No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
V prispevku je predstavljeno delovanje Jugoslovanskega društva
za zaščito upnikov v Zagrebu in Društva industrijcev in veletrgovcev v
Ljubljani med obema vojnama. Društvi sta bili aktivni na področju zaščite
interesov upnikov v jugoslovanskem gospodarstvu ter si prizadevali, da
svojim članom od dolžnikov povrneta kar največji možni delež terjatev.
Zastavljene cilje sta izpolnjevali z delom v več oddelkih, specializiranih
za posamezne aspekte insolvenc, od arhiviranja dokumentacije do nudenja
pravne pomoči upnikom. Povezovali sta se z drugimi podobnimi društvi v
državi in tujini. Angažirali sta se tudi politično in si prizadevali za
modernizacijo jugoslovanske gospodarske zakonodaje, zlasti na področju
stečajev in prisilnih poravnav. Društvi sta delovali še med drugo svetovno
vojno, vendar sta bili kmalu ukinjeni.
Ključne besede: Jugoslovansko društvo za zaščito upnikov,
Društvo industrijcev in veletrgovcev, upniško društvo, stečaj, prisilna
poravnava
The following contribution presents the activities of the
Yugoslav Creditors Protection Society in Zagreb and the Society of
Industrialists and Wholesalers in Ljubljana in the interwar period. The two
organisations focused on protecting the interests of creditors in the
Yugoslav economy and strived to recover as much as possible from the debtors
for their members. The Societies would meet their objectives through the
efforts of several departments specialising in the specific aspects of
insolvency, from archiving documents to providing legal assistance to
creditors. They also maintained connections with other similar associations
in Yugoslavia and abroad. Furthermore, they were politically engaged and
strived to modernise the Yugoslav economic legislation, especially regarding
bankruptcies and compulsory settlements. Both Societies were still active
during World War II, but they closed down soon after.
Keywords: Yugoslav Creditors Protection Society, Society of
Industrialists and Wholesalers, creditors’ association, bankruptcy,
compulsory settlement
Znotraj vsake gospodarske ureditve, v kateri obstaja prosti trg, lahko podjetnik
doživi poslovni uspeh ali neuspeh. Če zaradi zunanjih okoliščin ali slabega
poslovanja pride do uresničitve črnega scenarija, se mora podjetnik, ki postane
dolžnik, ukvarjati s številnimi posledicami svojega gospodarskega propada. Ko
dolgovi presežejo vrednost njegovega celotnega premoženja, postane insolventen
in je prisiljen prositi za uvedbo stečaja (ki je bil pred drugo svetovno vojno
znan tudi kot konkurz). Gre za zakonsko urejeno obliko prenehanja delovanja
prezadolženega podjetnika ali podjetja, med katero je opravljena izvršba nad
njegovim premoženjem z namenom prodaje in razdelitve sredstev med prizadete
upnike. Stečajni postopek ima dva cilja: ker je pravno reguliran, onemogoča
stihijsko razlastitev zadolženca s strani upnikov in s tem poskrbi za bolj
uravnoteženo, pravično porazdelitev izgub, obenem pa iz gospodarskega življenja
izloča tiste subjekte, ki so postali insolventni in zaradi prezadolženosti ne
zmorejo več poslovati, ali jih ustrezno reorganizira.Stečaji in prisilne
poravnave izven stečaja v gradivu Okrožnega sodišča Maribor
1898–1941 (Maribor: Pokrajinski arhiv, 2008), 5, 6.Prinudno poravnanje u stečaju (Beograd: G. Kon,
1923), 4, 12 in 15.
Čeprav je pravici v stečajnem in poravnalnem postopku formalno zadoščeno, sta oba postopka med dolžniki in upniki nenehno vzbujala negativne občutke, povezane z izgubo vloženega denarja oziroma premoženja, stigme in številne druge probleme. Upniki običajno dvomijo v dolžnikovo poštenost in ga, upravičeno ali ne, sumijo skrivanja premoženja, goljufij in drugih mahinacij, s katerimi jih želi oškodovati. Evropska zakonodaja, četudi tradicionalno usmerjena k zaščiti upnika in kaznovanju dolžnika, ni mogla izkoreniniti vseh zločinskih naklepov dolžnikov.
Da bi bili upniški interesi bolje zaščiteni, so začeli prizadeti upniki, sledeč krilatici »v slogi je moč«, ustanavljati lastna interesna združenja, v katerih so nastopali proti dolžnikom, se informirali o gmotnem stanju svojih poslovnih sodelavcev in lobirali za spremembo zakonodaje, da bi bila še bolj restriktivna za dolžnike. Na Zahodu so se taka društva pojavila v drugi polovici 19. stoletja. Ustanavljali so jih zlasti v gospodarskih, podjetniških in finančnih središčih, v 20. stoletju pa so se razširila tudi po gospodarsko manj pomembnih mestih. V prispevku je obravnavano delo dveh takih združenj, ki sta najbolj vplivali na slovenski prostor, Društva industrijcev in veletrgovcev v Ljubljani ter Jugoslovanskega društva za zaščito upnikov v Zagrebu, ki je formalno imelo vlogo osrednjega društva v državi. Gradivo ljubljanskega društva v arhivih ni ohranjeno, tako da njegova predstavitev temelji predvsem na časopisnih virih, medtem ko je delovanje zagrebškega društva mogoče solidno, ne pa popolnoma, rekonstruirati s pomočjo fondov v dveh arhivih hrvaške prestolnice.
Ko so v drugi polovici 19. stoletja nastajala prva evropska združenja upnikov,
Avstro-Ogrska ni zaostajala za trendom. Leta 1870 je bilo ustanovljeno dunajsko
upniško društvo (nem. Creditoren-Verein von 1870 in nato
Wiener Kreditorenverein),Statuten des Creditoren-Verein zum Schutze der Forderungen
bei Insolvenzen. Gegründet im Jahre 1870 (Wien: s. n.,
1900).Budapester Gläubiger
Schutzverein).Statuten des Budapester Gläubiger Schutz-Vereines
(Budapest: Kálmán M. Èstársa, 1899).Trgovački dom) je leta 1904 nameravala uvesti Društvo za
zaščito upnikov (hrv. Družtvo za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu), ki naj bi delovalo na področju Hrvaške, Slavonije, Ogrske ter
Bosne in Hercegovine.Radovi 28 (1995): 196.Hrvatsko slavonsko društvo za zaštitu vjerovnika), tudi
ob tej priložnosti ni zaživelo, saj je še pred potrditvijo pravil odbor
Trgovskega doma iz neznanega razloga soglasno sklenil, da ustanovitve ne podpira
več.
Nov razmah so upniška društva doživela med obema vojnama. V novonastali
Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili ponovno najzgodnejši v Zagrebu,
finančni prestolnici države, saj je bilo leta 1919 v hrvaških rokah dobrih 60
odstotkov vsega jugoslovanskega kapitala.Hrvatska moderna povijest (Zagreb:
Golden marketing, 1999), 90.Jugoslavensko društvo za
zaštitu vjerovnika u Zagrebu; dalje JDZU), s čimer so njegovi člani
hoteli poudariti njegovo osrednjo vlogo za vso državo.
Večina preostalih delov države je z ustanovitvijo lastnega društva odlašala ali
pa je ni realizirala. Združenje za zaščito upnikov v Novem Sadu (srb. Udruženje za zaštitu poverilaca u Novom Sadu) je zaživelo
v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja,Jutro, 19. 6. 1929, 5.Organizacija za zaštitu poverilaca u Beogradu).Jugoslovan, 29. 7. 1931, 6. »Društvo za zaščito upnikov v
Jugoslaviji,« Trgovski list, 1. 8. 1931, 1.Trgovski
list, 10. 1. 1925, 3.
Status drugega najstarejšega upniškega društva v kraljevini tako pripada
ljubljanskemu Društvu industrijcev in veletrgovcev (dalje DIV), ki ga ne gre
zamenjevati z bolj vplivno Zvezo industrijcev, v katero so morali biti od
začetka tridesetih let včlanjeni vsi industrialci v Dravski banovini.Trgovski list, 27. 1. 1925,
1.Pravila 'Društva industrijcev in veletrgovcev'
(Ljubljana: s. n., s. d.).Jutro, 24. 12. 1924, 5. »Zaščita upnikov,« Jutro, 27. 1. 1925, 6. »Bilanca pozitivnega dela,«
Trgovski list, 16. 3. 1935, 1.Slovenski narod, 20. 2. 1925, 5. Sunčič, Zgodovina podjetništva na Slovenskem, 201.
Društvo je najprej delovalo na Dalmatinovi ulici 7, oktobra 1930 pa se je zaradi
potreb po večjih prostorih preselilo v prostore konzorcija Trgovski dom,
katerega del je bilo, na Gregorčičevi ulici 27Trgovski list, 23. 10. 1930, 2. Marija Počivavšek, En gros & en detail: trgovina v Sloveniji do druge
svetovne vojne: trendi, strukture, prakse (Celje: Zgodovinsko
društvo, 2012), 332.Mali trgovec, 24. 5. 1930, 327.Jutro, 30. 3. 1939, 4.Kronika 20, št. 1 (1972): 27–33.
DIV je med svoje člane lahko sprejemal zgolj slovenska industrijska in
veletrgovska podjetja, kar je pomenilo, da mali trgovci, obrtniki in številni
drugi podjetniki niso mogli izkoriščati društvenih ugodnosti. Da bi stanje
popravili, je februarja 1931 v Ljubljani nastalo še društvo Kreditna zaščita, ki
je imelo identične namene, cilje in metode delovanja kot njegov starejši brat,
le da je bilo namenjeno do takrat spregledanemu delu gospodarskega življenja.
Čeprav je z delom uradno pričelo šele 1. novembra 1933, so že takoj po formalnem
nastanku v njem ustanavljali sekcije, od katerih je bila prva
zobozdravniška.Jutro, 26. 2. 1931, 5. »Zborovanje
'Zaščite',« Jutro, 27. 11. 1933, 2.Jutro, 9. 6. 1931, 2.Slovenec,
19. 7. 1938, 5.
Vodstvu DIV-a kljub načrtom ni uspelo odpreti lastnih podružnic izven slovenskega
prostora (leta 1932 je odprlo le poslovalnico v Mariboru).Jutro, 26, 2. 1933, 10.Jutro, 28. 12. 1924, 4.Obrtni vestnik, 1. 4. 1925, 55.Jutro, 19. 2. 1925, 8. »Jugoslov. društvo za
zaščito upnikov v Zagrebu,« Jutro, 10. 3. 1925,
8.Trgovski list, 8. 10. 1927,
1.
Četverica najpomembnejših jugoslovanskih upniških društev – ljubljansko,
zagrebško, beograjsko in novosadsko – med seboj ni vedno gojila harmoničnih
odnosov. Predvsem JDZU je imel o sebi visoko mnenje in je rad poudarjal, da je
največji v državi, saj pokriva teritorij celotne Jugoslavije, in da ima največ
članov. Predlagal je, da bi z zakonom dovolili samo eno društvo, seveda tisto z
največ člani, ker sočasno delovanje več upniških društev ni smiselno.Slovenec, 8. 7. 1932, 7.
Po drugi strani so ostali stiki med ljubljanskim in zagrebškim društvom pogosti
in naklonjeni. Tesnejše vezi sta navezali na začetku tridesetih let, ko so v
Zagrebu še razmišljali o združenju vseh upniških društev v državi in so se s
predstavniki DIV-a srečevali, »da bi sondirali teren,«Slovenec, 8. 7. 1932, 7.Jutro, 8. 7. 1932, 5.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1932, podnesen Glavnoj
skupštini dne 31. marta 1933 ([Zagreb: JDZU, 1933]), 5.
Interese v Jugoslaviji je imela tudi tuja konkurenca, predvsem dunajsko upniško
društvo, ki je dodatno zapletlo položaj. Z njim je skušal JDZU že od dvajsetih
let skleniti dogovor o tesnejšem sodelovanju ali celo združitvi, vendar so bili
v Zagrebu užaljeni zaradi neresnosti sogovornikov, ki se včasih sploh niso
prikazali na srečanju.Jutro, 29. 4. 1927, 5.
Kljub sporom so si društva prizadevala povezovati se s tujino. JDZU se je leta
1926 denimo vpisal v Mednarodno trgovsko komoro v ParizuTrgovski list, 1. 3. 1930, 2. »V konkurz je prišla v
Nemčiji,« Domoljub, 12. 3. 1930, 136.
Osrednji dogodek v zgodovini evropskih upniških združenj med obema vojnama je bil
mednarodni kongres na Dunaju med 31. majem in 3. junijem 1930 ob 60. obletnici
delovanja dunajskega upniškega društva. Kongresa, ki ga je pod pokroviteljstvom
avstrijskega političnega vrha podprlo tudi Društvo narodov,Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1933, podnesen Glavnoj
skupštini dne 27. marta 1934 ([Zagreb: JDZU, 1934]),
9.Trgovski
list, 10. 6. 1930, 2.Trgovski list, 20. 12. 1930, 4.Narodni gospodar, 15. 9. 1932, 143.
Omeniti velja, da so se v društva povezovali tudi »naravni sovražniki« upniških
društev: dolžniki. Dolžniška društva so med drugim nastala v Bolgariji,
Romuniji, Nemčiji in na Poljskem, 9. septembra 1934 pa je bilo ustanovljeno tudi
Društvo za razdolžitev lastnikov nepremičnin in ostalih dolžnikov v Zagrebu
(hrv. Društvo za razduženje vlasnika nekretnina i ostalih
dužnika u Zagrebu). Društvo je zastopalo diametralno nasprotna stališča
od upniških društev. Trdilo je, da je njegove člane težko prizadela gospodarska
kriza in da niso sami odgovorni za rastoče dolgove, in poudarilo tudi to, da jim
država, ki je podprla zadolžene kmete in banke, ne pomaga, zaradi česar dolžniki
ne morejo biti lojalni državljani. Prizadevali so si za zaustavitev vseh sodnih
postopkov, ki so tekli proti njim, prekinitev prisilnih dražb nepremičnin,
zakonsko zaščito svojega premoženja ter razdolžitev. Društvo je bilo v
jugoslovanskem političnem in gospodarskem življenju vsekakor manj pomembno od
upniških društev pa tudi bistveno manjše ter slabše organizirano, imelo pa je
burnejšo politično zgodovino. Ves čas je delovalo na robu ilegale in bilo
večkrat uradno razpuščeno, pred volitvami pa je tiskalo letake s protirežimsko
tematiko, ki so jugoslovanski eliti med drugim grozili, da bo končala tako kot
ruski emigranti, ki po zagrebških ulicah prodajajo časopisje in delajo pokoro
nad grehi, ki so jih storili nad svojim narodom pred oktobrsko revolucijo.Savez za zaštitu dužnika srednjega
staleža na području Banovine Hrvatske).
Temeljni razlog za ustanovitev vseh upniških društev je bil preprost: upnikom so
želela društva povrniti kar največji možni delež terjatev od njihovih
gospodarsko propadlih dolžnikov. Taktika, s katero so društva skušala doseči ta
cilj, je bil enoten, solidaren nastop upnikov, saj naj bi prav njihovo tesno
sodelovanje pod krovom ene organizacije dolžnikom onemogočalo laganje ali
skrivanje premoženja. Vse podjetnike, ki niso bili društveni člani, so društva
obravnavala kot nevedne ali sebične, kritizirala pa so tudi tiste upnike, ki so
se z dolžniki dogovarjali mimo društev in sodnih postopkov, kar je bilo
nezakonito in običajno neuspešno. Istočasno ni nobeno upniško društvo
obljubljalo, da bo svojim članom povrnilo vse izgube, saj je bilo kaj takega v
stečajnih in poravnalnih postopkih skoraj nemogoče. Društva so se namesto tega
oglaševala kot zaščitna zračna blazina, ki lahko izgubo ublaži. »Veliko je
različnih primerov, v katerih mora naše društvo posegati v okoliščine, kjer se
križajo različni interesi, ki jih je vse treba uskladiti z materialnimi in
moralnimi pogledi,« je opomnil JDZU. »Tu je potrebne veliko obzirnosti na vseh
straneh, veliko taktnosti in formalnosti, in to je zares težko in niti malo
hvaležno delo. To delo opravlja naša organizacija in v tej smeri potrebuje vso
podporo.«
Favoriziranje upnikov je pomenilo, da so imela društva le malo razumevanja do dolžnikov. Da bi se društva v gospodarskih krogih in širši javnosti prikazala kot borci za pravičnost, so v javnih govorih in zapisih razlikovala med poštenimi dolžniki, ki so jih v dolgove prignale neugodne gospodarske razmere ali osebni razlogi, ter goljufi, ki so se želeli okoristiti na račun svojih upnikov. Ti so čim dlje izkoriščali svoje poslovne sodelavce, zatem pa razglasili insolventnost in po sklenitvi sodnega postopka poplačali majhen del dolgov; po zaključku postopka so lahko nadaljevali poslovanje. Do prvih so društva pokazala nekaj, vendar ne veliko razumevanja, druge pa so neusmiljeno kazensko preganjali.
S svojim delovanjem so upniška društva stopila tudi na nekatere prste in si
nakopala sovražnike. V primeru JDZU-ja je to bilo zagrebško združenje trgovcev,
katerega podpredsednik Antun Klein – ki je bil, paradoksalno, nekdanji direktor
JDZU-ja in odpadnik, ki se je prelevil v zagovornika dolžnikov – je na začetku
tridesetih let terjal ukinitev društva, ker so trgovci menili, da deluje proti
njihovim interesom. JDZU je obširno zavrnil očitke in poudaril, da je zahteva
trgovske organizacije po razpustu upniškega društva nezaslišana in
nesprejemljiva.Trgovski list, 23. 2. 1933,
2.Glas delavca, 13. 5. 1938, 1.Delavska
politika, 17. 5. 1938, 4.
Aktivnosti upniških društev so bile zlasti pravne, svetovalne in dokumentacijske. V pravnem smislu so društva uporabljala vsa zakonita sredstva, dovoljena za izterjavo upniških terjatev, sočasno pa so se borila proti oškodovanju upnikov (laganje dolžnikov o njihovem premoženju, skrivanje premoženja, skrivna prodaja). Med stečajnim in poravnalnim postopkom so si prizadevala za njegov karseda hiter zaključek, da bi upnikom v stečajni oziroma poravnalni masi na razpolago ostalo več premoženja. Po potrebi so sprožila kazensko ovadbo proti goljufivim dolžnikom. Pri vseh odločitvah so se društva posvetovala s prizadetimi upniki in upoštevala njihove večinske sklepe. Članom društev so bili na voljo tudi pravni nasveti glede izterjav in korakov v sodnem postopku, sočasno pa so društva svetovala jugoslovanskim ministrstvom glede novih zakonskih odredb in jih kritizirala, če po njihovem mnenju niso dovolj ščitila upniških interesov. Dejavnosti vseh društev so temeljile na obsežnih arhivih dokumentov, ki so jih zbrali o finančnem stanju jugoslovanskih podjetnikov, s pomočjo katerih je vsak zainteresiran upnik lahko preverjal, kakšno je bilo dejansko gmotno stanje dolžnikov. Da bi bile vse te usluge članom na voljo, so seveda morali redno plačevati članarino.
Delo večine upniških društev je bilo razdeljeno na približno pet oddelkov. Včasih
se je delitev vzpostavila šele po več letih delovanja društva, ko se je
poslovanje razširilo in birokratiziralo (v DIV-u so oddelke denimo uvedli 1.
avgusta 1932).Trgovski list, 23. 2. 1933, 1. »Zbor Društva
industrijcev in veletrgovcev za dvig poslovne morale,« Jutro, 26. 2. 1933, 10.
Angažma JDZU-ja pri zbiranju podatkov o številu jugoslovanskih stečajev je toliko
dragocenejši, ker država v dvajsetih letih ni vodila nikakršne uradne statistike
stečajev. Podatki JDZU-ja so postali nekakšen nadomestek za uradni statistični
pregled, nanje pa so se obilno in z veliko mero zaupanja sklicevali v
jugoslovanskem časopisju, tudi slovenskem, kjer so letno, polletno, četrtletno
in mesečno stečajno statistiko redno objavljali in analizirali od jeseni 1924
naprej v osrednjih dnevnikih (Slovenec, Jutro, Mariborski večernik Jutra) ter
specializiranih gospodarskih časopisih (Trgovski list,
Trgovski tovariš, Mali
trgovec). »Te številke so ogledalo naših gospodarskih prilik,« je zatrjeval
tisk.Mariborski večernik Jutra, 6. 4. 1929,
1.
V oddelku za insolvence JDZU-ja so sčasoma začeli opozarjati, da jugoslovanski
politiki, gospodarstveniki, podjetniki in časnikarji od njih vendarle ne morejo
pričakovati, da bodo namesto države opravljali njeno delo: »Mi zbiramo samo
število stečajev, a ni dovolj, da poznamo le številko; posebno zanimivo bi bilo
zbiranje podatkov o ugotovljeni aktivi in pasivi, o izpadu stečaja, o stroških
stečaja ipd., da bi lahko ugotovili, kako in koliko narodnega premoženja
propada. Jasno je, da naše podjetje vseh teh podatkov ne more pridobiti, temveč
lahko to stori samo vlada, ki bi ji morala stečajna sodišča posredovati podatke.
Mi se moramo zato omejiti na tiste primere, za katere so bili zainteresirani
naši člani, ki pa seveda ne morejo dati popolne in jasne slike vseh
stečajev.«Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1927 ([Zagreb: JDZU, 1928]), 7. Gl. tudi
»Zanimivi podatki iz naše insolvenčne statistike,« Jutro, 6. 4. 1929, 5.Jutro, 22. 7. 1930, 7.Jutro,
15. 3. 1931, 8.
Z jugoslovansko stečajno statistiko se je na začetku tridesetih let spoprijel
tudi ljubljanski DIV, čeprav so takrat obstajali tako podatki JDZU-ja kot (sicer
še neobjavljeni) podatki državne statistike. Od takrat naprej je slovenski tisk
opustil citiranje številk, ki jih je obelodanil JDZU, in se začel sklicevati na
statistiko domačega društva. Pod bolj ali manj slikovitimi naslovi in rubrikami,
kot so »Žalostna statistika«, »Barometer našega gospodarstva«, »Ogledalo našega
gospodarstva« ali kratko malo »Črna kronika«, so dnevniki ( Slovenec, Slovenski narod, Mariborski večernik Jutra) in trgovski časopisi (Trgovski list, Trgovski tovariš) vse do druge
svetovne vojne objavljali ne samo letne, polletne in mesečne, temveč tudi
desetdnevne statistične preglede stečajev. (Statistične podatke je zbirala tudi
ljubljanska Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, vendar le za področje
Dravske banovine, za katero je bila pristojna, podatke pa so objavljali zgolj v
tiskanih zapisnikih svojih sej.)
Ker se je v statistiko naenkrat vpletlo toliko popisovalcev, ne preseneča, da je
prihajalo do napak in razhajanj pri štetju. To se je najočitneje pokazalo na
primeru podatkov o stečajih januarja 1931, ko se podatki zagrebškega društva
niso ujemali z ljubljanskimi: »Ti podatki [JDZU] so bistveno različni od onih
ljubljanskega Društva industrijcev in veletrgovcev in je sedaj vprašanje, katera
statistika je točna in bi bilo dobro, če bi se ugotovilo, na kakšni podlagi se
sestavlja statistika.«Slovenec, 5. 2. 1931, 5.Slovenec leto dni kasneje dilemo razrešil tako,
da je objavil številke obeh družb in pripisal: »Številke se bistveno razlikujejo
in jih zato ponujamo obojne v informacijo, ne moremo pa reči, ker ne poznamo
načina sestave statistike, kateri so pravilnejši.«Slovenec, 15. 1. 1932, 7.Trgovski list, 15. 10. 1935, 2.
Naslednji oddelek upniških društev je bil posvečen informacijam. Ukvarjal se je z
zbiranjem in arhiviranjem gradiva o plačilnem stanju dolžnikov in
kreditojemalcev, uvedbah novih stečajev ter prisilnih poravnav, opominih, tožbah
in drugih informacij, ki so bile proti plačilu dostopne tistim društvenim
članom, ki so pri sklepanju novih poslovnih vezi ali izterjevanju zaostalih
dolgov želeli preveriti gmotno stanje poslovnih partnerjev ali dolžnikov. Po
novejši oceni so »izkazi o zadolževanju in plačilni nezmožnosti posameznih
podjetij […] prav gotovo preprečili marsikateri stečaj«.En gros & en
detail, 126.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu, za godinu 1926 ([Zagreb: JDZU, 1927]), s. p.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1933, 11.Jutro, 9. 6. 1931, 2.Trgovski list, 16. 3. 1935, 1.Jutro, 28. 3.
1940, 5.Trgovski list, 23. 2. 1933, 1.
Oddelki za informacije so včasih tiskali lastne časopise, kar so počeli v
dunajskem društvu, DIV, ki je dvakrat mesečno objavljal okrožnice z imeni slabih
plačnikov,Trgovski list, 1. 4. 1930, 3.Poslovno poročilo Jugoslovanskega
društva za zaščito upnikov (hrv. Poslovni izvještaj
Jugoslavenskoga društva za zaštitu vjerovnika) in nato Novice Jugoslovanskega društva za zaščito upnikov Zagreb
(hrv. Vijesti Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika
Zagreb). Vsebina je bila oblikovana po ustaljeni formuli: uvodnikom, ki
so običajno govorili o pomembnosti upniške solidarnosti in društvenih
aktivnostih, so sledili seznami razglašenih in ukinjenih stečajev, poravnav,
kvot in dolžnikov neznanih bivališč. Nekakšna priloga časopisu je bilo
skrivnostno Zaupno poročilo (hrv. Povjerljivi izvještaj), kjer so bili vsakih deset dni objavljeni
delikatni podatki o poravnavah, tožbah, bojkotiranih podjetjih in podobnih
temah. Podatki so bili striktno dostopni zgolj in samo članom društva: »Ti
podatki so namenjeni samo za uporabo naših članov, nikakor pa ne za javnost. Če
član krši zaupnost, odgovarja za morebitno škodo, ki jo mi vnaprej zavračamo.
Zato prosimo, da se te novice obravnavajo kot strogo zaupne in da se nikakor ne
objavijo.«Povjerljivi izvještaj, junij 1926, 1.Zgodovina
podjetništva na Slovenskem, 202.
Orjaška količina gradiva, ki so jo zbrala nekatera društva, je sčasoma postala
nepregledna in draga za vzdrževanje, svoje pa je prispevala tudi kriza v
tridesetih letih, ko so se za podatke zaradi gospodarskega krča zanimali le
redki podjetniki. Arhiv JDZU-ja je moral svoje delovanje takrat omejiti in
odpustiti nekaj delavcev, nazadnje pa je celotno dokumentacijo en bloc prodal podjetju V. Selinger in sin. Društvo je pojasnilo, da
so ga člani premalo uporabljali, bil je predrag za vzdrževanje, postal pa je
tudi zastarel, saj ga zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli več
posodabljati.
Tretji oddelek se je ukvarjal z izterjevanjem dolgov. Zgolj z »moralnim
pritiskom,« kot je temu rekel JDZU, je od dolžnikov z opomini terjal plačilo
zapadlih dolgov. Na oddelek so se člani društva običajno obrnili takrat, ko so
sami že poskušali izterjati dolgove, a brez uspeha. V primeru zagrebškega
društva je obseg dela oddelka bliskovito rastel: leta 1923 je oddelek vodil 276
izterjav, leta 1924 že 2285, naslednje leto pa 2506.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1932, 7.Jutro, 15. 5. 1930,
7.Jutro, 9. 6. 1931, 2.
Ko »moralni pritisk« ni zadostoval in je bilo treba poseči po sodnih sredstvih,
se je aktiviral oddelek za pravno pomoč, ki je članom nudil možnost pravnega
zastopanja pred sodiščem, prepošiljal njihove tožbe pravnim zastopnikom društva
in jim dajal pravne nasvete v sodnih postopkih. Do leta 1926 je JDZU imel 164
odvetnikov, ki so v imenu upnikov sprožali tožbe proti nevestnim dolžnikom. Na
začetku delovanja društva je delež uspešnih tožb dosegal 62 odstotkov,Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1933, 11.Jutro, 28. 3. 1940,
5.
Zagrebško društvo je imelo še en poseben oddelek, zaščitno sodišče (hrv. obranički sud), ustanovljeno leta 1926. Zadolženo je bilo
za razreševanje sporov med člani društva ter med upniki in dolžniki, ki so za to
zaprosili. Sodišče je sodilo v skladu s pravili društva, lahko pa je izreklo
ukor ali predlagalo izključitev člana. Formiranje svojevrstnega parasodnega
organa je med hrvaškimi odvetniki izzvalo nekaj neodobravanja. Pravnik in
odvetnik dr. Ivo Politeo je zapisal, da je ustanovitev pravno problematična in
da sodišče nikakor ne sme razširiti sfere delovanja.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1927, 15.
DIV je po drugi strani prav tako poznal pet oddelkov, a le trije – insolvenčni,
informacijski in tožbeni oziroma izterjevalni – so se ujemali s tistimi v JDZU,
četudi z nekoliko prerazporejenimi pristojnostmi in nalogami. Preostala dva sta
bila korespondenčni in administrativni oddelek, posvečena pošiljanju dopisov,
sprejemu pošte, knjigovodstvuJutro, 26. 2. 1933, 10.
DIV in JDZU sta kot osrednji upniški organizaciji na severozahodu Jugoslavije in
nezanemarljiv člen jugoslovanskega gospodarskega življenja imeli določeno
stopnjo vpliva na beograjsko politiko in njeno odločanje o gospodarskih zadevah.
Predstavnike društev so večkrat vprašali za mnenje o novih zakonih, njihove
predloge, popravke in kritike pa so vsaj delno upoštevali. Tudi ko niso bili
neposredno naprošeni za komentar, so bili v obeh društvih zelo glasni, če so
menili, da sklepi, sprejeti v Beogradu, niso ugodni za gospodarstvo ali upnike.
Kljub občasnim izletom izven področja gospodarstva – DIV je leta 1927 denimo
protestiral proti načrtovani ukinitvi medicinske in tehniške fakultete v
LjubljaniTrgovski
list, 13. 12. 1927, 1.
Ob nastanku leta 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni poenotila svoje
stečajne in poravnalne zakonodaje. Ureditev je zato zaznamoval pravni
partikularizem, saj so se v različnih delih države uporabljali zakoni in
odredbe, ki so na teh območjih veljali pred letom 1918 in jim je bila veljavnost
podaljšana tudi v okviru nove države. V državi je sočasno veljalo pet različnih
stečajnih ureditev z različnim naborom odredb (Slovenija, Hrvaška, Vojvodina,
Bosna in Hercegovina ter Srbija), Črna gora pa institucije stečaja sploh ni
poznala.Stečajno pravo s naročitim osvrtom na srpsko
zakonodavstvo (Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srba, Hrvata
i Slovenaca, 1926), 14. Franja Goršić, Komentar stečajnog
zakona, zakona o prinudnom poravnanju van stečaja, zakona o uvođenju u
život oba zakona, i zakona o pobijanju pravnih dela izvan stečaja
(Beograd: Izdavačko i knjižarsko preduzeće Geca Kon A. D., 1934), 6. Prinudno poravnanje u
stečaju, 5–6. Goršić, Komentar stečajnog
zakona, 359.
Za JDZU ta rešitev ni bila dobra, ker je bila banska odredba preveč naklonjena
dolžniku in zato škodljiva, saj je lahko dolžnik zavlačeval z razglasitvijo
insolventnosti, kar je pomenilo, da se je njegovo premoženje medtem še dodatno
skrčilo, seveda na škodo upnikov. Zakon je po oceni društva omogočal zlorabe
goljufivim dolžnikom, ki se z lažno insolvenco in sklenitvijo poravnave izognejo
težjim posledicam stečaja ter upnikom plačajo le del terjatev, nato pa
nadaljujejo obratovanje, kot da se ni nič zgodilo.Trgovski list, 19. 1. 1924, 2.
Zaradi pogostih zlorab zakona so se zamislili tudi na beograjskih ministrstvih in
sestavljen je bil komite treh ministrov, ki se je moral odločiti o spremembah
ali ukinitvi poravnalne odredbe.Jutro, 24. 2. 1925,
6.Stečajno pravo, 12. Goršić, Komentar stečajnog zakona, 1 in 359, 360.Komentar stečajnog zakona, 1.Zapisnik treće redovite glavne skupštine Jugoslavenskog
društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, obdržavane dne 11. februara
1926. u Zagrebu ([Zagreb: JDZU, 1926], 1, 2.
V Beogradu so ukinitev poravnave utemeljevali z oceno, da ta postopek izkoriščajo
zgolj špekulantski dolžniki, ki skušajo oškodovati svoje upnike; pošteni
dolžniki, ki niso po lastni krivdi končali v dolgovih, so se sposobni pogoditi z
upniki ali upniškimi organizacijami, medtem ko si špekulanti tako ali drugače
zaslužijo stečaj. Čeprav bi JDZU temu stališču pred aprilom 1925 nemara
pritrdil, pa v novih okoliščinah ni več privoljeval v ta argument. Vodstvo
društva je opozorilo, da prisilna poravnava obstaja tudi v evropskih državah,
kjer imajo močne in stare upniške organizacije. Mlade jugoslovanske upniške
organizacije potemtakem nikakor niso mogle biti kos istim izzivom in za povrh
ostati brez zakona o prisilni poravnavi: »Opustitev zakona o prisilni poravnavi
bi si morda lahko privoščila država, ki ima v veljavi sodoben stečajni zakon.
Naša mlada država, ki ima pet različnih stečajnih zakonov na šestih različnih
pravnih področjih in Črno goro, ki institucije stečaja sploh ne pozna, tega ne
bi smela tvegati.«Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu, za godinu 1926, s. p.
V društvu so se zavzeli za čim hitrejšo vrnitev kakršnegakoli poravnalnega
zakona, saj jih je skrbelo hitro naraščanje števila stečajev po državi. Ni
pomagalo, da se je sredi dvajsetih let kraljevina spopadala še z manjšo, že
omenjeno gospodarsko krizo, ki je zaradi povečanega kreditiranja odločilno
vplivala na ustanovitev DIV-a leta 1925.Trgovski list, 16. 3.
1935, 1.Kmečki dolgovi na Slovenskem
(Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994), 34–38. Žarko
Lazarević in Jože Prinčič, Zgodovina slovenskega
bančništva (Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 2000), 46,
47.Trgovski list, 7. 7. 1927, 1.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu, za godinu 1926, s. p.Slovenski narod, 23. 3. 1927, 3.
Pri razpravi o (ne)uvedbi prisilne poravnave so sodelovala jugoslovanska
gospodarska združenja z JDZU-jem ter zagrebško trgovsko in obrtno zbornico na
čelu, »ki že dolgo forsirata diskusijo o tem problemu«,Slovenec, 3. 9. 1926, 7.Morgenblatt objavili obširen prispevek o tem vprašanjuSlovenec, 7. 4. 1927, 7.Slovenec, 13. 8. 1926, 7.Slovenec, 10. 9. 1926, 7.Slovenec, 16. 3. 1927,
7.Jutro, 10. 8. 1929, 5.
Problem stečajnega zakona je bil v obdobju burnih razprav o prisilni poravnavi v
ozadju, a vendarle ves čas prisoten. Člani JDZU-ja so menili, da je poenotenje
jugoslovanskih stečajnih zakonov pravno zahtevnejša in mučnejša naloga od
ureditve poravnalnega zakona, zaradi česar se je treba vprašanja poravnav lotiti
pred stečaji,Jutro, 14. 10. 1927, 5.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1927, 4.Zakonik o stecišnom
postupku) iz leta 1861 na celo državo, ker je zakon, četudi zastarel,
dovoljeval razmeroma hiter in poceni postopek.Slovenski narod,
23. 3. 1927, 3. »Društvo za zaščito upnikov v Zagrebu in enoten moderen
konkurzni zakon,« Jutro, 23. 3. 1927, 5.
Konec dvajsetih let so beograjska ministrstva vendarle sklenila, da bodo uredila
problematično stanje. Upravni odbor JDZU-ja je na začetku leta 1927 iz
prestolnice prejel osnutke stečajnega zakona in zakona o prisilni poravnavi.
Vodstvo društva ju je pregledalo in komentiralo. V odzivu so med drugim
zahtevali krajši izplačilni rok pri poravnavi, poravnalni upravitelj bi moral
biti po njihovem mnenju trgovec in ne odvetnik, prav tako pa bi se morala
omejiti višina upraviteljevih stroškov. DIV je bil še ostrejši in je uvedbo
poravnave zavračal. Ker so se člani zavedali, da to ni realistična rešitev, so
namesto tega zahtevali, da se poravnava dovoli le tistemu dolžniku, ki je
insolventen postal zaradi nesreče ali bolezni; vsem ostalim, ki so se zadolžili
zaradi lahkomiselnosti, slabega poslovanja ali goljufije, poravnava ne bi smela
biti dovoljena.Jutro, 6. 10. 1927, 5.
»Anketa zbornice za trgovino, obrt in industrijo,« Narodni
dnevnik, 9. 10. 1927, 2.Jutro, 27. 5. 1928, 6.Jutro, 15. 5. 1930,
7.
Zakonodajalec je sprejel veliko pripomb, ki so jih podali v društvih, in sestavil
zakona, ki sta po oceni sodobnikov presegala svoje predhodnike.Jutro, 5. 10. 1929, 5.Jutro, 18. 5. 1929, 5. »Potreba modernega konkurznega zakona in
zakona o prisilni poravnavi izven konkurza,« Jutro,
5. 7. 1929, 5.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu
vjerovnika u Zagrebu za godinu 1929 (podnesen glavnoj
skupštini dne 16. aprila 1930) ([Zagreb: JDZU,
1930]), 3.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u
Zagrebu za godinu 1928 ([Zagreb: JDZU, 1929]), 5.
Po newyorškem borznem zlomu se je kriza z zamikom razširila tudi v EvropoGospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju (Ljubljana: Založba
ZRC, ZRC SAZU in Modrijan, 2013), 76–85.Kmečki dolgovi,
41–48. Lazarević in Prinčič, Zgodovina slovenskega
bančništva, 51–53. Žarko Lazarević, »Velika gospodarska kriza in
Slovenci,« v: Metka Kastelic, ur., Pogled v zgodovino
slovenskega podjetništva (Vrhnika: Razum, 1998), 121–38. France
Kresal, »Gospodarska kriza 1929–1933,« v: Neven Borak in Žarko Lazarević,
ur., Gospodarske krize in Slovenci (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino in Zveza ekonomistov Slovenije, 1999), 84–94.
Žarko Lazarević, Plasti prostora in časa: iz gospodarske
zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja (Ljubljana: Inštitut
za novejšo zgodovino, 2009), 252–61.Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za
godinu 1931. Podnesen Glavnoj skupštini dne 30. aprila 1931
[pravilno 1932] ([Zagreb: JDZU, 1932]), 3.
JDZU je med gospodarsko krizo največ energije vlagal v boj proti zakonu o zaščiti
kmetov, ki je bil sprejet aprila 1932 z namenom zaščite zadolženih kmetov pred
nadaljnjim obubožanjem.Kmečki dolgovi na Slovenskem, 127–29.Oris
zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1965), 397.Jutro, 25. 1. 1934, 5.Trgovski list, 25. 1. 1934, 1.Jutro, 8. 7. 1932, 5. Gl. tudi »Velik porast
konkurzov in prisilnih poravnav,« Slovenski narod, 7.
7. 1932, 1. Sunčič, Zgodovina podjetništva na
Slovenskem, 204.
Ne glede na bolj pereče probleme je JDZU tudi med gospodarsko krizo še vedno
izražal nezadovoljstvo nad novima zakonoma o stečajih in prisilnih poravnavah,
saj je bilo mnenje, da rasti števila insolvenc ne povzroča le kriza, temveč tudi
ali predvsem neprimerna zakonodaja, močno zakoreninjeno: »Kdor pozna naše
gospodarske prilike in zlasti kdor zasleduje način izvrševanja trgovskih
obveznosti, ve, da se prisilne poravnave ne množijo samo zaradi splošnih
neprilik, ampak tudi zato, ker nudi zakon o prisilni poravnavi kljub različnim
kartelom brezvestnim dolžnikom še vse preveč prilike za izkoriščanje
upnikov.«Jutro, 27. 2. 1931, 5. Gl. tudi »Zlorabljanje
ugodnosti, ki jih nudi zakon o prisilni poravnavi izven konkurza,« Slovenec, 27. 2. 1931, 7.Jutro, 26. 2. 1933, 10.Jutro, 29. 5.
1931, 5.Trgovski list,
23. 7. 1932, 1. »Zahteve slovenskega trgovstva,« Trgovski
list, 20. 8. 1932, 1.postopanje
ceneno, smotreno in hitro, da bo čim bolj izpolnilo svoj namen.«III. kongres trgovcev Kraljevine Jugoslavije v Ljubljani,
dne 11. in 12. junija 1938 (Ljubljana: s. n., s. d.),
37.
Enako stališče je imel JDZU o novem stečajnem zakonu, ki bi lahko po (temeljito
revidirani) oceni društva prinesel veliko škodo. Društvo je menilo, da ni bilo
zadovoljivo razrešeno niti vprašanje tarife upravitelja stečajne mase, ki bi
morala upoštevati množico dejavnikov, od dosežene stečajne kvote do kraja
bivališča upravitelja, vendar jih novi zakon ni niti z besedo omenil.Jutro, 9. 6. 1931, 2.
Po umiritvi kriznih razmer ter stabilizaciji gospodarskega stanja sredi
tridesetih let je sledilo obdobje postopne, vendar počasne rasti, ki vse do
druge svetovne vojne ni dosegla predkrizne ravni.Zgodovina
slovenskega bančništva, 58–59.Hrvaška zgodovina (Ljubljana: Slovenska
matica, 2008), 198.Jutro, 30. 3.
1939, 4. Sunčič, Zgodovina podjetništva na
Slovenskem, 203.Trgovskega lista, ki je govor ponatisnil.Oris zgodovine
Slovencev, 456.Trgovski list,
20. 9. 1932, 2.Trgovski list, 21. 4. 1936, 1.
JDZU in DIV sta delovala tudi med vojno, čeprav v skrajno reducirani obliki. DIV
je svoj zadnji občni zbor organiziral ravno na dan vojaškega udara, 27. marca
1941,Slovenec, 28. 3. 1941,
9.Trgovski list, 30. 9. 1941, 2.Hrvatsko društvo
vjerovnika Zagreb) in se preseliti na nov naslov. Iz članstva so morali
izbrisati vsa podjetja, ki so jih vodili nearijci, sicer bi ustaška vlada
društvu prepovedala delovanje. Novih članov niso mogli sprejemati, prečiščeno
članstvo pa je bilo tako skromno, da ni bilo dovolj članov niti za funkcije v
upravnem odboru.
JDZU in DIV sta imela na gospodarsko življenje medvojne kraljevine, pa tudi na slovenski gospodarski prostor, nezanemarljiv vpliv. Časopisje je natančno poročalo o njunih mnenjih, odločitvah in pobudah ter upoštevalo njunih statistične podatke, njun glas pa se je slišal tudi v Beogradu, le da je bil upoštevan v manjši meri. Društvi sta bili pri svojem neomajnem, trmastem vztrajanju pri zaščiti interesov upnikov nedvomno zahteven sogovornik številnih političnih in gospodarskih organov v državi, zaradi česar sta si nakopali tudi nasprotnike. Četudi so bila vsa jugoslovanska upniška društva razmeroma kratkega veka, je njihovo delovanje predstavljalo pomemben korak v slovenski ter jugoslovanski gospodarski zgodovini, saj je šlo za prvo udejanjenje pojava upniških društev v tem prostoru, ki v obliki moderniziranih društev obstaja še danes.
The contribution highlights the activities of two creditor protection societies – the Society of Industrialists and Wholesalers in Ljubljana and the Yugoslav Creditors Protection Society in Zagreb – which were active in the interwar period. The function of creditors’ associations is to protect the creditors’ interests and claims during judicial and extrajudicial proceedings, particularly in case of bankruptcies and compulsory settlements, when their debtors have become over-indebted. In the Austro-Hungarian Monarchy, such societies were founded in Vienna and Budapest, while in the South Slavic territory, the first such organisation to be established successfully was the Zagreb Society in 1922. The Ljubljana Society followed three years later, after which the Belgrade and Novi Sad Societies were founded with a bit of a delay. The Societies were keen to expand and strengthen their influence, so they would open branch offices and attempt to negotiate a merger of all the creditor protection societies in the country into a single entity, though unsuccessfully. They would establish contacts with foreign associations and attend international conferences. However, their relations could also become antagonistic, as it happened in the case of the Vienna Creditors’ Society, which wanted to expand its influence in Yugoslavia. On the other hand, the Ljubljana and Zagreb Societies forged close and friendly ties because they shared similar views.
The work of the associations was divided into several departments. The Insolvency Department managed the proceedings against the debtors and recorded the results on behalf of the creditors, thus collecting extensive statistical documentation. In the case of the Zagreb Society, for many years, this documentation replaced the national bankruptcy statistics, introduced as late as at the beginning of the 1930s. The Information Department collected materials on the payment status of debtors as well as about new bankruptcies and compulsory settlements. The materials were made available to the Society members who wanted to ascertain the financial situation of potential business partners or debtors. The Debt Collection Department attempted to collect debts owed to the Society members by sending demand letters to debtors. When this was not enough, the Legal Aid Department assisted the Society members with legal advice and represented them in court. The Zagreb Society also had a quasi-judicial body called the Protection Court, which settled the disputes between the Society members as well as between creditors and debtors. The Ljubljana Society also had two departments in charge of the bureaucratic and accounting tasks.
The Yugoslav creditors’ associations played a consultative role in amending the Yugoslav economic legislation. Even if the Belgrade ministries did not ask them for advice, the Societies would react resolutely when they assessed that the legal changes negatively impacted the economy or the creditors’ interests. The most protracted legal battle between the creditors’ associations and Belgrade was related to the bankruptcy and forced settlement legislation. At the time of the country’s establishment, legal particularism prevailed in both areas, as each part of the country would apply the legislation in force before 1918. The state tried to resolve the confusing situation in 1922 by extending the Croatian Settlement Order to the entire country. However, the creditors’ associations and other economic operators protested that the Order allowed debtors to cheat at the expense of creditors. In 1925, the state abolished compulsory settlement altogether, which once again failed to satisfy the Societies, as debtors were left with only the bankruptcy procedure, which resulted in creditors recovering a very modest part of their claims. Two new laws were adopted in 1929, but the initial favourable inclination of the Societies soon waned, and almost until World War II, they kept unsuccessfully criticising the shortcomings of the new legislation.
After the economic crisis of the mid-1930s, the Zagreb Society lost much of its strength, while the Ljubljana Society remained active and became a vocal critic of the Yugoslav economic policy. Both associations continued to operate after the outbreak of World War II. It is unclear when the Ljubljana Society ceased to exist, but the Zagreb Society was disbanded in 1946.