No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Članek v prvem delu oriše svet med špansko pandemijo, v
nadaljevanju pa je osredinjen na kranjska mesta, s poudarkom na Ljubljani,
in podeželje. Kljub pomanjkanju virov uspe na podlagi tiskanih virov do
določene mere prikazati zdravstveno stanje prebivalcev, hkrati pa vsaj delno
odgovori na vprašanje, ali so bili ti o epidemiološki situaciji dovolj dobro
obveščeni in koliko so oblasti naredile za njihovo varnost. S podatki, ki bi
razjasnili, kako so ljudje dojemali bolezen, ki je v tako kratkem času
terjala toliko življenj kot nobena vojna in nobena lakota pred tem, kako so
se z njo spopadli oboleli, kakšni so bili odzivi prebivalcev na (nezadostne)
ukrepe oblasti ipd., avtorica ne razpolaga.
Ključne besede: Kranjska, Ljubljana, španska gripa,
1918–1919
The first part of the article at hand describes the world at
the time of the Spanish flu pandemic, while in the continuation, it focuses
on Carniolan cities with an emphasis on Ljubljana, as well as on the
countryside. Based on printed sources – despite their scarcity – it manages
to illustrate, to some extent, the health situation of the population and at
least partially answer the question of whether people were sufficiently
informed about the epidemiological situation and what the authorities did to
ensure their safety. The author does not have any information at her
disposal that would shed light on how people perceived the disease that
claimed as many lives in such a short period of time as no war or famine
before it, how the infected coped with it, how the population reacted to the
(insufficient) measures of the authorities, and so on.
Keywords: Carniola, Ljubljana, the Spanish flu,
1918–1919
Slovenske dežele so bile konec 19. in v začetku 20. stoletja pretežno agrarne,
vendar razmere, še posebej zaradi posestne strukture, niso omogočale razmaha in
rasti kmetijske proizvodnje. Ta se je v obdobju pred prvo svetovno vojno sicer
nekoliko izboljšala,Slovenska novejša zgodovina. Od
programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike
Slovenije: 1848–1992 (Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za
novejšo zgodovino, 2005), 72 in 74.Slovenska novejša
zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja
Republike Slovenije: 1848–1992 (Ljubljana: Mladinska knjiga in
Inštitut za novejšo zgodovino, 2005), 108 in 109.Ljubljana od 1895 do 1941 (Ljubljana: samozaložba,
1977), 5.Zgodovina
Ljubljane. Prispevki za monografijo (Ljubljana: Kronika, časopis za
slovensko krajevno zgodovino in Zgodovinsko društvo Ljubljana, 1984),
228.Ljubljani po potresu preberemo, da je
mesto »glede vsakdanjih živil vezano edino le na okolico in mora mirno gledati,
kako pobirajo Opatija, Trst in druga južna mesta še daleč nad Ljubljano in tudi
v Ljubljani sami najboljša živila«.Ljubljana po potresu
(1895–1910) (Ljubljana: Tiskarna Drag. Hribar, 1910), 106.
Odstavka, ki orišeta kmetijstvo in živinorejo v slovenskih deželah in
preskrbo v Ljubljani pred prvo svetovno vojno, v: Mojca Šorn, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med véliko vojno
(Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2020), 18–20.
Stanje v preskrbi se je kmalu po začetku prve svetovne vojne drastično
poslabšalo. Kljub temu da je avstrijska vlada ob začetku vojne, tako kot tudi
vlade drugih držav, izdala prepoved izvoza določenega blaga,Slovenski
trgovski vestnik, 15. 9. 1914, 100–02.Zgodovinski časopis 35, št. 1-2 (1981):
57–81.Domoljub, 1. 11. 1917, 518.Dictionary of the First World
War (Barnsley: Pen & Sword Military Classics, 2003), 74. O
pomorskem prometu pred prvo svetovno vojno gl. V[inko] Šarabon, »Svetovni
promet po morju,« Čas, zv. 3 (1915), 146–57.Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997), 21–25, 25–27. Gl. tudi Petra Svoljšak
in Gregor Antoličič, Leta strahote. Slovenci in prva
svetovna vojna. Z okvirnima črticama Ivana Cankarja in predgovorom
Toneta Partljiča (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018), 393
sl.Deželni zakonik za vojvodino
Kranjsko / Landesgesetzblatt für das Herzogtum Krain (Ljubljana =
Laibach, 1914). Gl. tudi Državni zakonik za kraljevine in
dežele, zastopane v državnem zboru (Dunaj, 1914).Pomanjkanje in lakota.Za blagor mater in otrok. Zaščita mater in
otrok v letih 1919–1941 (Ljubljana: Inštitut
za novejšo zgodovino, 2018).Podobe iz mojega življenja (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1964), 129.
Članek, ki najprej prikaže svet med špansko pandemijo, se v nadaljevanju
osredinja na Kranjsko in poskuša predstaviti, kako se je od vojne izčrpana
Ljubljana, ki je zaradi bližine fronte nosila veliko breme zdravljenja vojakov,
znašla v vihri bolezni. Oris razmer delno odgovori tudi na vprašanje, kako so
bili z zdravstveno situacijo seznanjeni prebivalci deželnega stolnega mesta in
ali so oblasti naredile dovolj za njihovo varnost. S podatki, ki bi razjasnili,
kako so ljudje dojemali bolezen, kakšni so bili njihovi odzivi na ne/ukrepanje
oblasti, kakšen je bil njihov pogled na socialnozdravstveni položaj (za zdaj) ne
razpolagam. Pridružujem se mnenju mnogih drugih avtorjev, da je dediščina
obdobja, ki ni navdihnilo »no songs, no legends, no work of art. Even
fundamental facts were meagre,«The Plague of the Spanish Lady. The Influenza
Pandemic of 1918–1919 (London: Macmillan,
1974), 304. Tukaj opozarjam na poudarek Katarine Keber, da je španska gripa
kljub vsemu »globoko umeščena v zgodovinski spomin posameznih družin.« –
Tatjana Pirc in Katarina Keber, Na zgodovinske epidemije
bom odslej gledala drugače [Elektronski vir] (Ljubljana:
Radiotelevizija Slovenija javni zavod, 2020), https://val202.rtvslo.si/2020/04/nedeljski-gost-206/, pridobljeno
23. 8. 2021.Spanish Lady.
V pandemiji nove različice A virusa influence, katere krivec ni bila zgolj sama
vojna oziroma njene posledice – pomanjkanje, lakota, podhranjenost, premiki
okuženih oseb, pomanjkanje zdravstvenega osebja in zdravil, temveč ne nazadnje
tudi vremenske neprilike – visok odstotek vlage in nizke temperature,Zdravstveno varstvo 41, št. 7-8 (2002): 258. Nina
Kalčič, Španska gripa ali »Kadar pride žito v dobro zemljo in je ugodno
vreme, tedaj je zrno veliko, zrno je debelo in močno, ravnotako tudi
influenčni bakcili. Kadar pridejo zanje ugodne razmere, tedaj se namnože in
okrepe, da ne omagajo zlepa.« Diplomsko delo (Ljubljana, 2001). Gl. tudi »Po
domovini. Kako se obvarujemo španske bolezni?,« Novice, 17. 10. 1918, [2].Kronika 65,
št. 1 (2017): 67. O španski gripi v Istri gl. Danijela Doblanović Šuran,
Gabriela Braić, Mirjana Flego, Davor Salihović in Monika Zuprić, »Kretanje i
uzroci smrtnosti u deset istarskih župa u razdoblju od 1910. do 1923,« v:
Petra Svoljšak, ur. Istra u Velikom ratu: glad, bolest,
smrt = L'Istria nella Grande guerra: fame, malattie, morte = Istra v
Veliki vojni: glad, bolezni, smrt (Koper = Capodistria: Histria
Editiones, 2017), 76–78.The Vanquished.
Why the First World War Failed to End, 1917–1923
(London: Penguin Books, 2017), 48. Gl. tudi Catherine Rollet, »The 'Other
War' II: Setbacks in Public Health,« v: Jay Winter in Jean-Louis Robert,
ur., Capital Cities at War. Paris, London, Berlin:
1914–1919 (Cambridge: Cambridge University Press, 1997), 480–86.
Iva Milovan Delić, »'Liječenje' španjolske gripe 1918. i 1919. u
Pokrajinskoj bolnici u Puli: socijalna komponenta pandemskog bolničkog
mortaliteta,« v: Petra Svoljšak, ur., Istra u Velikom
ratu: glad, bolest, smrt = L'Istria nella Grande guerra: fame, malattie,
morte = Istra v Veliki vojni: glad, bolezni, smrt (Koper =
Capodistria: Histria Editiones, 2017), 183, predvsem op. 1. Gl. tudi Petra
Svoljšak, »Poizkus ocene vojaških in civilnih izgub (žrtev) med 1. svetovno
vojno,« v: Stane Granda in Barbara Šatej, ur., Množične
smrti na Slovenskem. Zbornik referatov: 29. Zborovanje slovenskih
zgodovinarjev, Izola, 22.–24. 10. 1998 (Ljubljana: Zveza
zgodovinskih društev Slovenije, 1999), 236 in 237, ki navaja konkretnejše
podatke. Miha Likar, Usoda nalezljivih bolezni
(Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981), 127, piše, da je med pandemijo
španske gripe umrlo 20–25 milijonov ljudi.Pandora's Box. A History of the First World
War (Harvard University Press, 2018), 825.
Kljub temu so pandemijo z vidika historiografije zasenčile raziskave političnih, vojaških, tudi socialnoekonomskih aktivnosti in stanj tega obdobja. Hrvaški zgodovinar Nikola Anušić je zapisal, da je še vedno težko najti pregled svetovne zgodovine, ki bi španski gripi posvetil kaj več kot le nekaj vrstic, in da niso redke niti študije, ki obravnavajo prvo svetovno vojno, a smrtnega pohoda »pljučne kuge« ne omenjajo.
Zanimanje za špansko gripo se je nekoliko okrepilo po azijski (1957/58) in
hongkonški (1968/69) gripi. Takrat so se začele pojavljati študije s področja
antropologije, demografije, geografije, medicine idr., ki obravnavajo teme,
povezane z izbruhom in širjenjem te bolezni, še posebej pa z njenimi
posledicami. Historiografske raziskave so večinoma deskriptivne narave,
prikazujejo potek pandemije in do določene mere obravnavajo družbene odzive na
izredno stanje, ki ga je izzvala. Poudariti je treba, da več raziskav o t. i.
španjolki beležimo v tistih državah, ki v véliki spopad niso bile neposredno
vpletene ali se ta ni odvijal na njihovih tleh (Združene države Amerike,
Norveška, Irska), saj imajo več ohranjenega arhivskega gradiva. Fenomen španske
gripe je slabše raziskan v državah srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, v
katerih je administrativni aparat proti koncu prve svetovne vojne postajal vse
manj agilen, v skladu s tem pa je pešalo tudi beleženje oziroma zbiranje
zdravstvenih podatkov.U sjeni velikog rata. Pandemija španjolske gripe
1918–1919 u sjevernoj Hrvatskoj (Zagreb: Srednja Europa, 2015), 1
in 2. Katarina Keber, »Španska gripa leta 1918 v osrednjeslovenskem
prostoru,« v: 1918 v slovenskem jeziku, literaturi in
kulturi (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2018), 72.
Nenavadna oblika gripe se je pojavila v zadnjem letu vojne, spomladi 1918, v
vojaškem oporišču Camp Funston v Fort Rileyju, v Kansasu v Združenih državah
Amerike.Španska gripa, 9.Na fronti, št. 5 (2008): 57 in 58.The Plague of the Spanish Lady,22 in
30.
Prve notice o nevarni bolezni so bile v slovenskem časopisju objavljene maja
1918, v Straži so zapisali: »Na Španskem divja neznana
kuga. Dosedaj je obolelo v Madridu 80.000 ljudi, v Barceloni pa 30.000.«Straža, 31. 5. 1918, 4.Slovenski narod je julija nekoliko bolj gostobesedno
opisal potek bolezni, ki jo je vrednotil kot zelo nalezljivo, vendar ne posebej
nevarno,Slovenski narod, 5. 7. 1918, 3.Slovenski narod, 30. 9.
1918, 5.
Oktobra je v Slovenskem narodu in Slovencu sledilo nekaj kratkih, a skrb zbujajočih notic, ki so
prihajale iz Nemčije. V Berlinu in Stuttgartu je za špansko boleznijo vsak dan
zbolelo več 100 ljudi.Slovenec, 19. 10. 1918,
4.Slovenec, 21. 10. 1918, 4.
V Budimpešti je za špansko gripo 17. oktobra 1918 zbolelo 975 ljudi, 72 jih
umrlo, dan kasneje je zbolelo 1.000 ljudi, umrlo jih je 73.Slovenec, 18. 10. 1918, 4. »Dnevne novice, španska
bolezen na Dunaju in v Budimpešti,« Slovenec, 21. 10.
1918, 4.Slovenski narod, 30. 9. 1918, 5. Gl. Collier, The Plague of the Spanish Lady, 85.Slovenca umrlo 3.945 ljudi, večina je bila stara
od 20 do 30 let. Med temi je bilo 75 odstotkov žensk in le 25 odstotkov
moških.Slovenec, 30. 10. 1918,
3.
»Ta nova bolezen« je našla pot tudi na Kranjsko in v Ljubljano.
Slovenec je 6. julija v prispevku Španska bolezen ima hitre noge skopo
poročal: »Pojavila se je tudi v Ljubljani. Isto poročajo tudi iz Zagreba.«Slovenec, 6. 7. 1918, 5.Domoljub pa je nekaj dni kasneje, 11. julija 1918,
zapisal: »Španska bolezen, ki je podobna influenci, se je pojavila tudi v
Ljubljani. Traja 4 do 5 dni. Njeni znaki so rahla mrzlica, glavobol, bolečine v
grlu in močen katar.Domoljub, 11. 7. 1918, 292.Slovenski narod dostavil: »Upajmo, da se španska bolezen
pri nas ne pojavi v tako hudi obliki, kakor marsikje drugod.«Slovenski narod, 30. 9. 1918, 5.
Pandemija je zaradi nenadnosti in visoke smrtnosti zbegala oblasti in civiliste,
čeprav je zaslediti zapise, ki navajajo, da »bolezen ni nova, le pozabljena je.
Zadnji krat je razsajala podobno kakor letos po vsem svetu v letih 1889 in 1890.
Že v srednjem veku so tožili o nalezljivosti te bolezni in zgodovina nam kaže,
da potuje ta bolezen po svetu približno vsakih 20 do 30 let. Potem pa zopet
miruje. Morda straši le v tem ali onem kraju, ne širi se pa po celih deželah,
ali morda celo po celih delih sveta. In ker ljudje tekom 30 let na bolezen že
kar pozabijo, ji navadno dajo vsakikrat, kadar zopet izbruhne, drugo ime.«Domoljub, 7. 11. 1918, 467.
Mednarodni urad za »gojitev javnega zdravja« v Parizu je 10. julija 1919 na
posamezne države naslovil anketo Vprašanja, tikajoč se
razširjanja gripe /španska bolezen/ od 1918–1919. Urad, ki je prosil za povratno informacijo (statistiko s
komentarjem), so zanimale vse podrobnosti, ki so se nanašale na bolezen:
Iz vprašalnika je jasno razvidno, da sta bili leta 1918 dve »invaziji« španske
gripe. Prva, »primitivna in v splošnem nenevarna /španska gripa/«, je trajala od
pomladi do poletja 1918, zato so jo poimenovali »spomladansko-poletna«, druga,
»sekondarna in hudobna /pljučna gripa/«, se je širila od julija do decembra
1918, zato so jo poimenovali »poletna-jesenska«. Ta je, kot že omenjeno,
prizadela tudi Kranjsko in Ljubljano.Pomanjkanje in lakota, 228–30.Več o prvem
(marec–julij 1918) in drugem valu (avgust 1918 – januar 1919) v Anušić, U sjeni velikog rata, 43–46.Usoda
nalezljivih bolezni, 126.The Plague of the Spanish
Lady, 287, preberemo: »On New Year's Day, 1919, the people awoke to
a world largely purged of its sickness. To be sure, some regions had still
to experience the pandemic's full virulence for the first time. As late as
26 May 1919, the disease, re-christend »Indian Flu«, hit Bristol Bay,
Alaska, with the fury of an Arctic blizzard – twelve days after claiming
15.000 lives on the tiny island of Mauritius. But most of the world was
free: to mourn their dead, to take up their lives anew, to count the cost of
an unparalleled devastation.«Morda ni odveč omeniti, da je influenca ponekod
vztrajala še leta 1920 oziroma je žrtve terjala tudi v tem letu.
Glede na tuberkulozo, ki je do takrat ogrožala predvsem socialno šibkejše sloje,
je bila španska gripa bolj egalitarna,Slovenski narod je zapisal, da so verjetno »ženske s
postrežbo obolelih, potem pa tudi vsled mnogih potov in dolgega čakanja pri
aprovizacijah, infekciji bolj izpostavljene.« – »Zdravstvo v Ljubljani,«Slovenski narod, 31. 10. 1918, 5.The Plague of
the Spanish Lady, 263.Povijest u nastavi 4
(2006): 109.Podobe iz mojega življenja, 131.
Najbolj prepoznaven simptom španke je bila epistaksa – krvavitev iz nosne
votline, ki je bila pri mnogih bolnikih zelo intenzivna:U sjeni velikog rata,
22–27.The Plague of the Spanish Lady, 70.
Bolniki z blažjo obliko gripe so okrevali v dveh ali treh dneh, mnogi, ki jih je
doletela težja oblika z eno ali več navedenimi komplikacijami, so bili v
življenjski nevarnosti.Slovenski narod, 31. 10. 1918, 5.Domoljub, 7. 11. 1918, 467.
Med pandemijo je bila v večini držav situacija povsem kaotična. Bolne matere niso
mogle skrbeti za zdrave in bolne člane družine. Zdravniško osebje, ki ga je bilo
ponekod težje najti kot zmrzal v avgustu,The Plague of the Spanish Lady,
102.Novice so poročale, da na Dunaju niti »za drag denar ni
dobiti v bolnišnici ali kakem zdravilišču postelje«.Novice, 17. 10. 1918, [2].
Zdravstveno osebje se je proti španski gripi v glavnem borilo z aspirinomNovice,
17. 10. 1918, [2].Wiener
klinische Wochenschrift je dr. Markovič objavil prispevek, v katerem je
javnosti sporočil, da mu je uspelo najti zdravilo, »s katerim se španska mrzlica
odpravi v 24 urah. Bolnik mora takoj, ko mu začne rasti vročina, vzeti 0,3 do
0,6 grama kalomela in vsakih 4 do 5 ur nato pol grama aspirina, pomešanega z
enim decigramom kofeina. To zdravilo se sme jemati samo po zdravniškem navodilu,
ker so slučaji, v katerih lahko postane kalomel zelo nevaren.«Slovenec, 21. 9. 1918, 5.
Zdravniku in učenjaku dr. Vladimirju Schulzu iz Budimpešte naj bi se »posrečilo
sestaviti serum, s katerim je z uspehom cepil za špansko boleznijo obolele
osebe. Doslej je cepil s serumom 14 vojakov in bolniki so bili po 24 urah ne
samo prosti mrzlice, marveč niso kazali prav nobene sledi več o bolezni.«Slovenec, 12. 10. 1918, 4. Gl. tudi »Domače
novice. Španska bolezen,« Domoljub, 10. 10. 1918,
431. »Po domovini. Serum proti španski bolezni,« Novice, 13. 10. 1918, [2].Opozorila bi, da cepivo ni bilo
relevantno, saj dr. Schulz takrat še ni vedel, da je povzročitelj gripe
virus.
Doktor Häusle iz Feldkirchna pa je stavil na peso: »Bolniku naj se da v teku šest
do osem ur velik krožnik pese v solati. Pravi, da je videl mnogo bolnikov, ki so
imeli zvečer 40 stopinj vročine, ko so pa jedli peso, so bili drugega jutra
popolnoma zdravi.«Slovenski narod, 14. 10. 1918,
4.U sjeni velikog rata, 34, 35.
Vprašanje, kako so te in podobne časopisne novice sprejeli ljudje, ostaja odprto,
se jih je pa nemalo bolezni želelo izogniti tako, da so se zaprli med štiri
stene, kar je imelo (pre)večkrat negativne posledice: »Thousands fell into the
same trap, immuring themselves behind windows tight-shut or even nailed down,
behind doors screened by heavy baize curtains, kerosene heaters that consumed
every vestige of oxygen going at full blast. In Citerno, Italy, one well-to-do
woman, who had sealed every chink in her shutters with cotton-wool, died of
suffocation as much as Spanish flu.«The Plague of the Spanish Lady, 75,
76.
Proti bolezni se ni borilo le zdravstveno osebje, temveč tudi oblasti, ki so si
pomagale z različnimi ukrepi. Na splošno sta bila v praksi najbolj poznana dva –
poleg splošne prepovedi zbiranja ljudi, v kontekst katere je spadalo tudi
zapiranje šol, gledališč, zabavišč,Slovenec, 21. 10. 1918, 4.The Plague of the Spanish Lady, 84.Léon Bernard, ki
je leta 1929 komentiral ukrepe, uvedene med pandemijo, je zaključil, da bi
bili ti, glede na to, da se je bolezen širila aerosolno, uspešnejši, če bi
vključevali nošenje mask v javnosti, kar je bilo zapovedano v nekaterih
delih Združenih držav Amerike idr. V Avstraliji je bilo nošenje maske
obvezno za vse prebivalce, ne le za tiste, ki so bili po službeni dolžnosti
v stiku z ljudmi. Gl. Rollet, The »'Other War',« 480–85. Collier, The Plague of the Spanish Lady, 192.U sjeni velikog rata, 39.
V Berlinu so se oblasti proti pandemiji borile predvsem na ravni preventive, nasveti so se nanašali na osnovno higieno (umivanje rok, grgranje), priporočeno je bilo izogibanje množicam. Tudi v Londonu so bile intervencije povezane z izdajanjem raznih priporočil (kako prezračevati kinodvorane ipd.), lokalne oblasti so uvedle domačo nego, odpirale so lokale, kjer so stregli juho tistim, ki si toplega obroka drugače niso mogli zagotoviti, skrbele so za postavljanje začasnih, nadomestnih klinik itd. V Parizu so priporočali in prakticirali dezinfekcijo in izolacijo, uvedli so prepoved zbiranja itd. Zdravnikom sta na pomoč priskočili policija in vojska.
V Budimpešti so zaradi španske bolezni odredili, da smejo v gledališčih in
kinematografih prodati le vsak drugi sedež,Slovenski narod, 11. 10.
1918, 3.Slovenski narod, 21. 10. 1918, 4.Slovenec, 18. 10. 1918, 4.Slovenec, 21. 10. 1918, 4.Slovenski narod, 21. 10. 1918, 4.Novice, 22. 10. 1918, [2].Slovenski narod, 9. 10. 1918, 4.
Zapis Richarda Collierja vsaj delno razkriva posledice pandemije in restrikcij,
ki so čez noč obrnile na glavo življenja milijonov ljudi po vsem svetu: »For
avid readers, it was a barren time, since most public libraries shut down – or
piled the chairs on the library tables to discourage casual browsing. It was an
anxious time for those with sick relatives; many hospitals forbade outsiders or
allowed only ten-minute visits.«The Plague of the Spanish Lady,
145.
V Ljubljani so v Deželni bolnici zaradi španske gripe prvo pacientko sprejeli 16.
avgusta 1918, le mesec kasneje pa so se že nakazovale kritične razmere.Jutranjem listu z dne 4. 7. 1918 pa pod naslovom »Španjolska
bolest u Zagrebu?« preberemo: »Munjevitom brzinom stala se posebna vrsta
influence širiti Evropom … No prekjučer, nenadno je posjetila ta pošast i
Zagreb. Ukoliko za sad saznajemo, pregledao je jedan ovdašnji vojnički
lječnik prije tri dana amo stigli vojnički bolestnički transport, te je
ustanovio simptome te bolesti kod dvadesetsedmorice vojnika. Sam lječnik
obolio je također naknadnog dana, te leži u jakoj groznici od 40 gradi
vrućine.« Tudi podatki iz fonda zdravstvenega odseka prvo žrtev španske
gripe datirajo z 2. julijem 1918. – Pantić, Marijan in Lovrić, »Španjolska
gripa u Zagrebu,« 107–09. Slovenski narod je v
začetku oktobra 1918 zapisal, da se je »influenca hudo razširila. Imelo jo
je 80–90 odstotkov prebivalstva. Poslednji čas je pa bolezen zavzela bolj
nevaren značaj in tudi nekaj ljudi, baje do 5 odstotkov umrje.« – »Dnevne
novice. Španska bolezen v Zagrebu,« Slovenski narod,
5. 10. 1918, 5. Slovenec pa je pristavil: »Španska
bolezen tudi v Zagrebu silovito divja in je tudi mnogo smrtnih slučajev.
Trije uredniki »Hrvatske Države« so zboleli, tako da list danes najbrže ne
bo izšel.« – »Dnevne novice. Španska bolezen tudi v Zagrebu,« Slovenec, 12. 10. 1918, 4.O obolelih, umrlih in
zdravljenju španske gripe v puljski bolnišnici Milovan Delić, »'Liječenje'
španjolske gripe.«Domoljub, Domovina, Novice, Slovenec in Slovenski narod), o
španki napisanega le malo, je iz notic, ki so se v glavnem pojavile v oktobru
1918 na zadnjih straneh listov, razbrati, da je bolezen zavladala širom
Kranjske, seveda tudi v Ljubljani. Tedenski izkaz o zdravstvenem stanju
prebivalcev ljubljanske občine za konec septembra navaja, da je influenca »jako
razširjena« in da je »obolelo na stotine oseb; nastopa v lahki pa tudi v prav
težki obliki v zvezi s plučnico«.Slovenec, 3.
10. 1918, 4.Novice so poročale, da je bolnih 40 odstotkov železniških
uslužbencev in med 36 do 42 odstotkov delavk in delavcev tobačne tovarne.Novice, 18. 10. 1918, 2.Slovenec je zapisal: »Cele družine so bolne. Posamezne trgovine in
gostilne so zaprli, ker je vse osobje zbolelo. Za šole ni niti misliti, da bi
mogle poslovati, ker je bolezen nalezljiva in bi bilo zelo brezsrčno, če bi se
na ta način izpostavljali nevarnostim.«Slovenec, 10.
10. 1918, 4.O španski gripi v Ljubljani gl. tudi: Rok Omahen, »Koliko
življenj je vzela epidemija španske gripe v Ljubljani. Umrljivost
prebivalstva ljubljanskega okraja pred dobrim stoletjem,« MMC RTV SLO, 24. 1. 2021, https://www.rtvslo.si/moja-generacija/koliko-zivljenj-je-vzela-epidemija-spanske-gripe-v-ljubljani/549913,
pridobljeno 3. 5. 2021. Rok Omahen, »Koliko življenj je vzela epidemija
španske gripe v Ljubljani (2. del). Umrljivost prebivalstva ljubljanskega
okraja pred dobrim stoletjem,« MMC RTV SLO, 31. 1.
2021,https://www.rtvslo.si/moja-generacija/koliko-zivljenj-je-vzela-epidemija-spanske-gripe-v-ljubljani-2-del/549926,
pridobljeno 27. 5. 2021.
Oktobra in novembra je bilo objavljenih tudi več notic o razsajanju španske gripe
po drugih kranjskih krajih. Iz Blagovice so poročali, da se je bolezen »silno
razširila«. Samo v vasi Loke je obolelo več kot 50 oseb, dve pa sta umrli,
dekleti, stari 19 in 15 let. Poročevalec je zaključil z besedami: »Strašno je
hudo, po 9 ljudi leži v sobi, brez postrežbe, brez zdravnika; delo na polju
počiva in vse je preplašeno. Kaj takega še ne – to je prava kuga.«Slovenec, 17. 10. 1918, 4.Slovenec, 25. 10. 1918,
4. »Dnevne novice. Iz Loma,« Slovenec, 29. 10. 1918,
3.Slovenec, 30. 10. 1918, 3.Slovenski narod, 7. 10. 1918, 5.Slovenec, 25. 11. 1918, 3.Slovenski narod, 19. 10. 1918,
4.
Marsikaj koristnega o »osebni obrambi« in ostalih ukrepih, ki naj bi ljudi
varovali pred nalezljivimi boleznimi, izvemo iz dela Josipa Tičarja. V knjigi
Boj nalezljivim boleznim, ki je izšla leta 1922, je v
prvi vrsti opozoril na telesno čistočo. Ta naj bi vključevala tako čistilne
kopeli celega telesa kot tudi uporabo snažnega perila in obleke. Poudaril je, da
mora umivanje rok z milom pred jedjo in po uporabi stranišča »priti narodu v kri
in meso«, pri nalezljivih boleznih pa so nujni uporaba »razkužilne vode«,
spiranje ust, grgranje, čiščenje zob. Poglavje o higieni je zaključil s
priporočilom za cepljenje: »Kjer moremo doseči s cepljenjem ali vbrizganjem
imuniteto, kakor pri kozah, difteriji, koleri, tetanu, se bomo poslužili teh
pridobitev tem raje, čim večja je nevarnost, da dobimo bolezen. Varstveno
cepljenje ali varstveno vbrizganje seruma in bacilovih emulzij je važno obrambno
sredstvo proti okuženju.«Boj nalezljivim boleznim (Ljubljana: Tiskovna
zadruga, 1922), 28.
V razdelku o aktivnem boju proti prenosu bolezni s človeka na človeka je navedel
izolacijo obolelih oziroma oseb, ki so bile z njimi v stiku: »Kontumaciranje
sostanovalcev, prepoved prostega gibanja, izključitev obiskov, zabranitev
izvrševanja poklica, obiska šole, so večkrat potrebne odredbe.« Korak dlje je
šel pri obravnavi zelo nevarnih in močno nalezljivih bolezni, saj je zapisal, da
se morajo v teh primerih »omejitve nanašati na cele kraje: prepovedati se morajo
javne prireditve, semnji itd. Najbolj važno pa je uničevanje kužnih kali, kjer
jih je mogoče doseči, potom dezinfekcije – razkuževanja.«
V svojo ekspertizo je vključil tudi razdelek, v katerem komentira pomanjkljivosti
odredb oziroma njihovo neupoštevanje: »V praksi življenja so vse naše odredbe
pomanjkljive in pogosto v vsej potrebni doslednosti neizvedljive. /…/ Kdor vidi,
kako precizno se znamo danes ubraniti kuge, kolere /…/ ta bo znal ceniti moderne
odredbe zoper nalezljive bolezni, jih bo izvrševal tudi v drugih slučajih, bo
sodeloval v boju proti kugam, čeprav mu pri marsikaki epidemiji prihaja zavest
nemoči in neuspešnosti vsega boja proti razširjanju in bolezni. Ne moremo
odrekati, da velik del krivde pripade indiferentnosti, nepoučenosti,
malomarnosti ljudi, dasi ne moremo oprostiti pomanjkljive ureditve zdravstvene
službe vse odgovornosti, in dasi računamo s pomanjkljivostjo vsega našega
prizadevanja.«
V časopisih iz leta 1918 najdemo le malo nasvetov, kako zajeziti in premagati
špansko bolezen. Slovenski narod je skopo zapisal, da
javno zdravstvo ne more nuditi pomoči in da »prihaja pač v poštev predvsem le
osebno higijensko zadržanje, ne obiskovati bolnikov po nepotrebnem, izogibati se
infekciji po kašlju drugih oseb, kakor je tudi dolžnost vsakega kašljajočega
paziti na to, da drugih ne okuži«,Slovenski narod, 31. 10.
1918, 5.Slovenski narod, 14. 10. 1918,
4.
Domovina pa je nasvete, kako naj ljudje ravnajo, »če se
jih loti španska bolezen«, povzela iz švicarskega Neue
Züricher Zeitung. Prispevek je bil relativno obsežen in vsebinsko bolj
strokoven. Začne se z besedami: »Največje važnosti je, da gre bolnik takoj, ko
začuti prve znake bolezni – trudnost, pritisk krvi v glavi, mrzlica itd. – v
posteljo in pije vroče tekočine, čaj, limonado itd. S čajem naj užije prašek
aspirina in fenacetina.« Konča pa: »V ostalem naj gre vsak bolnik v posteljo,
naredi naj se mu visoko zglavje, da bo ložje dihal, poskrbi naj se mu lahko
hrano in za dobro negovanje. Proti mučnemu kašlju bo zravnik uporabil različna
zdravila in čaje in proti oslabelosti srca bo delal z zravilnimi injekcijami in
drugimi pripomočki. Domači, ki so poklicani negovati bolnika, naj se točno
ravnajo po zdravnikovih navodilih in po splošnih pravilih, ki predpisujejo, kako
se mora streči bolnemu človeku.«Domovina, 4. 10. 1918, 3.
Poleg teh so bolj »konkretna« le še priporočila »prijatelja Slovenca« obolelim in njihovim negovalkam ter negovalcem: »1. Čaj od
kamelic, kolikor mogoče vroč, večkrat čez dan, eno malo skodelico še zvečer v
postelji. 2. Zvečer naloži kamelice, kolikor mogoče vroče in zavite v ruto, črez
pas, da se prehlajeni deli droba segrejejo. 3. Črez dan na vsakih 10 do 15 minut
mrzle obkladke črez pas, pazi obenem, da je bolnik dobro odet. Ženske ob gotovih
dnevih naj dobe mlačne, ker bi jim mrzli obkladki škodovali; če so zdrave, dobe
istotako mrzle obkladke. 4. Umij bolnika na vsaki dve uri z mrzlo vodo po
gornjem životu. /…/ 5. Bolnika ne sili z jedmi! – Na ta način smo pri nas vse
bolnike kaj hitro v 3. do 7. dnevih postavili na noge! Po moji sodbi je vnet
želodec, od vnetja huda vročica, ki sili v glavo, in bolnik bljuje več ali manj.
Obkladkov ne devaj na čelo, ampak vedno črez pas. Pri neki deklici je vročina
popustila že črez dve uri na veliko veselje staršev, ki so že mislili, da je
izgubljena. Neki fant je imel grozno vročino, gotovo črez 40 do 42 stopinj, zdaj
že dela in je ves vesel, ker je že bil pričakoval smrti. Naštel bi še več
slučajev. Sredstvo je preizkušeno, torej – stori tudi ti tako!«Slovenec, 12. 10. 1918, 4.
Za konec še priporočila Domoljuba: »V sobi, kjer leži
bolnik na kužni bolezni, obesi na široko v jesih namočeno rjuho. Ko se je
posušila, jo izplakni v vodi in namoči zopet v jesihu. Pod posteljo bolnikovo
postavi škaf s čisto mrzlo vodo; premeni jo poleti dvakrat na dan, pozimi
enkrat. Voda vleče tudi vročino iz bolnika in brani, da ne preleži. Tudi
narezana čebula vleče strup iz zraka nase; premeniti se mora vsakih 6 ur. Staro
čebulo vrzi v ogenj. Voda, ki stoji nekaj časa v bolniški sobi, ni več za nobeno
rabo. Kruh in druga jedila ne smejo biti v taki sobi, ker vleče vsaka stvar več
ali manj nase zrak, ki je napolnjen z bolnikovim vzduhom. Pozimi in poleti mora
biti bolniška soba odprta; čist zrak je glavni pogoj za zdravje.«Domoljub, 27, 6. 1918,
276.
Ker so v paniki verjetno mnogi uporabili najrazličnejše nasvete, je konec oktobra
1918 Društvo zdravnikov javnost obvestilo, da je med epidemijo v želji, da bi se
ubranili nevarne bolezni, vse preveč ljudi poseglo po sredstvih, ki niso samo
»brezuspešna«, ampak »direktno škodljiva«. Pri tem so poudarili uživanje
alkoholnih pijač in njihove negativne posledice za oboleli organizem.Novice, 24. 10. 1918, 2.
Ker zakon o infekcijskih boleznih influence ni uvrščal med bolezni, ki jih je
bilo treba prijavljati oblastem, lahko o številu obolelih le špekuliramo. V
Ljubljani naj bi v zadnjih treh tednih oktobra za špansko gripo zbolelo več
tisoč oseb, predvsem otroci, najstniki in mlajši od 30 let, »starejši oboleli so
bolj redki, pri starih ljudeh pa je obolenje za influenco skoraj izjema.«Slovenski narod, 31. 10. 1918, 5.
Katarina Keber navaja, da je obolevanje šolarjev in šolnikov v »Ljubljani in v
širšem osrednjeslovenskem prostoru eno od redkih dogajanj v zvezi z epidemijo,
ki je do določene mere dokumentirano in ki neposredno kaže na veliko
razširjenost influence«.Boj nalezljivim boleznim, 139, preberemo:
»Zadnja vsesplošna preplava Evrope se je odlikovala po posebni nevarnosti in
zlobi ter je daleko prekašala vseobčo epidemijo influence v letih 1889 in
1890.«Slovenski narod je poročal, da je »nalezljivost influence
jako velika, kot pri ošpicah. Ta nalezljivost se je pokazala pri sedanji
epidemiji posebno med šolsko mladino, ko se je izhajajoče od enega obolenja
razvilo med njegovimi sošolci celo ognjišče ter so iskre razširjevale in
raznašale kal bolezni med druge tako, da se je v najkrajšem času tekom par dni
pokazalo na vsaki šoli hiter napredek okužbe.«Slovenski narod, 31.
10. 1918, 5.Domoljuba:
»V nekatere šolske razrede so prišli izmed 30 učencev po trije v šolo, vse drugo
je bolno.«Domoljub, 10. 10. 1918, 423.
Pouk, ki se je začel 1. oktobra, je bil 3. oktobra že prekinjen, saj je do takrat
iz šol izostalo med tretjino in polovico otrok. Sprva je bilo mišljeno, da se bo
nadaljeval 15. oktobra, ker pa epidemija do takrat še ni popustila, so klopi
ljubljanskih šol ostale prazne do 4. novembra 1918.Slovenski
narod, 31. 10. 1918, 5. »Ljubljanske novice. Ljubljanske šole
zaprte,« Slovenec, 3. 10. 1918, 4.Slovenec, 4. 11.
1918, 3.
Da prvotni načrt ni bil v celoti realiziran, razberemo iz
izjave poverjeništva za uk in bogočastje, objavljene v Slovencu 9. novembra. Pouk na ljudskih šolah je potekal glede na
lokalne razmere, ravnateljstva obeh gimnazij, realke in liceja pa so šele 13.
novembra naznanila, da se redni pouk začne v ponedeljek, 18. novembra 1918.Slovenec, 9. 11. 1918, 5.
»Ljubljanske novice, Pričetek pouka na ljubljanskih srednjih šolah,« Slovenec, 13. 11. 1918, 3. Gl. tudi »Kranjske vesti,«
Učiteljski tovariš, 18. 10. 1918, 5. »Kronika. V
blagor mladine,« Učiteljski tovariš, 4. 11. 1918, 3.
»Iz Jugoslavije. Slovenska trgovska šola v Ljubljani in Šolski pouk v
Ljubljani,« Učiteljski tovariš, 15. 11. 1918,
4.
ŠpanjolkaSlovenec, 11. 10. 1918, 4.Slovenec,
11. 10. 1918, 4. »Po domovini. V zavodu sv. Stanislava,« Novice, 12. 10. 1918, 2.
Kljub temu, da je iz tedenskih izkazov o zdravstvenem stanju oseb v Ljubljani
razvidno, da se je epidemija začela umirjati šele novembra,Slovenec, 5. 12. 1918, 3. Za december 1918 gl.
»Ljubljanske novice. Tedenski izkaz o zdravstvenem stanju mestne občine
ljubljanske,« Slovenec, 31. 12. 1918, 4.Slovenec že konec oktobra 1918 zapisal: »V zadnjih
dneh je opažati, da epidemija influence med ljubljanskim civilnim prebivalstvom
ponehuje.«Slovenec, 24. 10. 1918, 4.Slovenec, 30. 10. 1918, 3.
Samo od sebe se pojavi vprašanje, s katerimi ukrepi so se prebivalci Ljubljane –
poleg zaprtja osnovnih in srednjih šol – med epidemijo dejansko sploh srečali.
Odgovor podajam na podlagi podatkov, evidentiranih v Slovencu, ki je v začetku novembra sporočil, da smejo biti od 4.
novembra 1918 gostilne odprte samo od 11. ure dopoldne do 8. ure zvečer, kavarne
pa do 9. ure zvečer. Mladine do 17 leta ta omejitev ni zadevala, saj so smeli
biti dekleta in fantje na ulicah in javnih prostorih brez spremstva svojcev le
do 6. ure zvečer; pa še takrat druženje ni bilo najbolj prijetno, saj je bilo
zbiranje v gručah strogo prepovedano.Slovenec, 4. 11. 1918, 3.
Prepovedane so bile tudi zabave in praznovanja ob formiranju nove države,
poročevalec je menil, da so časi »preresni in prenevarni za take reči. Zato je
tudi v Ljubljani na dan manifestacije 29. oktobra napovedana 'veselica'
izostala. Narodno veče v Zagrebu je prepovedalo za ta čas celo vsako točenje
alkohola. Skrajna treznost bodi povelje tudi pri nas v teh časih! Napravite
narodne prireditve po društvenih domovih, a nikar 'proslavljati' domovine s
čini, katerih domovina ne more biti vesela!«Slovenec, 8. 11. 1918, 3.Domoljubu preberemo: »29. oktobra so bile morda
najsijajnejše, kar se jih je doslej vršilo v Ljubljani. Kakih 60.000 ljudi, se
je premikalo od jutra do poldneva po ljubljanskih ulicah, večina v dolgem,
veličastnem sprevodu, ostali pa so ob strani gledali in pozdravljali ta
sprevod.«Domoljub, 7. 11. 1918,
464.
V avstroogrski monarhiji je po ocenah za špansko gripo umrlo okoli 250.000
ljudi,1914–1918 – Online: International Encyclopedia of the
First World War, https://doi.org/10.15463/ie1418.10964, pridobljeno 21. 6. 2020.
Rok Stergar, »Vojna, lakota, ujetništvo, negotovost in Jugoslavija. Leto
1918 na prostoru današnje Slovenije,« v: 1918 v slovenskem
jeziku, literaturi in kulturi. Seminar slovenskega jezika, literature in
kulture (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018),
82.Usoda nalezljivih
bolezni, 126.Kronika slovenskih mest 2, št. 1 (1935): 70, navaja,
da je Ljubljana leta 1914 štela 49.653 prebivalcev. Spezialortsrepertorium der Österreichischen Länder. Bearbeitet auf
Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. VI. Krain:
Spezialortsrepertorium von Krain (Wien: Verlag der
Deutschösterreichischen Staatsdruckerei, 1919), 1, navaja, da je v Ljubljani
živelo 46.630 oseb (22.868 moških in 23.762 žensk). V SI_ZAL_LJU/0489, š.
1871, f. 170, ovoj XI-233/II, št. 308-360, Wochenausweis über Geburten und
Sterbefälle, najdemo podatek, da je v začetku leta 1915 v Ljubljani živelo
49.695, 26. 6. 1915 50.376, 1. 10. 1916 50.716 in 1. 4. 1917 51.057
oseb.Na fronti, št. 5 (2008): 20–28.Španska gripa, 30. Ta
raziskava je bila nadgrajena v okviru mednarodnega projekta Razsežnosti in posledice španske gripe ob koncu prve
svetovne vojne na Kranjskem in v Istri ter odstira, da je v
Ljubljani in njenem zaledju od septembra 1918 do marca 1919 za špansko gripo
in njenimi posledicami umrlo 414 civilnih oseb. Gl. Keber, »Španska gripa,«
74, 76. Številke o umrlih, ki so jih priobčili mestni fizik in dnevnika Slovenec in Slovenski narod za
obdobje od septembra do novembra 1918 (s fokusom na oktobru, mesecu, v
katerem je v Ljubljani in tudi po svetu za španko umrlo največ oseb), so
nižje, verjetno zajemajo zgolj osebe, ki so umrle (in bile obducirane) v
bolnišnici. Gl. poročilo mestnega fizika dr. Krajca o zdravstvenem stanju
prebivalcev Ljubljane za leto 1918. – SI_ZAL_LJU/0488, Cod. III, Rokopisne
knjige, š. 119, knjiga 77 (1919), Zapisnik javne seje občinskega sveta
ljubljanskega, 11. 2. 1919, 19. »Ljubljanske novice. Tedenski izkaz o
zdravstvenem stanju mestne občine ljubljanske,« Slovenec, 24. 10. 1918, 4. »Zdravstvo v Ljubljani,« Slovenski narod, 31. 10. 1918, 5.Studia Historica
Slovenica 14, št. 2-3 (2014): 386.
Časopisni članki, ki so bili sprva optimistični in so influenco označili zgolj za
prehlad, so med drugim valom bolj ali manj apatično nanizali smrtne žrtve, ki
jih je gripa terjala v tem in onem kraju: » Španska bolezen se tako širi da je
že malo hiš, kjer bi se ne bila pojavila več ali manj in zahteva dan na dan
novih žrtev.«Slovenski narod, 18. 10.
1918, 3.
Iz skromne bére ohranjenega gradiva o obdobju epidemije španske gripeNovicah zapisali: »Pričakujemo, da mestni magistrat
občinstvu vendar kaj pove o tej bolezni.«Novice, 18. 10. 1918, 2.Slovenski narod, 18. 10. 1918, 3.
Ljudje so zaradi odsotnosti in prezasedenosti zdravnikov ter pomanjkanja
medicinskega osebja, zaradi čedalje večjega števila okuženih oziroma čedalje
manjšega števila potencialnih negovalcev obolelih, neobstoja cepiv in ustreznih
zdravil ipd. ostajali bolj ali manj osamljeni s svojimi skrbmi. Glede na
časopisne podatke o tem, da je zaradi epidemije zastalo celo delo obrtnikov in
kmetov, da pridelki ležijo na polju nepobrani,Slovenec, 18.
10. 1918, 4.
The present article first outlines the world at the time of the Spanish flu pandemic and then focuses on Carniola to illustrate how Ljubljana dealt with the disease. The description of the situation also partly answers the question of the degree to which the inhabitants of the provincial capital were informed about the health situation and whether the authorities did enough to ensure their safety.
The newspaper articles were initially optimistic and described the influenza as a mere cold, while during the second wave, they apathetically listed the lives claimed by the disease in certain districts. However, in the second half of October 1918, the press became increasingly gloomy and stated that “worse might still come”.
The modest amount of materials preserved regarding the period of the Spanish flu
epidemic – or the absence of materials informing civilians about the health
situation – attests to the fact that the experts and the responsible city
officials failed to do a very good job. For example, when the disease was at its
worst in Ljubljana and its broader surroundings, the Novice newspaper wrote that the residents of Ljubljana were anxiously
waiting for the Town Hall to say something about the disease, give advice, and
present guidelines on how to fight it. As this did not happen, at the end of
October, the press was becoming more critical of those responsible, asking
itself what had been done to contain and overcome the epidemic. They accused the
authorities that implementing the measure to close down primary and secondary
schools represented the entire scope of their activities.
Meanwhile, people were left more or less to their own devices, worried because of the absence and overtaxing of doctors and the shortage of medical staff, the increasing number of infected people and the decreasing number of potential caregivers for the sick, the lack of vaccines and medicines, etc. Newspapers reported that the epidemic had even brought the work of artisans and farmers to a standstill, that crops remained unharvested in the fields, and that people faced impending food shortages. Therefore, many people probably worried that they faced a winter characterised not only by the disease but also famine.
For now, the author does not have any information at her disposal that would clarify how people perceived the disease, what their reactions were to the (in)activity of the authorities, and what was their outlook on the social and health situation. She notes that the legacy of the period of the Spanish flu pandemic is very modest for historians. The absence of archival sources can be explained as a consequence of the dysfunctional system of the Austro-Hungarian state, which was on the verge of collapse at the time, while the lack of printed sources can be seen as a result of the daily newspapers’ focus on the establishment of the new state of SHS, which coincided with the culmination of the health crisis.