»Zavoda, ki tako lepo delujena kulturnem področju, ne bomo ukinili!« Izobraževanje slepih inslabovidnih v Gradcu, Kočevju in Ljubljani od leta 1914 do leta 1945

Povzetek

O zgodovini Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana tiflopedagogi nismo kaj dosti vedeli, čeprav je o njem relativno veliko napisanega. Tema me je začela zanimati, ker so bili ob stoletnici njegovega delovanja leta 2019 predstavljeni le voditelj šole Zavoda za slepce Josip Kobal in njegovi dosežki na področju izobraževanja slepih, četudi je s slepimi delal samo eno leto.

Pri raziskovanju zgodovine Centra IRIS sem ugotovila, da je z njegovimi začetki zelo povezana Franica Vrhunc. Njeno delovanje na področju vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih je bilo še zlasti pomembno v prelomnih obdobjih, med prvo svetovno vojno oziroma po njej, ko so slepi Slovenci iz avstrijskih izobraževalnih ustanov prišli v Ljubljano oziroma v novoustanovljeni Zavod za slepce v Ljubljani. Po selitvi zavoda v Kočevje je imela Vrhunc veliko vlogo pri tem, da je zavod ostal v Sloveniji, pomembno vlogo pa je odigrala tudi med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili v Ljubljano. Imela je številne zasluge v korist slepih na področju vzgoje in izobraževanja, bila pa je tudi prva, ki je pri svojem delu posegla na področje socialne varnosti slepih v Sloveniji.