Citat v naslovu – »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad« (Chi trova un amico, trova un tesoro) – predstavlja slogan Pohoda prijateljstva ( Marcia dell'amicizia), ene največjih športno-rekreativnih prireditev na Goriškem, ki je med letoma 1976 in 1992, v obliki množičnega pohoda, povezala predvsem mlade iz Gorice in Nove Gorice. Šlo je za eno vidnejših oblik vzpostavljanja sodelovanja med mestoma in narodnima skupnostma, ki sta si v novejši zgodovini večkrat stali nasproti. Dve svetovni vojni, fašizem, vprašanje nove meje in pravic narodnih manjšin med državama ter ideološke razlike so zaznamovali družbene odnose v čezmejnem goriškem prostoru. Množični pohod, z večtisočglavo udeležbo, je simbolno in praktično vplival na preseganje predsodkov, spoznavanje med sosedskima narodoma ter tudi h krepitvi sodelovanja na lokalni ravni, ki pa je imela odmev tudi na državni.

Kljub množičnosti pohod do danes še ni bil deležen poglobljene strokovne ali znanstvene obravnave in se v literaturi večinoma omenja le na kratko. Še najpodrobneje je o njem pisal Jože Šušmelj, v posthumno izdani knjigi z naslovom Sodelovanje dveh mest: Nova Gorica in Gorica … skozi pogled sociologa, diplomata in nekdanjega predsednika Skupščine občine Nova Gorica. Glavne vidike je poudaril Vili Prinčič v knjigi Od Osima do maja 2004: od stabilizacije meje do njene ukinitve: goriški šport je vztrajno premoščal mejo. Pohod je na kratko predstavila tudi Nataša Nakrst v diplomski nalogi Nova in »Stara« Gorica, mesto sožitja in nasprotij na področju telesne kulture iz leta 1986, tematiko pa je obravnaval tudi zgodovinski krožek Osnovne šole Milojke Štrukelj, pod mentorstvom učiteljice zgodovine Ane Skerlovnik Štrancar. Povezava novogoriške osnovne šole z dogodkom ni naključna, saj so se njeni učenci in učenke pohodov množično udeleževali, šola pa je prejela več priznanj za sodelovanje. Ana Skerlovnik Štrancar, Stezice, k' so včasih bile: zgodovinski krožek OŠ Milojke Štrukelj, Nova Gorica: 1982/83–2007/08 (Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 2009), 15, 16, Priloga. Pričujoči članek na podlagi slovenskega arhivskega in časopisnega gradiva ter literature predstavlja, v kakšnih političnih in družbenih okoliščinah se je razvila ideja o takšnem sodelovanju. Poudarek je na slovenskem pogledu na dogodek in predstavitvi organizacijskih vidikov pohodov, udeležbe in vpliva, ki so ga imeli za čezmejno povezovanje Gorice ter Nove Gorice. Sedemnajst izvedb pohoda je zaznamovalo prostor, na kar kaže tudi ponovna obuditev prireditve, ki je spet zaživela v letu 2022. Pohod bo tako eden od osrednjih dogodkov v okviru programa Evropska prestolnica kulture, ki ga v letu 2025 pripravljata Nova Gorica in Gorica.

Slovensko-italijanski obmejni prostor je šel po letu 1945 skozi več faz, ki so jih med drugim zaznamovali vpetost v svetovne politične razmere, ideološke razlike med Italijo in Jugoslavijo, nerešeno vprašanje narodnostnih pravic slovenske manjšine ter razmejitve in odmev dogodkov iz časa fašizma ter druge svetovne vojne. Milica Kacin Wohinz in Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000 (Ljubljana: Nova revija, 2000). Jože Šušmelj, Trpko sosedstvo: nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1946–2001 (Trst: ZTT, SKGZ, 2009). Nevenka Troha, »Položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji in italijanske v Sloveniji med letoma 1954 in 1990,« v: Na oni strani meje: slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866–2004, ur. Gorazd Bajc (Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004), 141–66. Gorico so 1. maja 1945 osvobodile partizanske enote, ki so v mesto prišle le nekaj ur pred zavezniško vojsko. Po dobrem mesecu skupnega delovanja v mestu, ki so ga zaznamovala vse večja trenja med osvoboditelji, so se morale s podpisom Beograjskega sporazuma jugoslovanske enote 12. junija 1945 umakniti iz mesta. Sporazum je vzpostavil razdelitev območja Julijske krajine in ustanovitev dveh con – cono A, v kateri je bila tudi Gorica, je upravljala anglo-ameriška vojaška uprava, cono B pa Vojaška uprava Jugoslovanske armade. Namen razdelitve je bila določitev pripadnosti tega ozemlja, ki bi bila dosežena z mednarodno mirovno konferenco. Območje je postalo eno od točk hladne vojne, saj je v novih mednarodnih razmerah postalo jasno, da bo nova meja hkrati tudi ideološka meja. Mednarodna komisija je spomladi 1946 na terenu preučevala narodnostna razmerja, pridobljene podatke pa je uporabila za določitev razmejitve med Italijo in Jugoslavijo. Cvetko Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja: oris Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju: (od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947) (Nova Gorica: Goriški muzej, 2009). To je februarja 1947 definiral pariški mirovni sporazum, ki pa je pustil številna odprta vprašanja, kar se je v največji meri odražalo v vzpostavitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, obe državi pa sta ureditev dojemali kot začasno rešitev. Na Goriškem je meja presekala tradicionalne upravne razmere, ki so obstajale več stoletij, s tem pa močno vplivala na lokalno družbeno, kulturno in gospodarsko dinamiko. Ponekod je pretrgala družinske stike, dostope do nepremičnin ali obdelovalnih površin, zdravstvenih ustanov, šol. Na italijanski strani Goriške je ostala relativno številčna slovenska skupnost (18.000), ki se je v povojnih okoliščinah soočila s številnimi napadi in pritiski iz italijanskega okolja. Kacin Wohinz in Pirjevec, Zgodovina Slovencev, 121–27. Regionalno, skoraj tisoč let staro središče Gorica, je bilo priključeno Italiji, meja pa je potekala neposredno na vzhodnem robu mesta. Z novo ureditvijo je mesto izgubilo velik del svoje vloge in pomena, saj je kar 92 odstotkov predvojne Goriške pokrajine, katere sedež je Gorica bila, pripadlo Jugoslaviji. Jože Šušmelj, »Odpiranje meje: sodelovanje med Novo Gorico in Gorico,« v: Zoltan Jan ur., Nova Gorica - Gorica: izzivi in možnosti sobivanja: zbornik, (Nova Gorica: Mestna občina, 1997), 9. Hkrati je celoten severnoprimorski prostor, priključen matični domovini, izgubil svoje središče, kar je posledično vodilo v izgradnjo Nove Gorice. Mesto se je razvilo na solkanskem polju, neposredno ob novi državni meji in s tem ob Gorici. Gradnja se je pričela ob koncu leta 1947, uradno pa je naselje postalo mesto pet let kasneje. V naslednjih desetletjih je prišlo do njegove hitre širitve in razvoja v upravno, kulturno, izobraževalno ter gospodarsko središče severnoprimorske regije. Tomaž Vuga, Projekt: Nova Gorica (Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije, Založba ZRC, 2018), 16–27. Razmere ob meji, s katero ni bila zadovoljna nobena stran, so se razvijale tudi v sozvočju z globalnimi dejavniki. Predvsem v prvem desetletju po drugi svetovni vojni je bila nova državna meja v veliki meri neprepustna in izredno nadzorovana, prostor pa so zaznamovali napetosti, sovražno razpoloženje, grožnja vojaškega spopada med državama in pogoste emigracije, predvsem iz Jugoslavije v Italijo. Jože Pirjevec, Gorazd Bajc in Borut Klabjan (ur.), Vojna in mir na Primorskem: Od kapitulacije Italije leta 1943 do Londonskega memoranduma leta 1954 (Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005).

Do postopnih sprememb je prišlo z Informbirojem oziroma prelomom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, leta 1948. Dogodek je vodil v zbližanje med Jugoslavijo in Zahodom, omogočil pa je tudi otoplitev odnosov in pričetek neposrednih pogajanj z Italijo o mejni ureditvi. Pirjevec, »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (Ljubljana: Nova revija, 2007), 388–409. Napetosti so deloma popustile po sprejetju Londonskega memoranduma leta 1954 in Videmskega sporazuma, ki je sledil leto kasneje. Prvi je ukinil Svobodno tržaško ozemlje ter uredil vprašanje razmejitvene črte med Italijo in Jugoslavijo, pri čemer prva dokumenta ni ratificirala in je tolmačila, da razmejitvena črta ne predstavlja dokončne meje med državama. Memorandum je poleg tega urejal narodne pravice slovenske skupnosti v Italiji in italijanske v Jugoslaviji. Videmski sporazum, podpisan avgusta 1955, je urejal maloobmejni promet, z namenom olajšanja življenja obmejnega prebivalstva. Veljal je za 10-kilometrski obmejni pas, za osebni promet in prenos blaga pa je uvedel prepustnice. Nevenka Troha, »Slovenci v Italiji,« v: Jasna Fischer et al., ur., Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, (Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005), 1226–27. Sporazum je sprostil pretok oseb čez mejo, pozitivno vplival na zmanjšanje političnih napetosti ob njej, izboljšal življenjski standard in omogočil lažje povezovanje na različnih ravneh. V kasnejših desetletjih je bil sporazum še večkrat obnovljen in razširjen. Zdenko Čepič, »Čez mejo: prehajanje jugoslovanske državne meje 1945–1970,« v: Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec in Božo Repe, ur., Nečakov zbornik: procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja, (Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete), 671–74. Oba sporazuma sta omogočila normalizacijo diplomatskih odnosov in dala podlago za vzpostavitev sodelovanja med državama. Troha, »Slovenci v Italiji,« 1226.

V novih razmerah so se pričeli vzpostavljati stiki in sodelovanje tudi na regionalni in medkrajevni ravni. V okviru obmejnih in čezmejnih dinamik sta imeli specifično vlogo Gorica in Nova Gorica. Obe središči sta se razvijali v različnih okoljih, a je postopna otoplitev vplivala tudi na odnose njunih političnih predstavništev in prebivalstva ter na razvoj gospodarstva in drugih družbenih dejavnikov. Zoltan Jan (ur.), Nova Gorica - Gorica: izzivi in možnosti sobivanja: zbornik (Nova Gorica: Mestna občina, 1997). Stiki so se najprej razvijali v povezavi s skupnimi vprašanji (npr. oskrba z vodo, železniška povezava). Šušmelj, »Odpiranje meje,« 11, 12. Leta 1965 je v Novi Gorici potekalo prvo uradno srečanje delegacij obeh občin. Namenjeno je bilo predvsem reševanju skupnih, vsakodnevnih težav, vezanih na gospodarska vprašanja, telekomunikacijske in prometne povezave, trgovino ter infrastrukturo. Rezultat tega in številnih nadaljnjih srečanj je bil v javnem prostoru viden predvsem v poglobitvi sodelovanja na področju kulture (razstave, nastopi pevskih zborov in dramskih skupin) ter športa (kolesarsko tekmovanje Giro d'Italia, atletski mitingi). Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 92–95.

Tudi v nadaljnjih letih so se stiki krepili, novo poglavje v povezovanju pa so predstavljali leta 1975 podpisani Osimski sporazumi, ki so uredili mednarodno priznanje in določitev jugoslovansko-italijanske meje. Dotedanja demarkacijska mejna črta, določena z Londonskim memorandumom o soglasju, se je z manjšimi popravki spremenila v državno mejo. Pogajanja so potekala v tajnosti, sporazum pa sta v kraju Osimo pri Anconi podpisala zunanja ministra obeh držav. Med dokumenti sta bili tudi pogodbi o natančnem poteku meje in o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med državama. Sporazum je v veljavo stopil marca 1977 in dokončno zaključil mejno vprašanje med Italijo in Jugoslavijo. Viljenka Škorjanec, »Ob tridesetletnici Osimskih sporazumov,« Zgodovinski časopis 60, št. 3/4 (2006): 437–46. Šlo je za enega ključnih elementov pri stabilizaciji razmer v obmejnih območjih, omogočil pa je tudi vzpostavitev »najbolj odprte meje v Evropi«, kot so jo številni imenovali. Božo Repe, »Italijansko-jugoslovanska meja po drugi svetovni vojni: prehodi meje, turizem, nakupovanje, tihotapljenje,« v: Nečakov zbornik, 683. Po sprejetju sporazumov se je bistveno razširilo sodelovanje med Gorico in Novo Gorico. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 165–208. Predstavništvi obeh mest sta med drugim ustanovili več skupnih komisij, katerih namen je bil poglobljeno in samoiniciativno spodbujanje raznovrstnih oblik čezmejnega sodelovanja. Oblikovane so bile komisije za gospodarsko sodelovanje, za urbanizem in varstvo okolja, za vodno gospodarstvo in plinovod, za tisk in informacije, ter vsebinsko široko zasnovana komisija za kulturo, izobraževanje in mladinska ter športna vprašanja. Komisije so v naslednjih letih opravile pomembno delo za razvoj in približevanje čezmejnega goriškega prostora. Povezovanje z Gorico je bilo v novogoriškem okolju videno kot pozitivno za razvoj intelektualnega prostora, kulture in višjega družbenega standarda. Šušmelj, »Odpiranje meje,« 26–28. Komisija za kulturo, izobraževanje in mladinska ter športna vprašanja se je usmerila predvsem v povezovanje različnih družbenih skupin, z organiziranjem čezmejnih srečanj, dogodkov in drugih oblik tvornega sodelovanja, v obliki stikov mladine in pedagoškega kadra ter priprave razstav, pevskih in dramskih prireditev in športno-rekreativnih manifestacij. Ibidem, 17, 18. Ravno slednje so imele z množično udeležbo posebno vlogo pri sodelovanju in krepitvi vezi med mestoma.

Na športno-rekreativnem področju so se prve čezmejne pobude za sodelovanje pojavile kmalu po podpisu Videmskega sporazuma. V začetnem obdobju je šlo predvsem za povezovanje med slovenskimi in zamejskimi športnimi skupinami na področju nogometa, košarke ali odbojke. Veliko tovrstnih pobud je temeljilo na osebnih poznanstvih med trenerji ali športnimi in drugimi funkcionarji. Elizabeta Miška, 65 let športnega utripa, dejavnosti in uspehov: Osnovna šola Nova Gorica, Osnovna šola Milojke Štrukelj Nova Gorica, Podružnična šola Ledine (Nova Gorica: Osnovna šola Milojke Štrukelj, 2016), 24. Vojko Orel, intervjuval avtor, Vrtojba, Slovenija, 13. 1. 2025. S postopnim odpiranjem meje, predvsem pa po pričetku uradnega sodelovanja med občinama oziroma po letu 1965, je prišlo do počasne vzpostavitve sodelovanja tudi med italijanskimi in slovenskimi športnimi organizacijami in klubi. Tega leta je v Novi Gorici potekal atletski troboj med Atletskim klubom Gorica, športnim združenjem Bor iz Trsta in Associazione Sportiva Torriana iz Gradišča ob Soči. Omeniti velja tudi atletski troboj z udeležbo iz Gorice, Nove Gorice in Celovca, ki je bil na Goriškem organiziran med letoma 1972 in 1983. Vojko Orel, »Pogled na čezmejno sodelovanje v tekmovalnem in rekreativnem športu z naše strani«: prispevek na konferenci Šport v regiji Furlanija Julijska krajina v okviru državnega, mednarodnega, šolskih in turističnih programov (Gorica, Nova Gorica, 2004). Predvsem po podpisu Osimskih sporazumov so se takšni dogodki pojavljali še pogosteje. Z določitvijo meje je prihajalo tudi do nekaterih drugih idej. Italijanska stran je leta 1978 podala ambiciozen predlog o izgradnji skupne večnamenske dvorane na meji, ki bi služila predvsem za pripravo športno-rekreativnih in kulturnih dogodkov obeh mest. Za njeno lokacijo je bila predvidena mejna črta med Solkanom in novogoriško železniško postajo. Vhoda v dvorano bi bila tako s slovenske kot italijanske strani, državna meja pa bi potekala po sredini objekta. Novogoriška stran je idejo podprla, a do njene uresničitve ni prišlo zaradi negativnega mnenja jugoslovanskih varnostnih organov. Kot glavni razlog se je izpostavljala bojazen, da bi se prostor uporabljal za tihotapljenje. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 184. Krepile so se številne uradne, neuradne, redne ali občasne oblike tovrstnega sodelovanja, ki so poleg športno-rekreativnega namena s seboj nosile tudi ideje o krepitvi medsosedskih oziroma čezmejnih odnosov med prebivalstvom obeh mest. Nataša Nakrst je poudarila štiri osrednje oblike športno-rekreacijskega sodelovanja. Šlo je za velike skupne manifestacije v organizaciji obeh mest, društveno in klubsko sodelovanje, šolske športne prireditve ter dogodke, ki so jih pripravljale športne zveze ali zavodi oziroma društva. Nataša Nakrst, »Nova in »Stara« Gorica, mesto sožitja in nasprotij na področju telesne kulture« (diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, 1986), 75. Med množičnimi skupnimi manifestacijami je posebej izstopal Pohod prijateljstva, prvi takšen tradicionalni dogodek, ki je potekal med letoma 1976 in 1992 v sedemnajstih izvedbah, sprožil pa je tudi številne druge, podobne prireditve na obmejnem območju.

Ideja o množičnem pohodu in predlog za sodelovanje med obema mestoma sta prišla z italijanske strani. Podal ju je profesor na salezijanskem mladinskem zavodu San Luigi (Alojzijevišču), Sergio Dall'Antonio, delegat in ustanovitelj društva Turismo giovanile sociale isontino (TGSI, Posoški družbeni mladinski turizem). Društvo je bilo ustanovljeno 15. maja 1975, z idejo o povezovanju mladih v okviru razstav, taborjenj, športnih dogodkov in izletov. Kot glavni cilj si je zadalo »pospeševati srečanja mladih generacij z namenom, da se razvije med njimi čut sodelovanja in prijateljstva«. SI PANG 683, t. e. 72. Množični pohodi so na italijanski strani v sedemdesetih letih 20. stoletja postali priljubljeni predvsem zaradi druženja in rekreacije. Takšni dogodki so bili tudi zgled za idejo, ki jo je Dall'Antonio poslal slovenski strani. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 77. Na predsednika skupščine Občine Nova Gorica, Jožeta Šušmelja, je 9. januarja 1976 naslovil pismo, v katerem je predlagal, da bi v skupni režiji organizirali netekmovalni pohod za mlade, ki bi potekal po ulicah Gorice in Nove Gorice. Dogodek je označil kot za » mladi rod nepozaben primer sprostitve in prijateljstva«. Za datum izvedbe je predlagal 11. april 1976. SI PANG 683, t. e. 72. Slovenska stran oziroma skupščina Občine Nova Gorica se je z dopisom seznanila marca 1976 in je, po razgovoru s Socialistično zvezo v Ljubljani ter pridobitvi njenega mnenja, 10. marca sprejela sklep o podpori projektu. Komunikacijo z italijanskimi partnerji je vodil tajnik Občinske zveze telesnokulturnih organizacij Nova Gorica (ZTKO) Emil Hvalica, ki je kasneje postal odgovorna oseba na slovenski strani. Ibid. Šušmelj je ob tem poudaril, da so se o organizacijskih vprašanjih trase, prehoda meje in nekaterih drugih vidikov uskladili na občinskih ravneh obeh mest, brez iskanja soglasja pri republiških oblasteh v Ljubljani. Slovenska stran je v sodelovanju videla priložnost, da v institucionalne čezmejne povezave množično vključi tudi mladino. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 165, 166. Prvi pohod je potekal 11. aprila 1976 z velikim uspehom in odmevom, »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. kar je tlakovalo pot nadaljnjim izvedbam, ki so pomembno zaznamovale prostor vse do začetka devetdesetih let 20. stoletja.

Za izvedbo dogodkov je bil zadolžen TGSI, ob podpori ZTKO. Na vsaki strani meje sta se vzpostavila organizacijska in častna odbora, ki sta se po ureditvi vseh obveznosti v obeh mestih dogovorila o poteku dogodka in razdelitvi nalog. V odbore so bile vključene predvsem osebe iz lokalnih političnih, družbenih in športnih institucij. 10a marcia dell'amicizia: Gorizia - Nova Gorica, 21. aprile 1985, 2, 3. Po uskladitvi vseh deležnikov z obeh strani meje je stekla priprava za izvedbo projekta, ki je bila zahtevna tako z organizacijskega kot tudi finančnega vidika. Šlo je za množično prireditev, ki je potekala po ulicah dveh mest in je na dveh lokacijah prečkala državno mejo. V ta namen je bilo treba pridobiti soglasja za odprtje meje, Uprava za javno varnost pa je na jugoslovanski strani poleg tega skrbela še za zavarovanje križišč na trasi pohoda in za vzdrževanje reda ob progi. SI PANG 683, t. e. 72. Na prehodu meje v Novi Gorici, kjer se stikata Erjavčeva ulica in Via San Gabriele, so morali pred izgradnjo mejnega prehoda, do leta 1980, vsakokrat odstraniti žičnato ograjo. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 139. Projekt se je financiral iz različnih virov: prijavnin, prispevkov organizacij združenega dela, javnih sredstev in sponzorskih sredstev, ki so jih prispevala različna slovenska in italijanska podjetja. Z njimi so organizatorji med drugim krili stroške refundacije dela vpisnin, spremljevalnega kulturno-zabavnega programa, okrepčil ob trasi in dogodka na koncu, tehnične elemente (označevanje, redarstvo, okrasitev), reševalno vozilo ter dežurno zdravstveno ekipo, radio zveze, pokale in priznanja ter promocijski material. Dogodek so promovirali s plakati, brošurami ter časopisnim in radijskim poročanjem. SI PANG 683, t. e. 72.

Za preglednejšo izvedbo dogodkov so organizatorji postavili posebna pravila, ki se z leti niso veliko spreminjala. Na pohod so se lahko prijavili mladi do dopolnjenega 17. leta starosti. Sodelovali so lahko tudi spremljevalci in spremljevalke (ena oseba na deset mladih) ter vodje organiziranih skupin, odgovorni za sodelujoče mladoletne osebe. Spodbujalo se je prijave čim večjih skupin, tako v okviru šol kot društev. Organizatorji so poslali razpis vodstvom šol in športnim društvom, z namenom množične promocije ter vključitve otrok in mladih na dogodek. Sledil je vpis, ki se je izvajal po posameznih šolah, društvih ali pa v lastni režiji na posebej določenih točkah. Vsaka od udeleženih oseb, ki je vplačala vpisnino, je prejela poseben kartonček, ki je imel več funkcij. Služil je kot dokazilo za sodelovanje na dogodku, legitimacija in potrdilo za prehod državne meje. Tako so se poenostavile tudi formalnosti pri prehodu meje. Ibid. Žigosali so jih na dveh slovenskih in dveh italijanskih kontrolnih točkah, ki so bile razporejene na progi. Z eno izjemo, 12. pohodom, ki je potekal 10. maja 1987, so bili vsi preostali izvedeni v mesecu aprilu. Potekali so v vsakem vremenu in v celotnem obdobju, med letoma 1976 ter 1992, ni bilo nobene odpovedi, slabše vreme pa je, sodeč po medijskih zapisih, le v manjši meri vplivalo na udeležbo. »Nad 5.000 ljudi na pohodu po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 15. 4. 1986, 8. Trasa pohoda se je glede na posamezne izvedbe nekoliko spreminjala, a je v začetku ohranjala dolžino 11 km, kasneje pa 12 km. Prvi pohod je imel start in cilj na goriškem gradu. »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. Naslednje leto je ti vlogi prevzel osrednji goriški trg Travnik (Piazza Vittoria). SI PANG 683, t. e. 72. V kasnejših primerih se je pohod vedno začel na tem mestu, zaključil pa pri TSGI, v ulici Don Bosco. Ibid. Mejo so udeleženci in udeleženke prečkali na dveh točkah – prvič na že omenjenem stiku Erjavčeve ulice in ulice San Gabriele, drugi prehod meje, pri vračanju iz Slovenije v Italijo, pa je potekal čez mejni prehod Solkan. Celotno progo naj bi prehodili v treh urah. Vsi, ki so premagali celo traso oziroma dobili vse štiri žige na kontrolnih točkah, so na cilju prejeli obrok (testenine), ki ga je pripravila enota italijanske vojske, in spominsko medaljo. Ibid. Na medaljah so bile upodobitve različnih simbolov obeh mest (npr. Pacassijev vodnjak na Travniku in Rusjanov spomenik v Novi Gorici). Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 167. Organizirane skupine z več kot 25 osebami so sodelovale v žrebanju za posebne nagrade, pokal pa sta prejeli največja slovenska in italijanska skupina. SI PANG 683, t. e. 72.

Po prvotnih idejah je bil pohod namenjen le mladoletnim osebam, a so se pravila sčasoma, predvsem zaradi priljubljenosti in vse bolj množične udeležbe, zrahljala, kar je spremenilo starostno strukturo. Vse več udeleženih oseb je bilo odraslih. Najprej so se pričeli vključevati starši otrok, kasneje pa še številni drugi. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79. Organizatorjem je že prvo leto uspelo doseči množično udeležbo. Po podatkih, ki jih je navedel Primorski dnevnik, je leta 1976 na pohodu sodelovalo okoli 1500 mladih, skupaj s spremljevalnim osebjem. Označili so ga za » izredno uspelo prireditev«. »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. S tem so bili postavljeni temelji za nadaljnjih šestnajst pohodov, ki so pri goriški in novogoriški javnosti dobili veliko simpatij ter podpore. Z vsako izvedbo je odziv skupnosti rasel, prireditev pa se je do sredine osemdesetih let 20. stoletja razvila v največji čezmejni organiziran dogodek na Goriškem. Udeležba je bila zelo raznolika, množično podporo pa so dogodki imeli tako pri slovenski kot italijanski, deloma pa tudi zamejski skupnosti. V začetku je večina udeležencev in udeleženk prihajala z italijanske strani, med njimi so bile tudi nekatere institucije slovenske manjšinske skupnosti (Slovensko planinsko društvo in Dijaški dom iz Gorice). Ta je bila sicer do dogodka tudi kritična in se ga ni pretirano množično udeleževala, predvsem zato, ker se na pohodih ni smela samostojno uveljavljati. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. Prav tako je bila odmaknjena tudi od organizacijskih zadolžitev, predvsem zaradi narodnostnih in deloma tudi ideoloških razlogov. Urban Orel, »Čezmejne aktivnosti pri odpiranju meje na Goriškem v Jugoslaviji« (seminarska naloga, Univerza v Ljubljani, 2018), 8. Posledično se tudi organizirane zamejske šolske skupine niso redno odločale za sodelovanje na dogodkih. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. Številčnejša udeležba šol je v začetnem obdobju umanjkala tudi na novogoriški strani. Skerlovnik Štrancar, Stezice, k' so včasih, 13, Priloga. Še leta 1979 je po poročanju časopisja med okoli 3000 osebami sodelovalo le okoli 500 mladostnikov s spremljevalnim osebjem s slovenske strani. »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. Skupno število se je do začetka naslednjega desetletja postopoma zvišalo na okoli 6000 oseb, med katerimi jih je bilo okoli 2000 s slovenske strani. »Nad 6.000 ljudi na pohodu prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1983, 3. Vrhunec je predstavljal 10. pohod, ki je potekal 21. aprila 1985. Udeležba je presegla 6000 oseb, kar je presenetilo tudi organizatorje, ki jim ni uspelo zagotoviti dovoljšnega števila spominskih kolajn. Številni pohodniki in pohodnice so jih zaradi tega prejeli naknadno. Marko Waltritsch, »Pohod prijateljstva Gorica-Nova Gorica potrditev konstruktivnega sožitja ob meji,« Primorski dnevnik, 23. 4. 1985, 1. Število vpisnih kartončkov so prireditelji po tem letu začeli omejevati, saj je tako množična udeležba predstavljala organizacijski izziv. Kljub temu so številni sodelovali brez vpisa. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79. V naslednjih letih je udeležba pričela postopoma upadati, ob zadnji izvedbi se je pohoda udeležilo okoli 4000 oseb. »Štiri tisoč navdušenih udeležencev,« Primorski dnevnik, 26. 4. 1992, 8. Iz opisov prireditev je razvidno, da je bila višja udeležba na italijanski strani, kar je izhajalo iz višjega števila vpisnih kartončkov za goriške udeležence in udeleženke. Vzrok je bila predvsem razlika v ceni vplačane startnine. V sredini osemdesetih let 20. stoletja je na jugoslovanski strani na to vplivala visoka inflacija, kar je povzročalo finančno izgubo za dogodek. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79, 80.

Pri promociji in poročanju so imeli vidno vlogo tiskani, radijski in televizijski mediji z obeh strani meje, ki so dogodek pozitivno ovrednotili. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 166. Pregled tiska z obeh strani meje je pokazal, kar je nekoliko nenavadno, da je o pohodih najaktivneje poročal slovenski zamejski časopis Primorski dnevnik, ki je redno objavljal vabila in daljša poročila, ob tem pa občasno tudi intervjuje z nekaterimi udeleženci in organizatorji dogodka. Pri tem ni zaslediti, da bi se v besedilih problematizirala vloga oziroma odmik slovenske skupnosti in društev v Italiji od organizacijskih zadolžitev. Primorske novice – regionalni časopis na slovenski strani Goriške, ki je izhajal dvakrat tedensko – so z nekaj izjemami dogodek le omenjale ter na kratko povzemale njegove najpomembnejše vidike (npr. namen, število udeležencev in udeleženk). Občasno je o pohodih krajše reportaže ali omembe objavil tudi osrednji slovenski časopis Delo. »Pohod utrjuje prijateljstvo,« Delo, 22. 4. 1985, 1. Manj je bilo poročanja v italijanskem tisku. Osrednji tržaški dnevni časopis, Il Piccolo, ki je pokrival tudi Goriško, je o pohodih le redko poročal oziroma dogodku ni posvečal večje pozornosti. »Marcia italo-jugoslava,« Il Piccolo, 12. 4. 1976, 5.

Na dogodkih so večinoma sodelovale organizirane skupine šolske mladine iz različnih goriških in novogoriških osnovnih ter srednjih šol ali iz bližnje okolice. Na goriški strani je bila denimo zelo aktivna srednja šola Scuola Media Guido Favetti, ki je leta 1984 na dogodek poslala 207 otrok, »Več kot 3.000 udeležencev na 9. pohodu prijateljstva,« Primorski dnevnik, 1. 5. 1984, 10. štiri leta kasneje pa je poseben pokal na italijanski strani prejel zavod Don Luigi, ki je tisto leto sodeloval s 190 otroki. »Množičen praznik mladosti in prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. Izpostavimo lahko tudi sodelovanje 155 deklet iz goriškega uršulinskega zavoda oziroma šole Sant'Angela Merici, ki so leta 1978 predstavljale največjo organizirano skupino. »Več kot tri tisoč mladih po ulicah sosednih mest Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 18. 4. 1978, 3. Sodelovala so tudi različna športna društva, na primer Unione Ginnastica Goriziana. »Veličasten dokaz prijateljstva ob meji,« Primorski dnevnik, 3. 4. 1990, 11. Na novogoriški strani se je od drugega pohoda dalje, leta 1977, vzpostavilo vse bolj množično sodelovanje slovenskih šol (OŠ). Če pogledamo številke za leto 1980 na slovenski strani, lahko vidimo, da se je na pohod v okviru posameznih osnovnih šol prijavilo 451 oseb iz OŠ Šempeter, 390 iz OŠ Milojke Štrukelj Nova Gorica, 128 iz OŠ Solkan, 100 iz OŠ Dobrovo, 61 iz OŠ Kanal, 40 iz OŠ Kozara v Novi Gorici in 26 iz OŠ Dornberk. SI PANG 683, t. e. 72. Tako kot na goriški strani je tudi s te strani redno sodelovalo več športnih društev, kot na primer Partizan iz Nove Gorice, Dornberka in Prvačine. Ibid. Iz časopisnega poročanja je razvidno, da je v celoti gledano največjo organizirano skupino na pohod poslala OŠ Milojke Štrukelj – okoli 650 udeležencev v letu 1989. »Pohod v znamenju prijateljstva,« Primorski dnevnik, 11. 4. 1989, 9. Sodelovali so tudi otroci iz slovenskih šol v Italiji, denimo OŠ Oton Župančič iz Gorice in šole iz Števerjana, Pevme in Podgore. »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. Leta 1986 je na 11. izvedbi sodelovalo tudi okoli 40 otrok iz goriške srednje šole Ivan Trinko. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. Poleg njih najdemo še nekatera zamejska društva, recimo športno združenje Dom, društvo Naš prapor iz Pevme, fotoodsek Oton Župančič iz Štandreža. »Več kot tri tisoč mladih po ulicah sosednih mest Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 18. 4. 1978, 3. Kot je bilo že povedano, so bile organizirane zamejske šolske skupine manj pogoste. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. Poleg mladih so, predvsem od leta 1980 dalje, sodelovali tudi starejši udeleženci in udeleženke, Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 168. celo iz upokojenskih vrst. »Že 13. pohod prijateljstva,« Primorske novice, 19. 4. 1988, št. 30, 1. »Bili so delavci, meščani obeh sestrskih mest, skratka pisana druščina, ki se je veselila lepega dne, prijateljskih srečanj, ne prehudo naporne poti.« Vojko Cuder, »Manifestacija miru in prijateljstva,« Primorske novice, 23. 4. 1985, 15. V časopisu Primorske novice je novinar Vojko Cuder ob 10. izvedbi pohoda izpostavil tudi najstarejšega udeleženca, 89-letnega Adolfa Vugo iz Gorice. Ibid., 15. Ob omenjenih lokalnih institucijah in prebivalstvu pa se v časopisju pojavljajo omembe udeležbe oseb iz Ljubljane, Postojne, Švice, Benetk, Koroške, Lombardije, Hrvaške in še številnih drugih območij, ki so jih takšni rekreativni dogodki ter možnost prestopa državne meje brez dokumentov privabljali na Goriško. »Nad 3.500 mladih z obeh strani meje na drugem 'Pohodu prijateljstva',« Primorski dnevnik, 19. 4. 1977, 3. »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. »Nad 6.000 udeležencev iz več krajev na pohodu po ulicah sosednih mest,« Primorski dnevnik, 12. 5. 1987, 8. Pohodov so se udeleževale tudi organizirane skupine otrok iz občine San Vendemiano, s katero je bila od leta 1973 dalje pobratena novogoriška občina. »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. Na sedemnajstih dogodkih je, po nekaterih podatkih, skupno sodelovalo več kot 55.000 oseb. Orel, »Pogled na čezmejno.«

Množična udeležba ni bila značilna le za trase, ampak tudi za prostor ob njih. Pohode je spremljalo večtisočglavo občinstvo, ki je spodbujalo udeležence in udeleženke. Največ se jih je zbralo tam, kjer je pohod prvič prečkal državno mejo. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 166. Del dogodkov je bil tudi bogat kulturni program, ki je spremljal nastopajoče na startu, ob progi in na cilju dogodka. Oblikovale so ga različne telovadne in folklorne skupine, mažoretke, godbe na pihala ter pevski zbori. Waltritsch, »Pohod prijateljstva,« 1.

Pomen takšnih množičnih manifestacij je bil večplasten. Glavni cilj je poudaril že Sergio Dall'Antonio, v dopisu, ki ga je v začetku leta 1976 poslal v Novo Gorico. S pohodom je želel doseči pospeševanje » srečanj mladih generacij z namenom, da se razvije med njimi čut sodelovanja in prijateljstva«. SI PANG 683, t. e. 72. Organizatorji so temu cilju dosledno sledili, kar je razvidno iz pozivov, raznovrstnih gradiv in javnih izjav. Ibid. Šlo je za pomemben element v povezovanju in otoplitvi odnosov med mestoma na meji, katere status je bil formalno urejen le leto dni pred prvo izvedbo pohoda. Kljub nadaljnji striktni mejni kontroli in omejitvam so takšni dogodki pomembno vplivali na preseganje predsodkov, nepoznavanja in nezaupanja, ki so izhajali iz bližnje preteklosti. Vključevanje mladih – naslednje, manj obremenjene ali celo neobremenjene generacije, ki bi v prihodnosti gradila mostove v čezmejnem prostoru, je bilo še posebej pomembno. Tudi v časopisju je bil že pri prvi izvedbi prepoznan pomen pohoda za obe mesti, ki ga je neznani dopisnik označil kot » izreden dogodek, saj bomo prvič prisostvovali tako množični manifestaciji mladink in mladincev«. »Na stotine mladih na jutrišnjem pohodu,« Primorski dnevnik, 10. 4. 1976, 3. Ob deseti izvedbi je Primorski dnevnik pohod označil za »potrditev konstruktivnega sožitja ob meji«. Waltritsch, »Pohod prijateljstva,« 1. Marko Waltritsch je ob tem dodal, da ravno dogodki, kot je Pohod prijateljstva, » ustvarjajo čezmejno prijateljstvo in sožitje« ter potrjujejo tezo o » najbolj odprti meji v Evropi«. Marko Waltritsch, »Prijateljski pomen današnjega pohoda Gorica - Nova Gorica,« Primorski dnevnik, 21. 4. 1985, 2. Leta 1986 je predsednik Zveze telesnokulturnih skupnosti Nova Gorica, Dominik Soban, v intervjuju za Primorski dnevnik v zvezi s pomenom pohoda poudaril: » Mi ocenjujemo te pobude kot pomemben prispevek k utrjevanju prijateljstva med ljudmi, ki živijo ob meji. Take in podobne prireditve veliko prispevajo, da se med nami bolje spoznamo in da premagujemo ovire jezikovnega in drugačnega značaja.« Rudi Pavšič, »Stiki z zamejstvom so dobri,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1986, 11. Šolska mladina z obeh strani meje se je na pohodu pomešala med sabo, izmenjala kontakte, ustvarila nova poznanstva ter bolje spoznala sovrstnike in sovrstnice iz neposrednega sosedstva. Ta oblika spoznavanja je imela veliko vlogo pri zbliževanju mest, preseganju predsodkov in krepitvi odnosov na vseh družbenih ravneh. »Množičen praznik mladosti in prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. Motivacijo za udeležbo je predstavljal tudi prost prehod meje brez nadzora, ki se je sicer striktno izvajal. Prvič je bilo omogočeno, da se je meja lahko prečkala brez potnega lista ali prepustnice. Vojko Orel, »Športna zveza Slovenije, Javni zavod za šport Nova Gorica,« v: Mitja Rupel, ur., Korak naprej: Slovenci v goriški čezmejni regiji (Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, 2004), 97.

Pohodi so imeli deloma tudi politično konotacijo in so simbolno izražali sodelovanje med obema mestoma na najvišji ravni. Na to kažejo organizacijski odbori, v katerih so bili večinoma občinski politični predstavniki. Ti niso sodelovali le pri organizaciji, ampak so bili tudi redni udeleženci pohodov. Župana obeh mest sta trase večkrat prehodila skupaj, s čimer sta tudi simbolno pokazala prijateljstvo in povezovanje med Gorico in Novo Gorico. Predstavnikom obeh občin je pripadla tudi zaključna beseda ob podelitvi priznanj pohoda, kjer so še poudarili pomen in vlogo dogodkov. Na sklepni prireditvi ob 13. pohodu je bilo tako izpostavljeno, da dogodek predstavlja jamstvo za »sodelovanje med mestoma, ki želita skupaj korakati v bodočnost«. »Množičen praznik mladosti in prijateljstva« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. Navezavo na politične razmere je pohod izkazoval tudi v nekaterih drugih oblikah. Takšno konotacijo je imel osmi pohod, ki je potekal 17. aprila 1983, saj je hkrati deloval tudi kot manifestacija za odprto mejo, ko so jugoslovanske oblasti zaradi uvedbe depozita omejile število prehodov. Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 168, 169. 8. aprila 1990 so v času tranzicije v Sloveniji potekale prve demokratične volitve. Teden dni pred tem je potekala petnajsta izvedba Pohoda prijateljstva, v okviru predvolilne kampanje pa so se dogodka udeležili tudi nekateri vidni slovenski politiki, ki so si na ta način želeli zagotoviti dodatno podporo. Med pohodniki so bili tako tudi kandidat Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove za položaj predsednika republike Milan Kučan, predsednik Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove Ciril Ribičič, podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Živko Pregl, Borut Pahor in še nekateri drugi. Spremljali so jih številni podporniki in podpornice. »Veličasten dokaz prijateljstva ob meji,« Primorski dnevnik, 3. 4. 1990, 11.

Pohod je potekal še v dveh izvedbah, zadnjič leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije. Na startu sedemnajste izvedbe se je po poročanju Primorskega dnevnika zbralo nekaj več kot 4000 udeležencev in udeleženk. »Štiri tisoč navdušenih udeležencev,« Primorski dnevnik, 26. 4. 1992, 8. Naslednje leto je TGSI odstopil od organizacije, s čimer je ugasnil tudi Pohod prijateljstva. Stojan Skubin, intervjuval avtor, Nova Gorica, Slovenija, 13. 1. 2025. Šušmelj je kot razlog za to izpostavil korupcijsko afero, ki je leta 1993 pretresla goriško občino in je vodila tudi v odstop župana Erminia Tuzzija. Vzpostavljena je bila komisarska uprava občine, ki je omejila mednarodne aktivnosti le na najnujnejše in protokolarne, zaradi česar je pohod odpadel, kasneje pa ni bil obnovljen. Šušmelj, »Odpiranje meje,« 24.

Pomen pohoda je presegel povezovanje obeh obmejnih mest. Hkrati je deloval tudi kot model in vzpodbuda za številne druge sorodne dogodke, ki so povezovali šport oziroma rekreacijo in čezmejno druženje ter povezovanje tako na Goriškem kot tudi na nekaterih drugih območjih italijansko-jugoslovanske meje. Neposredno je bil povezan s Kolesarjenjem prijateljstva (Pedalando in amicizia). Ideja in predlog, ki sta nadgradila Pohod prijateljstva, sta prišla s slovenske oziroma novogoriške strani. Organizacijo je prevzela ZTKO, ob sodelovanju TGSI in Združenja slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) iz Gorice. Šlo je za netekmovalno rekreativno kolesarsko prireditev, ki je večinoma potekala oktobra po dveh različnih trasah (20–40 in 80–90 km), ki sta prečkali državno mejo, namenjena pa je bila vsem starostnim skupinam. Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 81–83. V nasprotju s Pohodom, so pri organizaciji Kolesarjenja prijateljstva uradno in aktivno sodelovale tudi institucije slovenske skupnosti v Italiji. Orel, Čezmejne aktivnosti, 10. Športna prireditev, ki je letno privabljala tudi več kot 2000 ljudi, je še pridodala k prizadevanjem pohoda, kar je ob prvi izvedbi, 24. septembra 1978, poudaril tudi Primorski dnevnik: »Množična manifestacija je še enkrat dokazala, da je moč s prijateljskim odnosom rešiti marsikatero oviro na meji in da ni na Goriškem več razloga, da bi se obnavljalo nerazumevanje.« »Nad 1.500 mladih kolesarjev v nedeljo 'odstranilo' za nekaj ur državno mejo,« Primorski dnevnik, 26. 9. 1978, 3. Dogodek je bil organiziran šestnajstkrat – leta 1980 je zaradi preslabih vremenskih razmer odpadel, zadnjič pa je bil prirejen leta 1994. Orel, »Čezmejne aktivnosti,« 15, 16.

Obe manifestaciji sta v osemdesetih letih 20. stoletja dali zagon nekaterim drugim čezmejnim športno-rekreativnim prireditvam. Leta 1980 je bil na pobudo ZSŠDI organiziran pohod Števerjan–Gonjače–Števerjan, kot spomin na narodnoosvobodilno vojno, njeno obeleževanje in ohranjanje stikov z matično domovino. Potekal je vse do leta 2007. Aleks Simčič, Analiza športnega turizma v Goriških brdih od leta 1991 do 2009 in možnosti razvoja: diplomska naloga (Univerza v Ljubljani, 2010), 40. Med letoma 1983 in 1987 je mesta Novo Gorico, Celovec in Gorico združil kolesarski maraton. V letu 1984 je bila prvič organizirana Panoramica Goriziana – pohod, ki je povezal Gorico, Novo Gorico, Panovec, Solkan in Sabotin. Organizatorja sta bila Gruppo Sportivo Marathon iz Gorice in Športna zveza Nova Gorica. Organiziranih je bilo dvanajst pohodov. Orel, »Čezmejne aktivnosti,« 15. Tradicijo Pohoda prijateljstva je od leta 1995 dalje nadaljevala manifestacija Vivicittà – Poživimo mesti, ki je združila rekreativno, 6 km dolgo progo in tekaško oziroma tekmovalno progo v dolžini 12 km. Nastala je na pobudo športnega združenja Unione Italiana Sport per Tutti, ob sodelovanju Športne zveze Nova Gorica, ZSŠDI, Športnega društva Mark iz Šempetra pri Gorici in Gruppo Sportivo Marathon. Vili Prinčič, »Prireditev poživila in povezala mesti: Gorica - Nova Gorica,« Primorski dnevnik, 15. 4. 1997, 13. Čezmejne iniciative so zajele tudi druge športne panoge, na primer kajakaštvo (Soška regata/Regata Isontina), nogomet, odbojko, košarko, tenis, atletiko, kotalkanje in golf. Orel, »Pogled na čezmejno.« Orel, »Športna zveza,« 95–98. Izven goriškega območja lahko izpostavimo pohod Odprta meja, ki sta ga leta 1981 prvič organizirali Občina Sežana na slovenski in Občina Dolina (San Dorligo della Valle) na italijanski strani. Dogodek, na katerem je bil prehod meje omogočen brez dokumentov, je potekal ob reki Glinščici. V reportaži ob prvi izvedbi je bilo izpostavljeno, da gre za »konkreten primer prijateljstva ob meji, to je delček osimskega duha, ki ga lahko v takem razpoloženju, kot je današnje, uresničujemo na vseh področjih«. »Skozi Glinščico brez meje do Beke veselo, prijateljsko, z jasnimi cilji,« Primorski dnevnik, 25. 3. 1981, 4. Pohod je prerasel v tradicionalen dogodek in še danes povezuje prebivalstvo na obeh straneh meje.

Tri desetletja po zadnji izvedbi Pohoda prijateljstva je prišlo do ponovnega zagona projekta. Direktorica novogoriškega javnega zavoda za šport Aleksandra Fortin je na tiskovni konferenci avgusta 2022 predstavila njegovo obuditev pod sloganom 2 mesti, 1 srce in poudarila: » V zavodu smo si zadali cilj, da obudimo nekoč znameniti pohod in generacijam obudimo čas izpred nekaj desetletij.« Mitja Marussig, »Legendarni pohod se vrača,« Primorske novice, 30. 8. 2022, 6. Kljub temu da so družbene okoliščine v primerjavi z letom 1976 drugačne, je dogodek, ki je bil izveden v letih 2022, 2023 in 2024, privabil veliko število udeležencev, vključili pa so ga tudi v okvir Evropske prestolnice kulture. V letu 2024 se je pohoda udeležilo več kot 2000 oseb vseh starosti. Mitja Marussig, »Goričani znova množično na Pohod prijateljstva,« spremenjeno 21. 4. 2024, https://primorske.svet24.si/2024/04/21/foto-goricani-znova-mnozicno-na-pohod-prijateljstv.

Če se vrnemo nazaj v leto 1976, lahko poudarimo pomen in vlogo, ki so ju Pohodi prijateljstva imeli pri utrjevanju vezi med Gorico in Novo Gorico. Pobuda je prišla z italijanske strani, ob trdni podpori in sodelovanju slovenske oziroma jugoslovanske strani. Pomembno je omeniti tudi to, da je do dogovora prišlo na lokalni ravni, z minimalno vključitvijo državnih oziroma republiških oblasti. Občinski upravi sta tudi na ta način gradili večletno postopno zbliževanje obmejnih mest. Pohod je bil organiziran v času blokovskih delitev in ob odmevih travmatičnih dogodkov iz prve polovice 20. stoletja. Ti vidiki so še pridodali k njegovemu pomenu, saj je bil v takšnih okoliščinah otrokom in drugim udeležencem ter udeleženkam omogočen prestop meje brez dokumentov oziroma legitimacije. K pomenu je prispevala tudi množičnost, saj se ga je udeleževalo po več tisoč oseb, večinoma iz lokalnega goriškega prostora, a je možnost, ki jo je ponujal prestop meje, vabila tudi številne iz drugih delov Italije in Jugoslavije. Manj vidna je bila prisotnost slovenske skupnosti v Italiji, ki je italijanski prireditelji niso vključili v organizacijo dogodkov, kar se je posledično odražalo tudi na udeležbi, ki je bila manjša predvsem pri šolskih skupinah. Sedemnajst izvedb Pohoda prijateljstva lahko označimo za eno vidnejših iniciativ čezmejnega povezovanja dveh mest, okolij in narodnih skupnosti. Poleg povezovanja so dogodki spodbujali tudi rekreacijo med širšo javnostjo in predstavljali temelj za številne druge podobne pobude, ki so izšle iz te ideje. Nekatere se lahko pohvalijo z večdesetletno tradicijo in še danes povezujejo mesti.