No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Članek obravnava avtobiografije šestih žensk treh generacij, ki
so v svojih objavljenih avtobiografskih besedilih tematizirale obdobje
tranzicije po drugi svetovni vojni (1945–1955). Te ženske so Ilka Vašte,
Mira Mihelič, Nada Kraigher, Nedeljka Pirjevec, Manica Lobnik in Nada
Gaborovič. Iz besedil je mogoče izluščiti več tematskih skupnih točk, med
drugim ukvarjanje z družinskim življenjem, (intelektualnim) delom, spolom,
politiko in s prehodom v novo državo ter družbeni red povojne Jugoslavije.
Članek prikazuje, kje se avtorice obravnavanih besedil med seboj stikajo in
kje razhajajo, opredeljuje izkušnjo žensk v obdobju tranzicije ter jo umešča
v širši zgodovinski okvir tedanjega časa.
Ključne besede: avtobiografija, tranzicija, druga svetovna
vojna, ženske
The present article examines the autobiographies of six women
from three generations who thematised the transition period after World War
II (1945–1955) in their published autobiographical texts: Ilka Vašte, Mira
Mihelič, Nada Kraigher, Nedeljka Pirjevec, Manica Lobnik, and Nada
Gaborovič. Several thematic commonalities can be extracted from the texts,
including the authors’ considerations of family life, (intellectual) work,
gender, politics, and the transition to the new state and social order of
post-war Yugoslavia. The article demonstrates where the authors of the texts
under discussion meet and where they diverge while defining the women’s
experience during the transition and placing it in the broader historical
context of the time.
Keywords: autobiography, transition, World War II,
women
Avtobiografija je kot eden od virov stalna spremljevalka zgodovinopisja, pa
čeprav je do njene uveljavitve v historiografiji, sploh na Slovenskem, prišlo
šele v zadnjih desetletjih. Razumeti jo je treba kot žanr in metodologijo
raziskovanja, ki zgodovinopisje odpira za nove družbene in kulturne vidike
preteklosti, še posebej pa širi aspekte razumevanja glasov, ki so predolgo
veljali za manj pomembne.Avtobiografski
diskurz: Teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, ur.
Alenka Koron et al. (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011), 95–108.Teorija in praksa 33 (1996): 759–63.Autobiography (London in New York:
Routledge, 2001), 3.The Uses of Autobiography (London: Taylor &
Francis, 1995), 7.Actes de la
Recherche en Sciences Sociales, 17/18 (1977): 2.Drugi spol (Ljubljana: Krtina, 2013), 191.
Zanimanje za avtobiografije žensk se v svetu povečuje od osemdesetih let 20.
stoletjaAvtobiografski diskurz: Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi (Ljubljana: Založba ZRC SAZU,
2011)).Representing Lives. Women and Auto/Biography
(London: Macmillan Press, 2000), XXI.Jezik in slovstvo, leta 2011 pa je pri ZRC
SAZU izšel zbornik z naslovom Avtobiografski diskurz,
ki sta ga uredila Alenka Koron in Andrej Leben.Autobiography,
17.Resničnost, Prišleki) Tarasa
Kermaunerja (Stoja pod Poncami), Marjana Rožanca (Metulj, Ljubezen) in Vitomila
Zupana (Igra s hudičevim repom, Levitan), ki so vsaj deloma obravnavali obdobje povojne
tranzicije.
Obravnavana avtobiografska besedila se med seboj razlikujejo; po načinu
upovedovanja, slogu, literarni vrednosti in zgodovinopisni zanesljivosti. Vsaka
od avtobiografij si v svojem kontekstu zasluži posebno obravnavo kot
zgodovinopisni, literarni, umetniški, faktični ali fikcijski žanr,Literatura 295/296 (2016): 136–50.On Autobiography
(Minneapolis: University of Minnesota, 1989), 30.Jaz, ki se vzpostavlja v avtobiografskem pisanju, ni le
pasivna reprezentacija lastne preteklosti, temveč akt, ki ta jaz jezikovno in performativno izdeluje. Avtobiografija zato ni le
zgodovinski dokument ali literarno delo, temveč trop za fikcionalno in
performativno konstitucijo identitete.Avtobiografski
diskurz: Teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, ur.
Alenka Koron et al. (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011), 54.
Vse obravnavane avtorice so v svojih besedilih tudi same tematizirale odnos do žanra avtobiografije, iz česar lahko razberemo, da so se vsaj deloma zavedale zakonitosti, omejitev in prednosti, ki jim jih prinaša tovrstno pisanje.
Avtobiografija Mire Mihelič Ure mojih dni je izšla leta
1985, v letu njene smrti. Gre za enega najbolj čisto pripovednih
osebnopričevalskih besedil na Slovenskem,Jezik in slovstvo 3/4 (2008):
53–67.Obraz v zrcalu (1941) v svoji fikciji
pogosto uporabljala.Mira Mihelič. Družinska
slika z gospo (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 173.Urah mojih dni napisala Mira Mihelič sama, ji
je v začetku štiridesetih let postalo jasno, »da je odslej vse moje življenje
gradivo za tisto, kar moram še napisati«.Ure mojih dni (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 2000), 91.April, ki je izšel leta
1959.
Ali preveč pripovedujem o svojih osebnih, da ne rečem intimnih zadevah? Potem ko sem se odločila, čeprav nerada, pisati spomine, sem prebrala precej memoarske literature in večina avtorjev v svojih spominih ne navaja družinskih in ljubezenskih zapletov, ker je to nekaj, kar ni za javnost. Toda kakor vse v moji literaturi izvira iz osebnih doživetij in vtisov, tako tudi zdaj, ko neposredno opisujem svoje življenje, ne morem preko lastnih prigod in nezgod, mimo tistega, kar mi je prineslo srečo ali nesrečo. Ne glede na to se zavedam, da ne smem vsega do kraja povedati, nekatere stvari bodo ostale neizrečene in bodo morda prišle na dan le v moji literaturi, dovolj zastrte, da drugi ne bodo odkrili, zakaj in kako sem jih napisala, mene pa bodo osvobodile. Tako je bila literatura zame zmeraj tudi boj za osvoboditev od lastne preteklosti in zmot, morda je to prineslo nekaj takšnega tudi drugim, ki so me radi brali.Ibid., 170.
Zgornji odlomek nam pokaže, da moramo avtobiografskost Mire Mihelič iskati v
različnih niansah – in da je tisto, kar se ji je zdelo najbolj osebno in najbolj
res, raje zavila v ovoj fikcije. Ure mojih dni so
natančno odmerjeno in pretehtano avtobiografsko delo, ki se v vsaki izjavi še
bolj kot sebe in lastne pozicije izrekanja zaveda svojega bralstva in vseh
mogočih načinov branja.
Podobno lastno avtobiografskost v svojo fikcijo vpleta tudi Nada Kraigher, kar je
najbolj očitno v njenem avtobiografskem romanu Onkraj
groba (napisan 1955, izšel 1995): čeprav je romanu postavljen fikcijski
okvir, v katerem pripovedovalka po lastni smrti neobremenjeno pripoveduje svojo
zgodbo, in čeprav so imena v besedilu potvorjena, je jasno, da gre za izrazito
avtobiografsko besedilo. To besedilo je lastni pripovedni strukturi tako zvesto,
da pripoveduje številne anekdote, ki so popisane tudi v avtobiografskem romanu
Pet temnih svetlih let (1963), kakor bi avtorica
pisanje jemala za nekakšno repetitivno vajo v spominjanju in prebolevanju. Tudi
v delu samem priznava, da je njeno pisanje vedno zaznamovano z
avtobiografskostjo: »Saj je vsaka moja knjiga bolj ali manj avtobiografska,
katerega avtorja pa ni!? Vsako iskreno sporočilo počiva na življenjskih
izkušnjah.«Onkraj groba (Ljubljana: Kraški krog, 1995),
186.Avtobiografija kot skazitev poudarja, da je do neke
mere avtobiografska prav vsaka knjiga.Avtobiografija kot skazitev.
Podobno trdno avtobiografskost v svojih romanih Zaznamovana (1992) in Saga o kovčku (2003)
zabrisuje tudi Nedeljka Pirjevec. Čeprav je iz obeh romanov mogoče razbrati
jasno upovedovanje avtobiografskosti, so imena, tako kot pri Nadi Kraigher,
skoraj dosledno spremenjena, prav tako pa tudi nekateri kraji. Vendar hkrati ni
nobenega dvoma, da govori o sebi, svoji družini in o svojem dojemanju sveta.
Odmik v fikcijo avtorici omogoča, da se izogne razlagi lastnega življenja, ampak
se skozi pisanje šele prvič zares vzpostavlja.Saga o kovčku je žanrski hibrid med romansirano
avtobiografijo in družinsko kroniko, za katero se je avtorica odločila, da jo bo
pripovedovala skozi tretjeosebno protagonistko Dominiko. Kot si je v beležko
zapisala za tiskovno konferenco, se je za to odločila, »da bo lahko povedala kaj
več o drugih ljudeh – in da lahko nekaznovano pišem o sebi«.On Autobiography, 31.
Mlade trave (1968), spominsko pričevanje Manice Lobnik, po
strukturi bolj spominjajo na delo Mire Mihelič kot Nade Kraigher ali Nedeljke
Pirjevec, saj je besedilo napisano izrazito pričevalsko, osredotoča pa se
predvsem na partizansko življenje tedaj sedemnajstletne pripovedovalke, ki se je
skozi izkušnjo osvobodilnega boja postavila na lastne noge ter se v povojnih
letih skušala uveljaviti kot uradnica in močna družbenopolitična delavka. Ob tem
velja poudariti, da ima roman mestoma mojstrsko izpisane literarne pasuse, ki
presegajo zgolj nizanje spominov.
Na podoben način je skonstruiran tudi avtobiografski roman iz dnevnikov Nade
Gaborovič Dnevi, leta (2003), ki tematizira obdobje med
letoma 1941 in 1947, predvsem življenje mariborskih izgnancev v Srbijo ter nato
prvi povojni leti in poskuse intelektualnega in poklicnega vzpostavljanja po
vrnitvi v rodno mesto. Čeprav so življenje pripovedovalke zaznamovali prelomni
zgodovinski dogodki, se bistveno bolj posveča svojemu odraščanju in čustvovanju
ter o tem tudi zapiše: »Za zgodovino bo materiala dovolj, jaz pa pišem dnevnik
roman in nič drugega.«Dnevi, leta. Avtobiografski roman iz dnevnikov
1941–1947 (Maribor: Mariborska literarna
družba, 2003), 545.Podoba na televizorju (2006),
v kateri skozi svojega moža, ki v delu Dnevi, leta
nastopa pod imenom Doktor, pripoveduje njegovo življenjsko zgodbo. Pričevanjsko
najzanimivejši deli te knjige so tisti, v katerih skozi svojega pripovedovalca
govori o sebi in bralci dobimo nekakšen dvojni vpogled vanjo: hkrati lahko
razberemo njeno avtobiografijo, obenem pa je v načinu pripovedi mogoče zaznati
željo po načinu lastne reprezentacije. Avtorica je dnevnik sicer pisala deset
let, od leta 1937 do leta 1947, a je za knjigo uporabila le zadnjih šest let,
čas med letoma 1941–45 pa je tudi fikcionalizirala v romanu Jesen brez poletja, ki je bil prvič natisnjen leta 1961.
Avtobiografija Ilke Vašte Podobe iz mojega življenja
(1964) je v svoji strukturi precej klasično spominsko pričevanje, ki bi ga po
načinu pripovedi lahko primerjali s spomini Mire Mihelič. Tudi Ilka Vašte se
posveča formi in žanru avtobiografije ter začuti potrebo po definiranju
literarnega in resničnega. Prav tako podobno kot Nada Kraigher knjigo začne in
konča z nekakšnim dialoškim delom, ki poskrbi za potujitev in hkrati vpeljuje v
delo – oziroma vzpostavlja razmerje med avtorico besedila in jazom kot
likom.Podobe iz mojega življenja (Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1964), 6.
Vsem obravnavanim ženskam se je življenje po drugi svetovni vojni drastično
spremenilo; tako zaradi posledic vojne, spremenjene družbene ureditve nove
države kot tudi zaradi osebnih okoliščin. Miro Mihelič, hčer meščanskega okolja,
je zaznamovalo vse troje, pri čemer sama poudarja, da so »kos za kosom
slovenskega meščanstva« prvi odnesli nemški okupatorji, še preden bi se njenega
družinskega imetja zmogla polastiti revolucija.Ure mojih dni, 95.Svet brez sovraštva, sicer
pa se ji je zdelo, da se je njeno najbolj plodovito okolje začelo z letom
1950.Mira Mihelič. Družinska slika z
gospo (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 43) Iz pisem je med
vrsticami mogoče razbrati tudi politični komentar, čeprav se zaveda
nevarnosti svojega pisanja in svoje misli izraža le v obrisih, denimo ob
Nagodetovem procesu v pismu junija 1947: »Človek v pismu lahko tako malo
pove. Včasih si želim do vseh podrobnosti izmenjati misli z vama, da se mi
kar upira poslužiti se pisma, kjer moraš polovico stvari izpustiti.« (Puhar,
Mira Mihelič, 48).
Nada Kraigher je v avtobiografiji Onkraj groba tranziciji
namenila le malo prostora, a je svoje misli zelo jasno poantirala. Kot je tudi
sicer njeno delo med vsemi obravnavanimi najbolj uglašeno s tedanjo sodobno
feministično mislijo (citira denimo Simone de Beauvoir), se je razmisleku o
povojnem času prav tako posvetila z vidika žensk. Če je med NOB mesto žensk še
videla kot enakopravno moškim (»V partizanih smo bile tudi ženske ljudje. Več
smo štele kot v mirnem času.«), jo je leta 1945 že bremenil občutek, da bo po
vojni »vse po starem«, pa čeprav ji je partner, umetnik Saša,Onkraj groba, 205, 206.
Povojna sreča je bila le hipna, delirična, kakor se Nada Kraigher spominja denimo
povojnega Beograda:Od Anice do Ane Antonovne
(Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002), 169.
Kakšni nepozabni časi v povojnem Beogradu. V mestu, ki je ležalo v razvalinah … šli smo in korakali po ulicah Beograda in v zgodnjem jutru glasno prepevali … In na tej in na oni strani sami iskreni tovariši. Po štirih letih vojne smo uživali polno, prerojeno, svobodno življenje, z vsemi čustvi in občutki smo ga srkali vase …Ibid., 208.
Da so upi sijajnejši od resničnosti, se je spominjala tudi Manica Lobnik, ki je
bila leta 1945, ko se je vrnila iz partizanov, stara 17 let. Predvsem z vidika
ljubezenskega razočaranja zaradi svojega partizanskega soborca in povojnega
nadrejenega, ki ji je med vojno obljubljal stvari, ki jih nato nikoli ni
uresničil, je pomislila: »Veš, vsi smo imeli poleg sanj o svobodi še dosti
drobnih in osebnih upov. To drobno in osebno se danes razblinja.«Mlade
trave (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968), 266.
Tranzicija Nade Gaborovič je bila zaznamovana predvsem z vrnitvijo iz srbskega izgnanstva v Maribor, kjer je bila že julija 1945 razočarana nad hladnim sprejemom:
Če ne bi doživela tega, ne bi verjela, toda gola resnica je, da so nas v našem rodnem Mariboru sprejeli tako hladno, da smo onemeli. Sploh si nas niso želeli nazaj. Čez nekaj časa smo dojeli: na vodilna mesta so se zrinili nemškutarji, ker so bili pri roki. /…/ Pravi paradoks: na vseh položajih so sami nemčurskiIzraz »nemčurji« in druge pejorativne oznake se pogosto pojavlja tudi v drugih pričevanjih, denimo v spominih: Branka Jurca, gofljači, ki se štulijo povsod zraven in se delajo lepe in pridne državljane, nas pa, kot da nas ni. Jaz sem v šoli rekla javno, da je pri nas izgnancev dovolj in se bomo lotili čiščenja takeRodiš se samo enkrat(Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984), ki je v Mariboru kot pregnanka s Primorskega preživela otroštvo. – Ibid., 35.bagre.Gaborovič, Dnevi, leta, 253, 254.
Sentiment, da je bila izgnanska žrtev njene družine zaman, se vleče skozi celotno
leto 1945, ki ga doživlja kot veliko ponižanje. Septembra tistega leta so jim v
šoli, da bi imeli kaj obleči, razdelili majice Hitlerjugend, zaradi česar se je
pritožila ravnatelju: »Nismo mi 4 leta živeli zaman ko svinje, da bi sedaj v
rodnem mestu doživeli kaj tako zavržnega.«
Nedeljka Pirjevec je v obdobju tranzicije, torej v poznih štiridesetih in
zgodnjih petdesetih letih, ko je bila študentka, doživljala predvsem čustveno in
telesno prebujanje ter hkrati s tem tudi odpor do svojega prvega fanta z
»udbovskimi škornji«, s katerim je odnos začela po tem, ko jo je posilil, in se
ga je pozneje sramovala pred liberalnimi kolegicami in kolegi z igralske
akademije.Saga o
kovčku tematizira tudi znotraj same Akademije. – Nedeljka Pirjevec,
Saga o kovčku (Ljubljana: Nova revija,
2003).Zaznamovana (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
2005), 46–49.buržuji, ki prirejajo orgije, medtem ko so sošolci v sestre naselili
dvom o resnici, ki so jo poznale. Nedeljka Pirjevec je začela opažati izginjanje
ljudi, tudi starejših študentov. Ozračje tistega obdobja je opisala, kot »da
zarje niso več svetle in čas je postal siv, kot je postalo sivo to mesto«.
V svojem drugem avtobiografskem romanu, Saga o kovčku, je
slutnja povojne resničnosti upovedana že skozi lik njenega očeta, Dominika
Kacina,Dnevniki, pisma,
spomini iz dveh vojn (2016). Protagonistka Sage o
kovčku, v kateri lahko prepoznamo Nedeljko Pirjevec, v romanu nosi
ime Dominika.Saga
o kovčku, 160.
Ilka Vašte je bila ob koncu vojne stara štiriinšestdeset let in je bila precej
starejša od drugih obravnavanih žensk. Po vojni so ji dodelili učiteljski
položaj na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, ki ga je lahko opravljala le dve
leti, nato pa je zaradi bolezni (povezane predvsem z živci) nehala delati.Podobe iz mojega
življenja, 184, 185.
Vse omenjene ženske obdobje povojne tranzicije povezujejo s trdnostjo,
neizprosnostjo in nekakšno sivino administrativnega socializma, ki je vsakdan
omejeval z močno centralizacijo in birokracijo.Etnolog. Glasnik slovenskega etnografskega muzeja, 62 (2001):
69–90.Slovenke na prehodu v socializem.
Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953 (Ljubljana: Arhiv republike Slovenije, 2005), 92.
Mira Mihelič je svojega prvega moža, Borisa Puca, spoznala, ko je bila stara
sedemnajst let; dolgo je mislila, da je njun zakon srečen, čeprav se je ob tem
spraševala, zakaj je – če je temu tako – sama nesrečna. Po sedemnajstih letih
zakona in družinskega življenja se je po vojni, koncentracijskem taborišču in
raku odločila za drugačno življenje, sploh ker se ji je, takrat že zaljubljeni,
zdelo, da ji je bila z uspešno operacijo podarjena priložnost za novo življenje.
Tako njen mož kot ljubimec France Mihelič sta nasprotovala ločitvi; a vendar je
to ni ustavilo.Ure mojih dni, 157–59.
Tudi Nadi Kraigher nič ni bilo tako odveč kot gospodinjsko delo, osrečevala pa je
nista niti materinstvo niti življenje poročene ženske. Njen mož (Nikolaj Pirnat)
je želel biti »absolutni gospodar doma, žene, otroka, skratka vsega,« ona pa ni
želela biti »pohlevna ženička«.Onkraj groba, 55.
Glej, /…/ ostaniva prijatelja, a daj, živiva vsak zase. Saj ti si velik umetnik, živiš v višjih sferah, v tem fizičnem svetu potrebuješ samo servise za svoj obstoj. Mene pa je za servise škoda. Pa tudi sama bi se rada razvila, izpopolnjevala, rada bi prišla bliže svojemu praliku … razumeš?Ibid.
Čeprav je Nada Kraigher svoje spomine napisala že leta 1955, je s feminističnega
vidika mnogo naprednejša od sodobnic, ki so lastno življenje tematizirale
bistveno pozneje. Poroko je, kakor Simone de Beauvoir, ki jo v besedilu tudi
omenja, videla kot preživeto malomeščansko institucijo, ni verjela, da je ženska
dolžna biti dobra mama, in tudi lastno ločitev je sprejela z veliko
pomirjenostjo.
Manica Lobnik je, morda zaradi svoje mladosti in opolnomočenja, ki ga je kot najstnica doživela v partizanih, po vojni bolj kot o družini razmišljala o izgradnji nove države in delu, ki je za to nujno. O tem jasno priča, ko pripoveduje, kako je tik po vojni ponoči s puško merila v zaljubljene pare, ki so se ji zdeli v težkih časih še posebej nadležni s svojo ljubeznijo:
Moram pa reči, da sem se čudila ljudem, ki se prav zdaj zamotijo s tako nerazumljivimi osebnimi stvarmi. Menila sem, da so to nepomembni ljudje, neosveščeni in morda celo nenapredni. Zdeli so se mi za marsikaj prikrajšani, če so bili izključeni iz našega velikega dela, ki se je vsak dan navsezgodaj začelo in trajalo tja do polnoči.Lobnik, Mlade trave, 252.
Izkušnja partizanov ji je pomagala opraviti tudi z neko drugo patriarhalno
strukturo: s svojo primarno družino in lastnim očetom. V nasprotju z njo se
njeni starši niso uprli okupatorju in tik po vojni je bila samo ona s svojimi
odporniškimi poznanstvi tista, ki jih je lahko obvarovala pred morebitnim
maščevanjem nove oblasti. »Moja samozavest je ob skrušenem očetu, ki je iskal
zaščito pri meni, zrasla do neba,« se je spominjala in nato še povzela očetove
besede: »Viš jo, viš jo, leta niso več pomembna, samo poglej si jo in naj ti
pove, kaj vse je izkusila.«
Čeprav je bila partizanska izkušnja travmatična in je bilo samo preživetje
povezano z neizogibnim občutkom krivde (»Nisem kriva, če sem živa,« je zapisala
tik po vojni
Podobno kot Manica Lobnik tudi tedaj dvaindvajsetletna Nada Gaborovič povojnega
časa ni imela za obdobje, v katerem bi bilo mogoče staviti na ljubezen, je pa
kot udeleženka delovnih brigad vsaj uživala v poletni romanci, ki jo je
pospremila s pojasnilom: »Pa tudi po politični plati zdaj ni čas za ljubezen. To
zdaj je samo flirt, kaj drugega si tako ni mogoče misliti …«Dnevi, leta,
598.
Nedeljki Pirjevec je bilo takoj po vojni petnajst let in se je v prvih letih
ukvarjala predvsem s svojim najstništvom: zavidala sošolkam, ki so hodile na
plese, ter se pripravljala za sprejemne izpite na igralski akademiji. Na začetku
petdesetih let, ko je začenjala svojo igralsko kariero (ki se je zaradi bolezni
zaključila le po nekaj sezonah), ni imela moža, ampak le »prijatelja, ki hodi k
meni iz Ljubljane na skrivaj in poredko in se mora skrivati pred vratarjem
hotela, kjer stanujem«.Zaznamovana, 60.
iz boema spremenil v pravičnika in zdaj me svari pred zakonsko nezvestobo v imenu pravičnosti in krivice, ki jo more prizadejati žena možu, ker mu lahko podtakne tujega otroka (ali ne gre prej za ljubezen?), tako da sem že v naprej kriva za vse, kar naju utegne doleteti.Ibid., 66.
Zakonskim omejitvam je sledila travma zunajmaternične nosečnosti, ki jo je skoraj
stala življenja in katere bolečine vse do konca nihče ni jemal resno. Ko se je
zvijala v mukah, prepričana, da ji je počil trebuh, je zdravnik njenemu možu
mirno razložil, »da je žena verjetno nervozna in ima zato hujše menstrualne
krče«, kar mu je mož verjel.
Ilka Vašte je bila edina, ki se v svoji avtobiografiji ni posvečala intimnejšim
temam; vdovela je že tik po prvi svetovni vojni, ko je njen mož zbolel za
špansko gripo, in se od takrat dalje prebijala sama z dvema hčerama. Druga
svetovna vojna je bila tako zanjo že druga vojna in v poznih štiridesetih in
zgodnjih petdesetih letih je doživljala že drugo obdobje tranzicije. Če se je
bila v prvem primorana izseliti iz Trsta, sta jo v drugem obdobju tranzicije
zaznamovala predvsem zgaranost in ukvarjanje z eno od hčera.Podobe iz mojega
življenja, 159.
Pričevanja obravnavanih žensk, intelektualk, se ne skladajo vedno z uradno
družbenopolitično klimo ter s partijskim odnosom do žensk. Kljub spremenjeni
zakonodaji so bile ženske v zasebnem življenju še vedno v neenakopravnem
položaju, saj so bile v skrbi za gospodinjstvo in otroke večinoma prepuščene
same sebi,Slovenke na prehodu v socializem, 14.
Bilo je nekaj notranjih bojev ob resnih ponudbah, nekaj kratkih sanj, torej v meni je zmagala vselej ljubezen do mojih otrok in trezno presojanje sebe in drugih. Zrela ženska gleda na ljubezen pač drugače kot dvajsetletno »zaletelo«. Življenje mi seveda ni prizanašalo z izkušnjami, vendar – vse je zgladilo najboljše zdravilo srčnih bolezni – DELO, trda dolžnost do otrok – in hladna pamet zrelih let.Vašte, Podobe iz mojega življenja, 200.
Po drugi svetovni vojni so ženske v Jugoslaviji pridobile veliko socialnih
pravic, v zameno pa je država zahtevala dejavno udeležbo v gospodarskem in
političnem življenju.Slovenke na prehodu v socializem, 16.Naše žene volijo,
ur. Milica Antić Gaber (Ljubljana: Urad za žensko politiko, 1999),
71–84.Naši ženi mogoče
brati, da pravo žensko spoznamo po čistoči oblek in stanovanja.
Celo pralni stoji, ti pregovorni nosilci emancipacije, na jugoslovanske ženske
niso naredili velikega vtisa, saj so dolgo verjele, da se »pravo žensko spozna
po belem perilu in zloščenih tleh«.Ljudski pravici: »Ženska naj se
ukvarja s politiko, vendar šele potem ko skuha možu kosilo.«Women and
Industry in the Balkans (2019).Zgodbe Kristine Brenkove (2009/2010) med drugim
dejala, da je že res, da je veliko delala, vendar pa je tudi vsak dan skuhala
kosilo. Sicer so prva povojna leta tudi njo močno zaznamovala z materinstvom,
delom in preobremenjenostjo, kar je po avtobiografskih motivih mogoče razbrati
tudi v njenem mladinskem delu Golobje, sidro in vodnjak
(1960). O tem delu je med drugim zapisala:
Bržkone sem bila ena od milijone takih mater, ki so jih trdo vzgajali ljubi lastni otroci. Po celi Evropi so neprespane matere zjutraj drvele v službo razklanih src in pokrite z žakljevino pekoče skrbi za otroke in preutrujene, da bi zasukale sonce k sebi. Napisala sem le nekaj, s čimer je bil naš svet na debelo prekrit in o čemer se ni govorilo na nobenih sestankih.NUK, Brenk, Kristina, mapa 18 29/2010, dopis iz leta 1974; zapuščina še ni urejena.
Pisma bralk iz Naše žene leta 1951 pričajo o živčnih
obolenjih in preutrujenosti številnih žensk,Podobe iz mojega življenja, 184.
Zgodilo se je včasih, da sem imela ob šestih zjutraj doma vaje z deklamatorji ali posameznimi igralci, ob pol osmih sem tekla v službo, ob dveh sem vedno že tekala po terenu z obvestili za sestanke itd., ki sem jih lepila po razglasnih tablah ali vsaj nadzorovala njih lepljenje. Zvečer sem uličnim propagandistom našega terena po zledenelih ulicah in temnih hišah raznašala lepake in letake, ki sem jih popoldne urejala na terenskem odborovem sestanku, potem pa sem od osme ure dalje na rajonskih, terenskih, uličnih ali množičnih sestankih AFŽ predavala ob spominskih dnevih in ob vseh mogočih prilikah o naslednjih temah: političnih, strokovnih, ljudskovzgojnih itd. Bili so večeri, ko sem se morala udeležiti kar treh sestankov, enega sem odprla, na drugem sem imela predavanje, na tretjem sem ob koncu stavila resolucije ali se oglašala z različnimi predlogi. Pa to takrat med nami ni bilo še nič posebnega. Tako kakor meni se je godilo še marsikomu. Gnala nas je dolžnost, da v političnem delu nadomestimo nekdanje politične delavce, ki so med vojno padli za našo svobodo, in tiste, ki so se vrnili, pa so morali prevzeti odgovorne funkcije drugod.Ibid., 186, 187.
Iz zapisanega je razvidno, da sta jo gnala zasebna ambicija in občutek dolžnosti
pri izgradnji nove države. Vendar pa jo je ta ambicija, »bolezen vseh
rekorderjev«, kakor jo je imenovala, na koncu stala zdravja. Simptome je opisala
kot »strašno utrujenost, ki sem jo le z naporom vse volje komaj premagovala« in
zaradi katere je »z obema rokama podpirala glavo na poti v službo in se v šoli
le s težavo vlekla ob ograji po stopnicah navzgor«.
Za Miro Mihelič je delo predstavljalo predvsem emancipacijo: če je bila kot
predvojna meščanka ujeta v monotoni svet brezdelja, katerega »praznota« je
začenjala, kakor je pisala, najedati tudi njen zakon, jo je nova država, v
kateri je svojo identiteto lahko utemeljila na delu, opolnomočila do te mere, da
se je ločila, saj je olajšano spoznala, da »zna delati«.Ure mojih dni, 71,
159.
Čeprav je Nada Gaborovič od otroških let dalje stremela k temu, da bi nekoč postala pisateljica, se je ob tem zavedala, da družba od nje pričakuje tudi še drugačno vlogo. Pomembno se ji je zdelo poudarjati, da to ve in da se ji zdi njena družbena vloga pomembnejša od profesionalne ali umetniške. Ko je leta 1945 kot skojevka začela delati s svojim bodočim možem (česar takrat še ni vedela), sta imela naslednji dialog:
»Misliš, torej na to, da postaneš slavna pisateljica? /.../ Saj mora teči življenje tudi večtirno, ne boj se /…/ Mislim imeti tudi moža, otroke, biti hočem kar najboljša profesorica.«Nada Gaborovič, Podoba na televizorju(Maribor: Mariborska literarna družba, 2006), 50.
Moškemu, ki ga je komaj dobro spoznala, je želela dati vedeti, da ni odklonska, da njena želja po pisanju ni nič čudaškega in ogrožajočega, ker se zaveda, da mora kot ženska opravljati tudi druge družbene vloge.
Manica Lobnik se je takoj po koncu vojne zaposlila v uradniški službi na
Štajerskem in se spominjala, da nikoli ni bilo toliko dela kot tedaj. Kot zelo
mlada in brez tovrstnih delovnih izkušenj je sprva doživljala veliko stresa,
sploh ker je nihče ni ničesar naučil, so pa od nje veliko zahtevali. Poleg tega
je bilo delo velikokrat slabo organizirano in nesmiselno: »Drug od drugega smo
kar naprej zahtevali in tako smo vsi delali, kakor smo vedeli in znali, naredili
dosti napak, popravljali, da bi ničesar ne popravili in se je največkrat
izkazalo, da tudi popravljati ni imelo pomena in bi bilo treba začeti znova in
začeli smo.«Mlade trave, 246.
Vendar pa je delo, četudi prevečkrat Sizifovo, prinašalo zadoščenje in smisel ter se zdelo mnogo pomembnejše od zasebnega življenja. Ko je pripovedovalka po vojni potrebovala kar nekaj časa, da se je odpravila na prvi obisk k staršem, je svoje obotavljanje upravičila z besedami:
Domišljala sem si, da še ni primeren čas za tako osebne zadeve, ko sem vendar vsako minuto potrebna domovini, ki je pravkar zadihala, in bila sem prepričana, da bi bila moja, četudi le nekajurna zamuda, lahko usodna za nadaljnjo usodo te moje komaj osvobojene domovine. Nikdar prej in nikoli pozneje se nismo zdeli samemu sebi tako pomembni in mislim, da je to resničen občutek zmagovalcev.Ibid.
Časa pa ni zapolnjevalo le delo »cele dneve in noči«, pač pa tudi mitingi in
proslave, na katerih je bila njena udeležba obvezna, zato je bila »neprestano
hripava od nenehnega vzklikanja svobodi, partiji in Titu«.
Hkrati s svojim delom pa je pridobivala tudi samozavest: »Z veliko pištolo,
povojno pridobitvijo, z bleščečim širokim pasom sem posedala v pisarni po mizah,
bingljala z bosimi nogami strankam pod nos, jim pravila, ti tovariš ničesar ne
razumeš, in jih spraševala, če so se borili …«
Ko je njen nadrejeni in partizanski ljubimec Gorazd izvedel za njeno sezuvanje,
jo je močno okaral in od takrat naprej je čevlje z visokimi petami sezuvala le
na skrivaj, pod mizo, pištolo pa je pospravila v predal. Na ta način je na
simbolni ravni spet postala ženska, podrejena pričakovanjem do njenega
biološkega spola. Motiv primernega oblačenja za žensko se je pojavil tudi na
drugem mestu, ko ji je tovariš rekel, da je vojne konec, kar pomeni, da je
skrajni čas, da se začne drugače oblačiti, pri čemer je mislil, naj monotona,
moška oblačila zamenja za ženstveno svileno bluzo.
Nedeljka Pirjevec se je v svojih avtobiografskih delih manj posvečala pripovedi o
delu; opisuje sicer nekaj izkušenj z igralskim delom v različnih slovenskih
gledališčih, a je v ospredje lastne pripovedi zasebno življenje postavljala pred
profesionalno. Poleg tega je kot igralka delala le nekaj let, nato pa je zaradi
bolezni ta poklic za vedno zapustila. A tudi Nedeljka Pirjevec poleg poklicnega
dela omenja izčrpavajoče družbeno delo v obliki neskončnih partijskih sestankov,
mitingov ter krožkov, zaradi katerih je »ne boli le glava, ampak vse telo«.Zaznamovana, 59.
Nada Kraigher v svojem avtobiografskem delu Pet temnih svetlih
let (1963) veliko govori o svojem delu v NOB in po njem, vendar se drži
pripovedne faktografskosti; več kot o lastnih občutkih ob delu govori o
dejanskem delu in o tem, kakor je v spremni besedi zapisal Ivan Potrč, »kako se
je bila bitka za socialistično domovino tudi na tujih tleh«.Pet temnih svetlih
let (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1963), 173.
Politična prepričanja šestih avtoric je v njihovih avtobiografskih delih mogoče razbrati predvsem med vrsticami. Nobeno od obravnavanih del ni eksplicitno politično, je pa iz različnih opisov situacij mestoma mogoče razbrati politični podton. Pri tem je pomembno upoštevati, da so bila dela napisana in objavljena v različnih obdobjih in da sta od tega odvisna tudi način in stopnja politične artikulacije.
Mira Mihelič je bila pred drugo svetovno vojno politično precej neopredeljena
ženska liberalnih nazorov, po vojni pa si je sploh kot predsednica društva PEN
precej prizadevala za zagovarjanje svoje socialistične domovine v tujini, kar je
pripisovala predvsem slabi vesti, ki jo je v novi državi spremljala zaradi
njenega meščanskega porekla. Ob tem je bila, kakor se spominja, med prvimi, ki
se je s prijateljico Lili Novy pogovarjala o temnih lisah nove države, denimo o
povojnih pobojih v Kočevskem rogu.Ure mojih dni, 72, 249, 251.
Nada Gaborovič se v svojih dnevniških zapiskih večkrat obregne ob povojno
politizacijo prostora; denimo ob to, da leta 1945 ne mara hoditi v gledališče,
ker jo odbija propaganda, ki jo vsiljujejo na odru, ali pa da ne hodi v kino,
ker je ne zanimajo ruski filmi, ki so jih vsiljevali gledalkam in gledalcem. Ko
se je dve leti pozneje skušala prebiti kot pisateljica, je svoj neuspeh pri
založbah utemeljevala s tem, da so »bili pri koritih sami partijci«, ki je niso
spustili blizu.Dnevi, leta, 567, 605.
Ilka Vašte se je politično začela opredeljevati že pred prvo svetovno vojno, ko
so njen nazor zaznamovali predvsem socialisti v Trstu, kjer je bila učiteljica.
Sploh je nanjo globok vtis naredil Dragutin Gustinčič, ki ji je odprl »širok
pogled na marksistično znanost«, ki je nikoli več ni pozabila. Ta uvid je iz nje
naredil »svobodomiselno upornico, socialistko, ki se sicer nikoli nisem vezala
na nobeno politično stranko, tudi ne v poznejših letih, ker poznam svoj
nepreračunljiv odpor do vsake neomejene discipline. /…/ Zato sem se prištevala,
in se še prištevam, k svobodnim socialistom.«Podobe mojega življenja, 110.
Odnos Nedeljke Pirjevec do povojne politike je mogoče razbirati iz podtona
večjega dela avtobiografskega romana Zaznamovana; iz
opisov mučnih partijskih sestankov, povojnega izkazovanja moči, zatohlosti
intelektualnega okolja in nenazadnje tudi iz položaja ter stališč
pripovedovalkinega partnerja Andrejca, ki predstavlja njenega soproga Dušana
Pirjevca.
Vseh šest obravnavanih žensk je v svojih avtobiografskih delih izražalo določeno mero zadržanosti do političnih razmer povojnega časa, pa naj gre za odnos do žensk kakor v primeru Nade Kraigher ali represivnost nove ureditve, na kakršno namigujeta Mira Mihelič in Nedeljka Pirjevec, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da sta slednji svoje spomine pisali nekaj desetletij pozneje. Prav tako je iz njihovih del mogoče razbrati, da so se vse dojemale kot nekoliko obstranski liki, ki jih prevladujoči politični tok ni odnesel, so pa, ko je bilo treba, znale v njem spretno krmariti.
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih je izšlo več avtobiografskih
del slovenskih pisateljev, ki med drugim vsaj bežno tematizirajo tudi obdobje
povojne tranzicije. Mednje sodijo: Lojze Kovačič z Resničnostjo (1972) in Prišleki (1984), Taras
Kermauner s Stajo pod Poncami (1979), Marjan Rožanc z Ljubeznijo (1979) in še bolj z Metuljem (1981) ter Vitomil Zupan z Igro s hudičevim
repom (1978) in Levitanom (1982). Vsak med njimi
se obdobja tranzicije loteva z drugačne perspektive, a največ pozornosti temu
času, »nekakšnemu nadaljevanju vojne« (Kovačič 2004, 104), posveti Lojze
Kovačič, ki v zadnjem delu Prišlekov obravnava obdobje
med letoma 1945 in 1948 ter mu nameni toliko strani kot preteklima obravnavanima
obdobjema (1938–1941, 1941–1945) skupaj. Še pred tem se je s časom med letoma
1948 in 1950 ukvarjal v Resničnosti. Marjan Rožanc se v
Ljubezni ukvarja predvsem z vojnim časom in le bežno
omeni obdobje po vojni; temu je več pozornosti namenjene v Metulju, ki anekdotično opisuje življenje v Ljubljani v drugi polovici
petdesetih let, ko se je vrnil s prestajanja zaporne kazni zaradi sovražne
propagande. Taras Kermauner je v Staji pod Poncami
esejistično fragmentiran, a pozornost namenja predvsem intelektualnemu življenju
v povojni Ljubljani in svojim sodobnikom. Vitomil Zupan se z Levitanom in Igro s hudičevim repom med vsemi
najbolj približa formi romana, čeprav je literaturo, ki jo je pisal v tem
obdobju,Menuetu za kitaro
(1975), je le še avtobiografska, znano pa je tudi njegovo prepričanje, da je
vse delo pravega literata njegov življenjepis (Matevž Kos, »Zakaj brati
Kovačiča?,« v: Prišleki (Ljubljana: Beletrina, 2018),
1291).Levitanu, ki govori o
njegovi povojni zaporniški izkušnji, lahko razberemo že iz podnaslova Roman ali pa tudi ne. V Igri s
hudičevim repom se posveča predvsem odnosu v razkrajajoči se zakonski
skupnosti ter fizičnemu in spolnemu nasilju, ki ta razkroj spremlja.
Vitomil Zupan je bil najstarejši (rojen 1914) in ga generacijskoGender, Generations and Communism in Central and
Eastern Europe and Beyond (New York in London: Routledge,
2021).Pet temnih svetlih let
(1963) že objavila Nada Kraigher, medtem ko je Onkraj
groba, ki je res izšla mnogo pozneje, napisala že leta 1955. Prav tako
je leta 1968 že izšel avtobiografski roman Mlade trave
Manice Lobnik. Ure mojih dni Mire Mihelič so izšle sredi
osemdesetih let, tako kot avtobiografije njenih sodobnikov, medtem ko sta Nada
Gaborovič in Nedeljka Pirjevec svoja avtobiografska besedila izdali šele v
devetdesetih letih oziroma v prvem desetletju novega tisočletja. Ta
periodizacija je pomembna, ker slovenska komparativistika prelom v
avtobiografskem pisanju navadno postavlja v sedemdeseta in osemdeseta leta, ko
naj bi zgoraj našteti (moški) avtorji presegli tradicionalne razmejitve med
fikcijskimi in nefikcijskimi zvrstmi.Avtobiografski diskurz: Teorija in praksa
avtobiografije v literarni vedi, ur. Alenka Koron et al.
(Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011), 303.
Med avtobiografskimi besedili avtoric in avtorjev je mogoče najti nekaj
podobnosti na ravni strukture: Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, Marjan Rožanc in
Nedeljka Pirjevec so se v obravnavanih delih vsi odločili za pisanje v tretji
osebi ter spremembo večine imen nastopajočih. Za ta korak se je kljub uporabi
prvoosebnosti odločila tudi Nada Kraigher. Lojze Kovačič v Prišlekih in Marjan Rožanc v Ljubezni sta se
odločila še za eno potujitev več ter uvedla otroško perspektivo, ki po eni
strani ponuja resničnost in nepokvarjenost otroškega pogleda, po drugi strani pa
nakazuje na distanco odraslega avtorja. Hkrati poetika otroškega pogleda omogoča
neideološkost, takšna pripovedna izbira, zavestna infantilnost, pa lahko deluje
tudi kot obramba pred morebitnimi političnimi pritiski, ki so v sedemdesetih
letih spet postali pogostejši.Prispevki za novejšo zgodovino, št. 3 (2018). V omenjenem
kontekstu merimo predvsem na intelektualni odpor do jugoslovanskega
ideološkega aparata.
Zadnja razlika je najmanj oprijemljiva, a ob branju avtobiografskih besedil
občutna: zdi se, da so avtorji veliko močneje ujeti v lastnih glavah in mislih
kot avtorice, ki si prizadevajo popisovati predvsem svoje zunanje okolje ter
odnose. Medtem ko so moški osredotočeni nase (moje občutenje, moja seksualnost,
moja erotomanija, krivica, ki se je pripetila meni), njihov pogled, četudi
namenjen družinam (denimo Kovačič), deluje veliko bolj subjektiven ter prepojen
z lastno notranjo perspektivo, skozi katero izrisujejo zunanji svet. Avtorice
imajo te notranje perspektive bistveno manj in opaziti je, da se, ravno obratno
kot avtorji, čutijo zavezane nekakšni objektivnosti, ptičji perspektivi
zgodovine, skozi katero upovedujejo svoja življenja. Medtem ko so avtobiografije
žensk zapisane kronološko (še najbolj je pri tem izjema Nedeljka Pirjevec, ki
tudi piše z največje časovne distance), se obravnavani avtorji bolj kot
zgodovinski perspektivi posvečajo lastni pripovedni perspektivi, idejnim
poudarkom, ki usmerjajo pripovedni tok. Najbolj prisotni idejni poudarki so:
erotika (Kovačič, Rožanc, Zupan), duhovno predhodništvo in nasledstvo
(Kermauner), svoboda in ujetništvo (Zupanov Levitan,
Kovačičeva Resničnost), prevpraševanje tradicionalne
nuklearne družine in (ljubezenskega) odnosa med partnerjema (Zupanova Igra s hudičevim repom, Rožančev Metulj). Skratka: avtorji iz lastne in najintimnejše perspektive
ustvarjajo zgodovino, medtem ko se avtorice le poskušajo umeščati v že
ustvarjeno zgodovino.
Čeprav šest obravnavanih žensk ne deli podobne življenjske usode, nam primerjava njihovih avtobiografskih pričevanj iz obdobja tranzicije pokaže, da so poudarjale podobne teme in se do njih večkrat tudi podobno opredeljevale. Vsem pričevalkam je skupno, da prvih let po vojni ne doživljajo kot olajšanje, temveč kot napor, ki se včasih zdi celo večji od tistega, ki so ga prestajale med vojno, pa naj so bile begunke, aktivistke v zaledju ali partizanke. Prav tako jim je skupna tematizacija dveh osrednjih tem: družine in dela. Razen Nedeljki Pirjevec, ki je v tem obdobju mlajša od drugih, delo vsem predstavlja eno od temeljnih identifikacijskih točk, celo dolžnosti, tako do ženske in njene realizacije kakor tudi do izgradnje nove države. Čeprav se odnosi posameznic do družine in partnerstva razlikujejo, je vsem skupno to, da so pripravljene prevpraševati za tisti čas prevladujočo predstavo o nuklearni družini in tradicionalno vlogo ženske. Bile so ločenke, ljubice in vdove, ne da bi imele potrebo po tem, da bi v svojih pričevanjih opravičevale lastne vloge ali se jih celo sramovale. Čeprav je mnogo stvari mogoče razbrati le med vrsticami, lahko v pričevanjih o intimnem življenju zaznamo veliko mero poguma. Primerjava avtobiografij nam tudi pokaže, da so si doživljanja obravnavanih žensk morda najbolj podobna ravno v negotovem obdobju povojne tranzicije; spremenljivem povojnem času, v katerem se je zdelo, da bo treba zavreči vse staro in vzpostaviti novo, nato pa so skozi razpoke novega reda začenjali pronicati predsodki prejšnjega časa.
Nedeljka Pirjevec je svoj rodbinski roman naslovila Saga o
kovčku,saj kovček predstavlja predmet njene odraslosti in tranzicij, ki
jih je prineslo stoletje, v katerem je živela. A še bolj kot za celo stoletje je
bil kovček nujen tik po vojni; Manica Lobnik se spominja, kako je imela v
pisarni vedno kovček, za vsak primer, če bo treba na hitro kam oditi. Ob koncu
štiridesetih let ga je vrgla v reko in to pospremila z besedami: »Zavihtela sem
ga in pljusknil je v reko. Zaplaval je kot krsta. Srednje velika krsta, v njej
je bila zaprta mladost. Slej ko prej bo utonila. Tekla sem vzdolž obrežja in
nisem vedela, če se kesam ali se veselim.«Mlade trave, 269.
Te besede lahko razumemo kot slovo od mladosti, ki je zaradi vojne nikoli ni zares bilo, hkrati pa v njih lahko vidimo tudi metaforo za konec povojne tranzicije, ki napoveduje začetek nečesa novega, časa, za katerega je bilo tedaj še nemogoče reči, ali se ga je bolje bati ali veseliti.
The article focuses on the autobiographical testimonies of six women who thematised the transition period after World War II: Mira Mihelič, Nada Kraigher, Nedeljka Pirjevec, Ilka Vašte, Manica Lobnik, and Nada Gaborovič. Although the authors in question belong, at least partly, to different generations, environments, and social classes, they share specific experiences regarding the post-war transition. The article focuses mainly on their attitude towards the transition itself as well as towards their families, partnerships, work, and gender. In the introduction, the article also points out the complexity of the autobiographical discourse itself. Three out of six women had direct experience in the Partisan Army, two cooperated with the resistance movement in the hinterlands, and one was a war refugee. For none of them was the world after the war comparable to the one before it. In the conclusion, the article compares the autobiographical discourse of women with that of their male peers (Lojze Kovačič, Taras Kermauner, Marjan Rožanc, and Vitomil Zupan). Although there are some methodological parallels between them that concern the manner of writing itself, the texts differ significantly from each other. Perhaps the key point of the difference is individuality: the relevant autobiographies written by men are based on the subjectivity of the narrators and their characteristic outbursts while the women strive for apparent objectivity and place themselves more strongly in the community (partners, families, the resistance, etc.). Even when they deal with similar topics, they approach them differently. Above all, it can be concluded from the texts under discussion that some issues were still not as self-evident and accessible for women as for men. Undoubtedly, sexuality was at the forefront. According to the autobiographies, the transition period was full of unpredictability for women – partly due to the war, partly because of the new social order and the transition to socialism, and partly thanks to the women themselves, who changed their worldviews because of World War II.