Vsak dokaj reden in vsaj malo pozoren obiskovalec naše hiše bo znal povedati, da blizu Kazine pogosto srečuje živahno Ljubljančanko na belem damskem kolesu. Nihče ne ve, ali je namenjena k uram grščine ali pa se že vrača iz restavratorske delavnice, ali je že prevzela iskano v arhivu ali pa se ji mudi na kakšno drugo dobrodelno delo, je pa vsem njenim nekdanjim sodelavcem zagotovo jasno le to, da se ji mudi, saj je to naša bibliotekarka in dolgoletna vodja knjižnice Nataša Kandus. In prav ta njena osebna lastnost, da nikoli ne miruje, ampak zmeraj išče nove poti do znanja in dela, je zelo opazno zaznamovala njeno delovno pot v naši knjižnici in na Inštitutu za novejšo zgodovino. Čeprav gre za rojeno Ljubljančanko, je Nataša imela prednike v prepišni Vipavski dolini in nam je sodelavcem večkrat (s ponosom) omenjala sorodnike iz Vrtovina ter se na glas vpraševala, ali so tja res prišli iz kakšnega furlanskega mesteca.

Danes se nekateri ne zavedajo, da Inštitut za novejšo zgodovino ne bi bil to, kar je, če v svojem sestavu ne bi imel svoje knjižnice, zagotovo pa lahko tudi trdim, da knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino ne bi bila takšna, kot je, če ne bi v njej vrsto let delala bibliotekarka Nataša Kandus. Nataša je študirala zgodovino in geografijo, v njenem letniku pa je bilo kar nekaj zgodovinarjev, ki so pustili vidno sled v našem zgodovinopisju; naj najprej omenim njenega dolgoletnega sodelavca in prijatelja Borisa Mlakarja, v tisti generaciji pa so bili še Primož Heinz, Milko Mikola, Dušan Nećak, Vanja Stergar, Irena Vilfan in drugi.

Nataša je prišla na inštitut leta 1972 po obdobju manjšega zastoja knjižnične dejavnosti, ko so nekateri zmotno menili, da lahko tovrstna znanstvena knjižnica deluje že kot interna knjižnica inštituta. Na srečo so v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja na inštitutu vendarle sprevideli, da specialna znanstvena knjižnica ne sme biti le interno skladišče knjig, ampak mora v njej delati oseba s širokim znanjem in poznavanjem knjižničarske stroke, zgodovinopisja, tujih jezikov in širše humanistične razgledanosti. Naši jubilantki je s svojim ažurnim in vsestranskim delom uspelo, da je knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino med letoma 1972 in 2008 postala mesto, kjer nisi dobil le časopisov in knjig, ampak tudi številne ostale informacije, ki so zelo pomembne za raziskovalce in zgodovinarje.

Po opravljenem strokovnem izpitu se je lotila širjenja knjižnice, ki je sprva obsegala le eno sobo. Po šestintridesetih letih njenega delovanja pa so bili rezultati več kot očitni. Iz skromne pomožne čitalnice se je knjižnica pod njenim vodstvom spremenila v moderno biblioteko z več kot dvajsetimi čitalniškimi mesti, ki je ob njeni upokojitvi štela več kot 22.000 knjig, vključenih v vzajemni katalog COBISS. Pod njenim vodstvom je knjižnica zvesto sledila novim tehnološkim in strokovnim načelom v knjižničarski stroki. Rezultat te težnje pa je tudi dejstvo, da je Nataša Kandus licenco za vnašanje v vzajemno bazo COBISS dobila že avgusta leta 1994. V bazo COBIB je tako vnesla podatke o 4228 knjigah, 1903 člankih (skupaj je kreirala kar 6146 zapisov, od česar je bilo le 2235 bibliografskih enot v slovenskem jeziku).

Še bolj kot formalni vidiki pa so pomembne njene vsebinske spremembe. Med svojim dolgoletnim delom je Nataša Kandus namreč povsem spremenila značaj knjižnice. Knjižnica, ki naj bi po predstavah z začetka sedemdesetih let prvenstveno zbirala in ohranjala le gradivo o zgodovini »delavskega gibanja«, je pod njenim vodstvom postopoma, a vztrajno povsem prerasla tedanjo vsebinsko omejitev. Razvila se je namreč v najpomembnejšo zbirko knjig in časopisov o novejši zgodovini Slovencev. Že od konca sedemdesetih let, še posebej pa po letu 1991 si je prizadevala, da knjižnično gradivo ni bilo ideološko enostransko, in je skušala dobiti vse pomembne publikacije, ne glede na državo izvora. Zato se je vztrajno trudila širiti obseg knjižničnega fonda, vanj pa je vključevala pomembno gradivo – od lokalnih publikacij do širokega spektra monografskih in periodičnih tiskov iz domovine in emigracije. Današnja knjižnica tako raziskovalcem različnih družboslovnih in humanističnih strok iz vse Slovenije in tujine omogoča kakovosten študij politične, gospodarske, socialne in kulturne zgodovine Slovencev in v znatni meri tudi prostora nekdanjih držav, v katerih so živeli Slovenci. Dokaz pravilnosti njene usmeritve je bilo nenehno povečevanje števila uporabnikov knjižnice, ki so prihajali z vseh slovenskih univerz, iz zamejstva in celo iz drugih držav.

Ob tem pa moramo poudariti še drugo plat delovanja Nataše Kandus. Že leta 1980 je objavila bibliografijo Letopisa Muzeja narodne osvoboditve in Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja do leta 1980. Čez nekaj let (1988) pa še bibliografijo Prispevkov do leta 1985. Leta 1989 je skupaj z Zdenkom Čepičem in Damijanom Guštinom pripravila biobibliografije sodelavcev Inštituta za novejšo zgodovino ob njegovi tridesetletnici. Ob raznih obletnicah je uredila še osebne bibliografije Franceta Škerla, Dušana Bibra, Franceta Klopčiča, Toneta Ferenca, Ivana Križnarja in Milice Kacin-Wohinz. Vsekakor pa ne smemo pozabiti mednarodne objave za kongres zgodovinarjev v Kanadi z naslovom Slovenian historiography in foreign languages, published from 1918–1993: on the occasion of the 18th International Congress of Historical Sciences, Montréal 1995, ki jo je pripravila skupaj z Olgo Janša-Zorn in Evo Holz v uredništvu Sergija Vilfana, ter ob tem še njenega bibliografskega dela pri zajetni dvodelni monografiji Slovenska novejša zgodovina, ki je izšla leta 2005. Nataša Kandus je pripravila tudi več tematskih bibliografij o osamosvajanju, holokavstu, španski državljanski vojni, nacizmu in fašizmu ter o Judih na Slovenskem. Prav zaradi svojega zgodnjega zanimanja za vse, kar je bilo povezano z Judi na Slovenskem, je vrsto let veljala za eno boljših poznavalk Judov v Ljubljani in še posebej njihovih osebnih zgodb in usod med drugo svetovno vojno.

Njena obča razgledanost pa je še precej presegala strokovno področje knjižnice in je segala od likovne umetnosti, glasbe, literature do znanja tujih jezikov, kar ji je omogočalo suvereno svetovanje raznovrstnim uporabnikom o gradivu in pri razreševanju njihovih vprašanj. 

Ob pomembnem jubileju naši Nataši nekdanji sodelavci iskreno čestitamo in ji želimo, da bi še naprej ostala tako aktivna kot doslej.