No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Zaradi znanstvenih raziskav o čedalje večjih izpustih plinov,
nastalih predvsem ob izgorevanju goriv fosilnega izvora, ki preveč segrevajo
ozračje in povzročajo škodljive učinke podnebnih sprememb, je prišlo do ukrepov
na ravni OZN. Te so terjale tudi nevladne okoljske organizacije. Na konferenci
OZN o okolju in razvoju junija 1992 v Riu de Janeiru so voditelji članic
svetovne organizacije sprejeli Okvirno konvencijo ZN o podnebnih spremembah. Po
procesu ratifikacij je začela veljati marca 1994. Predvidevala je tudi
oblikovanje dodatka – protokola o obveznem zmanjševanju izpustov toplogrednih
plinov. O njem so se pogodbenice okvirne konvencije začele pogajati na svoji
prvi letni konferenci COP1 v Berlinu marca in aprila 1995. Države v razvoju so
zaradi svojih nizkih izpustov toplogrednih plinov na prebivalca in pravice do
razvoja zahtevale, da obvezna zmanjšanja omenjenih izpustov uvedejo le
industrijsko razvite države. V taboru slednjih je večje izpuste zagovarjala
Evropska unija, manjše, zaradi pritiska naftnih in premogovniških lobijev, ZDA,
proti vsem ukrepom pa so bile države OPEC. Po daljših pogajanjih je bil protokol
ob koncu konference COP3 v Kjotu sprejet 11. decembra 1997. Veljal je le za
skupino industrijsko razvitih držav, ki so morale do leta 2012 zmanjšati svoje
izpuste povprečno za 5,2 odstotka glede na izhodiščno leto 1990. Za EU in
Slovenijo je bilo uvedeno 8-odstotno znižanje. Ker so ZDA l. 2001 izstopile iz
Kjotskega protokola, je prišlo do zamude pri ratifikaciji. Protokol je začel
veljati 16. februarja 2005, ko ga je ratificiralo več kot 55 članic OZN, ki so
skupaj izpuščale več kot 55 odstotkov vseh svetovnih izpustov toplogrednih
plinov.
Ključne besede: podnebne spremembe, Kjotski protokol, toplogredni
plini, segrevanje ozračja, Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah,
Konferenca pogodbenic Kjotskega protokola, (Conference of the Parties – COP),
nevladne okoljske organizacije, Medvladni odbor za podnebne spremembe – IPCC,
Evropska unija, Združene države Amerike
The measures at the level of the United Nations have been
implemented in light of the scientific research on the increasing emissions of
gases, predominantly created during fossil fuels combustion, which cause the
warming of the atmosphere and result in harmful climate change effects. The
adoption of this measures has also been demanded by non-governmental
environmental organisations. The United Nations Framework Convention on Climate
Change was adopted by the leaders of the intergovernmental organisation members
at the United Nations Conference on Environment and Development in June 1992 in
Rio de Janeiro. After the ratification process, it came into force in March
1994. It also provided for the drawing-up of an appendix: a Protocol on the
obligatory reduction of greenhouse gas emissions. The Parties to the Framework
Convention started the negotiations at their first annual conference COP1 in
Berlin in March and April 1995. Due to their modest greenhouse gas emissions per
capita and their right to development, the developing states demanded that the
obligatory reductions of these emissions only be implemented by the
industrially-developed countries. In the latter camp, the European Union
favoured a tougher implementation; the United States of America argued for a
less demanding agreement due to the pressure of the oil and coal lobbies; while
the OPEC member countries were against all measures. After lengthy negotiations,
the Protocol was adopted at the end of the COP3 Conference in Kyoto on 11
December 1997. It only involved a group of industrially developed countries,
which undertook to reduce their emissions by 5.2 %, on average, until the year
2012 in comparison with the base-year of 1990. In the EU as well as in Slovenia,
an 8 % reduction was implemented. As the United States of America withdrew from
the Kyoto Protocol in 2001, its ratification was delayed. It came into force on
16 February 2005, after it had been ratified by more than 55 UN member states,
together responsible for more than 55 % of the total global greenhouse gas
emissions.
Keywords: climate change, Kyoto Protocol, greenhouse gases, global
warming, the United Nations Framework Convention on Climate Change, Conference
of the Parties – COP, non-governmental environmental organisations,
Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC, European Union, United States
of America
Enajstega decembra leta 1997 so na 3. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije
Združenih narodov o spremembi podnebja (United Nations Framework Convention on
Climate Change) v Kjotu na Japonskem sprejeli protokol k omenjeni konvenciji,
pozneje večkrat omenjan kar »Kjotski protokol«.Uradni list
RS, št. 59, 19. 10. 1995, https://www.uradni-list.si/_pdf/1995/Mp/m1995059.pdf. »Ukaz o
razglasitvi Zakona o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji
Združenih narodov o spremembi podnebja« (zakon vsebuje omenjeni protokol v
slovenskem prevodu in angleškem izvirniku), Uradni list
RS, št. 60, 10. 7. 2002, https://www.uradni-list.si/_pdf/2002/Mp/m2002060.pdf. Kjotski protokol se v različnih besedilih (tudi
v uradnih dokumentih) zapisuje tudi v jezikovnih različicah Kyotski in
Kiotski (op. T. G.).
Do sprejetja Kjotskega protokola je minilo veliko časa, preden so politični
odločevalci sprejeli znanstvene meritve o čedalje večjih koncentracijah tako
imenovanih toplogrednih plinov v ozračju in znanstveno tezo, da je za to odgovoren
človek. Antropogeni izpustiTopla greda, Podnebne spremembe, ki jih povzroča
človek, (Ljubljana: Tangram in Prirodoslovno društvo Slovenije,
1997), 14–20; gl. tudi Andrej Kranjc, »Sprememba podnebja, Kyotski protokol
in Slovenija« (magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, 2005),
16–21.Nobelprize.org, Nobel Media
AB 2014,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/chemistry/laureates/1903/arrhenius-bio.html.American Institute of Physics,
pridobljeno 20. 6. 2018, https:/history.aip.org/climate/Revelle.htm.NOAA Earth System Research
Laboratory,
pridobljeno 6. 6. 2018, https://www.esrl.noaa.gov/gmd/ccgg/trends/.
Braasch, Gary, »Mauna Loa – Carbon Dioxide levels reach 400 ppm, a
danger sign to scientists,« World
View
of Global Warming, pridobljeno 6. 6. 2018, http://www.worldviewofglobalwarming.org/pages/maunaloa.php
Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je zato 19. decembra 1983 z
resolucijo 38/161United Nations, General Assembly, 19. December 1983,
pridobljeno 20. 6. 2018, www.un.org/documents/ga/res/38/a38r161.htm.UN World Commission on Environment and Development,
pridobljeno 20. 6. 2018, www.un-documents/our-common-future.pdf.resno možnost podnebnih sprememb zaradi »učinka tople grede«, ki ga povzročajo
plini, izpuščeni v ozračje, najpomembnejši je ogljikov dioksiod (CO2), ki
nastajajo pri izgorevanju goriv fosilnega izvora.UNEP, pridobljeno 20.
6. 2018, http://unep.ch/ozone/pdfs/viennaconvention2002.pdf.United Nations
Treaty Collection, pridobljeno 20. 6. 2018, https://treaties.un.org/doc/Treaties/1989/01/19890101%2003-25%20AM/Ch_XXVII_02_ap.pdf.
Na področju podnebnih sprememb so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih zelo
aktivni tudi v Svetovni meteorološki organizaciji, telesu Združenih narodov. V
njenem okviru so potekale predvsem znanstvene razprave o podnebnih spremembah in o
vprašanju, ali in v kolikšni meri jih povzroča človek. Svetovna meteorološka
organizacija je tako organizirala prvo večje mednarodno srečanje o podnebnih
spremembah: »Svetovno podnebno konferenco«.World Meteorological Organization,
pridobljeno 20. 6. 2018, https://public.wmo.int/en/bulletin/history-climate-activities.
Konec osemdesetih let 20. stoletja je prišlo tudi do zelo pomembnega dogodka na
področju podnebnih sprememb. Šestega decembra 1988 je Generalna skupščina OZN
sprejela resolucijo 43/53United Nations
General Assembly, pridobljeno 20. 6. 2018, http://www.un.org/documents/ga/res/43/a43r053.htm., pridobljeno 20. 6. 2018. V
literaturi se pojavljata tudi različici Mednarodni forum in M.
panel.
Na drugi »Svetovni podnebni konferenci« leta 1990 so si znanstveniki, ko so
prepričevali politike, naj ukrepajo, pomagali tudi s prvim poročilom IPCC,IPCC First Asessement report (FAR) (Cambridge:
Cambridge University Press, 1990),
pridobljeno 20. 6. 2018, https://www.ipcc.ch/publications_and_data/publications_ipcc_first_assessment_1990_wg1.shtml.United Nations General
Assembly, pridobljeno 20. 6. 2018, http://www.un.org/documents/ga/res/45/a45r212.htm. United Nations General
Assembly, pridobljeno 20. 6. 2018, http://unfccc.int/resource/docs/a/01a01.pdf.UN,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html.
Slovenska vlada ni sodelovala ne v IPCC ne v INC (v obdobju do sprejetja okvirne
konvencije), saj takrat še ni bila članica Organizacije združenih narodov. To je
postala 22. maja 1992, torej tik pred začetkom okoljsko-razvojnega svetovnega vrha v
Riu de Janeiru. Zato je na njem lahko sodelovala tudi slovenska vladna delegacija.
Na začetnem delu so sodelovali minister za okolje in prostor Miha Jazbinšek, njegov
namestnik Mitja Bricelj in slovenski predstavnik pri OZN Ignac Golob. Na sklepnem
delu sta se jim pridružila še predsednik vlade dr. Janez Drnovšek in zunanji
minister dr. Dimitrij Rupel. Predvsem onadva sta se zavzemala za t. i. promocijo
Slovenije – kot nove države in tudi nove članice OZN. Premier Drnovšek je imel v
treh dneh okoli 30 dvostranskih pogovorov.Delo, 15. 6. 1992, naslovnica.Delo, 13. 6. 1992,
naslovnica.Delo je v to
brazilsko mesto poslal celo posebno poročevalko Romano Dobnikar Šeruga. Slovenska
vladna delegacija se je na omenjenem okoljsko-razvojnem vrhu v Riu de Janeiru
ravnala po stališčih takratne Evropske skupnosti, saj je bil slovenski cilj, da
postanemo člani te organizacije. To je Slovenija na uradni ravni počela vse do
včlanitve v Evropsko unijo leta 2004. Evropska unija na vsakoletnih konferencah
pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah vedno nastopa
z enim glasom – vse njene članice, po predhodnih usklajevanjih, glasujejo enotno. EU
je sicer ena od najbolj aktivnih skupin držav, ki se zavzemajo za zmanjšanje
izpustov toplogrednih plinov in za druge ukrepe na področju podnebnih sprememb. Že
na pogajanjih o oblikovanju okvirne konvencije in še posebej pozneje o njenem
dodatku ali protokolu so se oblikovale različne skupine držav, z različnimi cilji na
podnebnem področju. Najbolj osnovna je delitev na industrijsko razvite in države v
razvoju. Te so že na pogajanjih v INC nasprotovale vsakršnim obveznim zmanjšanjem
izpustov toplogrednih plinov. Tudi Združene države Amerike so nasprotovale
evropskemu predlogu, da bi omenjene izpuste do leta 2000 zmanjšali na raven iz leta
1990. Tako je bil dokument, sprejet na svetovnem okoljsko-razvojnem vrhu v Riu de
Janeiru dejansko le »okviren« in na načelni ravni, čeprav je vseeno dosežek sam po
sebi, saj je bilo treba uskladiti zelo različna stališča.
Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja sicer v uvodu najprej
priznava čezmerno segrevanje ozračja in s tem škodljive posledice, ki jih povzroča
človek (gl. opombo 1): Pogodbenice te konvencije, ki: priznavajo,
da so sprememba podnebja na Zemlji in njeni škodljivi učinki skupna skrb vsega
človeštva, so zaskrbljene, ker človekove dejavnosti znatno povečujejo
koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju, ker to povečanje stopnjuje naravni
učinek tople grede in ker bo to povečanje imelo v povprečju za posledico dodatno
segrevanje zemeljske površine in ozračja in lahko škodljivo vpliva na naravne
ekosisteme in človeštvo, opažajo, da največji svetovni delež pretekle in sedanje
globalne emisije toplogrednih plinov izvira iz razvitih držav, da je emisija na
prebivalca v državah v razvoju še vedno razmeroma nizka, da pa se bo delež
globalnih emisij, ki izvirajo iz držav v razvoju, povečeval zaradi socialnih in
razvojnih potreb teh držav, se zavedajo vloge in pomembnosti ponorov in
zbiralnikov toplogrednih plinov za kopenske in morske ekosisteme /.../« Navaja tudi vse prejšnje dokumente OZN, povezane s to
problematiko.
Prvi člen te konvencije navaja definicije osnovnih pojmov v 9. točkah: škodljivi
učinki spremembe podnebja, sprememba podnebja, podnebni sistem, toplogredni plini,
regionalna organizacija za gospodarsko povezovanje, zbiralnik, ponor, vir. Za
toplogredne pline na primer pod 5. točko 1. člena omenjene konvencije navaja, da
(gl. opombo 1): 'Toplogredni plini' pomenijo tiste plinske
sestavine ozračja, tako naravne kot antropogene, ki absorbirajo in ponovno
oddajajo infrardeče sevanje.
Zelo pomemben je 2. člen podnebne konvencije, saj navaja končni cilj vseh ukrepov na
podnebnem področju, predvsem pa zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov (gl.
opombo 1): Končni cilj te konvencije in vseh z njo povezanih
pravnih instrumentov, ki jih lahko sprejme Konferenca pogodbenic, je v skladu z
njenimi določili doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na
takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem.
Ta raven naj bi bila dosežena v takšnem časovnem obdobju, ki ekosistemom
dovoljuje naravno prilagoditev spremembi podnebja, ki zagotavlja, da ne bo
ogroženo pridobivanje hrane, in ki omogoča trajnostni gospodarski razvoj.
Četrti člen pa podrobno določa obveznosti za različne države ali skupine držav
članic OZN. Konvencija razlikuje dve veliki skupini držav: države
v razvoju in industrializirane države. Slednje so navedene v Aneksu I in se
ločijo še v dve podskupini: razvite države OECD, vsebovane v Aneksu II, in
države v tranziciji. Države Aneksa I imajo obveznost letnega pošiljanja evidenc
svojih emisij sekretariatu konvencije in izdelave nacionalnih poročil s
predpisano strukturo v časovnih intervalih, ki jih sprejme Konferenca
pogodbenic. Države Aneksa II imajo še dodatne finančne obveznosti za pomoč
državam v razvoju.
Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja je v 7. členu napovedala ustanovitev »Konference pogodbenic (angl. Conference of Parties – COP), ki naj bi redno pregledovala izvajanje omenjene konvencije. V pogajanjih so pozneje določili, da se bodo pogodbenice konvencije srečevale enkrat letno na posebnih »podnebnih« konferencah. Te po navadi trajajo dvanajst dni (večkrat so jih tudi podaljšali). Prvi del je strokovni, zadnji trije ali štirje dnevi pa so politični, s srečanjem ministrov za okolje (ali zunanjih ministrov, če nimajo okoljskega vladnega resorja), ki sprejemajo odločitve s soglasjem. Včasih države, ki se ne strinjajo povsem z besedilom končnih dokumentov, izdajo svoja ločena mnenja.
Po okoljsko-razvojnem vrhu v Riu de Janeiru leta 1992, kjer so sprejeli okvirno
konvencijo, je ta šla v postopek ratifikacije ali potrditve v parlamentih držav
članic OZN. 23. člen okvirne konvencije določa, da (gl. opombo 1) začne veljati 90. dan po deponiranju petdesete listine o ratifikaciji,
sprejemu, odobritvi ali pristopu. Okvirna konvencija je tako začela veljati
21. marca 1994. Slovenija je zaradi različnih razlogov zamujala z ratifikacijo. To
je bilo namreč obdobje oblikovanja nove države, spreminjanja zakonodaje, političnih
pretresov in obnavljanja gospodarstva, prizadetega zaradi razpada nekdanje skupne
države ter vojne na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Okoljske teme tako v
politiki niso prišle v ospredje. Politična stranka Zelenih, ki je v parlamentu in
vladi opozarjala na okoljske teme (skupaj s pomembnostjo ratifikacije okvirne
konvencije) je izgubljala svoj pomen. Civilna družba in prve slovenske nevladne
okoljske organizacije (na primer Slovenski E-forum in Umanotera) pa so takrat šele
nastajale. Zato je zakon o ratifikaciji omenjene konvencije v Državni zbor prišel
prepozno, da bi bila Slovenija med prvimi petdesetimi državami, ki so jo
ratificirale. To je storila šele kot 146. članica OZN, ki je ratificirala omenjeno
konvencijo. Evropska unija kot celota jo je ratificirala 21. decembra 1993.UNFCC,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://unfccc.int/essential_background/convention/status_of_ratification/items/2631.php.
Prva podnebna konferenca v Berlinu je bila pomembna, ker so na njej dejansko začeli
uresničevati namero, da bi dosegli protokol k okvirni konvenciji, torej pravno
zavezujoč dokument o zmanjševanjih izpustov toplogrednih plinov, ki bi vseboval
konkretne obveznosti in cilje. Posledica tega je bila, da je bil
na prvem zasedanju Konference pogodbenic (COP1), ki je bilo od 28. marca do 7.
aprila 1995 v Berlinu, sprejet sklep o začetku pogajanj s ciljem priti do
protokola ali drugega pravnega instrumenta, ki bo določal take obveznosti. Ta
sklep je dobil ime »Berlinski mandat«. Da bi dobil podporo držav v razvoju, je
mandat izrecno določil, da v naslednjem krogu pogovorov ne bodo uvedene nove
obveznosti za te države. Sklenjeno je bilo tudi, da bodo ti pogovori potekali v
okviru t. i. »Ad hoc skupine za Berlinski mandat« (angl.: Ad hoc Group on Berlin
Mandate – AGBM), za njenega predsednika pa je bil izbran argentinski ambasador
Raul Estrada Oyuela. Razpravam v AGBM je bil postavljen jasen cilj: izdelati
protokol ali drug pravni instrument, ki bo vseboval cilje in roke za omejitev in
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov industrializiranih držav; ta naloga naj bi
bila dokončana na COP3 konec leta 1997.
Leta 2015, torej v letu sprejetja pariškega podnebnega sporazuma, pa je bila ta
statistika popolnoma drugačna. Takrat je Kitajska, kot največja onesnaževalka,
izpustila 29 odstotkov svetovnih toplogrednih plinov, ZDA na drugem mestu 14
odstotkov, Evropska unija (28 članic) na tretjem 10 odstotkov, potem pa Indija 7
odstotkov, Rusija 5, Japonska 3,5, vsi ostali (v veliki večini, razen Kanade,
Avstralije, Nove Zelandije, države v razvoju) pa 31,5 odstotkaTrends in Global CO2 Emissions, 2016 report (The
Hague: PBL in EC-JRC, 2016),
pridobljeno 20. 6. 2018, http://edgar.jrc.ec.europa.eu/news_docs/jrc-2016-trends-in-global-co2-emissions-2016-report-103425.pdf.Arhiv
TGP, Agencija republike Slovenije za okolje,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=16572&ind_id=773.
Pogajanja v okviru t. i. »Berlinskega mandata« ali v skupini AGBM so seveda potekala znotraj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, torej so na njih sodelovale vse pogodbenice: industrijsko razvite in države v razvoju. Obveze pa so določali le za razvite. To je še najbolj motilo Združene države Amerike, ki so ves čas opozarjale na naraščajoče izpuste držav v razvoju, še posebej Kitajske, in zahtevale, da tudi te države sprejmejo ukrepe za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov že v okviru prihodnjega protokola. Tudi v okviru tabora industrijsko razvitih držav (večinoma članic OECD) so se izoblikovale različne skupine z različnimi cilji. Evropska unija je zagovarjala največja zmanjšanja izpustov, ZDA so bolj govorile o njihovi ustalitvi na ravni iz leta 1990 do leta 2000 ali celo do 2010 ali pa o precej nižjih ciljih, kot so jih predlagali v EU. Blizu ameriškemu stališču so bile Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, stališčem Evropske unije pa kandidatke za članstvo, skupaj s Slovenijo. Japonska je nekako poskušala ubrati srednjo pot med stališči Evropske unije in ZDA. Rusija, Ukrajina in Belorusija pa so zagovarjale stališče, da ne morejo sprejeti nikakršnih obvez zaradi gospodarske krize oziroma prestrukturiranja njihovih gospodarstev.
Razlike so se pojavile tudi na drugi strani, torej pri državah v razvoju, ki jih je
štirikrat več kot razvitih držav, za katere so veljali obvezujoči ukrepi
zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Skupno jim je bilo, da ne morejo sprejeti
obveznih ukrepov, ker bi to škodilo njihovemu gospodarskemu razvoju. Največja
skupina držav v tem taboru je G77.The Group of 77, pridobljeno 20. 6. 2018, www.g77.org.
Največji nasprotnik kakršnih koli ukrepov v boju proti podnebnim spremembam pa je
bila Organizacija proizvajalk in izvoznic nafte – OPEC. To je razumljivo, saj je
raba nafte in njeni derivatov eden od poglavitnih virov izpustov ogljikovega
dioksida. Te države, s Savdsko Arabijo na čelu, so podpisale okvirno konvencijo in
jo ratificirale, torej so na načelni ravni sprejele boj proti škodljivim posledicam
podnebnih sprememb. Toda zaradi svojih gospodarskih razlogov ga niso upoštevale in
so ves čas poskušale zaustaviti ali razvrednotiti konkretne ukrepe na tem področju.
Pri tem so bile, še posebej v obdobju oblikovanja Kjotskega protokola, tesno
povezane z velikimi mednarodnimi naftnimi korporacijami in premogovniki ter delom
avtomobilske industrije, še posebej iz Združenih držav Amerike. Na področju
podnebnih skeptikov ali celo zanikovalcev je bila še posebej aktivna ameriška
lobistična skupina »Globalna podnebna koalicija« (angl. Global Climate
Coalition),Earth Policy Institute, pridobljeno 12. 7. 2018, http://www.earth-policy.org/plan_b_updates/2000/alert6.
Na pogajanjih o Kjotskem protokolu in tudi poznejših dokumentih je bila zelo dejavna
»Zveza majhnih otoških držav« (angl. Alliance of Small Island States – AOSIS).pridobljeno 20. 6. 2018, http://aosis.org/.
Delovanje AOSIS je v marsičem poudarilo tudi dejstvo, da bodo zaradi škodljivih posledic bolj prizadete države južne poloble, še najbolj afriške. To dobro dokumentirajo poročila IPCC. Ker gre v tem primeru za industrijsko nerazvite države, gospodarsko zelo šibke in z nerazvito infrastrukturo, so se, poleg zahteve, naj industrijsko razviti zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, pojavile tudi upravičene zahteve o finančni pomoči razvitih držav, da bi lahko nerazvite blažile škodljive posledice podnebnih sprememb. Te zahteve so bile pomemben del pogajanj o oblikovanju protokola in so večkrat povzročale spore, saj države v razvoju niso bile zadovoljne z višino ponujene finančne pomoči.
Poudariti velja tudi znanstveno dejstvo, kar je tudi dobro opisano v dokumentaciji IPCC, znano še pred »podnebnimi pogajanji«, da so toplogredni plini v ozračju zelo obstojni. Zato bodo plini, ki jih zdaj pošiljamo v ozračje, učinkovali (torej zadrževali infrardeče sevanje ali toploto) še desetletja, nekateri industrijski plini pa še dlje. Četudi bi torej popolnoma zaustavili izpuste toplogrednih plinov, bi tisti, poslani še globoko v 20. stoletju, še vedno preveč ogrevali ozračje. Pri ukrepih proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb gre torej tudi za današnje akcije, ki bodo imele učinek v prihodnosti. To znanstveno dejstvo je v pogajanjih o Kjotskem protokolu marsikdo težko razumel. Velikokrat so se slišali tudi glasovi podnebnih skeptikov, da je treba pač počakati na tehnologije prihodnosti, ki bodo rešile težavo, kar pa seveda ni rešitev.
Pomemben del pogajanj o protokolu k okvirni konvenciji o spremembi podnebja, čeprav ne neposreden, je bila tudi javnost, še posebej okoljske nevladne organizacije. Te so bile na področju podnebnih sprememb zelo dejavne že pred in med Konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992. Okoljske nevladne organizacije so si zelo pomagale s poročili IPCC in tudi drugimi nastopi znanstvenikov o podnebnih spremembah. Pri tem ni šlo za neposredno povezavo, temveč so znanstveniki tudi sami v sredstvih obveščanja večkrat opozarjali na problematiko podnebnih sprememb. Podnebni skeptiki, večkrat povezani z industrijo, ki je temeljila na gorivih fosilnega izvora (denimo z Global Climate Coalition), so taka dejanja ožigosali kot »zeleni ali podnebni lobi«, ki želi javnosti predstaviti problem, ki naj ga sploh ne bi bilo. Za svoje nastope v sredstvih obveščanja, še posebej v Združenih državah Amerike, so porabili tudi veliko finančnih sredstev.
Najbolj znan nastop znanstvenika, ki je javnost opozoril na problem podnebnih
sprememb, je bilo pričanje dr. Jamesa Hansena, profesorja na univerzi Columbia in
sodelavca ameriške vesoljske agencije Nasa pred odborom senata Združenih držav
Amerike za energijo in naravne vire 23. junija 1988.»Accommodating climate change science: James Hansen and the rhetorical/political emergence of global warming,« Science in Context 26, št. 1 (2013):
137–52, pridobljeno 20. 6. 2018,http://digitalcommons.calpoly.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1014&context=comm_fac.
Nevladne okoljske organizacije, še posebej Greenpeace in Friends of the Earth, so
zaradi znanstvenih ugotovitev o hitrem segrevanju ozračja zahtevale hiter in
učinkovit dogovor pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi
podnebja. To je pomenilo, da so od razvitih držav zahtevale čim večja zmanjšanja
izpustov toplogrednih plinov v čim krajšem času. Večinoma je šlo za predloge o 60-
do 80-odstotnem zmanjšanju teh izpustov do sredine 21. stoletja glede na leto 1990
za industrijsko razvite države. Ali pa so izbrale krajši časovni okvir in so,
denimo, podprle predlog držav AOSIS o 20-odstotnem zmanjšanju izpustov toplogrednih
plinov do leta 2005 glede na stanje iz leta 1990., pridobljeno 20. 6. 2018, http://www.apmath.spbu.ru/ru/structure/depts/mmes/kyoto/1.pdf.
Problematika podnebnih sprememb je čedalje bolj odmevala tudi v medijskem prostoru. Nekaj člankov je bilo senzacionalističnih. Verjetno zaradi nekritičnega in nepoznavalskega povzemanja znanstvenih trditev ter povečevanja naklade so podnebne spremembe opisovali zelo mračno in katastrofično. Gre za profesionalni problem novinarstva in publicistike, pa tudi znanstvenih krogov, kako zapleteno problematiko na poljuden način približati čim širšemu krogu ljudi. Tu je pomembna ovira časovna komponenta podnebnih sprememb. Te so namreč dolgoročni proces, kar je mnogo težje opisati kot enkratni dogodek. Poročila IPCC so bila zelo previdna pri obravnavanju scenarijev za prihodnost. V začetku devetdesetih let 20. stoletja računalniški programi še niso bili dovolj razviti, da bi lahko na podlagi različnih podatkov zelo natančno napovedovali, kakšne bodo posledice podnebnih sprememb čez nekaj desetletij. Kljub omenjeni previdnosti poročil IPCC, ki so pisala o večji ali manjši verjetnosti, da se bo kaj zgodilo ali ne in ali se bo zares zgodilo prav vse, je to spodbujalo podnebne skeptike in zanikovalce, ki so pretirano opozarjali na domnevno nezanesljivost ali celo napačnost znanstvenih dognanj o podnebnih spremembah. To je zavedlo del javnosti, da je problem podnebnih sprememb pretiran ali celo izmišljen.
V takem vzdušju so se torej začela uradna pogajanja o protokolu k Okvirni konvenciji
Združenih narodov o spremembi podnebja, potem ko so jo ratificirali in na prvi
konferenci njenih pogodbenic v Berlinu leta 1995 določili okvir pogajanj v t. i.
»Berlinskem mandatu« ali AGBM. Torej so od sprejetja okvirne konvencije na
okoljsko-razvojnem vrhu v Riu de Janeiru in do dejanskih pogajanj o sporazumu, ki je
vseboval konkretne cilje, minila skoraj tri leta. Še bolj je zaostajala Slovenija.
Ne samo da je zamudila z ratifikacijo okvirne konvencije in zato v Berlinu na COP 1
ni sodelovala kot polnopravna pogodbenica, ampak tudi ni imela izdelane strategije,
kako pristopiti k podnebnim pogajanjem. V Sloveniji je sicer že takrat bilo tudi več
mednarodno uveljavljenih strokovnjakov na področju podnebnih sprememb, vendar se
takratni politični odločevalci niso takoj povezali z njimi. Poznejši slovenski
strokovni pogajalec na vseh konferencah pogodbenic, diplomirani meteorolog Andrej
Kranjc, je v svojem magistrskem delu o pogajanjih o Kjotskem protokolu prostodušno
opisal, kako se je vse skupaj začelo: Spomladi 1994 je Svetovna
meteorološka organizacija poslala meteorološkim in hidrološkim službam držav
članic pobudo, naj se vključijo v delo Medvladnega pogajalskega odbora
(predhodnika Konference pogodbenic, najvišjega telesa Okvirne konvencije ZN o
spremembi podnebja) in Medvladnega foruma za spremembo podnebja (znanstvenega
telesa za področje podnebnih sprememb), obeh pod okriljem Združenih narodov.
Takratni direktor slovenskega Hidrometeorološkega zavoda g. Dušan Hrček mi je
zato predlagal, naj se udeležim 10. zasedanja Medvladnega pogajalskega odbora
avgusta 1994 v Ženevi, kar sem s precejšnjo negotovostjo sprejel, saj nisem imel
prave predstave, s čim se ta odbor ukvarja. Ob prebiranju tiskanih gradiv, ki
jih je bila že zelo velika količina, tako strokovnih kot pogajalskih, in
poslušanju razprav na zasedanjih sem se sčasoma seznanil s problematiko
spreminjanja podnebja in s pogajalskim procesom ter začel aktivno sodelovati v
obeh omenjenih telesih. Bil sem imenovan za koordinatorja za Okvirno konvencijo
ZN o spremembi podnebja in za Medvladni forum za spremembo podnebja v
Sloveniji.«
Berlinski mandat ali skupina AGBM je svoje prvo srečanje imela v Ženevi od 21. do
25. avgusta 1995 (Slovenije na tem srečanju ni bilo, ker je okvirno konvencijo
ratificirala šele 29. septembra 1995). 85 držav pogodbenic Okvirne konvencije
Združenih narodov o spremembi podnebja je na svojem prvem srečanju pod delovnim
predsedstvom argentinskega diplomata Raula Estrade Oyuela sprejelo sklep glede na
okvirno konvencijo: Berlinski mandat zagotavlja, da bo proces v
svojih zgodnjih fazah vključeval analize in ocene, da bi identificirali možne
politike in ukrepe za pogodbenice Aneksa 1, ki bi prispevali k limitiranju in
zmanjšanju izpustov po izvorih ter zaščitili in okrepili ponore in rezervoarje
toplogrednih plinov. Ta proces bo določil okoljske in gospodarske učinke in
rezultate, ki bi bili lahko doseženi glede na časovne horizonte kot so 2005,
2010 in 2020.UNFCCC, 9,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://unfccc.int/cop5/resource/docs/1995/agbm/02.pdf.Poročila o zasedanjih AGBM, pridobljeno 20. 6. 2018,
http://unfccc.int/cop5/resource/repagbm.html.Gl. tudi
Kranjc, »Sprememba podnebja, Kyotski protokol in Slovenija,«
36–38.
Vseeno je bilo na teh pogajanjih nekaj napredka. Že na AGBM4 (od 11. do 16. julija
1996) se je večina držav dogovorila za prihodnja konkretna pogajanja o obvezujočih
ciljih in v to so privolile tudi ZDA. Kot je sporočil sekretariat okvirne
konvencije, naj bi države svoje predloge sporočile do 15. oktobra 1996. O tem je
poročal tudi Informativni bilten Umanotere, Slovenske
fundacije za trajnostni razvoj,Informativni bilten Umanotere, 3, 1996,
12.Informativni bilten Umanotere, 2, 1996, 2.Topla greda, podnebne spremembe, ki jih povzroča človek. Napisal jo je
profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in vodja
reaktorskega centra na Inštitutu Jožef Štefan dr. Matjaž Ravnik (1953–2009), ki je
članke o podnebni problematiki objavljal že prej. V knjigi je pojasnil fizikalne in
kemijske vzroke podnebnih sprememb in tudi škodo, ki jo bodo povzročile. Kritično se
je ozrl tudi na do takrat neuspešna pogajanja o zmanjšanjih izpustov: Zanimivo je, da se človek kot misleče in biološko bitje prej
odziva na spremembe v naravnem okolju kot človek družbeno bitje. Čeprav
znanstveniki opozarjajo, da je treba takoj začeti ukrepati, čeprav je vsak od
nas bolj ali manj prepričan v usodne posledice ogrevanja ozračja, pa v družbi, v
politiki, v ekonomskih in finančnih krogih, ni čutiti kakšnega posebnega
vznemirjenja. Razlogi za to verjetno izvirajo iz bojazni, da bi utegnili
konkretni ukrepi za zmanjšanje učinkov tople grede zamajati ekonomski in
politični sistem prenekatere države.Topla greda, 7, 8.
Kljub takšnim opozorilom predvsem znanstvenikov in okoljevarstvenikov se pogajanja v
okviru AGBM niso razvijala v pravo smer, časa pa je bilo vedno manj, saj naj bi se
COP3 v Kjotu začel konec novembra 1997. Na AGBM6 (od 3. do 7. marca 1997) je
Evropska unija sporočila, da bi morale razvite države do leta 2010 za 15 odstotkov
zmanjšati izpuste treh najbolj pogostih toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida,
metana in dušikovega oksida) v primerjavi z izhodiščnim letom 1990. Ta predlog, s
katerim je EU pravzaprav tudi prišla na COP3 v Kjoto (podprla ga je tudi Slovenija),
je na AGBM7 (od 31. julija do 7. avgusta 1997) dopolnila, da bi industrijsko razviti
zmanjšali izpuste za 7,5 odstotka že do leta 2005, preostalo pa do leta 2010.
Brazilija je takrat zanimivo opozorila na zgodovinsko odgovornost razvitih držav za
izpuščanje toplogrednih plinov. Daljnosežno pa je bilo sporočilo, da bi pri ukrepih
upoštevali zvišanje povprečne temperature na Zemlji v primerjavi z ravnijo pred
industrijsko revolucijo. Ta koncept so uporabili po sklenitvi Kjotskega protokola na
15. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije – COP15 v København leta 2009, ko se niso mogli dogovoriti o
nadaljnjih večjih zmanjšanjih izpustov toplogrednih plinov (ne samo za razvite),
ampak so v sklepni dokument zapisali, da se povprečna temperatura ne bi smela
zvišati za več kot 2 stopinji.
Na podobnih ciljih temelji tudi »pariški podnebni sporazum«, sprejet na COP21
decembra 2015. AOSIS in nevladne okoljske organizacije so takrat zahtevale, da
zvišanje povprečnih globalnih temperatur ne bi bilo večje od 1,5 stopinje. Vsaka
država bi morala sprejeti ukrepe, ki bi po letu 2020 omogočili ta cilj. Že zdaj pa
so globalne povprečne temperature višje za stopinjo v primerjavi z obdobjem pred
industrijsko revolucijo. Kot je zapisal Andrej Kranjc, je Brazilija predlagala tudi
drugi pomemben sklep, ki bi povezal razvite države in države v razvoju. Predviden je bil tudi »sklad za čisti razvoj«, v katerega bi
vplačevale države Aneksa I, ki ne bi izpolnile svojih obveznosti zmanjšanja
emisij, namenjen pa bi bil za financiranje prostovoljnega omejevanja emisij v
državah v razvoju. Zanimivo je, da bi 0,36 % denarja iz tega sklada dobila tudi
Slovenija, ker takrat pač še ni bila v Aneksu I. Največ bi dobila Kitajska, 29,8
%, na 6. mestu pa bi bila Brazilija s 3 %. Nekaj tega denarja bi bilo
namenjenega tudi za prilagajanje na podnebne spremembe v državah v razvoju,
vendar ne več kot 10 %. (Namesto predlaganega »sklada za čisti razvoj« je bil na
zaključnih pogajanjih v Kyotu sprejet sklep o ustanovitvi »mehanizma čistega
razvoja«, enega od treh kyotskih prožnih mehanizmov.)
Pred tretjo konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi
podnebja ali COP3 v KjotuZelo važno pa je znanstveno neovrgljivo
dejstvo, da je človek grobo in usodno posegel v naravo med drugim tudi tako, da
se je v poldrugem stoletju industrijskega razvoja v ozračju nakopičilo več
plinov tople grede kot v prejšnjih deset tisoč letih od prvih začetkov
civilizacije. Zaradi teh in drugih posegov v naravo je skrajni čas za ukrepanje,
ki je povezano z dolgoročnimi političnimi, gospodarskimi in socialnimi
odločitvami; zato okoljska vprašanja že dolgo niso več stvar okoljevarstvenih
»čudakov«, marveč strateško pomembna in tesno povezana s prihodnostjo
človeštva.Delo, 2. 12. 1997,
3.
V začetnem delu konference, ko so sodelovale strokovne delegacije, ni bilo
bistvenega napredka. Že nekaj časa je bilo jasno, da bodo obveze veljale le za
industrijsko razvite države. Sporno je ostalo, katere toplogredne pline naj sploh
zajame protokol, kolikšna naj bodo zmanjšanja njihovih izpustov (enaka za vse
razvite ali različna), ali bodo upoštevani ponori (zajemanje CO2 iz ozračja, ki ga
opravljajo olesenele rastline s fotosintezo) in v kakšni obliki, kakšni bodo drugi
mehanizmi (trgovanje z izpusti, prenos čistejše tehnologije državam v razvoju) in
predvsem kakšna bo finančna pomoč državam v razvoju. Evropska unija je v prvem tednu
predlagala, da bi o sprejetju protokola glasovali večinsko (prej bi morali sprejeti
popravek 17. člena Okvirne konvencije) kot dodatni pritisk na omahljive države,
predvsem na ZDA in še bolj na nasprotnice ukrepov iz Opeca. Pogajanja o vsebini
protokola so potekala v t. i. »odboru vseh« (angl. Comittee of the Whole –COW), kjer
je sodeloval tudi naš strokovni pogajalec Andrej Kranjc. Zaradi
kompleksnosti zadeve in mnogih nerešenih vprašanj je COW ustanovil precej
neformalnih pogajalskih skupin, ki so obravnavale ponore, trgovanje z emisijami,
skupno izvajanje, prostovoljne obveznosti držav v razvoju, politike in ukrepe,
vključevanje držav v razvoju, institucionalna vprašanja. Predsednik Estrada je
predsedoval pogajanjem o ciljih in rokih. K že tako polnemu urniku pogajalcev so
bila dodana še redna posvetovanja skupin oz. blokov držav, predvsem EU,
JUSSCANNZ (Japonska, ZDA, Švica, Kanada, Nova Zelandija), G-77 + Kitajska,
OECD.Torej, kaj
predlagajo Združene države? Vsak predlog mora vsebovati okoljsko vrednost in naš
je okoljsko trden in trezen. Je močan in celovit ter vsebuje vseh šest pomembnih
toplogrednih plinov. Prepoznava povezavo med zrakom in kopnim in vključuje vire
in ponore. Ponuja orodja, ki zagotavljajo, da bomo izpolnili cilje: trgovanje z
izpusti, skupna izvajanja in raziskave kot močno gonilo tehnološkega napredka in
prenos. Še zmanjšuje izpuste pod ravnijo leta 1990 do leta 2012 in še naprej.
Zagotavlja tudi načine, ki bodo omogočili, da se nam bodo pridružile vse države
s pogoji, ki jih bodo določile same, da bi se soočili s tem skupnim
izzivom.pridobljeno 20. 6. 2018, https://clintonwhitehouse3.archives.gov/WH/EOP/OVP/speeches/kyotofin.html.Zaradi prezasedenosti vseh udeležencev proti koncu ni bilo več posvetovanj med EU in državami kandidatkami. Komuniciranje slednjih z EU je potekalo le preko koordinatorja držav srednje in vzhodne Evrope, to je bila takrat Slovenija. Pri tem si je EU prizadevala predvsem za to, da bi jo države kandidatke podprle in solidarno prevzele enako obveznost zmanjšanja emisij kot EU, torej 8 %. Na internem posvetovanju so vse te države to podporo obljubile, a očitno Madžarska in Poljska s figo v žepu, saj sta na koncu, ko mnoge delegacije niso bile več prisotne, zase ločeno izposlovali manjšo obveznost – 6 %. Proti jutru je namreč cela vrsta delegacij, med njimi tudi slovenska, zapustila prizorišče, da bi ujela svoje predvidene lete domov, čeprav natančni cilji industrializiranih držav za zmanjšanje emisij še niso bili razkriti oz. sprejeti.
Protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, po kraju
sprejema imenovan tudi Kjotski protokol, so potem končno sprejeli 11. decembra 1997
okoli treh popoldne, torej dan po tem, ko naj bi se konferenca končala. V vzdušju
utrujenosti in odhodov delegacij s prizorišča se takrat marsikdo, skupaj z
novinarji, ni zavedal pomembnosti tega dogodka. Če strnem: uspeh je bil, da so po
tako dolgih pogajanjih sploh dosegli tako obsežen mednarodni sporazum, ki razvitim
državam nalaga obveznosti, neuspeh pa, da so bile te obveznosti tako majhne. Določa
jih 7. odstavek tretje točke protokola: V prvem ciljnem obdobju za
količinsko omejevanje in zmanjševanje emisij od leta 2008 do leta 2012 je
dodeljena količina za vsako pogodbenico iz Aneksa I enaka odstotku iz Priloge B
njenih skupnih antropogenih emisij ekvivalenta CO2 toplogrednih plinov iz
Priloge A v letu 1990 ali v izhodiščnem letu ali obdobju, določenem v skladu s
petim odstavkom tega člena, pomnoženem s pet. Pogodbenice iz Aneksa I, za katere
sta bila v letu 1990 sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo neto vir emisij
toplogrednih plinov, za izračun svoje dodeljene količine za izhodiščno leto ali
obdobje vključijo skupne antropogene emisije ekvivalenta CO2 toplogrednih plinov
iz virov, zmanjšane za po ponorih odstranjene toplogredne pline v letu 1990
zaradi spremembe rabe zemljišč.BBC News, 10. 12. 1997, pridobljeno 20. 6. 2018, http://news.bbc.co.uk/1/hi/38329.stm.BBC News, 30. 3. 2001,
pridobljeno 20. 6. 2018, http://news.bbc.co.uk/1/hi/world/americas/1248757.stm.UNFCCC, pridobljeno 20. 6. 2018,
http://unfccc.int/kyoto_protocol/items/2830.php.
Določila Kjotskega protokola so bila večinoma dogovorjena šele na 7. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije – COP7 v Marakešu konec leta 2001. Z izstopom ZDA se je zelo zmanjšala možnost nekaterih držav, predvsem Ukrajine in Rusije, da bi prodajale svoje presežke izpustov. ZDA so med pogajanji namerno zagovarjale trgovino z izpusti, saj bi bilo njihovo kupovanje v državah, ki so presegle svoje obveznosti, cenejše od dejanskih ukrepov. Prav to je zelo motilo nevladne okoljske organizacije, podobno kot dejstvo, da pri Rusiji in Ukrajini sploh ni šlo za dejanska zmanjšanja izpustov, ampak so se ta (celo za več kot tretjino) zmanjšala zaradi propada težke industrije in zaprtja številnih termoelektrarn. Ti dve državi bi potem prodajali »vroč zrak«, in ne dejanskih zmanjšanj izpustov. Drugi velik problem so bili ponori. V glavnem so ga rešili na COP7 v Marakešu, tako da so upoštevali dodatno pogozdovanje in trajnostno rabo gozdov. Okoljevarstveniki so očitali državam (predvsem Rusiji), ki so v svojih izračunih zmanjšanj izpustov uveljavljale pravico do ponorov, da se tako izogibajo zmanjševanjem izpustov pri svojih virih. Pozitivno pa je, da so prav zaradi ponorov (torej odstranjevanja CO2 iz ozračja, kar počnejo olesenele rastline s fotosintezo) številne države začele bolj intenzivno pogozdovati.
Evropska unija je svojo notranjo razdelitev kvot izpustov opravila sredi leta 1998, Sloveniji je ostala 8-odstotna obveznost. Do uveljavitve Kjotskega protokola je IPCC leta 2001 objavil še tretje, tudi zelo odmevno poročilo o podnebnih spremembah. Na tem področju so, poleg omenjenih dr. Matjaža Ravnika in mag. Andreja Kranjca, odmevno delovali številni slovenski znanstveniki, na primer meteorologa prof. dr. Jože Rakovec, doc. dr. Tomaž Vrhovec (1959–2004), geograf prof dr. Dušan Plut in agrometeorologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj s svojih delom v IPCC, različnimi objavami ter odmevnimi medijskimi nastopi.
Vse pogodbenice Kjotskega protokola, skupaj s Slovenijo, so v prvem ciljnem obdobju (2008–2012) uspešno izpolnile svoje obveznosti. Zdaj poteka drugo obdobje tega sporazuma, ki se bo izteklo konec leta 2020. Takrat pa bo začel veljati novi podnebni sporazum, ta bo veljal za vse države, ne le za industrijsko razvite kot Kjotski protokol, sprejet na COP21 v Parizu 12. decembra 2015.
Scientists have discovered that certain gases retain heat, causing excessive warming of the atmosphere and thus climate change. These are greenhouse gases, mostly created during fossil fuels combustion and other industrial, traffic, and agricultural processes. Regular measurements of these gases in the atmosphere – in particular the most commonly-occurring one, carbon dioxide – revealed that the concentrations were increasing rapidly. Therefore the scientists started underlining that greenhouse gas emissions should be reduced in order to prevent or at least mitigate the detrimental effects of climate change. The General Assembly of the United Nations established the World Commission on Environment and Development (WCED), which released, in October 1987, the report entitled "Our Common Future", underlining the problem of climate change. In accordance with the model of the Vienna Convention for the Protection of the Ozone Layer of 1985, the United Nations Framework Convention on Climate Change was established in 1992. In July 1992, this Convention was signed by the leaders of almost all of the UN member states (including the President of the Slovenian government at the time, Dr Janez Drnovšek) at the "United Nations Conference on Environment and Development" in Rio de Janeiro. The Framework Convention was also adopted due to the pressure from non-governmental environmental organisations from all around the world, as well as because of the reports drawn up by the UN scientific panel, called the Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). The Framework Convention also provided for the drawing-up of an appendix: a protocol on the obligatory measures for the reduction of greenhouse gas emissions. The so-called "Conference of the Parties to the Framework Convention", which would meet once per year at the expert and political level, was established as well. After the ratification processes in the UN member states, the Framework Convention came into force on 21 March 1994. Due to its delayed ratification (the act on its implementation came into force on 19 October 1995), Slovenia was merely an observer at the first "Conference of the Parties – COP1", which took place in Berlin between 28 March and 7 April 1995. There it was agreed that the negotiations about the drawing-up of the Protocol of the Framework Convention would take place in the context of the Ad Hoc Group on the Berlin Mandate (AGBM). A dispute about the restrictions of greenhouse gas emissions immediately broke out between the industrially-developed countries and developing countries. The developing countries refused to adopt any obligatory reductions of emissions because of their already modest emissions per capita; their right to development; and due to the historical responsibility of the developed countries. The members of the G77 group and China were against obligations for the developing countries; while the Alliance of Small Island States (AOSIS) supported a greater reduction of emissions in the developed countries and voluntary measures for the developing countries. On the other hand, non-governmental environmental organisations wanted to ensure, also by means of protests, the strictest possible emission reductions. Of the industrially developed countries, the European Union argued for maximum reductions; while the United States argued for a less demanding agreement due to the pressure of the oil and coal lobbies. Meanwhile, the petroleum exporting countries – members of the OPEC – obstructed the negotiations. As an industrially developed country and a candidate for the accession to the European Union, Slovenia adhered to the standpoints of the EU. The negotiations in the framework of the AGBM barely yielded any results, and therefore the Protocol on the greenhouse gas emission reduction was only adopted towards the end of the COP3 Conference in Kyoto on 11 December 1997. The Protocol provided for the obligatory reduction of greenhouse gas emissions by 5.2 %, on average, until the year 2012 in comparison with the base-year of 1990; and it only applied to the group of industrially developed countries. The European Union, however, had to reduce its emissions by 8 % (the same applied for Slovenia as well, but in comparison with the base-year of 1986). Other measures had to be implemented as well: emission trading, implementation of cleaner technologies, and financial assistance for the developing states. As the United States withdrew from the Kyoto Protocol in 2001, its ratification became complicated. It finally came into force on 16 February 2005, after it had been ratified by more than 55 UN member states, together responsible for more than 55 % of the total global greenhouse gas emissions.