No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek spreminja oz. dopolnjuje dosedanje vedenje o
življenju feldmaršala Svetozarja Boroevića de Bojne. Obenem poskuša dati
tudi odgovore na nekatere dileme, ki se pojavljajo v njegovem življenjepisu.
Govori o vprašanjih in dilemah, kot so: je bil junak ali uživač, je bil
Hrvat ali Srb, se je rodil v Mečenčanih ali Umetiću, kdaj je bil
poplemeniten, leta 1902 ali 1905, je sploh bil baron, in o tem, kdaj in
kakšna odlikovanja reda Marije Terezije je dobil.
Ključne besede: prva svetovna vojna, soška fronta, feldmaršal
Boroević
The article alters or amends the previous realisations about
the life of Field Marshall Svetozar Boroević von Bojna. At the same time it
also attempts to provide answers to certain dilemmas arising from his
biography. It discusses the questions and dilemmas like: was he a hero or
bon vivant? Was he Croatian or Serbian, born in Mečenčani or Umetić? When
was he ennobled, in 1902 or 1905? Was he a baron at all? It also clarifies
which decorations of the Order of Maria Theresa he received and
when.
Keywords: World War I, the Isonzo Front, Field Marshall
Boroević
Življenjepis po mnenju mnogih zgodovinarjev in vojaških strokovnjakov najbolj sposobnega avstro-ogrskega generala je življenjepis človeka, ki ga je usoda z vrtoglavih vrhov uspeha in slave potisnila na skrajni rob preživetja in s tem tako rekoč na smetišče zgodovine. Gre za človeka trdne volje, trmastega značaja in velikih sposobnosti, s čimer je dosegel vse zastavljene cilje, za človeka, ki so ga za hrbtom in glasno kritizirali zaradi različnih stvari, tudi zaradi ne ravno najbolj vzornega odnosa do zakonskega življenja.
Morda najbolj uničujoč prikaz njegovega zasebnega življenja in s tem vprašljive morale Boroevića se skriva v besedah, ki jih je o njem mnogo let po njegovi smrti v eseju »Pijana novembrska noč 1918« zapisal veliki hrvaški literat Miroslav Krleža. Ob tem ni jasno, ali so te besede nastale na osnovi lastnih doživljanj ali na osnovi pripovedovanja drugih. Vsekakor se v njih kaže izrazito negativen odnos Krleže do Boroevića, ki se je moral oblikovati v času njegovih sporov z zagrebškim Narodnim vijećem in komaj nastajajočo južnoslovansko državo takoj po vojni. Očitna je tendenca diskreditirati Boroevića kot človeka in vojaka, čeprav je bila glavna ost eseja Krleže usmerjena v Slavka Kvaternika:
»… Grmeli so topovi na Soči, ves Kvarner je odmeval od tega zamolklega bobnenja, glavni komandant avstrijske armade, častni doktor vseučilišča Franca Jožefa Prvega Generalfeldmarschal von Boroevich pa je dnevno prihajal v spremstvu svojega adjutanta, podpolkovnika Kvaternika v Lovrano, da bi se tam sončil na plaži. Gospod doktor honoris causa F.J.I. von Boroevich je v Lovrani obiskoval neko svojo metreso (neko dunajsko grofico druge ali pete vrste, ki je tam letovala v spremstvu svojega soproga, grofa, kavalerijskega ritmojstra), podpolkovnik Kvaternik pa je kot generalissimov Cicisbeo za to očarljivo pustolovščino organiziral vse potrebne malenkosti: sladoled, kavo, konjak, whisky, šampanjec, pecivo, preservative, muziko s Straussovimi valčki in motorni čoln za generalissima, da bi se ta slavni vojskovodja lahko peljal s svojo očarljivo grofico na Cres, kjer je v spremstvu svojega generalštabnega šefa med enajsto ofenzivo na Soči, v kateri je slednji dan padlo dvajset do trideset tisoč ljudi, opravljal svoje mandrinske, senilne ljubavne šale …«.
Pred očmi štiristotih oficirjev − frontovcev se je ta generalska ladja zasidrala v junijski bonazzi sredi Kvarnerja in v tem, ko je štiristo oficirjev z daljnogledi opazovalo vse peripetije tega lovranskega flirta, je senilni stari generalissilmus igral to ljubavno igro pred vsemi v čast mizernega grofovskega rogonosca, pratežnega ritmojstra. Skupna kosila v veliki dvorani »Grand Hotela Lovrana« med največje stramote svetovne vojne. Kvaternik pa je skakljal okrog tega škandala.« Na to omembo Boroevića v eseju Krleže me je prijazno opozoril kolega Branko Ziherl, za kar se mu na tem mestu lepo zahvaljujem. Glej: Miroslav Krleža, Deset krvavih let in drugi politični eseji(Ljubljana: DZS, 1962), 78.
Feldmaršal Svetozar Boroević se je rodil na Hrvaškem, na Baniji v Vojni krajini.
Po uradnih podatkih se je rodil v pravoslavni (srbski) družini 13. decembra 1856
v Umetiću pri Kostajnici.Vojskovođa Svetozar Boroević: 1856−1920 (Zagreb: Hrvatski državni
arhiv, 2006), 7.Studia historica
Slovenica, št. 2/3 (2008): 370−71. Da je bil Boroević srbskega
rodu, meni tudi Janez J. Švajncer, »General Borojević in Slovenci,« Vojno zgodovinski zbornik, št. 8 (2002): 24. V delu:
Drago Roksandić, Svetozar Borojević od Bojne (1856−1923).
Lav ili Lisica sa Soče? (Zagreb: Vijeće srpske nacionalne manjine
grada Zagreba (sic!), 2006) se avtor o njegovi narodni pripadnosti
neposredno ne opredeljuje. Skrije se za poimenovanje Boroevića kot človeka
iz Vojne krajine – krajišnika. Ob tem pa se vendarle vsaj posredno opredeli
o njegovi narodni pripadnosti, ko v zelo sofisticiranem stilu zapiše: »V
zapuščini Srbov na Hrvaškem je še vedno posebno redka in še bolj nekako
nedomišljena kritična refleksija o lastni vojno-krajinski zapuščini, o vseh
tistih njenih paradoksih in apriorizmih … Rekel bi, da je eno od
najpomembnejših vprašanj ljudske emancipacije Srbov na Hrvaškem kot
posameznikov, ljudi in skupnosti, prav sposobnost soočiti se z lastno
zapuščino. Eno od najbolj kontradiktornih oporišč tako razumljene zapuščine
Srbov na Hrvaškem je »fenomen« Svetozar Borojević.« (op.c., 15). Med
»dokaze« o srbskem poreklu Svetozarja Boroevića sodi tudi dejstvo, da je
njegov oče Adam, ki je umrl leta 1900, pokopan na pravoslavnem pokopališču
Sv. Nikole v Petrinji. Lep spomenik, tako domneva Drago Roksandić, naj bi mu
postavil prav njegov sin Svetozar, ki pa naj bi bil po ljudskem izročilu ne
ravno zelo navezan na družino (»odrođen«). Pripadnost religiji je v tem času
že pomenila tudi narodno pripadnost: katolicizem = hrvatstvo, pravoslavje =
srbstvo. (glej: op.c., 21, 53). Precej bolj neposredno pa so se o njegovi
narodni pripadnosti izrazili nekateri drugi avtorji. V objavljenem nagovoru
na prireditvi, ki jo je Srpski kulturni klub v Ljubljani pripravil ob
150-letnici rojstva Svetozarja Boroevića marca 2006, je dr. Vasa Predojević
Borevića jasno opredelil za Srba. » … Danes smo se sestali s posebnim
razlogom, ki bi zahteval veliko svečanost, toda mi bomo, skladno z našimi
možnostmi, praznovali skromno. Toda z velikim ponosom in z željo, da se čas
in ljudje, ki se jih bomo dandanes spominjali, nikoli ne izbrišejo iz
zavesti našega – srbskega naroda in narodov sveta … To je bil edini
predstavnik južnoslovenskih narodov, Srb iz Umetića pri Kostajnici, ki je v
avstro-ogrski monarhiji doživel največje vojaške časti …«, v: Stopedeset godišnjica rođenja Svetozara Borojevića,
komandanta soškog fronta, Srpski kulturni klub. Interni izveštaj,
sveska 13. (Ljubljana: Srpski kulturni klub, 2006), 4. Tudi glavni referent
na tem srečanju, poznavalec življenja in dela feldmaršala Boroevića Miro
Simčič, je bil enakega mnenja in je zapisal: »… Borojevići so bili Srbi iz
hrvaške Vojne Krajine…«, v: Ibid., 7. Tudi direktor avstrijskega
Herresgeschichtliches Museuma in odličen poznavalec 1. svetovne vojne dr. M.
Christian Ortner ga ima za Srba iz Slavonije« (sic!). Glej: M. Christian Ortner (intervjuvanec), V fokusu: 100 let 1. svetovne vojne (7. 6. 2015.
Ljubljana: TV SLO 1).Naš Boroević:
proslavljeni junak od Soče (Sisak: S. Jünker, 1918), 12−13.
Švajncer, "General", 24. V najnovejši literaturi o Boroeviću pa najdemo še
te podatke o njegovem rojstnem kraju in datumu: »…Okrog datuma in kraja
rojstva je niz različnih podatkov. Poleg uradnega se navajajo tudi datumi
23. november in 2. december. Ta razlika za takratne razmere ni neobičajna,
toda ker niso ohranjene krstne matične knjige, je točen rojstni datum še
vedno neznan. Tudi rojstnega kraja ni mogoče z gotovostjo določiti. Ko se je
Družba »Braća Hrvatskog Zmaja« odločila, da postavi spominsko ploščo
Svetozarju Boroeviću, je nastal dvom, kje naj se jo postavi. Iz ohranjenih
dokumentov je kot rojstno mesto ugotovljena vas Mečenčani, čeprav je
Boroević sam vztrajal pri vasi Umetić. Po izjavah sodobnikov so bili
Mečenčani poveljniško mesto 4. umetićke čete, v kateri je bil njegov oče,
sicer rojen v bližnji vasi Knezovljani, v službi kot desetar (korporal),
živel pa je v hiši Nikole Boroevića, v kateri se mu je rodil sin Svetozar
…«, v: Pojić, Vojskovođa, 7.Vojskovođa,
9.
Leta 1902 je bil odlikovan z redom železne krone 3. reda,
kar naj bi imelo za posledico tudi dodelitev plemiškega naslova. Domnevni datum
njegovega povišanja v plemiški stan ni točen. V »uradni« Liber regius, v kateri
so objavljeni podatki o povišanih osebah v transleitanskem delu dvojne monarhije
(= Ogrski) v plemiški stan (Standeerhebung), namreč najdemo podatek, da je bil
Boroević poplemeniten 2. maja 1905. Enako nam priča tudi »uradna« knjiga
vojaškega reda Marije Terezije. Verjeti gre seveda tem »uradnim«
publikacijam.Kraljevske knjige. Popis s strani kraljev Franca Jozefa I. in Karla IV.
podeljenih plemiških, visoko plemiških (aristokratskih) nazivov,
priimkov oz. vzdevkov in grbov v obdobju od 1867−1918 (Budapest,
1940), 28. Der Militär-Maria Teresien − Orden, Die
Auszeichnungen im Weltkrieg 1914−1918 (Wien: Verlag der
Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1944), 29.
V mnogih zapisih/literaturi o feldmaršalu, kakor tudi na njegovem nagrobniku,
najdemo zapisano, da je bil baron. Očitno pa je sporno, ali je Svetozar Boroević
sploh imel naziv baron. Vinko Avsenak v svojem članku Svetozar Boroević von
Bojna, 15. 10. 1856−23. 5. 1920,Na fronti, št. 4, november 2006. «, Austro-Hungarian Army pridobljeno 17. 6. 2015. http://www.austro-hungarian-army.co.uk/biog/boroevic.htm.
»Spoštovani gospod profesor,
Boroević madžarski naslov barona leta 1917 odklonil, hotel je namreč ponovno zaprositi zanj po zmagoslavnem koncu svetovne vojne. Kolikor jaz vem, ni baronskega naslova nikoli dobil ali uporabljal. Torej je napis na grobu na Osrednjem pokopališču napačen. V arhivu Vojaškega reda Marije Terezije nismo o tem našli nobenega dokumenta.
S prijaznimi pozdravi
Dr. Tibor Balla, podpolkovnik
Vodja delegacije«
»Sehr geehrte Herr Professor! Boroevic hat den ungarischen Baronstitel im Jahre 1917 abgelehnt, er wollte den nämlich nach dem siegreichen Ende des Weltkrieges neuerlich beantragen. Meines Wissens nach hat er nie den Baronstitel bekommen oder gebraucht. Also die Aufschrift auf sein Grab im Zentralfriedhof ist falsch. Im Archiv des Militär Maria Theresien Ordens im Kriegsarchiv haben wir keine Dokumente darüber gefunden. Mit freundlichen Grüssen,Dr. Tibor Balla Oberstleutnant, Delegationschef.« Pismo hrani avtor.
Svoje trditve/mnenja, da je Borević naslov barona leta 1917 odklonil zato, da bi zanj »po zmagoslavnem zaključku vojne ponovno zaprosil«, ni z ničimer dokumentiral. Tako je jasno le, da v pregledanih arhivskih fondih ni pisnega sledu o tem, da je zanj zaprosil, ga dobil, ali da mu je bila prošnja zavrnjena. Zato ostaja še naprej odprto vprašanje, ali je Boroević res imel baronski naslov. Skeptičen pa sem do tistih, ki so prepričani, da so ga drugi neupravičeno okitili s tem naslovom in ne verjamem, da je njegova žena (umrla je leta 1961) prav tako nezasluženo nosila naziv baronesa, in je dovolila, da na njegovem grobu stoji zapisan ta naslov, če mu res nikoli ni bil podeljen.
»Visoko spoštovani gospod župan!
Čast, ki jo je spoštovani občinski svet vedno patriotičnega glavnega mesta Kranjske izkazal soški armadi s tem, da me je, kot njenega poveljnika odlikoval z častnim meščanstvom Ljubljane, me je globoko ganila.
Dolgoletne vezi me povezujejo s to visoko spoštovano kulturno znamenitostjo. Pred 43 leti se je tu začela moja vojaška kariera, pred dvema desetletjema sem tu vstopil v polk,Iz zapisanega ni povsem jasno, kaj pomeni zapisana izjava, da je feldmaršal Boroević pred 43 leti (1872) – tedaj je bil star 16 let − v Ljubljani začel vojaško kariero. Njegovi biografski in zgodovinski viri izpričujejo, da je dne 1. 9. 1872 s šolanja v Koeszegu na Madžarskem prišel kot pešec, naslovni vodnik/četovodja/korporal, v ogrski 52. pešpolk nadvojvoda Franc Karl v Gorico, kjer je kot 16-letni mladenič izkusil vse vojne tegobe vojaka, saj je na vojaških vajah sodeloval v popolni vojni opremi, predpisani za odraslega človeka. Glej: Rudolf, Naš Boroević, 13. Janez J. Švajncer pa v op.c., 25 piše, da je svojo vojaško pot leta 1872 začel v 52. pešpolku v Pécsu in ne v Gorici. Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv/KA, Qualifikationslisten, Karton 245, Dosje Svetozar Boroević. Podatke iz dokumenta mi je prijazno priskrbel kolega, prof. dr. Franc Rozman. Vsekakor pa bi mogel drugi del njegove izjave najverjetneje pomeniti, da je Boroević pred dvema desetletjema (1895) v Ljubljani kot oficir, star 39 let, vstopil v 17. pešpolk t. i. Kranjskih Janezov. Ta polk je bil namreč v Ljubljani nastanjen od leta 1817. Tega pa po doslej znanih podatkih ni bilo mogoče sprejeti. Boroević je sicer bil maja 1895 že generalštabni podpolkovnik, toda oktobra istega leta je bil dodeljen poveljstvu 6. korpusa v Košicah in ne 17. pešpolku, ki sploh ni bil v sestavi tega korpusa. Šele leta 1896 je za nekaj mesecev poveljeval 4. bataljonu tega polka, stacioniranem v Celovcu. Leta 1897 je v njem dosegel čin polkovnika. Druga možnost bi lahko bila, da je bil član 27. domobranskega pešpolka, kasneje, od leta 1911, 2. gorskega strelskega pešpolka, prav tako stacioniranega v Ljubljani. Da bi bil kdaj član tega polka, ni omenjeno v nobeni meni znani literaturi oz. viru, mdr. glej: ÖStA, Dosje Svetozar Boroević. Oba polka sta se pod vrhovnim poveljstvom feldmaršala Boroevića bojevala tako na soški fronti kot v Karpatih. v vrstah katerega je služila vojaško sposobna ljubljanska mladina. Ta znameniti polk, eden od krasov naše vojske, ki je v preteklih časih na stotinah bojnih polj, v najjasnejši luči izžareval patriotičnost in pogum, se je tudi v tej vojni odel z neminljivo slavo. Bitke pri Grodeku in Przemyslu, na Karpatih, v soških bitkah, ter mnoge bitke, ki jih je bil pod mojim poveljstvom, kažejo, da je tudi sedanja generacija vredna svojih predhodnikov, v njihovi brezpogojni, kot skala trdni, zvestobi prevzvišeni cesarski hiši, heroičnemu pogumu in vroči ljubezni do domovine.
Prosim Vas visoko spoštovani gospod župan, da spoštovanemu občinskemu svetu izrazite mojo najvdanejšo in prisrčno zahvalo za počastitev, ki jo je izkazal soški armadi in meni. Izvolite mu tudi sporočiti, da mi bo vedno v veselje, če bom lahko prispeval k razcvetu in razvoju Ljubljane in njenega patriotskega prebivalstva, katerega žrtvovanje v tej vojni moram posebej izpostaviti.
Vam, visoko spoštovani gospod župan, še posebej zahvalen, ostajam z izrazi iskrenega spoštovanja, vdani,
, Ljubljana7. julij 1915Boroević, Gen.«ÖSt.A., KA, Nachlass Boroević, B/4−23.
Ko je leta 1917 izbojeval 10. soško bitko, mu je cesar Karl I. 2. junija 1917 na
slovenskih tleh podelil najvišje avstro-ogrsko vojaško odlikovanje
komandeurski/poveljniški križ vojaškega reda Marije Terezije. Bil je eden od
štirih odlikovancev s poveljniških križem v času prve svetovne vojne, ki mu,
kakor so sicer velevala pravila reda, odlikovanje ni bilo podeljeno v okvirih
kapitlja reda in na dan sv. Terezije (15. 10.), temveč mu ga je neposredno
podelil cesar sam. Poleg njega so na ta način odlikovanje dobili še
generalpolkovnik in kasnejši feldmaršal Eduard von Böhm-Ermolli, veliki admiral
Anton Haus in pruski generalpolkovnik Helmuth von Moltke. Obenem pa je bil
Boroević prvi avstro-ogrski oficir, ki je v prvi svetovni vojni dobil tako
odlikovanje.Neue Freie Presse, 27. 1. 1929, 4).
Tega tedaj ni storil. Vojaški red Marije Terezije je bil ustanovljen v času
sedemletne vojne, leta 1757. 18. junija istega leta ga je ustanovila
cesarica Marija Terezija po bitki pri Kolinu, kjer je avstrijska armada pod
vodstvom feldmaršala Dauna porazila prusko vojsko Friedricha II. Ta zmaga je
cesarico vzpodbudila, da osnuje vojaško odlikovanje za nagrajevanje
oficirjev in vojaških poveljnikov za hrabrost in vojaške veščine.
Odlikovanja so vedno podeljevali 15. oktobra na dan svete Terezije. Podelili
so 11 velikih križev tega reda, ki so jih v veliki večini dobili člani
cesarske družine (7), 10 komandeurskih/poveljniških križev, skupaj s križem,
ki ga je dobil tuji oficir, pruski generalpolkovnik Helmut grof von Moltke,
in 110 viteških križev. Posebnost tega odlikovanja je bila, da so se morali
za njegovo prvo in drugo stopnjo, ki sta pomenili članstvo v redu, častniki
potegovati sami. Le tretjo stopnjo, veliki križ, je cesar, ki je bil obenem
tudi Veliki mojster reda, podeljeval sam, in to praviloma najpomembnejšim
oficirjem in članom cesarske družine. Tako lahko prav razumemo v prvem
odstavku te opombe navedeni zapis feldmaršala Borevića. Red je v stari
obliki nehal delovati leta 1931. Obnovljen je bil leta 1939 kot ustanova
(Stiftung). Boroević pa je bil z vojaškim redom Marije Terezije odlikovan še
enkrat, tokrat posmrtno. Na zadnjem, 195. podeljevanju odlikovanj, so ga kot
poveljnika VI. korpusa v činu generala pehote 3. oktobra 1931 odlikovali še
z viteškim križem. Na ta način je kapitelj reda namreč želel popraviti
domnevno »napako« cesarja Karla I., ki je Boroevića odlikoval mimo kapitlja
in na »ne pravi dan«. »Kapitelj je napačno domneval, da so bili prejšnji
zahtevki zdaj nični in neveljavni, vendar so takoj po vojni ugotoviti svojo
napako in mu posmrtno leta 1931 dodelili viteški križ reda. Tako je
feldmaršal Boroević edini oficir v zgodovini reda, ki je prejel najprej
višjo in kasneje nižjo stopnjo reda …«, glej: »Militär Maria-Theresien-Orden
1914-1918«, Austro-Hungarian Land Forces 1848-1918, pridobljeno 21. 6. 2015,
http://www.austro-hungarian-army.co.uk/mmto.htm. Der Militär-Maria Theresien-Orden, Die Auszeichnungen im
Weltkrieg 1914−1918 (Wien: Verlag der Militärwissenschaftlichen
Mitteilungen, 1944), 1−9, 27−30. »Militär Maria-Theresien-Orden 1914-1918«.
AEIOU Österreich Lexikon, pridobljeno 20. 6. 2015, http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.m/m214012.htm.
Cesar Karl I. pa je ob podelitvi najvišjega vojaškega odlikovanja, takrat generalpolkovniku pehote Svetozarju Boroeviću na Opčinah nad Trstom, vojakom na soški fronti izrekel dnevno povelje:
»Moji soški vojski!
V najtežjem, več dni trajajočem boju ste zavrnili dolgo načrtovan in z izredno močnimi silami izveden napad sovražnika. Ponovno ste mu pokazali, koliko hrabrosti nosite v prsih. Začutil sem potrebo da pohitim med vas, da se vam v vaši sredi iz dna srca zahvalim za vašo hrabrost, vztrajnost in vdanost. Prišedši iz vseh delov drage domovine ste – čvrsto prepričani v viribus unitis – izvršili občudovanja vredna dela, s katerimi ste si zaslužili vročo hvaležnost očetnjave.
Vsakemu od vas ne morem iz oči v oči izreči moje hvaležnosti. Naj komandeurski križ vojaškega reda Marije Terezije, ki ga danes pripenjam na prsi vašega tako izkušanega poveljnika general-polkovnika pl. Boroevića, ne predstavlja le moje največje priznanje poveljniku vojske, temveč naj vsem, vodjem in borcem, pokaže tudi mojo globoko hvaležnost in moje ponosno zadovoljstvo.
Naj bo Božji blagoslov z vami!
Molimo k Vsemogočnemu, da bi mu bili tudi naprej vredni njegove milostne zaščite in obrambe, da bi nam dodelil končni popolni uspeh.
Postojna ,2. junija 1917 Karl l.r.«Rudolf, Naš Boroević, 58. Ob tem naj omenim, da je v delu: Ernst Bauer, Der Löwe von Isonzo: Feldmarschall Svetozar Boroević von Bojna(Graz, Wien, Köln: Styria, 1986) na strani 135 objavljeno zgoraj navedeno dnevno povelje cesarja Karla I. v nemškem jeziku. Toda v njem govori o podelitvi »viteškega križa« in ne »komandeurskega križa vojaškega reda Marije Terezije«. Tudi naslov poglavja, v katerem o tem piše, je Bauer naslovil »Podelitev viteškega križa Marije Terezije Boroeviću«. Na žalost avtor ne citira, od kje je prevzel sicer v navednicah, kot citat, objavljeno dnevno povelje cesarja Karla I. Na strani 158 pa se avtor v seznamu odlikovanj, ki jih je Boroević prejel, popravlja in točno zapiše, da je leta 1917 dobil komandeurski križ reda Marije Terezije«, viteškega pa šele posmrtno leta 1931.
Kljub zmagovitemu »čudežu pri Kobaridu« nekaj mesecev kasneje se želje cesarja Karla niso uresničile.
The article changes or supplements the previous realisations about the life of Field Marshall Svetozar Boroević von Bojna. At the same time it attempts to provide answers to certain dilemmas arising from his biography.
In the introduction the article addresses the question of whether Boroević was primarily a hero, a victor against the Italians and »Lion from the Soča River«, as his name has primarily gone down in history, or a womaniser and bon vivant, as he is described by the Croatian writer Miroslav Krleža. Thereafter the article analyses the »eternal« dilemma of whether he was Serbian, which can be deduced from his Orthodox roots, the area where he was born (settled by the Croatian Serbs), or Croatian, which is what he used to declare himself. The author is more in favour of the former. In this regard the article also clears up the issue of where Boroević was born – in the village of Umetić (not Umetići) in Banija, in the territory of the Croatian Military Frontier, and also not in Mečenčani near Umetić, as some of his biographers believe.
Furthermore the article addresses the year of his elevation to the rank of nobility. Rather than in 1902, as some of the literature states, this happened in 1905. In the »official« Liber Regius, containing the information about people who rose to nobility (Standeerhebung) in the Transleithanian part of the Dual Monarchy (Hungary), we can find information that Boroević was ennobled on 2 May 1905. The question of whether he indeed had the title of baron, which, among other things, is what his tombstone at the central cemetery in Vienna states and what his wife also used, remains unclear. Although the author of the contribution was unable to find any documents pertaining to his baronship, he is sceptical that Field Marshall Boroević would simply adopt the title himself. The question of the beginning of Boroević's military career, which according to his own words started in Ljubljana, remains unanswered as well. No such information could be found in the relevant literature and archival documents. Finally the article also tackles the issue of the awarding of the highest military decoration in the Dual Monarchy: Military Order of Maria Theresa. It establishes that Boroević was the only Austro‑Hungarian officer to first receive the higher class of this order, the »commander's badge« (in 1917), and the lower class of the »knight's badge« posthumously (in 1931).