No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
V prispevku je orisana vloga pravnika dr. Milana Škerlja v
razvoju sodne uprave po političnem prevratu leta 1918. Razpad Avstro-Ogrske
je doživel na Dunaju kot uslužbenec ministrstva za pravosodje. Bil je med
tistimi slovenskimi pravniki, ki naj bi se habilitirali za univerzitetne
predavatelje, da bi v primeru ustanovitve pravne fakultete v Ljubljani
prevzel enega izmed profesorskih položajev. Ko pa se je decembra 1918 na
poziv poverjenika za pravosodje Narodne vlade za Slovenijo vrnil v
Ljubljano, sta se mu odpirali dve možnosti. Kolegi so ga želeli videti v
sestavu prvega profesorskega zbora pravne fakultete. Na poverjeništvu za
pravosodje pa so si želeli, da bi izkušnje z ministrstva za pravosodje na
Dunaju prenesel v prenovo sodstva na Slovenskem. Po vojni je namreč zelo
primanjkovalo sodnikov in drugih uslužbencev na sodiščih, zaradi novih
političnih meja pa so sodišča druge stopnje dobila nova območja delovanja.
Škerlj se je odločil, da bo v prvi fazi sodeloval v razvoju sodstva, na
fakulteti pa je bil le honorarni predavatelj. Poleg Ivana Kavčnika in Janka
Babnika je bil med najbolj zaslužnimi za razvoj sodstva v povojnem obdobju.
Kot posledica centralizacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so se
pristojnosti slovenske sodne uprave zmanjševale. Milan Škerlj je bil kot
zadnji predstojnik pravosodnega oddelka v Ljubljani, tedaj le še oddelka
ministrstva za pravosodje v Beogradu, zadolžen za njegovo dokončno ukinitev.
To je dokončal leta 1924 in se nato (končno) redno zaposlil na pravni
fakulteti univerze v Ljubljani, na kateri je nato prebil vsa svoja nadaljnja
službena leta.
Ključne besede: Milan Škerlj, pravosodje, sodna uprava,
Poverjeništvo za pravosodje, Juridična fakulteta
The following contribution presents the role of lawyer Dr
Milan Škerlj in the development of the judicial administration after the
political turning point of 1918. He was among those Slovenian lawyers who
were supposed to receive the titles of university lecturers and assume the
positions of professors at the Faculty of Law in Ljubljana in case of its
establishment. Although he was counted upon during the establishment of the
University of Ljubljana, the Justice Commission wanted him to apply his
experiences from the Ministry of Justice in Vienna to the judicial reform in
Slovenia. Škerlj therefore initially participated in the judicial
development in Slovenia after 1918 and was the last Head of the Judicial
Department in Ljubljana at the time of its termination in 1924. Later he was
fully employed at the Faculty of Law in Ljubljana.
Keywords: Milan Škerlj, justice, judicial administration,
Justice Commission, Faculty of Law
Po ustanovitvi Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani je na
njeni Juridični fakulteti začela predavati prva generacija profesorjev. Velik pečat
v prvih desetletjih razvoja fakultete so pustili štirje, ki jih je povezovalo
marsikaj. Bolj po naključju dejstvo, da so bili vsi rojeni istega leta, leta 1875,
in so se jim ob šestdesetletnici kolegi lahko poklonili s skupno Spomenico Dolencu, Kreku, Kušeju in Škerlju, podnaslovljeno prispevki posvečeni Metodu Dolencu, Gregorju Kreku, Radu Kušeju in
Milanu Škerlju od prijateljev, tovarišev in učencev, ob šestdesetletnici
njihovega življenja.Spomenica Dolencu,
Kreku, Kušeju in Škerlju = Spomenica Dolencu, Kreku, Kušeju i Škerlju =
Strena Dolenciana, Krekiana, Kuseiana, Skerliana: prispevki posvečeni Metodu
Dolencu, Gregorju Kreku, Radu Kušeju in Milanu Škerlju od prijateljev,
tovarišev in učencev, ob šestdesetletnici njihovega življenja
(Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1937).Letopis
Akademije znanosti in umetnosti 1943–1947 (Ljubljana: Akademija
znanosti in umetnosti, 1947), 109.
Ko je o istem prelomnem času pisal Milan Škerlj, je navedel le prva dva, svoje vloge
pa ni omenjal. Škerljeva pa vsekakor je, da nam je ohranil podrobno analizo prehoda
iz avstrijskega v jugoslovanski pravosodni sistem. Opravil ga je ob pripravah na
obhajanje desetletnice preloma, z uporabo arhivov sodne veje oblasti, kar na tako
natančen način pozneje ni bilo v navadi. V pisanju pregleda o pravosodju v
desetletju po prelomu leta 1918 je Škerlj navajal obširno pregledano dokumentacijo.
Svoje nedvoumno bogate izkušnje in z bližino časa zaznamovane spomine, podkrepljene
s svojimi komentarji, občasno tudi hudomušnimi, pa je vpletal v opombe pod besedilo.
Že uvodoma je poudaril, da iz razumljivih razlogov ne bo navajal imen še živečih
oseb, »zamolčati pa ne smem pokojnih predsednikov v. d. s. dr. Janka Babnika in
Ivana Kavčnika, ki imata največje zasluge za poprevratno pravosodje v
Sloveniji«.Slovenci v
desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične
zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana: Leonova družba, 1928),
389.
Milana Škerlja je skupna pot vse od gimnazijskih let povezala z dobrim prijateljem
Metodom Dolencem. Oba sta obiskovala isto gimnazijo, isto fakulteto, bila skupaj
pripravnika in nato tudi skupaj profesorja na pravni fakulteti univerze v Ljubljani.
Ker je bil Škerlj po šolskem uspehu in na izpitih vseskozi boljši od Dolenca, naj bi
to, so Milanu Škerlju povedali doma, pustilo pri Dolenčevih nekoliko napetosti do
njegove družine. Toda Milan sam je poudaril, da so se pri Dolencu že v študijskih
letih začele »razvijati tista velika podjetnost, inicijativnost, tudi častiželjnost,
ki jih je pozneje kazal v toliki meri in z velikimi objektivnimi in subjektivnimi
uspehi«. Kljub (domnevnim) napetostim med družinama je Škerlj v spominih zabeležil:
»Lahko rečem, da med nama samima ne vem za prav nič tekme, vedno sva bila intimna
prijatelja; lahko rečem, da pri njem nikoli nisem zapazil nič zavisti, dasi sem v
službi tudi naprej imel več uspeha.«Spomini in vojni dnevnik (Izola: Mandrač, 2011),
153. O skupnem napredovanju Škerlja in Dolenca gl. tudi 158, 159, 176,
177.
Škerljeve odlične ocene profesorjev in sodelavcev niso ostale neopažene, tako da so
ga že zelo zgodaj, kot komaj petindvajsetletnega okrajnega sodnika v Mokronogu ob
prelomu 19. v 20. stoletje povprašali, ali bi ga zanimala profesorska kariera. Eden
najbolj optimističnih slovenskih politikov glede razvoja slovenskega visokega
šolstva, Ivan Hribar, ga je vprašal, »ali bi bil voljan pripravljati se za bodočo
slovensko pravno fakulteto, ki se je takrat – zopet enkrat – jela obetati«.
V Leipzigu je bil Škerlj skupaj s kolegom in skladateljem, kasnejšim rektorjem
ljubljanske univerze Gregorjem Krekom. Ponudbo, naj ostane v Leipzigu in tam dokonča
habilitacijsko delo, je Krek zavrnil in habilitacijski postopek leta pozneje
zaključil šele v Ljubljani. Zato je v družbi prijateljev rad ponavljal, »da smo
prepozno prišli na univerzo on in njegovi vrstniki, da dolga leta zbog drugačnega
poklicnega dela nismo imeli zadostnih stikov z vedo, da nismo dovolj razgledani v
strokovnem slovstvu«.Zbornik znanstvenih razprav 19 (1942/43): 15.
Tudi Škerlj je bil leta 1904 premeščen na Dunaj. Napredovanja mladih slovenskih
pravnikov v pravosodnih strukturah je pripisoval dobrim zvezam Janka Babnika in
Ivana Žolgerja ter menil, da »ne bi bilo nezanimivo poizvedeti«, kako je omenjena
dvojica »'našla' druge Slovence, katere sta spravila, gotovo često s politično
pomočjo, na mesta, kjer so si mogli razširiti obzorje, koristiti narodu in
pripravljati se za vseučiliško delo«. Premišljenost delovanja Babnika, ki ga je štel
ne zgolj za velikega prijatelja, temveč tudi za svojega mentorja, je orisal kar na
svojem primeru. Ko je bil še na prvem službenem položaju kot sodnik v Mokronogu, mu
je Babnik pisal, naj se uči italijansko in srbohrvaško, saj mu to ne more škodovati.
Zakaj naj bi bilo to potrebno, mu tedaj ni bilo jasno. Prednosti tega, da je
poslušal nasvet, je spoznal šele na Dunaju, saj je bil v pravosodnem ministrstvu
dodeljen v oddelek za Dalmacijo in Primorsko in dobil sčasoma precejšen vpliv na
razvoj sodstva v teh dveh avstrijskih deželah.
Na pravosodnem ministrstvu je bil Milan Škerlj zaposlen štirinajst let, vse do
razpada Avstro-Ogrske. Sam si je kasneje nekoliko očital, da je v tem obdobju
premalo časa namenil pisanju znanstvenih člankov, saj mu je ob službenih obveznostih
enostavno zmanjkovalo časa. V nasprotju s kolegoma Ivanom Žolgerjem in Leonidom
Pitamicem, ki sta istočasno dokončala habilitacijske obveznosti, je sam odlašal.
Ivan Hribar ga je večkrat povprašal, kako je kaj z dokončanjem teh obveznosti, saj
je hotel imeti pripravljeno ekipo habilitiranih pravnih strokovnjakov, če bi prišlo
do usodne spremembe. Škerlj je zato ocenil, da je Hribar »nepopravljiv idealist, ki
je vedno veroval vsaj v fakulteto v Ljubljani«. Hribar je predlagal, da bi govoril
tudi z ministrom, da bi Škerlja razbremenili dela na ministrstvu in mu omogočili
dokončanje habilitacijskih obveznosti. A ga je Škerlj ob tem opozoril, da to sicer
ne bi bilo težko doseči, a bi bili stranski učinki za Slovence preveč boleči.
Hribarja je opomnil, naj »sam preudari ali ima smisla izriniti me z mesta, kjer
Slovencem lahko kaj koristim, na katero pa bi čisto gotovo prišel ne-Slovenec, kajti
pomisliti treba, da sem po prav izredno ugodnem naključju prišel na mesto, kamor
brez dvoma po prebivalstvu okrožij prej sodi Hrvat ali Italijan kot Slovenec«. Spomini in vojni
dnevnik, 233, 234.
Med prvo svetovno vojno je bil Škerlj mobiliziran in je nekaj let opravljal delo
vojaškega sodnika. Med zdravljenjem v sanatoriju na Semmeringu sta se zbližala z
Ivanom Žolgerjem, ki ga je pritegnil v krog tistih, ki so pripravljali upravno
ureditev za povojni čas.
Sestajanje pri Žolgerju in premišljevanje, kaj bo treba ukreniti v domovini, nista
bili edini »prevratni« deli, pri katerih je bil udeležen Milan Škerlj. Jasno mu je
bilo, da bo po političnem prelomu ob razpadu imperija in zarisovanju novih meja
treba opraviti še delitveno bilanco. Narodna vlada v Ljubljani je 13. novembra 1918
z Dunaja prejela obvestilo sodelavca Avstrijskega inštituta za raziskovanje
zgodovine dr. Milka Kosa, ki je opozoril: »Silno važno je, da se v pravem času
sestavi seznam vseh onih aktov v arhivih posameznih ministrstev in drugih centralnih
uradov, ki se tičejo jugoslovanskega ozemlja, da v primernem času take važne
dokumente prepeljemo v domovino.« Enako naj bi veljalo tudi za znanstvena dela v
nekaterih knjižnicah. Seveda v razburkanem prelomnem času to ni mogla biti jasno
vodena akcija, razveseljiva pa je bila novica, »da dr. Milko Kos in dr. Škerlj
sestavljata na tihoma take sezname«. Zgodovinar Milko Kos je to delal po arhivih in
knjižnicah, pri čemer se je osredotočil na Haus-, Hof- und Staatsarchiv, pravnik
Milan Škerlj pa je pregledoval dokumentacijo v arhivu justičnega ministrstva. Za
dvorno knjižnico sta bila pripravljena isto delo prevzeti dr. France Kidrič in dr.
Ivan Prijatelj, med slovenskim uradništvom na Dunaju pa so iskali kandidate še za
druge ustanove, ki naj bi bile v doglednem času deležne delitvene bilance. Prosili
so, ali bi jim lahko ljubljanska vlada posredovala pooblastila za to delo, saj bi
jim to olajšalo položaj. Hkrati pa so javili, da so s svojimi izkušnjami na
razpolago Narodni vladi.
Na odziv ni bilo treba dolgo čakati, saj so takšne ljudi, kot so bili pravkar
omenjeni, v Ljubljani še kako potrebovali pri organiziranju nove države. Poverjenik
za pravosodje dr. Vladimir Ravnihar je to brez ovinkarjenja navedel, ko je 18.
novembra 1918 pisal Škerlju na Dunaj. V pismu je posebej poudaril, koga kot
poverjenik nestrpno pričakuje: »Kar tiče Vašo odlično moč in ono ga. dvornega
svetnika Babnika – Vaju poverjeništvo za pravosodstvo nujno rabi. Kakor hitro se
torej morete odtrgati od Dunaja, pridite doli.«
Ravnihar je upal na čim hitrejši odgovor. Da ga ni bilo treba dolgo čakati, je
pripomogla tudi nova avstrijska oblast. Milan Škerlj je bil med tistimi, ki je »kot
nekdanji avstrijski državni nameščenec ne nemške narodnosti« 26. novembra 1918
prejel obvestilo, da »ne pridete v poštev za uporabo ali prevzem v nemško –
avstrijsko državno službo«. Spomini in vojni dnevnik,
254.Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v
Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918–1921. Del 1: Od 1. nov. 1918
do 26. feb. 1919 (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998),
157.
V času, ko je Škerlj urejal vse potrebno za selitev v Ljubljano, so v njej že snovali
zamisli o univerzi v Ljubljani. Škerlj je bil med tistimi, ki so bili že od začetka
stoletja predvideni za predavatelje na pravni fakulteti v Ljubljani, ko naj bi bila
ta ustanovljena. Nanj so računali enako kot na njegovega mladostnega prijatelja
Dolenca, prijatelja iz leipziških let Kreka in dunajskega znanca Žolgerja. Ker je
imel opravljenih vsaj del habilitacijskih obveznosti za univerzitetnega
predavatelja, si je tudi sam že od prihoda v Ljubljano želel postati profesor na
univerzi, ki se je ustanavljala. A se je hkrati soočil z željo mentorja Babnika in
poverjenika za pravosodje Ravniharja, naj bogate dunajske izkušnje prenese v prenovo
sodstva na Slovenskem. O dilemi, sprejeti v prvi vrsti službovanje na univerzi ali v
sodni upravi, je kasneje sam večkrat pripomnil, da se je podredil potrebam nove
države, ki je morala graditi novo upravno strukturo. Curriculum vitae Milana Škerlja
iz leta 1922 (verjetno ga je sestavil večinoma Škerlj sam), priložen vlogi za
potrditev za rednega profesorja na Juridični fakulteti, o tem navaja sledeče: »Bil
je eden izmed maloštevilnih sodnikov z upravno prakso in misleč, da je njegova
dolžnost sodelovati pri ureditvi našega sodstva, se ob ustanovitvi našega
vseučilišča ni mogel odločiti, da bi že tedaj povsem zapustil pravosodno upravo,
zato se je javil za imenovanje rednim profesorjem, ako bi bila ta funkcija spojiva z
nadaljnjim delom v pravosodni upravi, ako bi ne bila, je prosil, da bi bil imenovan
honorarnim profesorjem dotlej, da se razmere pri sodiščih ustalijo.«
Škerlj je torej po povratku v Ljubljano prevzel pomemben položaj pri oblikovanju
pravosodne uprave. Tudi tej je, kot drugim vejam oblasti, okvire začrtala Naredba
celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani,
objavljena 21. novembra 1918. Pomembno vlogo, da je bil tako temeljni dokument lahko
sprejet v tako kratkem času, večina piscev o tej tematiki pripisuje Ivanu Žolgerju
in njegovi komisiji v Ljubljani.Slovenci v desetletju
1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične
zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana: Leonova družba, 1928), 166. Jurij
Perovšek, Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi
Slovencev, Hrvatov in Srbov (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino,
2018), 180.Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 21. 11. 1918),
21, 22.
Težnja slovenske oblasti po prevratu je bila jasna – oblikovati vse veje oblasti v novi državi v novih okvirih tako, da bosta izhodišče Slovenija in ozemlje pod pristojnostjo Narodne vlade. Od uvodoma omenjene trojice Kavčnik, Babnik, Škerlj, ki so jim pripisovali poglavitne zasluge za razvoj pravosodja po prevratu, je bil Ivan Kavčnik v času sprejema Naredbe Narodne vlade edini v Ljubljani. Izdelal je predlog poslovanja višjega deželnega sodišča in bil po njegovi ustanovitvi 18. novembra 1918 imenovan za njegovega prvega predsednika. Višje deželno sodišče in obenem kasacijsko sodišče za Slovenijo je prevzelo pristojnosti bivšega višjega deželnega sodišča v Gradcu, ki je bilo prej drugostopenjski organ za nižja sodišča na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.
Kot dolgoletni sodelavec stanovskega društva je dal Kavčnik pobudo za sklic izredne
glavne skupščine društva Pravnik. To je začelo znova bolj redno delovati, Kavčnik pa
je bil eden njegovih najvidnejših članov. Izredna glavna skupščina Pravnika je bila
v decembru 1918, Kavčnik pa je na njej predlagal, da bi postalo društveno glasilo
Slovenski pravnik neformalno glasilo društva, ki bi se
odzivalo na pravosodne dileme časa, in da bi društvo svojo do tedaj zbrano knjižnico
prepustilo osrednji ustanavljajoči se sodni knjižnici. Kavčnik je bil tisti, ki je
prva leta dajal ritem delovanju stanovskega društva, se redno udeleževal društvenih
sestankov, strokovnih diskusij ali pripravljal predavanja za društvene člane. Slovenski pravnik 36, št. 10–12 (1922): 260. Slovenski pravnik res postal osrednje
stanovsko glasilo, ki je objavljalo strokovno literaturo in novosti iz pravosodja,
predavanja pa so dvigovala strokovno raven članstva. Ustanovljena je bila Centralna
knjižnica pri Višjem deželnem sodišču, ki je bila, kot je navedel Škerlj, »pristopna
vsem pravnikom, ne samo sodnikom«.
Kavčnik je bil predsednik višjega deželnega sodišča v Ljubljani do svoje smrti
septembra 1922, nato pa ga je nadomestil Janko Babnik, ki je po vrnitvi v Ljubljano
»prevzel, sicer ne formalno, pač pa dejanski vodstvo poverjeništva za pravosodje v
Sloveniji«. Ko je to leta 1921, skladno s centralističnimi načeli ustave Kraljevine
Srbov, Hrvatov in Slovencev, prenehalo obstajati, je postal upravitelj oddelka
ministrstva pravde v Ljubljani. Po premestitvi Babnika na najvišji sodni položaj na
Slovenskem je bil za upravitelja oddelka ministrstva pravde v Ljubljani postavljen
njegov najtesnejši sodelavec Milan Škerlj. Slovenski pravnik 37, št. 1–2, (1923):
44, 45.
Babnik in Škerlj sta torej vodila sodno upravo v času, ko je ta po letu 1918 dobivala
novo podobo. Sedeži in delokrog okrajnih sodišč so po prevratu ostali enaki kot pred
tem, novost pa je bilo, kot je bilo že omenjeno, novo sodišče druge stopnje, Višje
deželno sodišče v Ljubljani. Poverjeništvo za pravosodje, odvetniška zbornica v
Ljubljani in slovenski sodniki so nasprotovali oblikovanju skupnega sodišča tretje
stopnje, saj so hoteli obdržati najvišjo sodno instanco v Ljubljani. To jim je
uspevalo nekaj let, nato pa so v času pospešene centralizacije Jugoslavije
pristojnosti začele izgubljati tudi sodne oblasti na Slovenskem. Pristojnosti
nekdanjega avstrijskega vrhovnega in kasacijskega sodišča je Višje deželno sodišče v
Ljubljani izgubilo, ko je bil leta 1920 kot tretjestopenjski organ ustanovljen nov
oddelek Stola sedmerice v Zagrebu.Sto let vrhovnega sodstva na Slovenskem. Slavnostni zbornik
(1918–2018) (Ljubljana: Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 2018),
32–41.
Na začetku delovanja se je sodna uprava soočila z občutnim pomanjkanjem kadra in prav
pri reševanju te zagate so se lahko zanašali na Škerljeve izkušnje iz njegovega
dunajskega obdobja. Poverjeništvo ni šlo v takojšnje odpuščanje tistih, ki niso bili
pripravljeni sprejeti novih razmer, temveč je številne začasno postavilo »na
razpolaganje«. »Skromni smo bili«, je zadržanost do obsežnejšega odpuščanja
komentiral Škerlj. Spomladi 1919, ko je bila prva faza kadrovskega dela za njimi, so
ugotovili, da je »manjkala dobra četrtina sodnikov in znaten del nameščencev drugih
strok«. Primanjkljaj so zapolnjevali s tistimi, ki so se pred italijansko oblastjo
umaknili s Primorske ali se vrnili v domovino iz drugih delov razpadle
Avstro-Ogrske, in s ponovno zaposlitvijo že upokojenih. Rešiti so morali tudi
številne vloge za napredovanja, ki so med vojno mirovala, pa tudi tiste, v katerih
so se vlagatelji pritoževali, da pred vojno niso mogli napredovati, ker so bili kot
Slovenci zapostavljeni ali krivično ocenjeni. Poleg tistih, pri katerih je šlo za
upravičene zahteve, je bila še kopica drugih, o katerih je Škerlj zapisal: »Bilo pa
je tudi neosnovanih in neizpolnljivih želj in pojavil se je tudi marsikateri
'narodni mučenik', trdeč, da je bil neugodno ocenjen ali sicer zapostavljen zato,
ker je bil Slovenec. Prve domače ocene, spomladi 1919, so odkrile znaten del teh
'mučenikov'; bile so enake pred- in medvojnim.«
Za eno svojih temeljnih nalog so si pristojni za razvoj nove sodne uprave zadali
pogostejše vizitacije sodišč, ki bi zajele vsa sodišča prve stopnje, saj so se
zavedali, da so imeli številni novozaposleni uslužbenci sodišč zelo skromne delovne
izkušnje. Mladim pravnikom so s krajšanjem pripravništva omogočali hitrejšo
nastavitev na sodišču, a so ga zato vsaj v začetku podvrgli strožjemu nadzoru. Redni
obiski sodišč so bili tem bolj potrebni, je ocenil Škerlj, »radi razmer, povzročenih
po vojni«, in da bi se z vizitacijami »zasledovala enotnost izvrševanja novih
predpisov, katerih uporaba je sodiščem včasih delala težave«.Slovenski pravnik 42, št. 1–2 (1928): 36.Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v
Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918–1921. Del 2: Od 28. feb. 1919
do 5. nov. 1919 (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999),
243.
Pomembna vloga, ki jo je imel v pravosodni strukturi, se je pokazala v Škerljevem
hitrem napredovanju v uslužbenskih in plačilnih razredih. Ko so pristojni organi
odločali o napredovanjih v sodni veji oblasti, sta bila običajno na prvih dveh
mestih omenjena Ivan Kavčnik in Janko Babnik, sledili pa so Milan Škerlj in še
nekateri pravniki iz osrednjih pravosodnih ustanov.Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v
Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo, Del 2, 214. ZAMU, IV–63/944,
Poverjeništvo za pravosodje – Gospodu drju Milani Škerlju, 13. 2. 1920.
Stanovsko glasilo Slovenski pravnik je Škerlju čestitalo za to
imenovanje, a mu hkrati zaželelo, »da bi bil kmalu razrešen teh dolžnosti in da bi
tako čim prej zasedel stolico rednega profesorja za prometno pravo, kamor je že
dalje časa predlagan po vsej pravici v imenu pravoznanstva in v stalno korist
pravniškega naraščaja«.
To so pokazale tudi primerjave števila zaposlenih v prvem obdobju po prevratu. Na
plačilnem seznamu je bilo ob koncu leta 1922, ko je Škerlj prevzel oddelek
ministrstva pravde v Ljubljani, res manj ljudi kot v prvih mesecih po prevratu, a je
treba upoštevati, da je bilo v prve številke všteto še osebje izza rapalske meje, ki
je postalo ozemlje Italije. Na drugi strani je namestitev novega osebja v sodni
upravi v Prekmurju zahtevala bistveno manjše število zaposlenih. Številčnost osebja
na sodiščih se je bližala zasedenosti vseh predvidenih delovnih mest, čeprav so šli
številni diplomanti prava v času hitre industrializacije in odpiranja novih tovarn
raje v podjetja, ki so jim že na začetku poklicne poti ponujala bistveno višjo
plačo, kot so jo lahko dobili kot sodni pripravniki. Škerlj je še dodal, da na hitro
šolani naraščaj na sodiščih »po strokovni kakovosti ni vedno povsem dosegal
predvojnega«, saj se je bilo treba »ozirati na oteženi teoretski studij, na duševno
in telesno izčrpanost iz vojne in na skrajšano pripravljalno dobo«.
Po ukinitvi oddelka ministrstva pravde v Ljubljani so si kolegi želeli, da bi Škerlj
končno zasedel službeno mesto, na katerem so ga videli že od ustanavljanja univerze
in na katerega so tudi resno računali. Kot je bilo že omenjeno, se je odločil, da bo
v prvi fazi sprejel službo na poverjeništvu za pravosodje in na fakulteti predaval
honorarno. Že v prvem študijskem letu rednega delovanja Juridične fakultete je tako
Milan Škerlj 31. marca 1920 prejel rektorjevo sporočilo, da je po izboru
fakultetnega sveta potrjeno njegovo imenovanje »za honorarnega profesorja za
trgovsko in menično pravo«.
O tem, da bi zapustil službovanje v pravosodni upravi, je začel Škerlj resneje
razmišljati po oblikovanju nove državne strukture, ki je končno podobo dobila s
sprejetjem ustave Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, bolj znane kot vidovdanske
ustave, sprejete 28. junija 1921. Na univerzi so ga sicer želeli čim prej videti, a
so naleteli na težave, ker niso imeli odobrenega novega delovnega mesta. Potrjeno
število rednih profesur so na pravni fakulteti že zasedli Škerljevi kolegi, v
proračunu pa ni bila predvidena razširitev še za eno ime. Ko je rektor ministru za
prosveto junija 1922 utemeljeval zahtevo za odobritev novega rednega profesorja na
Juridični fakulteti, je poudaril, da to ne bo nov udarec za proračun. Ker naj bi
ukinili ljubljanski oddelek ministrstva pravde v Ljubljani, kjer je služboval
Škerlj, naj bi šlo torej le za prenos že potrjenih sredstev z ene na drugo
proračunsko postavko. Predsednik višjega deželnega sodišča Ivan Kavčnik je o tem že
govoril z ministrom pravde, ki očitno ni imel nič proti.
S pedagoške in znanstvene plati je prošnjo podkrepilo mnenje Gregorja Kreka, ki se je
prav na koncu ocene ozrl še na drugo dejavnost in dodal, »da je Škerlj tudi
legislativno delaven, da je kot član komisije za izdelavo odvetniškega zakona
opetovano posegel odločilno v debato in da deluje tudi kot ekspert zakonodajnega
sveta ministrstva pravde v svoji stroki s priznanim uspehom«.
Z zagotovili, da proračun vendarle ne bo trpel, jim ni uspel takoj prepričati
pristojnih v državni prestolnici, tako da se je iskanje ustrezne formule za odprtje
nove redne profesure na pravni fakulteti še kar vleklo. Dekanat je znova poskusil
dve leti pozneje, ker je Škerlj že pogledoval proti novi zaposlitvi, saj mu je bila
»poverjena likvidacija ukinjenega oddelka ministrstva pravde«, kar naj bi dokončal
do sredine maja 1924. Tedaj je torej oddelek, ki je od leta 1918 gradil novo sodno
prakso na slovenskem ozemlju v jugoslovanski državi, zaprl svoja vrata, ta korak pa
je opravil Milan Škerlj, ki je v sodni upravi zvesto služboval vse od začetka
decembra 1918. Iz Ljubljane so že prav roteče prosili, naj le rešijo zaplet, in
ponovno zatrdili, da za proračun imenovanje ne bi pomenilo »nove obremenitve, nego
celo razbremenitev, ker je g. dr. Škerlj že sedaj v visoki uradniški skupini s
pravico na sodniške dodatke in bi z njegovim imenovanjem odpadla tudi izplačila za
honorar, ki ga sedaj dobiva kot honorarni profesor«. Zadeva je bila za fakulteto že
prav pereča, saj je obstajala možnost, »da g. dr. Škerlja popolnoma izgubi tudi kot
honorarnega profesorja, ker je zelo verjetno, da bi se dr. Škerlj, če se sprejme v
sodno službo, premestil v Maribor ali v Zagreb /k stolu sedmorice/«.
Škerlj je najprej »likvidiral« samostojni pravosodni oddelek v Ljubljani, ki je le še
spominjal na čas, ko so bile pristojnosti Ljubljane v sodni upravi bistveno večje.
Zaradi postopne centralizacije je verjetno izgubljal voljo za nadaljnje delo v sodni
upravi. V nesoglasjih med ministrstvom za pravosodje v Beogradu in ljubljanskim
poverjeništvom je vse od združitve v novo državo slavilo prvo in »vedno bolj se je
okrnjeval samostojni delokrog Pov.(erjeništva) pr.(avosodja)« v Ljubljani, je
zapisal Škerlj. Priznal je, da boj med ministrstvom in poverjeništvom ni bil oster,
da pa je poverjeništvo vztrajalo in doseglo, da so bili na Slovenskem zaposleni
slovenski sodniki, »ki so poznali naše razmere in zakone«.
Po dokončanju vseh obveznosti na prvem službenem mestu v Ljubljani je Škerlj le
dočakal odgovor iz Beograda in se zaposlil na tistem položaju, h kateremu je
pogledoval že od preselitve v Ljubljano. 28. maja 1924 je bil potrjen predlog o
njegovem imenovanju za rednega profesorja in s prosvetnega ministrstva so rektoratu
ljubljanske univerze naročili, naj opravi vse potrebno.na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v
Ljubljani za zimski semester 1924/25 najdemo Milana Škerlja prvič
navedenega kot rednega profesorja,na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov
in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1924/25 (Ljubljana:
Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1924), 12.
Tudi na univerzi je nadaljeval vestno izpolnjevanje službenih obveznosti in bil,
nekoliko nenavadno, že prvo leto redne zaposlitve izbran tudi za dekana fakultete.
Njegov odnos do predavateljskih obveznosti dodobra prikazuje oris njegovega sloga
dela izpod peresa Janka Polca: »Vseh 53 semestrov, ki jih je predaval od ustanovitve
fakultete, je vsak semester, le če ga ni bolezen ali resni uradni zadržek oviral,
prvi na fakulteti začel in zadnji nehal predavati. Uro je rad raztegnil. V letih, ko
je bil zaposlen v komisijah izven Ljubljane, si je prizadeval, da so se posvetovanja
vršila v počitnicah. Če mu to ni uspelo, je po povratku zamujena predavanja, če le
mogoče, nadoknadil.«
The contribution presents the role of the lawyer Dr Milan Škerlj in the judicial administration development after the political turning point of 1918. At the time of the dissolution of Austro-Hungary, he was employed at the Ministry of Justice in Vienna. He was among those Slovenian lawyers who were supposed to receive the titles of university lecturers and assume the positions of professors at the Faculty of Law in Ljubljana in case of its establishment. When he returned to Ljubljana in December 1918 at the invitation of the Commissioner of Justice of the National Government for Slovenia, he was offered two career options. His colleagues wanted him to become part of the first group of professors at the Faculty of Law. The Justice Commission, however, wanted him to apply his experiences from the Ministry of Justice in Vienna to the judicial reform in Slovenia. After the war, there was a severe shortage of judges and other court employees, while the jurisdictions of the second instance courts expanded due to the new political frontiers. Škerlj decided to take part, at least initially, in the judicial development and only worked as a part-time lecturer at the faculty. Apart from Ivan Kavčnik and Janko Babnik, he is among the experts most deserving for the judicial development in the post-war period. Due to the centralisation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, the competences of the Slovenian judicial administration gradually diminished. As the last Head of the Judicial Department in Ljubljana – at the time only a department of the Ministry of Justice in Belgrade –, Milan Škerlj was responsible for its final termination, which he completed in 1924. Afterwards, he (finally) accepted full employment at the Faculty of Law of the University in Ljubljana, where he remained for the rest of his career.