Lev Centrih
Dr.
sociologije, docent in znanstveni sodelavec, Oddelek za zgodovino Fakultete
za humanistične študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI - 6000
Koper; raziskovalec, Inštitut za civilizacijo in kulturo, ICK, Beethovnova
ulica 2, SI - 1000 Ljubljana, [lev.centrih@fsh.upr.si](mailto:lev.centrih@fsh.upr.si)
Cobiss tip: 1.01
IZVLEČEK
Članek se ukvarja s fenomenom naraščanja zaposlovanja kmečke delovne sile izven njihovega gospodinjstva v Sloveniji v obdobju pred gospodarsko reformo leta 1965. Zaradi decentralizacije in postopnega sproščanja tržnih mehanizmov v gospodarstvu so kmetje v tistem času dobili vrsto priložnosti za kombiniranje prihodkov. Ekonomske aktivnosti te delovne populacije so po eni strani koristile podjetjem in narodnemu gospodarstvu, ker so odlagale investicije v stanovanja ter zviševanje plač, po drugi strani pa so bile problematične zaradi izčrpanosti in slabše delovne produktivnosti take delovne sile. Odnos politikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov do polkmetov zato ni bil enoznačen.
Ključne besede: integrirana kmečka
ekonomija, samoeksploatacija, socializem, samoupravljanje, kooperacija,
kmetijstvo
ABSTRACT
PART-TIME FARMERS
AND THE SOCIALIST STATE: INTEGRATED
PEASANT ECONOMY IN SLOVENIA BETWEEN 1957 AND 1965
The article deals with the phenomenon of the
increasing employment of farm workers outside their households in Slovenia in
the period before the 1965 economic reform. Due to the decentralisation and
gradual release of market mechanisms in the economy, farmers were given many
opportunities at the time to combine their incomes. On the one hand, the
economic activities of this working population benefited companies and the
national economy as a whole by delaying investments in housing and increasing
wages, while, on the other hand, these workers were problematic due to
exhaustion and poorer labour productivity. The attitude of politicians,
managers, and scientists towards the part-time farmers was therefore not
unequivocal.
Keywords: integrated peasant economy,
self-exploitation, socialism, self-management, cooperation, agriculture
Uvod
Tema pričujočega članka so živahna gospodarska gibanja na podeželju v Sloveniji v
letih 1957–1965. Obdobje se je začelo z velikimi spremembami v kmetijski politiki,
težave, ki so sledile njenemu uresničevanju, pa so pomembno spodbudile véliko
gospodarsko reformo leta 1965. Socialistična država je v drugi polovici petdesetih
let znatno povečala investicije v kmetijstvo, da bi ustvarila agrarni industrijski
kompleks, s katerim bi se Jugoslavija znebila odvisnosti od uvoza hrane in tako tudi
zaustavila neugodno rast njene cene. Dragan
Veselinov, Sumrak seljaštva (Beograd: Ekonomika, 1987),
55 in 134–47. Zasebni kmetijski proizvajalci so bili z novim konceptom
kooperacije zamišljeni kot partner države v tem ambicioznem načrtu. Zdenko Čepič, »Oris pojavnih oblik kmetijske
politike v letih 1945–1960,« v: Preteklost sodobnosti: izbrana
poglavja slovenske novejše zgodovine, Zdenko Čepič, ur. (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 1999), 177. Mnogi izmed njih pa se niti
slučajno niso ukvarjali samo s kmetijstvom.
Na predvečer gospodarske reforme so slovenski ekonomisti opozorili na stalno
naraščanje kmečke delovne sile, zaposlene v nekmetijski dejavnosti, izven domačega
gospodarstva. Dramatično so ugotavljali, da »ne gre za posamezne primere, ampak za
desetine in stotine tisočev delavcev«. V letu 1960 jih je bilo v Ljudski republiki
Sloveniji 139.000. Od njihovega dela naj bi bila odvisna cela vrsta industrijskih
panog. Jože Levstik [nosilec teme],
»Ekonomska in družbena problematika polproletariata v SR Sloveniji« (Poročilo
Skladu Borisa Kidriča, Kmetijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta
Univerze v Ljubljani, 1964), 1. del, I. Delovni sili, ki je bila z eno
nogo na majhnem družinskem posestvu, z drugo pa v tovarni, so politiki in
družboslovci takrat najpogosteje rekli polkmetje ali polproletarci. Na delovnem
mestu so jim včasih preprosto rekli kar kmetje. Pojav je bil
dovolj razširjen, da se je (znova) Žarko
Lazarević opozarja, da so si kritični opazovalci to vprašanje zastavljali že
pred drugo svetovno vojno. – Žarko Lazarević, »Integriranje dohodkov v kmečki
ekonomiji v dobi industrializacije,« v: Preživetje in
podjetnost. Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do
danes, Aleksander Panjek in Žarko Lazarević, ur. (Koper: Založba
Univerze na Primorskem, 2018), 200. odprlo na videz nenavadno
vprašanje – kdo v Sloveniji sploh je kmet?
Jože Petek, »Pokojnine že – a prispevki?« Delo – Sobotna
priloga, 19. 4. 1969, 13. Slovenska stroka se je na začetku
šestdesetih let oprla na raziskave v tujini in začela govoriti o mešanih
gospodinjstvih ali o ruralno-urbanem tipu družine. Vladimir Klemenčič, »Regionalni procesi in kmetijstvo v Sloveniji,« Teorija in praksa 4 (1965): 610.
Teoretski okvir članka je koncept integrirane kmečke ekonomije (IKE), kot ga je
razvil Aleksander Panjek s svojimi sodelavkami in sodelavci pri projektu Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem v primerjalni
perspektivi, 16.–19. stoletje. Koncept IKE zavrača apriorno razumevanje
različnih dodatnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo kmetje, kot nujno
postranskih. Primarne, sekundarne in terciarne dejavnosti je treba upoštevati kot
enakovredne sestavine celote, ki tvorijo kmečko ekonomijo. V konkretnem primeru to
pomeni, da je dohodek polkmeta v tovarni lahko bistveno boljši, kot bi se ga nadejal
na svojem majhnem posestvu, vendar to še zdaleč ne pomeni, da kmetovanje postaja
njegova nepomembna, postranska dejavnost. Ravno obratno. Majhna in »nerentabilna«
kmetija že sama na sebi rešuje kmetovo stanovanjsko vprašanje, skromna
»samozadostna« pridelava pa potencialno ublaži negativen vpliv nihanj cen hrane na
njegovo mezdo. Prav tako koncept IKE zavrača izhodišče, da posestnike drobnih
gospodarstev pri iskanju različnih virov družinskih prihodkov motivira nujno zgolj
želja po golem preživetju. Aleksander Panjek,
»Od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije,« v: Preživetje in podjetnost, 39–46. Aleksander Panjek et al., ur., Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps,
Scandinavia and Beyond (Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017).
Kmečkim ekonomijam so se v Sloveniji v začetku šestdesetih let odprle
številne nove priložnosti, ki so obljubljale mnogo več od golega preživetja.
Jugoslovanski socializem navsezadnje ni stavil na primitivni asketizem. Ne v
ideologiji, še manj pa v praksi. Potrošništvo kot ideal je socializem povezovalo s
kapitalizmom v isto materialno civilizacijo.
V pričujočem članku analiziram politične in ekonomske pogoje pojava gospodinjstev, ki
so v obdobju 1957–1965 v Sloveniji kombinirala dohodke iz različnih dejavnosti. Pri
tem zagovarjam dve hipotezi: 1) osnovni obliki integrirane kmečke ekonomije sta v
tistem času v Sloveniji dve: prva temelji na lokalnem kmečkem obratu, drugo tvorijo
gospodinjstva delavcev migrantov iz drugih jugoslovanskih republik; 2) kmetje, ki so
v tistem obdobju kombinirali dohodke iz različnih dejavnosti, so bili podvrženi
hudim delovnim obremenitvam. Zato je mogoče ob konceptu IKE uporabiti koncept
samoeksploatacije, ki ga je pred stoletjem razvil ruski agrarni ekonomist Aleksander
Vasiljevič Čajanov.
V prvem delu članka predstavljam najpomembnejše raziskave in zgodovinske vire o
izbrani tematiki; v drugem delu obravnavam integrirano kmečko ekonomijo v Sloveniji
s ptičje perspektive, tj. njene ekonomske in politične pogoje za obstoj; v tretjem
delu analiziram njen obseg, sledi sklep.
Literatura in viri za proučevanje polkmečkih gospodarstev v
Sloveniji pred gospodarsko reformo 1965
Literatura, ki zgodovino gospodarskega življenja na socialističnem podeželju
obravnava kot minuli proces, je v Sloveniji razmeroma redka. Poudarjam raziskave
Zdenka Čepiča in Žarka Lazarevića. Čepič je sestavil periodizacijo kmetijske
politike v Sloveniji v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki ji sledim
tudi v pričujočem članku: A) 1945–1953, s podobdobji: 1945–1948; 1949–1953; B)
1953–1964, s podobdobji: 1953–1956; 1957–1964. Drugo podobdobje Čepič povezuje z
državnim posegom v zemljiško lastnino, ko je bil uzakonjen novi zemljiški maksimum
na 10 ha, a tudi s sprijaznjenjem z zasebnim kmetom kot partnerjem države. Čepič, »Oris pojavnih oblik kmetijske
politike,« 176, 177. Zdenko Čepič, Agrarna reforma in
kolonizacija v Sloveniji 1945–1948 (Maribor: Obzorja, 1995).
Lazarević je v svoji razpravi razvil tezo, da je leta 1957 v Sloveniji in
Jugoslaviji v resnici prišlo do večjih sprememb v odnosu do kmeta kot v kmetijski
politiki. Ta je zasebnemu kmetijstvu po eni strani puščala proste roke, po drugi
strani pa ga je še vedno hotela trdno povezati v državni sektor. Tudi tako, da
samostojni kmetje do šestdesetih let niso imeli dostopa do zdravstvenega in drugega
zavarovanja, če niso bili zaposleni, kar je pomembno prispevalo k porastu mešanih
kmetij. Žarko Lazarević, »Kmetje in
zasebni gospodarski interes po letu 1945,« v: Nečakov zbornik.
Procesi, teme in dogodki 19. in 20. stoletja, Kornelija Ajlec et al.,
ur. (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
2018), 412–14.
Od starejših raziskav poudarjam Sumrak seljaštva agrarnega
ekonomista Dragana Veselinova in Kmetov vsakdan ruralne
sociologinje Ane Barbič, ki še vedno predstavljata najbolj pregledni zgodovini
kmetijstva/podeželja v povojni Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Veselinov, Sumrak seljaštva. Ana
Barbič, Kmetov vsakdan: položaj in prihodnost družinskih
kmetij na Slovenskem (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990).
Najpomembnejše statistične podatke, ki zadevajo problematiko (integriranega) kmečkega
gospodarstva v letih 1957–1965, sem dobil iz študije mešane strukture gospodinjstev
in kmečkih gospodarstev geografa Vladimirja Klemenčiča Vladimir Klemenčič, »Problemi mešane strukture
gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji,« Geografski
vestnik, 40 (1968). in raziskave Ekonomska in
družbena problematika polproletariata v SR Sloveniji. Pri slednji so zlasti
zanimivi izsledki ankete o ekonomskih aktivnostih in življenjskem standardu stotih
polkmečkih gospodarstev v Sloveniji v prvi polovici šestdesetih let in predstavitve
nekaterih podjetij, kjer so bili ti delavci zaposleni. Levstik [nosilec teme], »Ekonomska in družbena
problematika polproletariata,« 4 deli.
Pri uporabi arhivskih virov sem se omejil na dokumentacijo Občinskega komiteja Zveze
komunistov Slovenije (ZKS) Koper v letu 1965. SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a. e. 173, f. 455. Takrat je bila
živa polemika o preskrbi zasebnih kmetov z mehanizacijo. Za analizo koprskih razmer
sem se odločil zato, ker je na tamkajšnje kmečke želje in ambicije močno vplival
zgled iz sosednje Italije.
Pomemben vir so tudi časopisi iz tistega časa. Delo, na
primer, je namenilo veliko prostora kmetijski politiki in položaju kmetov. Posebej
zanimivi so mali oglasi, ki marsikaj povedo o življenjskem standardu, marginalnem
trgu delovne sile (pomoč pri gospodinjstvu) in zasebnem gospodarstvu nasploh.
Ekonomski in politični pogoji integrirane kmečke ekonomije v
Sloveniji v zgodnjih šestdesetih letih
Decembra 1959 je Delo navdušeno poročalo o podjetnosti treh
kmetov iz družin Horvat in Lanjšček, ki so v bližini Murske Sobote v zadrugo vložili
27 ha zemljišč in vsa gospodarska poslopja, sami pa so postali delavci na novem
zadružnem posestvu, ki naj bi z nekaj dodatnimi zakupi do pomladi obsegalo 100 ha.
Ko jih je novinar vprašal, zakaj jim ni bilo dovolj navadno sodelovanje z zadrugo,
so odgovorili, da si v tem primeru obetajo več: »Veliko posestvo je laže obdelovati
in laže povečevati hektarski donos kot na kmečkih njivah. Naši dohodki od dela in
najemnine ne bodo manjši, če ne večji, kot prej s posestva po kritju vseh
obveznosti.« Jože Petek, »Zadružno in
še vedno njihovo,« Delo, 5. 12. 1959, 3. Primer
družin Horvat in Lanjšček je predstavljal ideal za slovenske in jugoslovanske
komuniste predvojne generacije, v prvi vrsti za idejnega snovalca kmetijske politike
Edvarda Kardelja. Končni cilj socialistične kooperacije je bil postopno zlitje
majhnih družinskih posestev v zadružna gospodarstva, kjer bi se kmetje od drugih
delavcev ločili le po tem, da bi poleg plače prejemali tudi zemljiške rente, družilo
pa bi jih to, da bi bili vsi upravljavci.
Edvard Kardelj, O nalogah naše zadružne politike. Diskusija na
plenumu Glavne zadružne zveze FLRJ (Ljubljana: Cankarjeva založba,
1956), 14, 15. Ker pa se je revolucionarna oblast pri prvem poskusu
kolektivizacije ob koncu štiridesetih let še kar opekla, je tokrat ravnala mnogo
previdneje in pragmatično uvedla vrsto različnih možnosti kooperacije zasebnih
kmetovalcev z družbenim (zadružnim) sektorjem. Kmetje so zadrugi lahko pridelke samo
prodajali, dobili semena in gnojila z ugodnim kreditom, ki so ga odplačevali v
naturalijah. Temu so rekli kontrahiranje. Na voljo jim je bilo svetovanje, zadružni
delavci pa so jim v zameno za delitev prihodka priskočili na pomoč z mehanizacijo.
Kmetje so poleg tega imeli tudi možnost, da svojo zemljo oddajo zadrugi zgolj v
zakup. Čepič, »Oris pojavnih oblik
kmetijske politike«, 187–88. Veselinov, Sumrak seljaštva,
56 in 84. Zadruge so lahko tudi ignorirali. Ob tem je seveda treba
upoštevati, da sta se slovenska in jugoslovanska družba do začetka šestdesetih let
že močno spremenili. Razvoj samoupravljanja je takrat pomenil postopno
decentralizacijo gospodarstva, obnovila se je družbena kritika in odprle so se meje
z zahodnimi državami. Še vedno je potekala industrializacija, urbanizacija pa se je
ravno dobro začela. To je pomenilo, da so kmetje še vedno lahko prišli do zaposlitve
v mestih, kar jim je poleg stabilnih dohodkov prinašalo ugodnosti, na primer
zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Barbič je celo trdila, da so se
v Sloveniji po vojni lahko zaposlili vsi kmetje in kmetice, ki so to želeli. Barbič, Kmetov
vsakdan, 255. Če strnem: kmetom se je konec petdesetih in v
začetku šestdesetih let odprla vrsta priložnosti za pridobivanje dohodka in
vzdrževanje njihovega načina življenja. Porast polproletariata je bil odraz teh
možnosti. Eleganca strategije kombiniranja kmečkih prihodkov je bila v tem, da
pravzaprav ni izključevala prav nobene od možnosti, ki so se takrat ponujale.
Pravzaprav niti izbire družinHorvat in Lanjšček. Osnovna enota integrirane kmečke
ekonomije ni posameznik, temveč gospodinjstvo. Ni bilo ovire, da se kakšen
posameznik iz obeh družin ne bi za stalno zaposlil v neki tovarni, z zaslužkom pa bi
pomagal obnoviti hišo, kupil prvi avto, hladilnik ali celo postal solastnik vaške
gostilne. Resnici na ljubo je zgledu družin Horvat in Lanjšček sledilo najmanj
kmečkih gospodinjstev. Tako zelo malo, da jih ne zaznava nobena statistika, ki mi je
bila dostopna. Kar 45 odstotkov kmetov v Sloveniji se je v tistih letih zadovoljilo
s kontrahiranjem. Čepič, »Oris pojavnih
oblik kmetijske politike,« 188. Vse kaže, da je bilo to bolj ugodno
izhodišče za potencialno integriranje dohodkov.
Oblast in stroka sta do integrirane kmečke ekonomije gojili mešane občutke. Stroka je
do nje praviloma imela bolj pozitiven odnos, ker je v njej naposled spoznala tako
rekoč neobhodno stopnjo v dolgem procesu modernizacije. Polproletariat naj bi
obstajal toliko časa, dokler ne bodo premagane začetniške težave mlade
industrializacije in težave pri izgradnji družbenih obratov v kmetijstvu. Levstik, »Ekonomska in družbena problematika
polproletariata,« 2. del, 58. Mešana gospodinjstva so po eni strani
pomembno prispevala k družbeni stabilnosti, saj so na spontan in inovativen način
razreševala anomalije gospodarskega življenja. Toda te rešitve so bile lahko dobre
in učinkovite za ljudi, ki so sestavljali lastne družinske proračune, ne pa vselej
nujno tudi za direktorje podjetij in politike, katerih skrb je bilo lokalno oziroma
narodno gospodarstvo. Značilen primer so bile težave s kmetijstvom v občini Koper v
letih 1964–1965, tj. v času zagona gospodarske reforme. To je bil že čas, ko je
politika kmetijske kooperacije zamirala. Podiral se je njen temeljni člen, ki je bil
po Kardelju v zadružnem monopolu nad kmetijsko mehanizacijo. Kmet naj bi prišel do
traktorjev in druge tehnologije samo s pomočjo zadruge. Edvard Kardelj, Problemi socialistične
politike na vasi (Ljubljana: Cankarjeva založba in Glavna zadružna
zveza Slovenije, 1959), 254. Kardelja je bilo strah, da bi se del
zasebnih kmetov krepil na račun šibkejših. Ti bi postali nosilci investiranja
sredstev v mehanizacijo in modernizacijo kmetijstva. Lahko bi prišlo do
kapitalistične eksploatacije malega kmeta, kar bi zaostrilo razredna nasprotja na
podeželju in resno ogrozilo politično stabilnost v deželi. Kardelj, O nalogah naše zadružne
politike, 7, 8. Toda Dušan Barbič je kot predsednik v imenu
Skupščine občine Koper konec leta 1965 Centralnemu komiteju Zveze komunistov
Slovenije (CK ZKS) predlagal prav to, da se zasebnim kmetom zagotovijo ugodni
krediti za nakup drobne kmetijske mehanizacije, ki bi jo uvozili iz Italije. Kaj se
je zgodilo?
Po letu 1954, ko je Koprski okraj dokončno postal del Slovenije, je prišlo do velikih
investicij v industrijo. Lokalno prebivalstvo je zato začelo zapostavljati kmetijske
dejavnosti. Zadruge v Kopru, Izoli in Piranu niso bile zmožne vključiti opustelih
zemljišč, ker so bile njihove aktivnosti skoncentrirane ob izlivu rek, z izrazito
plantažnim sistemom. Obdelovanje opustelih zemljišč, raztresenih v zaledju obale, je
bilo negospodarno. Proizvodnja mesa, sadja in zelenjave je resno nazadovala, krepil
se je uvoz iz notranjosti države. Hkrati je Obala doživljala vzpon turizma. Leta
1958 so na meji pri Škofijah zabeležili 1,6 milijona prehodov, leta 1964 pa več kot
3,8 milijona. Izola je na primer leta 1955 beležila 6220 nočitev, od katerih je bilo
tujih samo 181, leta 1965 pa že 73.000, od katerih je bilo tujih več kot
polovica. SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a.
e. 173, f. 455, Predlog za rešitev problema opreme malega kmetijskega
proizvajalca z drobno kmetijsko mehanizacijo, 10. 12. 1965, 2 in 12.
Turisti so s seboj prinesli konvertibilno valuto. Lokalno kmetijsko gospodarstvo je
zaradi premajhnih tržnih presežkov po nepotrebnem izgubljalo velik del prihodka, ki
ga je odžiral uvoz hrane. Lokalni politiki so v tej neizkoriščeni priložnosti videli
eno izmed mogočih rešitev za težave industrije na Obali, ki se je prvič po vojni,
zaradi turbulenc uvajanja tržnih mehanizmov, znašla v položaju, ko je bilo treba
resno razmišljati o boljši racionalizaciji proizvodnje, skupaj z omejevanjem
zaposlovanja in celo z odpuščanjem. Na sestanku Občinskega komiteja (OK) ZKS Koper
se je maja 1965 pojavilo vprašanje, »kdo v rednem delovnem času, zaradi
popoldanskega dela izven podjetja ne daje na delovnem mestu dovolj od sebe«. SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a. e. 173, f.
455, Zapisnik seje Občinskega komiteja ZKS Koper, 28. 5. 1965, 7. V prvi
vrsti so bili problematični obrtniki, vendar ne samo oni. Sekretar OK ZKS Koper
Branko Gabršček je v svojem referatu pri vprašanju solidarnosti glede odpuščanja
nekoliko zajedljivo omenil, da se »pojavljajo komentarji iz sredine takoimenovanih
polproletarcev, polobrtnikov, polkmetov, ki tudi omenjajo solidarnost ne glede na
to, da jim bitka za produktivnost ogroža sedanji privilegirani položaj«. SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a. e. 173, f.
455, Uvodne misli za razpravo (sekretar Branko Gabršček) na seji Občinskega
komiteja ZKS Koper, 28. 5. 1965, 4. Takih ljudi ni bilo malo. Leta 1966
je bilo v Občini Koper 3605 kmečkih gospodarstev, od katerih je bilo 379 nekmečkih
gospodinjstev, kjer je šlo samo za posest brez ekonomsko relevantne kmetijske
dejavnosti, mešanih gospodinjstev pa kar 2035, kar pomeni, da so imela vsaj enega
družinskega člana, ki je bil zaposlen izven kmetijstva. Klemenčič, »Problemi mešane strukture gospodinjstev in
kmečkih gospodarstev v Sloveniji,« 28. V tem kontekstu so na sestanku
podali stališče, da je treba povečati zaposlovanje v kmetijstvu, kar bi dosegli
tako, da bi »aktivirali osnovna sredstva privatnih kmetov«. SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a. e. 173, f. 455, Zapisnik
seje Občinskega komiteja ZKS Koper, 28. 5. 1965, 7 in 13. Zasebni kmetje
so torej potrebovali lastno mehanizacijo, zlasti traktorje.
To stališče je v svojem pismu CK ZKS ponovil tudi Dušan Barbič, ki je bil tudi sam
prisoten na omenjenem sestanku OK ZKS Koper. Dostopnost moderne kmetijske tehnike bi
po njegovem mnenju prepričala mlade, da bi ostali na kmetijah. Povedal je tudi, da
ljudje z Obale zelo dobro poznajo položaj v Italiji, kjer imajo kmetje dovolj
mehanizacije. Kljub trdnemu stališču Kardelja in ZK, da naj bo tehnika dostopna samo
s pomočjo zadruge, so začeli kmetje v Jugoslaviji traktorje postopoma kupovati že od
sredine petdesetih let dalje. V glavnem so to bili odpisani zadružni traktorji.
»Ugodno prodamo traktorje za kmetijstvo in prevozništvo. Vozila so generalno urejena
in registrirana za leto 1960«, je pisalo v malem oglasu v Delu.
Delo, 15. 5. 1960, 16. A take ponudbe so bile v
tistem času še velika redkost, zlasti v primerjavi z razmeroma solidnim tržiščem
rabljenih osebnih avtomobilov in mopedov. Do leta 1967, ko so z zveznim zakonom
kmetje tehniko lahko tudi uradno prosto kupovali, je bila v Jugoslaviji v zasebni
lasti že ena četrtina vseh traktorjev.
Veselinov, Sumrak seljaštva, 35, 59 in 154. V
koprski občini je bil vozni in strojni park zasebnih kmetov leta 1965 izjemno
skromen. Obsegal je vsega 9 traktorjev, 78 kosilnic, 48 frez, 5 žag in 7 prikolic. V
izolski občini nihče ni imel traktorja, v piranski pa sta bila v zasebni lasti samo
dva. Stroški za nakup majhnega italijanskega traktorja do 15 KS, ki so bili za Istro
najprimernejši in jih v Jugoslaviji takrat sploh še niso izdelovali, so bili za
zasebnike ogromni. Tak traktor je stal 800.000 italijanskih lir, kar je z
20-odstotno carino znašalo 1.920.000 din.
SI AS 1589/IV, t. e. 1664, a. e. 173, f. 455, Predlog za rešitev problema opreme
malega kmetijskega proizvajalca z drobno kmetijsko mehanizacijo, 10. 12. 1965,
3, 4. Predsednik Občinske skupščine Koper Barbič je navedel vrsto
argumentov, zakaj zasebni kmetje potrebujejo ugodne kredite, da bi nabavili moderno
tehniko. Verjetno pa je od vsega najbolj šokirala njegova trditev, da »eventualna
bojazen, da bi mehanizacija pripeljala do izkoriščanja človeka po človeku ni
utemeljena«. Primeri iz konkretne prakse so v resnici vsiljevali prav nasproten
sklep! Ker velika večina kmetov ni mogla priti do mehanizacije, so ambiciozni med
njimi v »precejšnji meri« začeli najemati nekvalificirano delovno silo iz
proizvodnje, ki jim je priskočila na pomoč v popoldanskem času. In ne brez uspehov,
kot je poročal Barbič, čeprav je prav njegova računica razlike stroškov med strojnim
in ročnim obdelovanjem zemlje nakazovala na skrajno neracionalnost takega
podjetništva. Delo, ki ga opravi 8 koscev za 32.000 din, bi po njem opravil stroj v
3–4 urah za 2000 din na uro, tj. za 6000–8000 din. Visoka cena proizvodnje se je
kajpak odražala v visokih prodajnih cenah na tržišču. Ibid., 4. Ker pa je na tem tržišču obstajal
deficit kmetijskih pridelkov, se je kmetom tako poslovanje očitno vendarle izplačalo
(očitno bolj, kot če bi najeli zadružno mehanizacijo; a treba je upoštevati, da je
te tudi zadrugam primanjkovalo). Lokalnemu in narodnemu gospodarstvu se vsekakor ni.
Taka proizvodnja ni bila sposobna zagotavljati zaželenih tržnih viškov, dvigovala je
cene, ki so koristile le posameznim kmetom. Glede na prej navedene opazke pa je
morda škodila tudi podjetjem, ker je v popoldanskem času izčrpavala njihovo delovno
silo. Res je, da je tako delo najbrž kompenziralo nizke dohodke nekvalificirane
delovne sile v Tomosu in Luki Koper, kar je bilo za podjetja ugodno, vendar je
hkrati tudi slabšalo njihovo produktivnost v rednem delovnem času.
Postavlja se vprašanje, kdo so bili nekvalificirani delavci, ki so popoldan delali na
zasebnih kmetijah. Barbič tega ne pove. Čeprav lokalnih prebivalcev seveda ni mogoče
izključiti, obstaja velika verjetnost, da so najpomembnejši bazen te delovne sile
predstavljali ljudje iz drugih delov Jugoslavije. Ta delovna sila je bila takrat
zelo mobilna, kar pomeni, da si v tistem času na slovenski obali verjetno še ni
ustvarila trdnih gospodinjstev/gospodarstev in je zato imela popoldan več časa od
lokalnih polkmetov. V občini Koper se je leta 1964 namreč prijavilo 2690 ljudi iz
drugih jugoslovanskih republik, toda 2720 jih je istega leta že odšlo drugam. Lev Centrih, »'Maribor ob morju.' Zveza
komunistov Slovenije in vprašanje poselitve koprskega okraja v letih 1945–1965,«
Dve domovini, 50 (2019): 159. Če ta hipoteza
drži, potem lahko na tej točki sklenem, da je v Sloveniji v tistem času mogoče
govoriti o dveh osnovnih pojavnih oblikah integrirane kmečke ekonomije. Prva oblika
je zadevala gospodinjstva, katerih izhodišče je bilo lokalno kmečko okolje/posestvo,
druga oblika pa migrantske delavce in njihova gospodinjstva. V drugem primeru je
trdno izhodišče ekonomskih aktivnosti teže določiti.
Obseg integrirane kmečke ekonomije v Sloveniji v predreformnem
obdobju
Klemenčič je pri svoji raziskavi o mešanih kmečkih gospodarstvih uporabil popis
kmetijstva za Slovenijo iz leta 1960, popis prebivalstva iz leta 1961 in relevantno
oceno stanja Zavoda za statistiko SRS za leto 1966. V letih 1961–1966 je število
vseh gospodinjstev v Sloveniji naraslo za 9 odstotkov: od 456.030 na 489.482;
nekmečka gospodinjstva so narasla za kar 25 odstotkov: od 276.190 na 347.703;
število mešanih delavsko-kmečkih gospodinjstev je nazadovalo za kar 24 odstotkov: od
87.390 na 66.442; čistih kmečkih gospodinjstev je bilo manj za 8,9 odstotka: od
92.701 na 84.445. Klemenčič, »Problemi
mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji,« 30.
Število zasebnih kmetijskih obratov se v tem času ni bistveno spremenilo, povečal se
je le delež zemljišč, ki so jih kmetje dali v najem družbenim kmetijskim kombinatom.
Leta 1961 je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kmetijskim sektorjem v
Sloveniji tako, da je prvi obvladoval 72 odstotkov vseh zemljiških površin, drugi pa
28 odstotkov; leta 1966 je družbeni sektor obvladoval 31 odstotkov vseh zemljišč.
Ibid., 44, 45. Najbolj splošna
Klemenčičeva ugotovitev v zvezi s tem procesom je bila naslednja: »Zemlja postaja v
razliko od preteklosti, ko je bila kmečkim, pa tudi velikemu delu nekmečkih
gospodinjstev osnova za preživljanje, le dodatni vir in sredstvo za različne oblike
špekulacij.« Ibid., 26.
Integrirane kmečke ekonomije v resnici ne smemo iskati samo med mešanimi
delavsko-kmečkimi gospodinjstvi. Klemenčič je namreč opozoril, da je šlo pri čistih
kmečkih gospodinjstvih vse pogosteje za hribovska in/ali ostarela gospodinjstva, ki
so se pretežno preživljala z raznimi socialnimi podporami, vendar tudi s pomočjo
njihovih družinskih članov, ki so si delo poiskali drugje. Pri nekmečkih
gospodinjstvih pa je šlo zelo pogosto za opravljanje storitvenih dejavnosti (npr.
prevozništva, gostinstva, obrti) na ekonomski osnovi bivšega kmečkega obrata. Ibid., 30 in 47. Najbolj splošno bi
zato lahko rekli, da gre skoraj pri vseh tipih kmečkih gospodinjstev za takšno ali
drugačno integriranje dohodkov/virov. Statistične tipologije, ki so se po drugi
svetovni vojni uveljavile v različnih državah in mednarodnih organizacijah (OECD,
FAO), kot so mešana kmetija (s podkategorijami), čista kmetija, nekmečko
gospodinjstvo, ostarela kmetija itd., nam podajajo ključ za različne oblike,
strategije, možnosti in tudi pogostosti integriranja kmečkih dohodkov. Za zgodovino tipologij kmetij v različnih
državah gl. Matija Kovačič, Tipi kmetij v Sloveniji in njihove
značilnosti (Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 1983), 25–40.
Klemenčičeve ugotovitve lepo dopolnjuje delo agrarnega ekonomista Filipa Uratnika, ki
se je vprašal, kje v Sloveniji je po drugi svetovni vojni živela delovna sila. Po
njegovi raziskavi je leta 1953 na podeželju živelo: 61 odstotkov rudarjev, 55,5
odstotka industrijskih delavcev, 98,5 odstotka poljedelskih proizvajalcev, 90
odstotkov gozdarskih delavcev, 70 odstotkov gradbenih delavcev, 56,5 odstotka
železničarjev in ostalih prometnih delavcev, 21,4 odstotka trgovskih uslužbencev,
65,5 odstotka obrtnikov in obrtnih delavcev, 40,9 odstotka delavcev v uslužnostnih
poklicih, 35,6 odstotka nameščencev v upravi in 61,8 odstotka nezaposlenih oseb z
lastnimi dohodki. Levstik, »Ekonomska in
družbena problematika polproletariata,« 2. del, 14. Napredovanje
urbanizacije je v naslednjem desetletju marsikaj spremenilo. Kljub temu pa je celo
leta 1981, ko je bilo v Sloveniji samo še 9,2 odstotka kmečkega prebivalstva, kar 58
odstotkov vseh ljudi še vedno živelo na podeželju. Barbič, Kmetov vsakdan, 296.
Pri teh podatkih se zastavlja vprašanje dejanskega pomena zemlje, nepremičnin in
povezanega inventarja pri integraciji dohodkov ruralnih gospodinjstev. V letih
1962–1964 je imela Opekarna v Gornji Radgoni 92 stalno zaposlenih. Od teh je bilo 14
polproletarcev zemljiških posestnikov, med katerimi so trije posedovali celo nad 5
ha zemlje, 18 jih je živelo v skupnem gospodinjstvu z bližnjimi sorodniki, vsi
ostali pa so imeli v zakupu od 10–15 arov zemlje, deloma od podjetja, deloma od
lokalnih kmetov. Dvaintrideset polproletarcev se je vsak dan vozilo v službo.
Podjetje takrat še ni imelo dovolj lastnih stanovanj, mesečna najemnina stanovanja v
Gornji Radgoni pa je znašala od 3000–4000 din na mesec, kar se je delavcem vozačem
zdelo predrago. Povprečni mesečni dohodek v podjetju je bil takrat 25.540 din,
nekvalificirani delavci pa so dobivali 22.235 din. Kvalificirani delavci, ki so
živeli več kot 10 km stran, so dobili dodatek. Levstik, »Ekonomska in družbena problematika polproletariata,« 2. del,
71, 72. Posest nepremičnine več kot očitno ni bila brez pomena za
družinski proračun. Ljudje so se tega očitno še kako zavedali. Anketa stotih
polproletarskih gospodarstev z različnih koncev Slovenije iz leta 1963 je denimo
pokazala, da si je vsako peto gospodinjstvo po vojni zgradilo novo hišo. Na
anketiranih gospodarstvih je bilo v povprečju 30 odstotkov vseh njihovih članov v
stalnem delovnem razmerju, 87 odstotkov od teh stalno zaposlenih pa je po službi
delalo še na domači kmetiji. Investirali so tudi v gospodarska poslopja, zemljo in
inventar. Navedeni zneski veljajo za vsa anketirana gospodinjstva skupaj: 79 jih je
v gospodarske zgradbe vložilo več kot 48 milijonov din; v stroje je vlagalo 22
gospodinjstev, in sicer 3,6 milijona din, 32 jih je v nove nasade vložilo nekaj več
kot 3,6 milijona din, v izboljšavo zemlje pa jih je investiralo samo 7, in sicer
214.000 din. Raziskovalci so poudarili, da gospodinjstva nimajo možnosti nakupa vseh
strojev, ki jih potrebujejo. Ibid., 43, 59
in 62. Od kod polproletarcem sredstva za te investicije? Po anketi le 3
od 100 posestev niso ničesar prodajala na trgu. V povprečju je njihov dohodek od
dela na domačem gospodarstvu znašal 42 odstotkov od skupnega dohodka, v ta delež pa
je vključena tudi tržna vrednost živil, ki so jih potrošili doma. Le četrtina
gospodarstev ni na noben način sodelovala z zadrugami. Zadružno mehanizacijo so
najemali zlasti polproletarci na manjših posestvih ali brez lastne vprežne živine.
Mnogi pa so ocenili, da se bolj splača najemati vprego pri sosedih, saj so uslugo
lahko poravnali z delom. Ibid., 42 in 54.
Raziskovalci so izračunali, da je pri vzorcu 100 gospodinjstev povprečni
narodni dohodek na eno polnovredno delovno silo na domačem polproletarskem
gospodarstvu leta 1963 znašal 282.000 din. Za primerjavo je bil leta 1960 narodni
dohodek na zaposlenega v zasebnem kmetijstvu v Sloveniji 218.000 din. Ibid., 52. Anketirani polproletarci
so bili zaposleni v naslednjih podjetjih: Tovarna elektroporcelana Izlake, Rudnik
rjavega premoga Zagorje, Tovarna celuloze Videm Krško, Rudnik Mežica, Jeklarna v
Ravnah na Koroškem, Opekarna v Gornji Radgoni in Jeklarna Jesenice.
Avtorji citirane raziskave so v zaključku poudarili pozitiven pomen zasebne zemljiške
posesti in polproletariata za socialistično narodno gospodarstvo. Zapisali so, da je
država v začetni, a tudi kasnejši fazi industrializacije tako prihranila veliko
investicijskih sredstev na račun počasnejšega razvoja urbanizacije. Levstik, »Ekonomska in družbena problematika
polproletariata,« 3. del, 147, 148. Pa ne samo to. Polproletarci so
predstavljali bazen najcenejše delovne sile za industrijo: »Čisti proletarci bi
težko zdržali pri tako nizkih osebnih dohodkih in brez stanovanj.« Levstik, »Ekonomska in družbena problematika
polproletariata,« 2. del, 74. Toda ista raziskava je opozorila na
dejstvo, da se veliko kmetov dnevno vozi iz Dolenjske in Zgornje Savinjske doline na
delo v ljubljanski Litostroj, za kar nekateri dnevno porabijo tudi več kot štiri
ure. Litostroj je z 19 turističnimi avtobusi v tistem času na delo in nazaj dnevno
prevažal več kot 950 svojih delavcev. Tisti zaposleni, ki so živeli na najbolj
vzhodnem delu občine Trebnje, so odšli peš od doma že ob dveh zjutraj, da so ob 4.00
ujeli avtobus za Ljubljano, samo za pot so dnevno porabili tudi osem ur. Ibid., 12, 70 in 73. To je nedvomno
vplivalo na slabšo produktivnost delavcev, za podjetje pa je pomenilo tudi nemajhne
dodatne stroške za prevoze.
V prejšnjem razdelku sem na primeru položaja v koprski občini opozoril na zajedljiv
odnos do polkmetov, ki se je pojavil ob debati glede odvečne delovne sile v
podjetjih. Avtorji citirane raziskave so v približno istem času enak pojav zasledili
tudi drugod po Sloveniji: »Pred polproletarce marsikje postavljajo zelo ostre
alternative, češ, da prihaja čas, ko se bo treba odločiti: ali služba ali kmetija.
Take zaostritve nastopajo predvsem tamkaj, kjer se pospešeno razvijajo družbeni
kmetijski obrati.« Ibid., 75. Po
drugi strani so isti raziskovalci ugotovili, da marsikje zelo cenijo delovno silo s
podeželja in da očitki, ki se pojavljajo v zvezi z njeno učinkovitostjo,
najpogosteje ne držijo. Celo nasprotno. V Opekarni v Gornji Radgoni so zabeležili
oceno, »da so polproletarci, ki so trdo živeli na svojem koščku zemlje tudi v soc.
sektorju boljši gospodarji, kakor nekateri (ne trdimo, da vsi), ki so ves čas živeli
pod zaščito pravic soc. del. človeka«.
Ibid., 71. Filip Uratnik je po drugi strani navajal ostra stališča iz
neke vsejugoslovanske študije iz leta 1961 z naslovom »Proizvodni i ekonomski
problemi daljnega razvoja kmetijstva«, kjer so zapisali, da je polkmet privilegiran
sloj, ker uživa socialno zaščito, otroške dodatke, prosto stanovanje in lastne
pridelke »zastonj«. Takega kmeta bi bilo treba bolj obdavčiti, mu ukiniti otroške
dodatke in druge ugodnosti. Levstik,
»Ekonomska in družbena problematika polproletariata,« 3. del, 95. Tudi v
tem primeru gre za podobna opažanja, kot so se pojavila v koprskem primeru, in
Uratnik jih je odločno zavrnil. Kot je zapisal Lazarević, so bile zdravstveno,
pokojninsko in invalidsko zavarovanje tiste dobrine, ki so pomembno spodbujale
razvoj mešanih kmetij. Lazarević, »Kmetje
in zasebni gospodarski interes po letu 1945,« 414. Kmetje so v Sloveniji
prvo možnost za zdravstveno zavarovanje dobili šele leta 1959 oziroma 1960, ki pa še
zdaleč ni krilo vseh stroškov oskrbe. Pri ambulantnih posegih je predvidevalo
25-odstotno participacijo zavarovanca, pri bolnišnični oskrbi pa celo 50-odstotno.
Zavarovanje je stalo 1200 din na leto. Takrat je bila v Sloveniji več kot polovica
vsega prebivalstva izven splošnega in obveznega zdravstvenega varstva. »Zdravstveno zavarovanje na vasi,« Delo, 27. 11. 1959, 1, 2. Miha Počrvina, »Zdravstveno
zavarovanje kmetijskih proizvajalcev,« Dolenjski list, 4.
2. 1960, 1 in 2. Širitev pravice do zdravstvenega zavarovanja je
potekala vzporedno s povečevanjem zmogljivosti zdravstvenega sistema. Oblast je
dajala prednost zaposleni (posebej industrijski) delovni sili. Leta 1950 je v
Sloveniji na enega zdravnika prišlo 2.234 ljudi, leta 1964 pa 1.029. Za primerjavo
je bilo v Veliki Britaniji leta 1963 to razmerje 1 : 840, v Avstriji 1 : 560, v
Italiji (1961) pa 1 : 610. SI AS 1589, t.
e. 218, Medrepubliški odnosi iz ekonomskega aspekta, julij 1967, 3 in 26.
Neenakopraven dostop do zdravstvenega zavarovanja je postal tudi politično
nevzdržen. Koliko so spremembe v letu 1959/1960 stvari v tem pogledu bistveno
obrnile na bolje, je težko reči. Dejstvo je, da je takrat redno delovno razmerje
ponujalo boljšo košarico socialnih in zdravstvenih storitev, zato ni nenavadno, da
se je tako veliko kmetov tudi iz tega razloga odločilo za dodatno zaposlitev izven
gospodinjstva. Le ugibam lahko, ali se je oblast za prvo kmečko zdravstveno
zavarovanje v letu 1959, ki je bilo z novim zakonom nadgrajeno leta 1965, Veselinov, Sumrak
seljaštva, 108. odločila tudi zato, da bi nekoliko upočasnila
porast zaposlovanja kmetov izven njihovih osnovnih dejavnosti.
Sklep
Rudnik rjavega premoga v Zagorju je imel leta 1964 zaposlenih 1800 delavcev, od
katerih se je iz bližnjih in bolj oddaljenih krajev na delo prevažalo 600 delavcev.
To so bili kmečki gospodarji, njihovi sinovi ali pa vrtičkarji. Skoraj vsi so bili
kopači, zato so zelo dobro zaslužili, mesečno več kot 40.000 din. Če so za vožnjo
porabili več kot 1500 din, jim je razliko pokril rudnik. Uprava je bila nad njimi
navdušena: »[N]ajtežja dela v rudniku opravljajo prav ti polproletarci, ki so od
malega navajeni skromnega življenja in trdega dela in katerim predstavlja rekreacijo
po jamskem delu še delo na malih kmečkih gospodarstvih v težkih terenih zasavskih
hribov.« Levstik, »Ekonomska in
družbena problematika polproletariata,« 2. del, 67. Upravniki se
verjetno niso šalili. Od 100 anketiranih gospodinjstev si je potovanje, tj.
počitnice, privoščilo le 7. Vsi ostali so letni dopust koristno porabili za
»rekreacijo« na domačem posestvu. Ibid.,
61. Upravniki rudnika so imeli najbrž prav, da so bili njihovi delavci
vajeni skromnega in težkega življenja. Toda skromno bi lahko mnogi izmed njih živeli
že samo na svojih kmetijah. Tudi nekvalificirani delavci obalnih industrijskih
podjetij bi verjetno lahko životarili ob svojih plačah. Kljub temu so se prvi
odločili še za naporno delo pod zemljo, drugi pa za popoldansko košnjo pri lokalnem
ambicioznem kmetu. Temeljna motivacija za kombiniranje dohodkov je pri veliki večini
teh ljudi vsekakor bila zadovoljitev potreb njihovih gospodinjstev. Obseg teh potreb
je bil po eni strani odvisen od števila želodcev nekega gospodinjstva, a gotovo tudi
nič manj od kulturnih norm ali fantazij lokalne skupnosti in širše družbe, katere
ideal je takrat že bilo potrošništvo. Viri, ki jih navajam v pričujočem članku,
nedvoumno govorijo o tem, da so polkmetje za zadovoljevanje svojih potreb bili
pripravljeni investirati neverjetno veliko svojega časa in telesnih moči. Nekateri
primeri vsiljujejo vtis, da za mnoge življenje onstran dela skoraj ni obstajalo.
Podjetnost je bila ena izmed tistih vrednot, ki jo je socializem podedoval iz dobe
kapitalizma. V socializmu je vsaj deklarativno veljalo načelo, da je edino merilo
posameznikovega materialnega položaja njegovo delo. Začeti iz »nič« in uspeti je
bilo zato v resnici bolj pisano na kožo socializmu kot kapitalizmu. Prizadevni
posamezniki ali gospodinjstva, ki so inovativno kombinirali različne priložnosti za
zaslužek, zato niso bili problematični. Nasprotno. Videli smo, da so kmete delavce
zaradi njihovega odgovornega ravnanja v službi včasih postavili celo za zgled.
Oblast se je nazadnje sprijaznila celo s tem, da so kmetje dobili lastne traktorje
in občasno najemali delovno silo. Toda v Delu so takrat v
luči problema dnevne migracije v ljubljanski Litostroj zapisali: »Stroji počivajo 16
ur – ljudje pa ne, ker imajo z vožnjo in hojo vred dvojni delavnik.«
Delo, 9. 4. 1964. Cit. v: Levstik, »Ekonomska in družbena
problematika polproletariata,« 2. del, 74. Socializem je bil družba, ki
je zelo cenila delo, vendar samo v kontekstu napredka proizvajalnih sil, ki bi
lajšal in krajšal človekovo delovno obremenitev. Drugače kot konservativizem je
socializem zavračal garanje in trpljenje kot vrednoti sami na sebi. Karl Marx je
zapisal, da je temeljni pogoj družbe prihodnosti krajšanje delovnega dne. Karl Marx, Kapital.
Kritika politične ekonomije. Celotni proces kapitalistične produkcije,
3. zvezek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973), 913,
914. Moderni socializem je v 19. stoletju nastal z gibanjem za osemurni
delavnik. Zgodnja šestdeseta leta pa so bila obdobje, ko so v Jugoslaviji in drugod
ideologi in kritični intelektualci ponovno brali Marxa in se navduševali nad
humanističnimi razsežnostmi njegovih misli. Tudi iz tega razloga so celo naklonjeni
opazovalci na podjetništvo integrirane kmečke ekonomije gledali z mešanimi
občutki.
Zaradi primerov težkih delovnih obremenitev lahko govorimo tudi o samoeksploataciji
kmečkega gospodarstva, kot jo je razumel ruski agrarni ekonomist Čajanov. Gre za
specifično obliko ekonomije, ki se od tipičnega kapitalističnega podjetništva
razlikuje po vrednotenju človekovega dela. Pri računanju, načrtovanju profita
kapitalističnega podjetja človekovo delo v obliki mezde nastopa enako kot vse druge
stroškovne postavke – v denarju, kot na primer reprodukcijski material, ogrevanje,
najemnina poslovnih prostorov itd. Tudi kmečko gospodinjstvo lahko temelji na
poslovnem računu, načrtovanju profita ali materialnih koristi, vendar s to razliko,
da dela svojih članov na lastnem družinskem gospodarstvu praviloma ne meri v
denarju. Zato je v primerjavi s kapitalističnim podjetjem razpolaganje s časom
gospodinjstva lahko popolnoma negospodarno. Navzven se običajno kaže v neskončnem
garanju, uporabljanju primitivne tehnologije in odrekanju v imenu lepše
prihodnosti. Prim. Henry Bernstein, Class Dynamics of Agrarian Change (Hallifax in Winnipig:
Fernwood Publishing, 2010), 94. Alexander Vasilevich Chayanov, »Peasant Farm
Organization,« v: A. V. Chayanov on The Theory of Peasant Economy, Daniel Thorner et al., ur. (Homewood: The American Economic
Association, 1966), 70–89. Enako kot pri kapitalističnem podjetju seveda
tudi tukaj obstajata možnosti za neuspeh in celo propad. Druga pomembna razlika med
kapitalističnim podjetjem in kmečkim gospodinjstvom je v tem, da pri prvem
daljšanje/krajšanje delovnega dne vsaj v zadnji instanci regulira razredni boj (npr.
za osemurni delovnik), pri drugem pa je delovni čas precej odvisen od solidarnosti
znotraj družinskega omrežja (družinska dogovorna ekonomija), razporeditve moči
znotraj tega, patriarhalnega gospostva in/ali odpora proti njemu, in to v neskončni
vrsti pojavnih oblik, kot na primer v družinskih prepirih, spodbijanju moške
avtoritete, alkoholizmu, nasilju, zakonski nezvestobi, svobodni spolnosti, krivicah
pri dediščini, izselitvah v mesto/tujino, pobegih, ustanavljanju ločenih
gospodinjstev itd. V našem primeru imamo razmerje med poslovnim modelom kmečkega
gospodinjstva in socialističnim – samoupravnim podjetjem. Slovenska podjetja
šestdesetih let so enako kot kapitalistična podjetja na zahodu temeljila na mezdnem
delu. Zato so politiki in gospodarstveniki po eni strani hvalili prizadevnost in
domnevno skromnost polproletarcev, po drugi strani pa so jih nemalokrat sumili, da
se zaradi popoldanskega dela ne trudijo dovolj. A hkrati je bilo samoupravno
podjetje tudi družbeno odgovorno podjetje, ki se je moralo brigati za standard
svojih delavcev in širše skupnosti. Težava je bila v tem, da je projekt
socialističnega samoupravljanja podjetjem naložil poslanstvo, ki mu še dolgo v
šestdeseta leta preprosto niso bila kos. Najbolj je bilo to razvidno pri gradnji
stanovanj. Integrirana kmečka ekonomija je takrat v tem pogledu razbremenjevala
socialistična podjetja, a jih hkrati tudi obremenjevala s stroški za mobilnost
delovne sile.
Viri in literatura
Arhivski viri
- SI AS, Arhiv Republike Slovenije:
- SI AS 1589, CK ZKS.
- SI AS 1589/IV, CK ZKS.
Časopisni članki
Delo, 15.5. 1960. »Mali oglasi.«
Delo, 27. 11. 1959. »Zdravstveno zavarovanje na vasi.«
Petek, Jože. »Pokojnine že – a prispevki?« Delo – Sobotna
priloga, 19. 4. 1969.
Petek, Jože. »Zadružno in še vedno njihovo.« Delo, 5.
12. 1959.
Počrvina, Miha. »Zdravstveno zavarovanje kmetijskih proizvajalcev.« Dolenjski list, 4. 2. 1960.
Literatura
Barbič, Ana. Kmetov vsakdan: položaj in prihodnost
družinskih kmetij na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba,
1990.
Bernstein, Henry. Class Dynamics of Agrarian Change.
Hallifax in Winnipig: Fernwood Publishing, 2010.
Centrih, Lev. »‟Maribor ob morju.” Zveza komunistov Slovenije in vprašanje
poselitve Koprskega okraja v letih 1945 – 1965.« Dve
domovini, 50 (2019): 147–62.
Chayanov, Alexander Vasilevich. »Peasant Farm Organization.« V: A. V. Chayanov on The Theory of Peasant Economy, Daniel
Thorner, Basile Kerblay in R. E. F. Smith ur., 29–269. Homewood: The American
Economic Association, 1966.
Čepič, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji
1945–1948. Maribor: Obzorja, 1995.
Čepič, Zdenko. »Oris pojavnih oblik kmetijske politike v letih 1945–1960.« V:
Preteklost sodobnosti: izbrana poglavja slovenske novejše
zgodovine, Zdenko Čepič ur., 175–88. Ljubljana: Inštitut za novejšo
zgodovino, 1999.
Kardelj, Edvard. O nalogah naše zadružne politike. Diskusija
na plenumu Glavne zadružne zveze FLRJ. Ljubljana: Cankarjeva založba,
1956.
Kardelj, Edvard. Problemi socialistične politike na vasi.
Ljubljana: Cankarjeva založba in Glavna zadružna zveza Slovenije,
1959.
Klemenčič, Vladimir. »Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih
gospodarstev v Sloveniji.« Geografski vestnik, 40 (1968):
19–52.
Klemenčič, Vladimir. »Regionalni procesi in kmetijstvo v Sloveniji.« Teorija in praksa, 4 (1965): 604–14.
Kovačič, Matija. Tipi kmetij v Sloveniji in njihove
značilnosti. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 1983.
Lazarević, Žarko. »Kmetje in zasebni gospodarski interes po letu 1945.« V: Nečakov zbornik. Procesi, teme in dogodki 19. in 20.
stoletja, Kornelija Ajlec, Bojan Balkovec in Božo Repe ur., 399–417.
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2018.
Lazarević, Žarko. »Integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi
industrializacije.« V: Preživetje in podjetnost. Integrirana
kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes, Aleksander
Panjek in Žarko Lazarević ur., 189–215. Koper: Založba Univerze na Primorskem,
2018.
Levstik, Jože. »Ekonomska in družbena problematika polproletariata v SR
Sloveniji.« Poročilo Skladu Borisa Kidriča, 4 deli. Kmetijski inštitut Slovenije
in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 1964.
Marx, Karl. Kapital. Kritika politične ekonomije. Celotni
proces kapitalistične produkcije, 3. zvezek.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973.
Panjek, Aleksander, Jesper Larsson in Luca Mocarelli, ur. Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia
and Beyond. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017.
Panjek, Aleksander. »Od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije.« V:
Preživetje in podjetnost. Integrirana kmečka ekonomija na
Slovenskem od srednjega veka do danes, Aleksander Panjek in Žarko
Lazarević ur., 15–50. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018.
Veselinov, Dragan. Sumrak seljaštva. Beograd:
Ekonomika, 1987.
Lev Centrih
PART-TIME FARMERS AND THE SOCIALIST STATE:
INTEGRATED PEASANT ECONOMY IN SLOVENIA BETWEEN 1957 AND
1965
SUMMARY
The article deals with the phenomenon of part-time farmers and their households in
the socialist Slovenia between 1957 and 1965. Politicians, managers, and social
scientists would often label this labour force as “semi- proletarians”, while their
co-workers sometimes referred to them simply as “farmers”. The phenomenon of
part-time farmers was so common at the time that entire industries were supposedly
heavily dependent on them. The official assessment regarding this untypical
workforce was not unequivocal: on the one hand, companies and the Slovenian national
economy as a whole benefited by delaying investments in housing and increasing
wages, while, on the other hand, these workers were problematic due to exhaustion
and sometimes also poorer labour productivity. The concept of integrated peasant
economy, recently developed by the economic historian Aleksander Panjek, best
describes the realities of the Slovenian countryside in the early 1960s. It stands
for equal assessment of distinguished economic activities and avoids stereotypes
about the passivity and fragility of peasant households. It was not pure survival
that motivated Slovenian peasants to combine several economic activities, but rather
the aspirations for better social status and the improvement of the living standard.
The Yugoslav socialist society at the time entered the period of consumerism, while
the opening of borders with the Western countries boosted fantasies about what the
good life and social standard were supposed to be. The article provides several
examples of how peasants were ready to bear heavy workloads in order to meet their
aspirations and the needs of their households. The concept of self-exploitation,
developed by the Russian agrarian economist Alexander Vasilevich Chayanov in the
1920s, has been additionally employed in order to grasp this reality.