra nad normalo. Voglajna je spet poplavila proti Teharju in ustvarila jezero, medtem ko je Savinja zalila park in mesto, prav tako pa območje nad Celjem, se pravi že regulirane odseke pri Žalcu, Levcu in višje. »Hochwasser um Cilli,« Deutsche Wacht, 31. 10. 1895, 4. Celjski okrajni zastop je imel julija (med obema poplavama) na to temo obširno razpravo in je »tožil«, da se za regulacijo pritokov (kljub že skoraj desetletnemu prizadevanju) ne dela praktično nič. »Cillier Gemeinderath,« Deutsche Wacht, 4. 8. 1895, 4.

Regulacija nad Celjem je sicer rešila marsikatero zagato v srednjem toku Savinje, toda vseeno ji ni uspelo popolnoma preprečiti poplav. Oktobra 1896 je bilo vreme precej nenavadno. Dnevna temperatura je ob nastali nevihti v trenutku padla z (za ta letni čas) običajnih 17 na 4 stopinje, neurje pa je povzročilo rečni dvig v mestu ob Savinji in višje. V Celju je voda segala 2,5 metra nad normalo, medtem ko so v Mozirju izmerili celo 3,2 metra nad normalo. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 22. 10. 1896, 4. Vse več posestnikov ob reki je kritiziralo opravljeno delo (med drugim so se tudi pritoževali, da težko zmorejo plačevati še zaostale stroške regulacije).

Čez dobro leto je vreme ponovno pokazalo zobe.

Nenavadno vreme (v Gradcu naj bi temperatura padla celo »za pol stopinje pod ničlo«) je spremljalo poplavo konec junija 1900, ko je Savinja v Celju »prestopila bregove ter preplavila mestni park«. »Dunaj,« Slovenski narod, 27. 6. 1900, 4. Izmerjena raven reke je znašala kar štiri metre nad normalo. »Ves krasni mestni park je upostošen. Odneslo je tudi več kopališčnih hišic. V mestu je večina kleti v vodi. Savinjska dolina je podobna jezeru. […] V Mozirju je odnesla voda nekaj mostov in žag.« »Povodnji,« Slovenski narod, 28. 6. 1900, 4. Reka je v Mozirju na desnem bregu uničila traverzo, medtem ko je na drugi strani poškodovala jez (škode je bilo za slabih 20.000 kron). Še huje je bilo 16. novembra 1901, ko je poplava dodobra pretresla Celje in Savinjsko dolino (Celje je bilo popolnoma pod vodo, ki je bila več kot štiri metre nad normalo, v Savinjski dolini je ob reki zalilo vse kleti in poplavilo okolico – najhuje je bilo med Polzelo in Žalcem), poleg tega pa uničila regulacijska dela v večjem obsegu (škode je bilo za slabih 100.000 kron). Popravilo je bilo zaupano inž. Butti, javnost pa je pritiskala, da je treba dela po katastrofi nemudoma začeti vse od Šempetra dolvodno oziroma nadaljevati regulacijo vse od Levca, kjer so leta 1893 končali dela. Posebej je bilo treba narediti izkop gramoza, da se ne bi več nalagal v celjskem ovinku, odstraniti vse ovire iz reke, regulirati Ložnico ipd. »Die Hochwasserkatastrophe,« Deutsche Wacht, 21. 11. 1901, 2, 3.

Skratka, na prelomu stoletij so bile poplave v Celju najhujše (ob zadnji poplavi je bilo pod Celjem proti Laškem vsaj tako hudo kot v Celju ali nad njim). »Hochwasserschäden zwischen Cilli und Steinbrück,« Deutsche Wacht, 5. 12. 1901, 13. Slab teden kasneje, 22. novembra, je o metodah in tehnikah vodogradenj oziroma regulacij v Gradcu predaval inž. Cajetan Krischan ter pozival k ustanovitvi laboratorija za rečne gradnje po vzoru Dresdna. Menil je, da je treba reko nenehno opazovati, saj da brez izkušenj ni pravega pristopa oziroma da ne vedo dovolj o sami naravi poplav (prek študij bi morali teorijo prenesti v prakso). Jezovi, ki so jih patentirali tudi v Avstriji, da enostavno niso več zadoščali, večji poudarek pa je dal izkopu struge. Omenil je Avgusta Wolfa in njegov sistem za zaščito nabrežij Wolfsches Gehänge – Wikipedia, pridobljeno 14. 4. 2025,https://de.wikipedia.org/wiki/Wolfsches_Geh%C3%A4nge. (ta je upočasnil tok, material se je učinkoviteje odlagal na rob struge, toda pri višji vodi in pri silovitejšem pretoku je bil njegov sistem precej ranljiv), a je dvomil, da bi bil v primeru Savinje uspešen. Za Celje je bil prepričan, da je treba najprej najti vzroke poplav, preden bi vpeljevali novitete, ki morda ne bi bile učinkovite. »Ueber neuere Flussbaumethoden und über das letzte Hochwasser in Cilli,« Deutsche Wacht, 12. 12. 1901, 5–7.

Poplavi v letih 1900 in 1901 sta prepričali še najhujšega dvomljivca, da je treba z regulacijo Savinje nadaljevati. Ukrepanje je bilo življenjskega pomena za prebivalce Savinjske doline, še sploh pa za celjske meščane, ki so bili zelo ogroženi. Porabljenih je bilo že več kot pol milijona gld., a pravega učinka še zmeraj ni bilo. Celje je v bistvu predstavljalo zamašek; dobilo je vse tisto, kar je reka nesla s seboj, od gramoza, nanosov, voda je podirala jezove (sploh med Šempetrom in Žalcem) in jih odnašala s seboj dolvodno. Svoje so dodali hudourniki, Prim. Blaž Štangelj, »Poplave in urejanje hudournikov v 30. letih 20. stoletja pod Gorjanci,« v Marta Rendla, ur., Potenciali in upravljanje vodá. med preteklostjo in sedanjostjo (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024), 134. ki so tekli s hribov na južni strani reke (Reka pri Preboldu, pritok Bolska) in poplavljali kljub zaščitam. Gramoz in nanosi so uničevali okolico, jo spreminjali iz rodovitne v nerodovitno, širili rečni breg itd. Tako je bilo v zadnji poplavi uničenih vsaj 20–30 hektarjev površin. Anonimni avtor je ponovil, da je največjo težavo predstavljal celjski ovinek med železniško progo in pritokom Voglajne, potem vsi pritoki, ki so redno poplavljali (te bi morali končno regulirati), prav tako pa jezovi in vse ovire, ki so se ob deroči vodi znašli na poti. »Zur Sannregulierung,«Deutsche Wacht, 1. 12. 1901, 1, 2.

Marca 1902 si je posebna komisija ogledala stanje po zadnji poplavi. Obnovitvenih del je bilo za približno 160.000 kron. Med ukrepi sta bili prioriteti znižanje jezu pri Mozirju in izkop struge v Šempetru (med letoma 1894 in 1902 je bilo na tej relaciji samo za vzdrževanje porabljenih okoli 170.000 kron). Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil, 181. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897–1902 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1903), 277–79. Prim. SI AS 186, t. e. 35, f. 1012, spis 19197, 11. 11. 1902; spis 29630 ex 1902. Medtem je državnozborski poslanec Josef Pommer menil, da zgolj obnovitvena dela ne bodo zadoščala. Po njegovem je bila potrebna nova regulacija reke, saj je bil v bistvu narejen le srednji del reke, v zgornjem in spodnjem delu pa praktično nič. Glavni problem je videl v preobsežnem redčenju gozda (v zgornjem delu), zaradi česar je voda neovirano tekla s hribov v dolino, reka je v srednjem delu postala izredno hitra, kar se je pokazalo v spodnjem delu nad Celjem in v mestu, ko je ob visoki vodi prinesla s seboj ogromno materiala. V strugo se je odlagal tudi gramoz, kar je dvigovalo raven vode in povzročalo poplave (tudi dolvodno od Celja). »Eine Interpellation des Abgeordneten Dr. Pommer in der Hochwasserfrage,« Deutsche Wacht, 16. 3. 1902, 1. Prim. SI AS 186, t. e. 35, f. 1012, spis 7164 ex 1902, Interpellation. Ne dolgo zatem, maja 1902, je v Celju znova poplavilo. Mesto je bilo pač stalno na udaru, zato je bila regulacija nujna in življenjsko pomembna ne le za Celje, pač pa tudi višje. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 8. 5. 1902, 3.

Pred jesenskimi deželnozborskimi volitvami (leta 1902) je anonimni avtor Slovenskega naroda navajal, da so časi precej resni, da so se razmere za Slovence poslabšale in da nemški nacionalci stiskajo, kjer se le da. Še posebej je poudaril spodnještajerske reke, češ da so »uravnali skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, pustili so pa reke na Spodnjem Štajerskem, kakor Pesnico, Dravo, Pako, Sotlo, Savinjo, Voglajno, Hudinjo itd., da divjajo in opustošujejo njive in travnike in delajo neprecenljivo škodo«. »Volitve na Štajerskem,« Slovenski narod, 25. 10. 1902, 2. Ko so aprila 1903 analizirali škodo, ki jo je povzročila poplava leta 1901, so samo stroški za nujna popravila znašali 130.000 kron. Posledice poplave so bile tako še zmeraj precejšnje. Osnova sanacije je bil načrt, kaj je treba dejansko narediti, oziroma ugotavljanje dejanske razsežnosti. Za zaščito Celja je bilo nujno regulirati pritoke v mestu (samo Voglajna je denimo poplavila četrt km2) pa tudi Savinjo in reko pod celjskim ovinkom. V načrtu je tako bila nova študija od Mozirja do Zidanega mosta, saj je bila rečna struga (predvsem med Šempetrom in Levcem) med drugim polna gramoza. Glavni problem je bil v visoki vodi, ki je odnašala vse s seboj in onemogočala normalno splavarjenje. SI ZAC 24, t. e. 98, f. 8232/03, Sannregulierung, spis Z. 11196, Z. 17108. Prim. SI AS 186, t. e. 37, f. 1069, spis 7039 ex 1903.

Julija 1903 je bil izdelan elaborat del (za več kot 1000 km2 veliko traso). SI ZAC 24, t. e. 98, f. 8232/03, Sannregulierung, spis Z. 11196, Z. 17108. Prim. SI AS 186, t. e. 37, f. 1069, spis 22615 ex 1903. Toda konec meseca je znova poplavilo (poplava je podrla most pri Mozirju), »Iz Celja,« Slovenski narod, 1. 8. 1903, 3. jeseni (novembra) pa še enkrat. »Povodenj,« Slovenski narod, 19. 11. 1903, 3. Ne glede na to so rekonstrukcijska dela le stekla (do leta 1908 je bilo za sanacijo – poglobitev struge, znižanje mozirskega jezu, obnovitev kanala pri Šempetru – predvidenih dobrih 200.000 kron). Die Landesvertretung von Steiermark, Achter Theil, 1903–1908 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1916), 319–22. A poplave niso prenehale. Jeseni 1904 Savinja Celju in okolici ponovno ni prizanesla, Npr. »Celje in povodenj,« Domovina, 18. 10. 1904, 3. tudi novembra 1905 je časopisje spet poročalo o škodi večjih razsežnosti. »Savinja, Voglajna in ostali pritoki pri Celju so izstopili. Savinjska dolina je daleč proti vzhodu podobna jezeru. Savinja je narasla za 3,7 metra nad normalo, kar že ni bilo zadnjih deset let.« »Poplave v Celju,« Slovenski narod, 10. 11. 1905, 3. »Ueberschwemmung,« Deutsche Wacht, 12. 11. 1905, 8. Naslednje leto je vendarle dozorela ideja o nujni regulaciji v mestu. Toda novembra je ponovno poplavilo do višine 3,4 metra nad normalo. SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, Regulierung der Savinja bei Celje, spis Ueberschwemmungstabelle. Decembrsko tehnično poročilo je tako navajalo neugodne značilnosti Savinje (hudourniški značaj reke, nenehne poplave) in predlagalo rešitve v Celju (regulacijo Savinje do Grenadirjeve brvi, potem Voglajne od pritoka Hudinje dalje, Koprivnice od izliva v Voglajno navzgor do okrajne ceste, Sušnice od izliva do Lave, Ložnice itd.). Poleg tega je bila predvidena zaščita mesta vse do železniškega mostu, jezovi in posebne naprave za odvodnjavanje, zapore na pritokih, poglobitve dolvodno od Celja itd. SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, spis Technischer Bericht zum Projekte für die Regulierung der Sann und ihrer Zuflüsse bei Cilli.

Toda kot po navadi se je z začetkom del odlašalo. Vmes je decembra 1907 Savinja skupaj s pritoki ponovno poplavila in zalila mesto. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 8. 12. 1907, 8. Šele februarja (med 10. in 12.) 1909 si je komisija ogledala reko in pritoke. Okrajni komisar Heinrich Montel in namestniški inženir Franz Kreps sta se strinjala, da je nujno potrebna regulacija med Kristininim dvorcem in Grenadirjevo brvjo (v dolžini 4 km), torej da se najprej nadaljujejo dela približno tam, kjer so se leta 1893 nehala, potem pa še regulacija Ložnice (1,3 km), regulacija Sušnice (1,8 km), regulacija Koprivnice (1,8 km) in regulacija Voglajne (2,3 km). »Kundmachung,« Deutsche Wacht, 30. 1. 1909, 13. A decembra 1909 je Celje spet trpelo. »Savinja je narasla skoro za 4 metre in je izstopila ponekod iz bregov. V Celju je poplavila mestni park in v vilinem okraju tri ceste.« »Povodenj v Celju,« Slovenski narod, 22. 12. 1909, 3. Časopisje je pisalo, da je vse po starem, da o regulaciji ni ne duha ne sluha, da mesto trpi, odgovorni pa da se spet ne zganejo. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 22. 12. 1909, 4.

Nedolgo zatem, januarja 1910, je državnozborski poslanec Richard Marckhl pozival, naj se regulacija Savinje v Celju vendarle začne, saj ni bilo več »prostora« za kakršnokoli odlašanje. »Zur Sannregulierung,« Deutsche Wacht, 15. 1. 1910, 8. Medtem je komisija tudi gorvodno od Levca (vse do Mozirja) ugotavljala številne pomanjkljivosti na reki. Od regulacije je minilo že več kot 15 let, vmes so številne poplave pustile posledice, sanacija najhujše iz leta 1901 pa še sploh ni bila končana. SI AS 186, t. e. 85, f. Sann-Regulierung Prassberg-Cilli, spis 10606 ex 1910. Vse več težav in tudi številni pozivi javnosti so odločevalce le spodbudili, da so potrdili regulacijo Savinje in pritokov v mestu za obdobje petih let v vrednosti 2,5 milijona kron (90 odstotkov država, preostalo Celje in posestniki), SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, spis Technischer Bericht zum Projekte für die Regulierung der Sann und ihrer Zuflüsse bei Cilli. poleg tega pa še nekaj korekcij gorvodno od Levca. Toda glavni načrt se je očitno spet nekje »založil«, saj se ni storilo prav dosti; opravili so zgolj korekture dveh jezov (v Braslovčah in Mozirju) ter še nekaj malenkosti. SI AS 186, t. e. 85, f. Sann-Regulierung Prassberg-Cilli, spis 10606 ex 1910. Vmes je Celje konec marca 1912 ponovno poplavilo; Savinja je bila sicer »le« 1,7 metra nad normalo, Voglajna pa do 2,5 metra. Oktobra je voda še bolj ogrozila mesto, pod vodo (2,75 metra nad normalo) je bila poleg mesta tudi Savinjska dolina nad Celjem. »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 5. 10. 1912, 8. SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, Regulierung der Savinja bei Celje, spis Ueberschwemmungstabelle. Smele načrte je nato dokončno prekinila prva svetovna vojna (med vojno je bilo najhuje februarja in oktobra 1915 ter januarja 1917, ko je voda segala čez tri metre nad normalo), SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, Regulierung der Savinja bei Celje, spis Ueberschwemmungstabelle. s čimer je bilo regulacije Savinje in pritokov za časa Avstro-Ogrske dokončno konec.