No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Med najbolj občutljivimi in hkrati
zahtevnimi nalogami v okviru oblikovanja državne oblasti Države Slovencev,
Hrvatov in Srbov je bilo oblikovanje obrambnega sistema in oboroženih sil kot
njegovega najpomembnejšega elementa. Tveganje političnega dejanja razglasitve
neodvisne države je bilo oktobra 1918 tisto, ki je narekovalo zelo zadržane
priprave. Tako je državno vodstvo šele z dnem ustanovitve države začelo
vzpostavljati elemente obrambnega sistema. Izhajalo je iz prevzema dotedanjega
obrambnega sistema Avstro-Ogrske, skupaj z zakonodajo, nato pa ga je pod
pritiskom okoliščin tudi prilagajalo in poenostavilo. Upravljalo ga je
distributivno, po poverjeništvih za narodno (o)brambo v Zagrebu (centralno in za
Kraljevino Hrvaško), v Ljubljani in Sarajevu. Vlada Narodnega vijeća je izhajala
iz postulata enotnega obrambnega sistema z enotno vojsko, sestavljeno iz treh
(pozneje štirih) vojaških poveljstev za slovenske dežele, Kraljevino in Bosno in
Hercegovino. Narodna vlada SHS v Ljubljani je z upravno opredelitvijo svojega
področja delovanja po 19. novembru 1918 neposredno prevzela vse vodenje vojaških
zadev in obrambnega sistema, strnila vse tri veje avstrijskih oboroženih sil v
enovite oborožene sile in na podlagi mobilizacije (z mnogimi elementi
prostovoljstva) vzpostavila osnovne vojaške enote.
Ključne
besede:
Država
Slovencev, Hrvatov in Srbov, vojska, obrambni sistem, Slovenija, 1918
The establishment of the defence system and
the armed forces as its most crucial element was among the most sensitive and
demanding tasks during the formation of the State of Slovenes, Croats and Serbs.
In October 1918, the risk involved in the political act of proclaiming an
independent state dictated exceedingly tentative preparations. Therefore, as
late as on the day when the new state was established, the state leadership
started setting up the first elements of the defence system by adopting the
former Austro-Hungarian defence system, including the legislation. Subsequently,
it kept adapting and simplifying this system in accordance with the
circumstances. Its management was distributed between the National Defence
Commissions in Zagreb (the central Commission, in charge also of the Kingdom of
Croatia), Ljubljana, and Sarajevo. The SHS National Council based its activities
on the principle of a single defence system with a single army, consisting of
three (later four) military commands for the Slovenian provinces, Kingdom of
Croatia, Slavonia and Dalmatia and Bosnia and Herzegovina. With the
administrative definition of its scope of activities after 19 November 1918, the
National Government of SHS in Ljubljana assumed direct control over the military
matters and the defence system and merged all three branches of the Austrian
armed forces into unified armed forces, based on mobilisation (with many
elements of voluntarism).
Keywords: State of Slovenes, Croats and
Serbs, military, defence system, Slovenia, 1918
Eden najzahtevnejših izzivov, s katerimi se je nemudoma srečala politično-državna
elita nove, še oblikujoče se države Slovencev, Hrvatov in Srbov, je bilo vprašanje,
kako vzpostaviti obrambno funkcijo pravkar razglašene države, kako sestaviti
obrambni sistem in sistem nacionalne varnosti, kako zagotoviti, da bo čim prej –
zahteva političnega trenutka je bila takoj – deloval. Čeprav je nastajanje nove
(nacionalne) države temeljilo na samoodločbi narodov kot novem konceptu
državnopravne ideje, se je njeno vodstvo zavedalo potrebe po vojaških strukturah,
tudi zaradi vpetosti v dotedanja naziranja in še bolj iz zavedanja realnih razmer.
Potreba po njihovi vzpostavitvi je bila povsem življenjska, saj je novo državo
ogrožala vrsta varnostnih primanjkljajev, od zagotavljanja obstoja nove države,
njene mednarodne prepoznavnosti, postavitve do ohranitve državnih meja in notranje
varnosti. Varnost v najširšem pomenu besede je bila eden od pogostih pojmov in
argumentov, ki so se uporabljali v tedanjem političnem besednjaku nacionalne
(južnoslovanske) politične elite. Anarhija, prevratne zadeve, revolucija, »boljševizem« so bili glavna zaznana tveganja, poleg tega pa
še neizrečen, a prisoten strah pred intervencijo represivnih organov Avstro-Ogrske –
predvsem njene vojske –, ki je ugašala in iz katere so se izločali, bila pa je še
vedno v vojnem stanju, ki se je navznoter izražalo kot vsestranska militarizacija in
velike pristojnosti vojske v vzdrževanju notranjega reda in miru.
Vzpostavljanje delovanja sposobnih obrambnih sil je bil eden v vrsti kadrovsko in
materialno zahtevnih zalogajev, ki jih je imelo pred seboj nacionalno-politično in
hkrati novo državno vodstvo. Dodatna oteževalna okoliščina je bila v tem, da
oboroženih sil ni bilo mogoče vzpostaviti niti v nastavkih, dokler država ni bila
ustanovljena, saj je monopol represivne moči do tako rekoč zadnjega dne svojega
obstoja vzdrževala Avstro-Ogrska s svojimi represivnimi aparati, policijo,
žandarmerijo in vojsko. Priprave na oblikovanje južnoslovanske države so bile zato
časovno in vsebinsko omejene in po razglasitvah češkoslovaške in poljske države 28.
oktobra 1918 ter avstro-ogrskem zaprosilu za premirje 29. oktobra sploh časovno
pospešene. Zato so bili represivni aparati dotedanje države, ki jih je bilo mogoče
prevzeti z majhnimi preureditvami in z zagotovljeno lojalnostjo vključenih urediti v
prid obrambne moči nove države, edini v prvem trenutku realen vir obrambne
postavitve. Hkrati se je južnoslovanska država takoj ob ustanovitvi soočila s
kadrovskimi, materialnimi in finančnimi omejitvami, ki so pogojevale oblikovanje
varnostnih in oboroženih sil. Tisto, na kar pa niso zares računali, je bilo hitro
spreminjanje notranjega razmerja sil v Avstro-Ogrski, še posebej pa v Cislajtaniji.
Cesar, ki je še poskušal slediti svoji ponudbi federalizacije cislajtanske polovice
z dne 16. oktobra 1918, je dva tedna pozneje že nakazal, da se častniki
avstro-ogrske vojske na svojo prošnjo lahko pridružijo silam narodnih svetov, torej
zametkom nacionalnih vojsk, in takoj nato, 31. oktobra, da je pripravljen sprejeti
nastanek več vojsk narodnih svetov.Raspad Austro-Ugarske i stvaranje jugoslovenske države (Zagreb: Školska kniiga, 1999), 77.
Der erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarchie (Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2013),
1041–43.
Zamisel oblikovanja nacionalne južnoslovanske države, državnega okvira za
vzpostavitev lastnega obrambnega sistema, sega v obdobje od druge polovice leta 1917
dalje, pretežni del leta s prevladujočim poudarkom, da gre za notranjo preureditev
države ali preseganje obstoječega dualističnega sistema, s ciljem vzpostaviti t. i.
trialistično državno ureditev z oblikovanjem tretje državne enote.Prva odločitev Slovencev za
Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914–1918 (Ljubljana: Slovenska matica, 1971). Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do
habsburške detronizacije: slovenska politika v času zadnjega
habsburškega vladarja
Karla (Celje; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2016).Prispevki za novejšo
zgodovino 49, št. 1 (2009): 143–70.Slovenec, 18. 10. 1918, 2. Prim. Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918: položaj
Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in
Srbov (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018), 47–52. Jurij Perovšek, »Politični in idejni pogledi slovenskih strank in državnoupravne oblasti na vzpostavitev oboroženih sil 1918–1919,« 143–70.Građa o stvaranju jugoslovenske
države (Beograd: Institut društvenih nauka, 1964), 364, dok. 295, zapisnik seje »poslovnega« odbora Narodnega vijeća 15. in 16. 10. 1918.
Slovenec, 16. 10. 1918, Naše zahteve. Izrecno zavrnitev zahteve – in podobnih zahtev tudi drugih politikov – je 24. 10. 1918 podal vojni minister z utemeljitvijo, da je za kaj takega še prezgodaj. – Slovenec, 25. 10. 1918, 3.
Hkrati so v Narodnem vijeću SHS – osrednjem krogu snovalcev južnoslovanske države –
ubrali še drugo pot. Vzpostavili so stike z vojaškimi poveljniki, generali hrvaške
provenience, ki so bili na pomembnih poveljniških položajih v Zagrebu ali na območju
Kraljevine, in tipali njihova stališča do bodoče nacionalne države.Raspad Avstro-Ugarske i stvaranje
jugoslovenske države,
76.Kraljevsko hrvatsko domobranstvo; –
Wikipedija,
https://hr.wikipedia.org/wiki/Kraljevsko_hrvatsko_domobranstvo, pridobljeno 1. 8. 2019. Hrvatsko domobranstvo
1868–1993 (Zagreb: Ministarstvo odbrane, 1994). »Troedina« Kraljevina Hrvaška, Slavonija in Dalmacija je imela v okviru madžarske domobranske vojske (Honveda) deloma avtonomne sile teritorialne vojske (divizijo) in v avstroogrski vojski vrsto generalov in oficirjev hrvaškega, zlasti krajiškega porekla.Die Habsburgermonarchie
1848–1918: Die bewaffnete Macht. Bd. 5,
(Wien: Österreichische Akademie der
Wissenschaften, 1987), 417–30.
Sodobni vojaški izzivi 20, št. 1 (2018): 21–26.elika vojna in Slovenci: 1914–1918, ur. Peter Vodopivec in Katja Kleindienst (Ljubljana: Slovenska matica, 2005), 62–74. Petra Svoljšak in Gregor Antoličič, Leta strahote: Slovenci in prva
svetovna
vojna (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018), 247–60.Slovenska vojska
1918–1919 (Ljubljana: Prešernova družba, 1990), 38–45.
Slovenski Narodni svet se je v zadnjih dneh oktobra 1918 odločil za ustanovitev
polvojaške Narodne obrane (obrambe), v katero naj bi občine prispevale moške, ki so
bili doma in torej na razpolago, stari pa najmanj 17 let.Građa, dok. 319, Poziv Narodnog vijeća SHS, 23. 10.
1918.Slovenski narod, 3. 11. 1918, posebno izdanje, Prvi
shod v svobodni Jugoslaviji.Slovenska vojska 1918–1919, 237, 238.
Nacionalnovarnostni sistem Države SHS pa je nasledil še eno komponento, orožništvo,
ki je sicer po nalogah odgovarjalo poverjeniku za notranje zadeve, organizacijsko pa
bilo uvrščeno v poverjeništvo za narodno obrambo. Bremenili so ga predvsem
pripadnost avstro-ogrskemu režimu in s tem veliki dvomi o njegovi zanesljivosti in
lojalnosti.Sejni zapisniki Narodne vlade
Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo
1918 – 1921: 1. del: Od 1. nov. 1918 do 26. feb.
1919 (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998), 72, zapisnik seje NVS 5. 11. 1918. Uvrstitev žandarmerije v okvir poverjeništva za narodno odbrano je odredil že poverjenik Drinković 1. 11. 1918.
Ko so prisotni člani Narodnega vijeća SHS 29. oktobra 1918 v Zagrebu razglasili
južnoslovansko državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzeli vrhovno oblast v
državi, so med prvimi dejanji nemudoma storili tudi prve korake, da bi vzpostavili
njene vojaško silo, vojaško oblast in poveljstvo. Začeli so z ustanovitvijo
poverjeništva za narodno obrambo (»narodno obrano«)Građa, dok. 340.
Z odredbo vlade Narodnega vijeća, da do nadaljnjega ostajajo v veljavi zakoni
Avstro-Ogrske, je nova država tudi v načelu prevzela obrambni sistem države, iz
katere se je izdvojila. Državljane – vojake avstro-ogrskih oboroženih sil – je
Narodno vijeće odredilo kot njeno oboroženo silo, da so podrejeni oblasti Narodnega
vijeća, in jih pozvalo, naj se vključijo v njeno vojsko.Građa, 402, dok. 338.Na isto načelo se je (verjetno zaradi neučinkovanja dotedanjih sklicevanj) skliceval poverjenik za narodno obrambo dr. Lovro Pogačnik tri tedne pozneje: »Vojaki so se vrnili iz vojske in so mnenja, da je s tem prenehala vsaka njihova dolžnost napram domovini. To mnenje pa je popolnoma napačno. Res je avstrijska država razpadla in avstrijskega cesarstva ni več, toda na ozemlju Avstrije so se ustanovile nove države in vsa oblast bivše Avstrije je prešla na te nove države. Na jugu Avstrije se je ustanovila nova Jugoslavija, ki združuje v sebi vse Slovence, Hrvate in Srbe. Najvišjo oblast v tej državi ima Narodno Veče v Zagrebu, neposredno oblast nad Slovenci ima Narodna vlada v Ljubljani. Ta Narodna vlada je stopila na mesto bivše avstrijske vlade. Narodna vlada je proglasila, da
ostanejo vsi dosedanji avstrijski zakoni in naredbe v polni veljavi.
Enako ostanejo v polni veljavi vse dosedanje oblasti kot so: glavarstva,
davčni in finančni uradi, vse sodnije, vsi šolski uradi in občinski
uradi kot tudi
orožništvo. Slednje kot varnostna straža na deželi ostane v vseh svojih pravicah, ki so mu določene po orožniškem zakonu z dne 25. decembra 1894, drž. zak. št. 1 iz leta 1895. Vsako nepokorščino tem uradom in oblastem bo kaznovala Narodna vlada po obstoječih zakonih. Vsako poseganje v oblast in delokrog teh uradov pa vsebuje navadno hudodelstvo po kazenskem zakonu.« – Slovenec, 25. 11. 1918, Razglasi Nar. vlade: Oklic
(podčrtal avtor).Slovenski prevrat 1918, 88, 89.
Štirje generali hrvaškega rodu, med njimi poveljnik 13. korpusa avstro-ogrske vojske,
ki je zajemal troedino Kraljevino Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo v Zagrebu, in
poveljnik Hrvatskega domobranstva, so po tem, ko so bili povabljeni na pogovor z
Narodnim vijećem v prostorih sabora 29. oktobra 1918 izrazili lojalnost novi oblasti
in bili takoj imenovani na vodilne položaje nove vojaške oblasti in najvišjih
poveljstev.Raspad Austro-Ugarske i stvaranje
jugoslovenske države, 76, 84, 85.
Građa, 406, dok. 339, zapisnik 256. zasedanja
hrvatskega sabora 29. 10. 1918.Slovenski prevrat 1918, 40.Građa, dok. 345. Predsedstvo Narodnega vijeća je že
30. 10. 1918 generala Šnjarića »koji se nije držao obaveze dane vladi
Narodnog vijeća«, odstavilo in na njegov položaj imenovalo
generalmajorja Anteja Plivelića. Pogosto se kot imenovani general navaja
Josip Pliverić ali Josip Plivelić, vendar avtorju ni uspelo odkriti
generala s takim imenom.
Slovenci in vojska, 1867–1914:
slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka prve
svetovne vojne (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filizofske fakultete, 2004); podrobneje
Die bewaffnete Macht, 351–89.
Vodstvo obrambnega sistema Države SHS so tako dobili generali hrvaškega nacionalnega porekla, ki so izrecno izrekli lojalnost novi državi. Glede na to, da so generalštab tvorili vrhnji ljudje dotedanjega avstro-ogrskega vojaškega sistema, se to vsebinsko ni najbolje ujemalo s potrebami trenutka in konceptom ljudske (»narodne«) vojske.
Prehode generalov in oficirjev v nove državne strukture in njihove oborožene sile je
v mnogočem olajšalo ravnanje cesarja Karla, ki je bil vrhovni vojaški poveljnik in
tisti, ki so mu častniki prisegali. 31. oktobra je namreč vojno ministrstvo vsem
vojaškim poveljstvom v zaledju sporočilo, da lahko dajo narodnim svetom na razpolago
tudi vojaške sile v namen vzdrževanja javnega reda in miru. Dan kasneje, 1.
novembra, je to odredbo preseglo z odredbo, naj vojaške osebe in poveljstva, ker
bodo nacionalne države ustanovile svoje oborožene sile, v prehodnem obdobju še
delujejo; vojaške osebe pa naj sporočijo svojim poveljstvom, v katere oborožene sile
se bodo uvrstile; če se od njih zahteva nova prisega, naj jo podajo. Seveda pa so se
te odredbe po poveljstvih širile z neenakomerno hitrostjo, čeprav so bile poslane z
radiogrami.Raspad Austro-Ugarske i stvaranje
jugoslovenske države, 94.
Rauchensteiner,
Der erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarchie, 1041–43.Raspad Austro-Ugarske i stvaranje
jugoslovenske države,
94, 95.Građa, 402, dok. 337.
Vzpostavljanje elementov obrambnega sistema države pa so vendar določile politične in
dejanske razmere na ozemljih, ki jih je Država SHS obsegala. Ta je nasledila večino
problemov sestavljene državnopravne strukture Avstro-Ogrske. Za vsak specifičen
sestavni del države je predsedstvo Narodnega vijeća ali njegovo poverjeništvo za
narodno obrambo predvidelo v okviru ene in enotne državne vojske vojaško
poveljniško-upravno območje. Za Hrvaško so predvideli I. vojaško okrožje (najprej
»1. vojni odsjek«), za Slovenijo (in sprva Istro) so predvideli II. vojaško okrožje
(sprva »2. vojni odsjek«) s sedežem v Ljubljani, nekaj dni kasneje še 3. vojaško
okrožje za Bosno in Hercegovino in pozneje še 4. vojaško okrožje za Dalmacijo.
Poveljnika 1. in 2. vojaškega odseka je poverjenik Drinković imenoval takoj 31.
oktobra, za poveljnika »1. vojnega odseka« je postavil generala Anteja Plivelića in
na čelo »2. vojnega odseka« podmaršala Nikolo Ištvanovića.
Za oborožene sile Države SHS, ki je (načeloma) obsegala dolgo jadransko obalo od
izliva Soče do vključno Boke Kotorske, je bilo pomembno tudi vprašanje vojne
mornarice. Avstro-ogrska vojna mornarica je bila stacionirana v treh poglavitnih
bazah, ki so bile na območjih dežel Istre in Dalmacije: v Pulju, Šibeniku in
Kotorju, nekaj tudi v Trstu. Cesar Karel I. je, ne glede na to, da je država že
sprejemala pogoje premirja, 30. oktobra 1918 odredil, da je treba »jugoslovanskemu
Narodnemu Vijeću v Zagrebu« predati avstro-ogrsko vojno mornarico z vsemi utrdbami
in pristanišči na Jadranu. Na prvi seji se je vlada Narodnega vijeća, ko se je s
ponudbo seznanila, opredelila, da mornarico prevzema in jo uvršča v sestav svojih
oboroženih sil.33
Krizman, Raspad Austro-Ugarske i stvaranje
jugoslovenske države, 99–110. Tudi v
vojni mornarici je v dneh, ko je bila v pristojnosti Države SHS,
prihajalo do razsula moštva, ki je bilo ne glede na večji delež
obmorskega prebivalstva (Hrvatov, Italijanov in Slovencev) prav tako
sestavljeno večnacionalno.Građa, dok. 356.
Vendar pa se je usoda vojne mornarice Države SHS pod pritiskom velesil zmagovite
antante kmalu korenito spremenila. Po italijanski potopitvi admiralskega drednota
Jugoslavija (prejšnji Viribus unitis) 1. novembra 1918 so se odposlanci Države SHS
obrnili na antanto s prošnjo za zaščito. V določilih premirja z Avstro-Ogrsko je
bilo odločeno, da mora Avstro-Ogrska predati del flote antantnim državam in ZDA,
ostale pa usidrati v lukah, ki jih bodo določili zavezniki. Na srbski predlog so
antantni zavezniki pozvali floto, da (pod belo zastavo) odplove na Krf, kjer bodo
potekali pogovori o njeni nadaljnji usodi.Raspad Austro-ugarske i stvaranje
jugoslavenske države, 111–15.
Građa, 420, dok. 356. Za poveljnika mornarice je
poverjeništvo postavilo kontraadmirala Dragutina Prico, za poveljnika
flote pa kontraadmirala Janka Vukoviča
Podkapelskega.
Osnovne premise obrambnega sistema Države SHS so tako bile vzpostavljene v njenem
državnem centru, še preden je bila ustanovljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Tudi
ta je začela svoje delo podobno kot Narodno vijeće. Na prvi seji 31. oktobra 1918 je
še enkrat izrecno opredelila, da ostajajo (na njenem območju) v veljavi vsa
zakonodaja in tudi ustanove bivše države.Sejni zapisniki NVS, zapisnik seje NVS 31. 10. 1918.Radovi Zavoda za hrvatsku povijest
Filozofskoga fakulteta Sveučilišta u Zagrebu 50, št. 1 (2018):
153–83.Sejni zapisniki
NVS, zapisnik seje NVS 2. 11. 1918. Po Andrejki je bil podpolkovnik Milan Ulmansky v Ljubljani že 31. 10. 1918. – Viktor Andrejka, »Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes,« v: Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične
zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana:
Leonova družba, 1928), 269.
Postavitev poverjeništva za narodno obrambo Narodne vlade SHS v Ljubljani je odražala
veliko potrebo po varnosti in hkrati namero zgraditi oboroženo silo na območju svoje
pristojnosti. Ne glede na to, da so vojsko imeli za enotno, pomislekov glede
poverjeništva za narodno obrambo med oblikovanjem resorjev Narodne vlade ni bilo.
Poverjeništvo za narodno obrambo (»narodno brambo«) je med sestavljanjem vlade dobil
v vodenje dr. Lovro Pogačnik, pravnik po poklicu, poslanec državnega zbora in
politik z organizacijskimi izkušnjami, saj je v letih pred vojno uspešno vodil
vzpostavitev Sokolu konkurenčne organizacije Orli. Poleg tega je bil eden od najbolj
vidnih politikov mlade generacije v Vseslovenski ljudski stranki, star 38 let.Sejni zapisniki NVS, zapisnik seje NVS 31. 10. 1918, 57. »Pogačnik, Lovro,« v:
Enciklopedija
Slovenije, 9:
Plo-Ps (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995), 33.
Ko je dr. Pogačnik prevzel poverjeništvo, še ni razpolagal z ničimer, niti z uradom.
Soočiti pa se je moral s samoiniciativno nastalimi jedri oficirjev slovenske
narodnosti, predvsem rezervnih oficirjev, ki so v prvih dneh prevrata delovali
proaktivno, v večjih centrih tudi pometli s preostalo avstrijsko oblastno strukturo,
vključno z vojaško – tako v Ljubljani, Celju, Gorici in tudi v Mariboru, na Ptuju, v
vsakem lokalnem okolju nekoliko različno in razmeram ter svoji moči bolj ali manj
ustrezno.Slovenska vojska 1918–1919, 15–27.Građa, dok. 373.Rudolf Maister, general in
pesnik (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2006), 31–45. Narodno vlado pa je motila podelitev naziva general, kar je najbrž imela za svojo pristojnost. – Ribnikar, ur., Sejni zapisniki NVS, zapisnik seje NVS 4. 11. 1918,
67.
Poverjenik dr. Pogačnik in štab 2. vojaškega okrožja pa sta imela ob vzpostavljanju
obrambnega sistema in oborožene sile države še dodatni, pravzaprav prednostni skrbi.
Prva je bila predvsem praktična, to je bilo vprašanje, kako se rešiti ogromne
množice avstro-ogrskega vojaštva, ki se je umikala s Piave večinoma čez slovensko
ozemlje. Tu se je s svojim organizacijskim znanjem izkazal načelnik štaba 2. vojnega
okrožja podpolkovnik Milan Ulmansky, predvsem pa je učinkovala dobra slovenska
organiziranost, ki je premiku vojakov od Gorice proti Čakovcu in Mariboru podredila
vse prometne zmogljivosti in oskrbo. Za teden dni so celo ustavili ves železniški
promet, da so vlaki z vojaštvom, šlo naj bi za okoli 370.000 vojakov, šli bolj
tekoče od Gorice do Pragerskega in Maribora.Prispevki za novejšo
zgodovino 53, št. 1 (2003):
25–36.
Drugo, bolj vsebinsko, pa je bilo vprašanje, kako izpeljati vladni sklep, naj se
vojaki slovenskega rodu javijo pri svojih kadrih v Ljubljani, Celju, Mariboru in
Borovljah,Sejni zapisniki NVS, zapisnik seje NVS 2. 11. 1918.Građa, dok. 345.Slovenski narod, 3. 11. 1918, 259, Prvi shod v svobodni
Jugoslaviji.Sejni zapisniki NVS, zapisnik seje NVS 2. 11. 1918.Sejni zapisniki NVS, Zapisnik seje vlade 13. 11.
1918.
Mobilizacija je na hrvaškem in tudi v slovenskem delu države potekala v neugodnih
okoliščinah, ob majhni legitimiteti nove oblasti in vseprisotnih željah ter zahtevah
po miru in prenehanju vojaške službe. Temu primeren je bil tudi odziv vojakov, a
vendar ne tako slab, da bi ga lahko podcenjevali. V dveh tednih se je v enotah
zbralo okoli 7200 vojakov.Slovenska vojska 1918–1919, 71, 72. Vprašanje številčnosti enot II.
vojaškega okrožja je ob pomanjkljivih podatkih težko in le na ocenah
temelječe vprašanje. Štajersko obmejno poveljstvo je imelo po
mobilizaciji okoli 2000 vojakov v dveh pehotnih in konjeniškem polku, po
okoli 1000 vojakov pa sta zbrala tudi Slovenski planinski in Ljubljanski
polk, medtem ko je Tržaški polk imel okoli 400 vojakov. S topništvom in
ostalimi specializiranimi enotami se je število povečalo še za okoli
1000 vojakov, kar da številko 5500 vojakov. Poleg tega je v tem času
sodil v sestav tudi 26. polk poveljstva srbskih enot, ki je imel okoli
1200 vojakov.
Pereče je bilo vprašanje potrebnega častniškega kadra za novo vojsko. Častnikov,
aktivnih in rezervnih, zlasti srednjih in nižjih činov je bilo dovolj, vendar pa so
bili za nadaljevanje vojaškega življenja v novi vojski najbolj zavzeti rezervni
častniki, ki so bili nacionalno zavedni in deloma povezani s političnimi elitami,
toda hkrati željni tega, da bi slekli uniformo in se vrnili v svoje poklice.
Poklicni častniki slovenskega rodu so bili bolj zadržani, hkrati pa dolgoročneje
perspektivni kadri za oborožene sile nove države.Slovenska vojska 1918–1919, 44, 45.
Poverjeništvo za narodno obrambo je iz avstro-ogrske vojske prevzemalo častnike
višjih činov, npr. polkovnike, in tudi številne nižje častnike. Vključilo naj bi
tudi enega od generalov, ki se je izjasnil za državljana nove države. Okoli 20.
novembra je bilo v Narodni vojski v 2. vojaškem območju 610 častnikov.Slovenska vojska 1918–1919, 51.
Organizacijska struktura »Narodne vojske« je postala aktualna šele s kolikor toliko uspešno izvedeno mobilizacijo. Generalštab 2. vojaškega okrožja je vodil teritorialna poveljstva in operativne enote. Prva so bila predvsem krajevna, »štacijska« poveljstva. Poveljstvo SHS za Spodnji Štajer kot edino pokrajinsko teritorialno poveljstvo je obstalo do prve celovite reorganizacije po 20. novembru. Namesto njega so ustanovili Štajersko obmejno poveljstvo; njegova teritorialna pristojnost se je ob tem skrčila na mariborski okraj. Obenem so ustanovili še Koroško obmejno poveljstvo, kar pomeni, da je 2. vojaško okrožje v severnem delu, bliže sporni severni meji, svoje operativno območje pokrilo z dvema obmejnima območjema na relaciji od Ziljske doline do ogrske meje vzhodno od Radgone, s čimer so povečali odzivnost in kakovost nadzora območja, kjer bi lahko prišlo do oboroženih spopadov ob načrtovani zasedbi območja do narodne meje. Ne glede na izraženo obmejno specifiko pa so obmejni poveljstvi imeli tudi za teritorialni poveljstvi, ki sta imeli pristojnosti nad vsemi vojaškimi enotami in ustanovami na njunem območju.
Na celotnem območju v pristojnosti 2. vojnega okrožja so začeli oblikovati polke v
skladu z novo vojaško-dopolnilno ureditvijo. Z uredbo z dne 13. novembra so namreč
določili vojaško-dopolnilne okraje Ljubljana, Maribor, Celje, Trst in Borovlje ter
tako poenostavili in hkrati prilagodili dotedanjo avstro-ogrsko vojaško dopolnitveno
ureditev.Slovenska vojska 1918–1919, 56.
Na medtem zasedenem delu južne Koroške so sicer ustanovili kader v Borovljah (namesto
v Celovcu), vendar pa do oblikovanja vojaške enote ni prišlo.Die Kärntner Volksabstimmung 1920 und die Geschichtsforschung:
Leistungen, Defizite, Perspektiven (Klagenfurt: Heyn, 2002),
259–74.
Dislokacija enot 2. vojaškega območja se je postopoma spreminjala. Če so sprva bile
enote v centrih, kjer so jih organizirali, pa so pred koncem novembra 1918 velik del
enot premestili na območja obmejnih poveljstev, to je v bližino demarkacijske črte z
Nemško Avstrijo. Obmejni poveljstvi sta torej postali poveljstvi z začasnim sestavom
prideljenih enot.Slovenska vojska 1918–1919, 188, 189, 192, 193, 199–204, 206, 207, 215, 220,
224.
S privzemanjem dotedanjih enot s slovenskimi vojaki v vrste Narodne vojske sprva ni bilo nikakršne posebne potrebe, da bi poverjeništvo za narodno obrambo posebej skrbelo vprašanje oboroževanja vojske. Celo enotam Narodne obrane ni bilo posebej težko priskrbeti orožja. Med umikom soške armade so enote in štacijska poveljstva že poskušale pripraviti vojake, ki so prečili slovensko ozemlje, do odložitve orožja, bodisi osebnega bodisi formacijskega. Tako se je v roke zbirnih centrov 2. vojaškega okrožja nateklo veliko vsakovrstnega orožja, ki pa je bilo naključno in ga je bilo treba formacijsko še osmisliti in dopolniti. Velik del predvsem težje artilerije (v evidenci so imeli 250 topov različnih kalibrov in zvrsti), ki je ostajala za umikajočimi se enotami, je bil za Narodno vojsko zaenkrat neuporaben. Vsekakor so vojaške enote, ki so sprva delovale, potrebovale predvsem osebno orožje, glede tega pa tudi ni bilo težav. Ker je vse orožje izviralo iz avstro-ogrske vojske, tudi ni bilo zapletov s kompatibilnostjo orožja in streliva. Šele z enotami na ravni polkov je prišla do izraza tudi načrtnejša izbira oborožitve. Od pridobljenega topništva so uporabili le manjše kalibre, ki so ustrezali poljski rabi.
Dne 1. decembra 1918 sta Kraljevina Srbija in Država SHS na politični ravni s
politično deklaracijo oblikovali skupno državo.Građa, dok. 589.Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i
Slovenaca
1918–1921 (Beograd: Narodna knjiga, 1988), 48.
V hrvaškem delu Države SHS se je oblast v notranjem razhodu umaknila v nedejavnost.
Poverjeništvo za narodno obrambo je sicer še delovalo in izdajalo navodila, vendar
pa se je izgubilo zaupanje v Narodno vojsko in zanimanje zanjo. Po t. i.
Lipovščakovi zaroti odkriti 22. novembra 1918 se je zaupanje v Narodno vojsko še
zmanjšalo.Časopis za suvremenu
povijest, 35, št. 3 (2003), 887–98.Hrvatska v prvom svjetskom ratu:
hrvatsko-srpski politički
odnosi (Zagreb: Globus, 1989), 361–66.Građa, 706, dok. 620, Okrožnica 10. 12. 1918; Narodno
vijeće, dok. 232, dopis srbske vojaške misije Narodnemu vijeću 10. 12.
1918.Vojska Kraljevine SHS
1918–1921, 48, 49.
Poverjenik dr. Pogačnik je okrožnico dr. Drinkovića z 10. decembra 1918 zagotovo
dobil.Vojne akcije u Koruškoj 1918/1919
godine
(Beograd: Vojnoistorijski institut JA, 1950),
37–49.
Prav v času največjega mirovanja – ko se je država znova preuredila in se je nova
oblast ponovno vzpostavljala – je prišlo do največjih varnostnih zaostritev na mejah
nove države. Ne le da je bila nova država vpeta v nadaljevanje srbskih spopadov za
meje na Kosovu, kjer je morala izvajati tudi večje »očiščevalne« operacije, skrbelo
jo je tudi ravnanje črnogorskih zelenašev. Največji problem pa je bilo zatrtje
revolucije na Madžarskem, za kar se je na željo antante obljubila angažirati tudi
Kraljevina SHS. Zaradi Banata je bilo zelo napeto tudi razmerje z Romunijo. Nov
varnostni problem, oborožen spopad z Avstrijo glede meje med obema državama, je bil
dodatna obremenitev, ki jo je zato morala reševati najbolj zainteresirana Slovenija
s svojimi silami, ki so preostale od vojske Države SHS.Vojska Kraljevine SHS
1918–1921, 139–49.
Vzpostavitev novega obrambnega sistema skupne države se je raztegnil v dvomesečno obdobje po združitvi. Po srbskem vzoru so za hrvaško in slovensko območje Države SHS ustanovili dodatno armadno poveljstvo v Zagrebu (IV. armijska oblast), celotno območje Države SHS pa organizirali v divizijska poveljstva. Za slovenski del države je bilo predvideno in ustanovljeno Dravsko divizijsko območje. Za njegovega poveljnika so postavili generala Krsto Smiljaniča, šefa vojaške misije, ki je 20. decembra 1918 prišla v Ljubljano, k poverjeništvu za narodno obrambo in 2. vojaškemu okrožju. Dravsko divizijsko območje je svoje polne kompetence v skladu z odredbo prevzelo 1. februarja 1919. Vse kompetence poverjeništva glede vojaških zadev je prevzelo ministrstvo za vojsko in mornarico, nekaj jih je po 20. februarju 1918 prevzelo poverjeništvo za notranje zadeve. V Deželni vladi za Slovenijo, imenovani 20. januarja 1919, resorja za obrambo ni bilo več. Slovenija je bila povsem vključena v jugoslovanski obrambni sistem, kar pa ne pomeni, da enote Dravske divizijske oblasti niso delovale in se bojevale še naprej v enaki sestavi vsaj do julija 1919.
Država Slovencev Hrvatov in Srbov je bila v organizaciji svojih vojaških sil in še
zlasti celovitega obrambnega sistema, katerega najpomembnejši del so bile prav
oborožene enote Narodne vojske, zelo omejena. Časovna dimenzija obstoja države je
poleg tega dajala le malo možnosti, da bi ob tako omejenih možnostih bil zastavljeni
obrambni sistem zgrajen v večini svojih elementov in da bi deloval. Vendar pa je
bila Država SHS sposobna vzpostaviti obrambno organiziranost, ki je omogočila
zagotoviti obrambo državnega ozemlja proti nasprotnikoma, Nemški Avstriji in
Madžarski, proti katerima je sploh lahko nastopila. Vendar pa se je strateški
položaj države poslabšal prav v najbolj občutljivem času odločanja o oblikovanju
skupne južnoslovanske države s Srbijo. Hitra prvodecembrska združitev v novo državo,
Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, je povzročila še dodatno problematiziranje
legitimnosti in predvsem padec organizacijskega prizadevanja za razvoj dejavnega
obrambnega sistema. Srbskega obrambnega sistema pa njegovi akterji niso bili zmožni
takoj vpeljati na celotno državno ozemlje, saj je njegovo obnavljanje potekalo šele
v Srbiji, kamor sta se srbska elita in vojska po dveletni odsotnosti vrnili šele v
drugi polovici oktobra 1918 (v Beograd 1. novembra).
Osrednja vlada je nato na sugestijo vojaškega vrha oblikovala novo vojaško ureditev
za celotno državo. Dejansko je uporabila srbski model in ga aplicirala na celo
državno ozemlje. Za slovenski del ozemlja je predvidela Dravsko divizijsko območje,
za preostalo območje Države SHS pa še pet drugih divizijskih območij. Za zahodni del
države so predvideli tudi štab nove IV. armade, ki je združevala pet divizijskih
območij s petimi divizijami. Konec decembra 1918 so oblasti že vedele, da bosta nov
obrambni sistem in na tej podlagi zgrajena vojaška organizacija začela delovati 1.
februarja 1919. Tega dne je general Smiljanič tudi formalno prevzel poveljstvo
divizijskega območja in s tem poveljstvo nad enotami, ki jih je do tedaj vzpostavilo
in vodilo poverjeništvo za narodno obrambo. Štab II. vojaškega območja je šel v
likvidacijo, a je del neoperativnih nalog še vedno opravljal neposredno. V
preskrbnem sistemu namreč še ni prišlo do spremembe in je preskrbo vojakov pod
orožjem še vedno opravljala Deželna vlada prek intendanture II. vojaškega
okrožja.
The formation of the defence system and structures of the State of Slovenes, Croats and Serbs was one of the most sensitive and organisationally demanding tasks after the establishment of the independent and autonomous South Slavic state. In October 1918, the risk involved in the political act of proclaiming an independent state dictated exceedingly tentative preparations in the military field. Therefore, the state leadership – the Presidency of the SHS National Council – started setting up the first elements of the defence system as late as on the day when the new state was established, while the state-legal foundations had still not been settled. The state leadership established the defence system and the armed forces as its most crucial element in accordance with the principle of adopting the former Austro-Hungarian defence system, including the legislation, and later adapting it to the existing circumstances. The army was formed based on the citizens’ compulsory military service. Mobilisation was introduced, but it was only partly successful due to the lack of the state’s legitimacy, the end of the war, and the dissolution of the Austro-Hungarian Army. Initially, the state thus resorted to hiring soldiers of other Slavic nationalities, and permanently – throughout this period and until the unification with Serbia on 1 December 1918 – also by forming units consisting of the Serbian prisoners of war who were returning home. These units were stationed in Zagreb and Ljubljana.
The central state authorities led and managed this system by distributing the tasks between the National Defence Commissions in Zagreb (the central Commission, in charge also of the Kingdom of Croatia, Slavonia, and Dalmatia), Ljubljana, and Sarajevo. The SHS National Council’s Commission for National Defence based its activities on the principle of a single defence system with a semi-military National Defence and a single army, consisting of three (later four) district military commands: for the Slovenian provinces; for the Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia; and for Bosnia and Herzegovina (another district commands for Herzegovina and Dalmatia was envisioned but never realised).
The Commission for National Defence – the central administrative body in charge of the military matters in the Slovenian provinces that were part of the State of SHS – was established by the National Government of SHS in Ljubljana when it was formed on 31 October 1918. Through the Central Office of the National Defence, this body managed the semi-military National Defence (National Guard). These were the first local security and military forces of the new state. Through the General Staff of the Military District II, it also managed the military units established as of 13 November. With the administrative-political definition of its jurisdictions after 19 November 1918, the National Government of SHS in Ljubljana assumed direct control over the military matters and the defence system in the former provinces of Styria, Carinthia, Carniola, Gorizia, and Trieste; merged all three branches of the Austrian armed forces into unified armed forces; and formed the basic military units – five infantry regiments, a cavalry regiment, artillery units, two military aviation units, as well as specialised and support units – based on mobilisation (with many elements of voluntarism).