No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek obravnava obdobje med letoma 1948
in 1951, ki je veljalo za eno najtežjih v zgodovini povojne Jugoslavije. Leta
1948 je bila izdana resolucija Informbiroja, s katero je bila Komunistična
partija Jugoslavije izključena iz Informbiroja. Pričakovanje vojaške
intervencije Sovjetske zveze in njenih satelitov je v Jugoslaviji sprožilo
veliko upravno-organizacijskih in doktrinarnih sprememb, s katerimi se je
Jugoslovanska armada odzivala na strateške premike v vojaškopolitičnem položaju
države. Ta kriza je ponovno pripeljala do proučevanja izkušenj iz
narodnoosvobodilne vojne in prisilila Jugoslavijo, da je vzpostavila tesnejše
stike z zahodnimi državami. Vojaško in politično dogajanje v Jugoslaviji je
natančno spremljala tudi britanska vlada, ki je od britanskega vojaškega atašeja
prejemala poročila o stanju v jugoslovanskih oboroženih silah. Posebej so
zanimive britanske ocene sposobnosti obrambe Jugoslovanske armade v primeru
sovjetske vojaške intervencije in tega, kako bi lahko Britanci v takih primerih
vojaško oskrbovali jugoslovansko stran.
Ključne besede: Jugoslovanska armada,
Informbiro, Velika Britanija, Federativna ljudska republika Jugoslavija, vojaška
pomoč, Sovjetska zveza
The contribution focuses on the time between
1948 and 1951, which was seen as one of the most challenging periods in the
history of post-war Yugoslavia. In 1948, the Cominform Resolution was issued,
expelling the Communist Party of Yugoslavia from Cominform. In Yugoslavia, the
expectation that the Soviet Union and its satellite states would attempt a
military intervention caused many administrative, organisational, and doctrine
changes, as the Yugoslav Army kept responding to the strategic developments in
the military-political position of Yugoslavia. Due to this crisis, the
experience from the National Liberation War was studied yet again, while
Yugoslavia was forced to establish closer connections with the Western
countries. The military and political events in Yugoslavia were also closely
followed by the British government, which kept receiving reports on the state of
the Yugoslav armed forces from the British military attaché. The British
estimates of the Yugoslav Army’s defence capabilities in the case of a potential
Soviet military intervention and how the British could provide military aid to
the Yugoslav side in such circumstances are particularly interesting.
Keywords: Yugoslav Army, Cominform, Great
Britain, Federal People’s Republic of Yugoslavia, military aid, Soviet
Union
Konec druge svetovne vojne je v Jugoslaviji prinesel zmago
narodnoosvobodilnemu gibanju (NOG), na čelu katerega je bil Josip Broz Tito. V
osvobodilni in državljanski vojni je zaradi mednarodne geostrateške
konstelacije, pa tudi uspešne politike vodstva NOG in podpore Velike Britanije
ter Sovjetske zveze, Titovemu gibanju uspelo doseči sporazum z emigrantsko
vlado. S sporazumom so bili izključeni vsi, ki so sodelovali z okupatorjem,
skupaj z Mihajlovićevimi četniki. Skupno vlado je sestavil Josip Broz Tito.
Prevlado naslednikov NOG, organiziranih v Ljudsko fronto Jugoslavije, so
potrdile volitve novembra 1945, ki se jih opozicija v zadnjem trenutku ni želela
udeležiti, ker ni imela enakih možnosti nastopa v predvolilnem boju.
Jugoslovanski politični vrh s Titom na čelu je po volilni zmagi razglasil
ustavo, s katero je država dobila obliko t. i. ljudske demokracije; podobni so
bili režimi, ki jih je Sovjetska zveza vzpostavila v vzhodni in jugovzhodni
Evropi. Razmah partizanskega gibanja ob koncu vojne je zahteval tudi spremembe v
vojaški organiziranosti Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ). Z dokončno
osvoboditvijo velikega dela jugoslovanskega ozemlja se je povečal priliv novih
borcev, kar je privedlo do popolnitve obstoječih in formiranja velikega števila
novih enot, zvrsti, rodov in služb. Nove vojaškopolitične razmere na
jugoslovanskem ozemlju so zahtevale reorganizacijo NOVJ, na katero je vplivala
tudi zapletenost vodenja in poveljevanja velikemu številu enot, ki so bile
podrejene Vrhovnemu štabu NOV, in partizanskih odredov Jugoslavije (POJ).
Najpomembnejši dogodek v tej reorganizaciji se je zgodil 1. januarja 1945, ko so
bile z ukazom vrhovnega poveljnika oblikovane 1., 2. in 3. armada. Nato so 1.
marca NOVJ preimenovali v Jugoslovansko armado (JA), Vrhovno poveljstvo NOV in
POJ pa v Generalštab JA. Naslednjega dne je bila ustanovljena še 4. armada. Z
ukazom vrhovnega poveljnika so 4. maja začeli formirati 5. armado, po koncu
vojne pa so začeli še formiranje 6. in 1. tankovske armade. Največji del
operativnih enot se je konec vojne znašel na severozahodnem bojevališču na
območju Slovenije, kjer so svoj bojni pohod osvoboditve zaključile vse štiri
armade JA. Od 52 divizij je bilo kar 38 skoncentriranih na zahodnem delu
Jugoslavije, večina enot Korpusa narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ) pa se je
nahajala znotraj države, kjer so bile angažirane v bojih proti notranjemu
sovražniku.
Narodno oslobodilačka vojska
Jugoslavije: pregled razvoja oružanih snaga Narodnooslobodilačkog
pokreta 1941–1945 (Beograd: Vojnoistorijski institut, 1982),
527–30. Vladimir Prebilič in Damijan Guštin, »Politične in varnostne
razsežnosti informbiroja,« Teorija in praksa 47, št.
4 (2010): 867. Zvezdan Marković, »Jugoslovanska ljudska armada – papirnati
tiger ali dejanska vojaška moč,« Vojaška zgodovina
13, št. 1-2 (2017): 30, 31. Bojan B. Dimitrijević,
Jugoslovenska armija 1945–1954: nova ideologija, vojnik i oružje (Beograd:
Institut za savremenu istoriju, 2006), 314.
Povojno obdobje v Jugoslaviji nekje do leta 1950 lahko
imenujemo tudi obdobje revolucionarnega etatizma. Pri oblikovanju svoje
vladavine se je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) močno naslonila na
Sovjetsko zvezo ter se z njo gospodarsko in vojaško povezala. JA je bila
odločilni dejavnik obrambe in tudi stabilnosti družbe v celoti. V njenem razvoju
je bil poudarek namenjen izboljšanju organizacije, formacije, šolanju in
urjenju. Zakonsko so se urejala vsa vprašanja obrambe. Del JA pa v povojnem času
ni odšel v vojašnice, temveč se je pridružil enotam KNOJ in se skupaj z
varnostnimi organi spopadel z ostanki razbitih kvizlinških formacij. V prvih
povojnih letih je takratna Narodna skupščina Federativne ljudske republike
Jugoslavije (FLRJ) sprejela zakonodajo, ki je bila pravna podlaga za nadaljnji
razvoj JA. Strukturno se je JA delila na zvrsti, na kopensko vojsko (KoV),
vojaško mornarico (VM) in vojaško letalstvo (VL), določeni pa so bili tudi
rodovi in službe. V JA je bil dominanten vpliv sovjetskega modela, saj so bili
do štabov armad prisotni sovjetski inštruktorji in kadri JA, izšolani v
Sovjetski zvezi. JA se je takoj po vojni začela oboroževati tudi z orožjem iz
Sovjetske zveze. Jugoslavija je bila zaradi vojne v Grčiji med grškimi
partizani, ki jih je podpirala, in vladnimi silami leta 1947 izpostavljena
velikim pritiskom zahodnih držav, pa tudi meja z Italijo še ni bila
določena.Nastanek in razvoj slovenske teritorialne obrambe – del nacionalne vojaške tradicije, ur.
Alojz Šteiner (Ljubljana: Defensor, 2018), 100, 101.
Po vojni so izvedli organizacijski prehod spreminjanja JA
iz vojne organizacije in formacije v mirnodobno. Z ukazom ministra za narodno
obrambo Jugoslavije, izdanim 31. maja 1945, je bilo državno ozemlje v
vojaškoteritorialnem pogledu razdeljeno na štiri armade in dve armadni območji
(oblasti).
Razvoj oružanih snaga SFRJ, Kopnena vojska, knjiga
3-3 (Beograd: Vojnoizdavački i novinski centar, 1988), 510, 511.
Dimitrijević, Jugoslovenska armija, 314, 315, 321.
Kocjan, »Obrambna doktrina,« 101.
Pomembno vlogo v času mejnega spora med Italijo in
Jugoslavijo je odigrala 1. tankovska armada. Prav zaradi tega je bil večji del
armade lociran v Sloveniji v Vipavi, na Vrhniki, v Ilirski Bistrici, Domžalah in
Kranju. Kasneje so del enot premaknili na druge lokacije znotraj države in
armado kmalu razformirali v dve tankovski diviziji, ki sta prišli pod poveljstvo
Komande tankovskih in motoriziranih enot. Formirali so tudi pomorski mejni
odsek, ki je prevzel varovanje meje na morju. Čeprav je imel Generalštab JA v
fazi prehoda v mirnodobno stanje v letu 1945 v načrtu razformiranje večjega
števila pehotnih divizij, se to ni zgodilo, saj so napete razmere na mejah z
Italijo in v Grčiji zahtevale angažiranje večjega števila enot. Po volitvah je
novembra 1945 sledila demobilizacija, kar je pomenilo, da se je število
pripadnikov zmanjšalo na okoli 400.000 z vizijo, da se bo v naslednjih letih
število vojakov še zmanjševalo. Postopoma so začeli uveljavljati dolg proces
notranje konsolidacije v smislu kadrov, tehnike, obnove domače vojaške
industrije, eliminacije notranjega sovražnika, ustvarjanja nove vojaške
tradicije, ki je temeljila na NOG. JA se je takoj po vojni soočala s številnimi
težavami, ki jih obravnaval tudi politbiro na sestanku 9. aprila 1946. Na
sestanku so obravnavali politična in ideološka vprašanja, vprašanja o sprejemu
vojakov v KPJ, podana pa je bila tudi kritična analiza vojske. Kritike so bile
usmerjene predvsem v razpršenost enot na terenu, veliko količino uničenih
nevoznih vozil, slab nadzor trošenja denarja, slabo razvito domačo vojaško
industrijo, v dezerterstva predvsem vojakov romunske in madžarske narodnosti,
zato so v analizi zahtevali reorganizacijo vojske in odpustitev velikega dela
oficirskega kadra.
Jugoslovenska armija, 319.
Leta 1947 je potekala nova reorganizacija JA, na podlagi
katere je nastala uprava za vojaško industrijo, na generalštabu so formirali
uprave, reorganizirali so vojaškoteritorialne organe in formirali vojaške
odseke, ki so bili povezani s poveljstvi armad. Formirali so nove brigade, nove
bataljone, reorganizirali so KNOJ, znotraj katerega so razformirali dve
diviziji. KNOJ so reorganizirali iz brigadnega na polkovni sistem in v njegove
enote vključili tudi oklepna vozila. Začeli so tudi formiranje padalskega
bataljona. V kopenskem delu vojske so razformirali del divizij in jih
preimenovali v strelske divizije po vzoru Rdeče armade. Tako je v armadah ostalo
27 divizij, KNOJ pa je ohranil štiri divizije. Mejni bataljoni, polki in brigade
so ostali v sestavi divizij do leta 1949.
Jugoslovenska armija, 322.
Iz formacije in razporeditve enot je bilo razvidno, da se
je Jugoslavija pripravljala na spopad na dveh frontah, proti Grčiji in proti
Italiji. Proti Grčiji in Italiji so obstajala posebna poveljstva armad, ki so
bile osvobojene vojaškoteritorialnih dolžnosti, glavne napore so usmerjala v
operativno komponento. V sestavi 3. in 5. vojaškega območja so iz tankovskih
divizij formirali mehanizirane korpuse. Formirali so tudi artilerijske polke,
bataljone za protikemično zaščito in reorganizirali enote zračne obrambe.
Razvoj oružanih snaga SFRJ, 513,
514.
Leta 1946 je Stalin dobil idejo, da bi se oblikovala nova
medpartijska komunistična organizacija (prejšnja Komunistična internacionala je
bila leta 1943 razpuščena), kjer bi potekalo dobro sodelovanje, predvsem pa
obveščanje in izmenjava mnenj komunističnih partij. Septembra 1947 so se na
ustanovnem sestanku v Varšavi sestala vodstva devetih komunističnih partij,
rezultat posveta pa sta bili deklaracija o političnih izhodiščih in resolucija o
organizaciji in delovanju novoustanovljenega Informacijskega biroja
komunističnih partij (Informbiro). Glavna naloga organizacije je bila izmenjava
izkušenj in zgolj v primeru potrebe usklajevanje dejavnosti komunističnih partij
na podlagi vzajemnega soglasja. Dejansko pa je Stalin Informbiro zlorabil za
izvajanje »discipliniranja« komunističnih strank in posredno držav, kjer so bile
te stranke na oblasti.
Jugoslavija v hladni vojni/Yugoslavia in the
Cold War (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Toronto:
University of Toronto, 2000), 49–70.
Po resoluciji Informbiroja, ki je bila izdana 28. junija
1948, sta se Jugoslavija in njena vojska znašli v izolaciji, pomanjkanju in
negotovostih. Vse članice Informbiroja so pretrgale gospodarske, kulturne in
diplomatske stike z Jugoslavijo. Gospodarska blokada je prisilila Jugoslavijo v
iskanje gospodarskih stikov z zahodnimi državami. Nova usmeritev v jugoslovanski
zunanji politiki je povzročila potrebo po normalizaciji odnosov s prozahodno
usmerjenimi sosednjimi državami. Nevarnost z vzhoda, gospodarske težave, nekaj
zaporednih sušnih let, dotrajanost opreme JA in pripravljenost zahodnih držav,
da pomagajo Jugoslaviji, so na začetku petdesetih let 20. stoletja privedli do
prvih stikov med predstavniki Jugoslavije, ZDA, Velike Britanije in
Francije.Prispevki za novejšo zgodovino
48, št. 2, 2007, 97, 98.
Kljub temu so bile zahodne države pri spremljanju krize med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter glede morebitnega posega vanjo zadržane. Toda politika treh zahodnih držav (Velike Britanije, Francije in ZDA) je bila predvsem zadržana politika
keeping Tito afloat, torej tolikšna podpora, da Tito obstane. ZDA so se prve
odločile za aktivno poseganje v politični in ideološki konflikt, čeprav so
skupaj z Veliko Britanijo dvomile o avtentičnosti spora med Sovjetsko zvezo in
Jugoslavijo. Ko pa so ugotovile, da gre zares, so v tem videle možnost, da
diskreditirajo Sovjetsko zvezo in dejansko poglobijo konflikt v nasprotnem
taboru. Velika Britanija je razumela Jugoslavijo kot sovjetsko platformo ali
izhodišče za prodor na Zahod, zato je bila Jugoslavija v britanskih strateških
vojaških načrtih označena kot sovražno ozemlje.
American and Yugoslav Views on the 1990's: American
and Yugoslav Views on Federalism, Pluralism and Reform – International,
Regional and Bilateral Aspects, ur. Predrag Simić (Belgrade:
Institute of International Politics and Economics, 1990), 174,
175.
Jugoslovanski komunisti so ideološki napad Sovjetske zveze
dojeli kot vojaško ogrožanje Jugoslavije. Ker jim je uspelo preprečiti notranji
spopad v svoji stranki, je kmalu zavladal strah, da bo Sovjetska zveza z vojaško
silo odstranila uporno Titovo garnituro. Sledil je odhod sovjetskih vojaških in
gospodarskih svetovalcev, znotraj vojske pa so se začele izvajati spremembe
formacij in menjave lokacij enot. Problem je bil v tem, da so sovjetski vojaški
svetovalci imeli natančne informacije o strukturi in razporedu enot JLA, poleg
tega so do spora z Informbirojem imeli vpogled v veliko tajnih vojaškopolitičnih
dokumentov. Večalo se je tudi število mejnih incidentov, ki so se do konca leta
1949 okrepili in stopnjevali. Po jugoslovanski statistiki naj bi bilo v dveh
letih 896 obmejnih incidentov, v katerih je umrlo 16 vojakov.
Jugoslovenska armija, 324.
Generalštab JA je 14. maja 1948 izdal ukaz za popolno
preštevilčenje vseh enot od armadne do bataljonske ravni. Načrt se je simbolično
imenoval »čelik«. Zamenjali so številke vojne pošte, ki so skrivale prave
formacijske nazive, in na vse načine želeli otežiti identifikacijo ter
spremljanje stanja in gibanja enot JA. Tako so do konca leta 1948 vse divizije,
brigade, polki in samostojni bataljoni dobili nove številčne nazive, postopoma
so odvzeli naziv »strelske« divizije in spremenili razpored enot JLA. Ta
reorganizacija je ukinila tudi originalne nazive brigad, ki so bili povezani s
partizansko preteklostjo, slonečo na regionalni in nacionalni partizanski
tradiciji. Tako so slavne divizije in brigade, ki so bile naslednice
partizanskih enot, kar naenkrat dobile številčne oznake. Leta 1948 so
reorganizirali tudi vojno mornarico, formirali so tri pomorske cone (5., 8. in
9.) v Puli, Šibeniku in Kumboru, leto kasneje pa še v Pločah (14.).Razvoj oružanih snaga SFRJ, 44.
Dimitrijević, Jugoslovenska armija, 324,
325.
Konec leta 1949 so ameriški in britanski analitiki
ocenjevali Jugoslavijo kot eno najbolj konfliktnih območij na svetu. Odločitev
evropskih sil in ZDA je temeljila na strategiji periferialne obrambe, ki se je
oblikovala v vodstvu Nata. Ta strategija je videla evropsko bojevališče kot
t. i. podaljšan vrat steklenice, katere največji del in jedro je teritorialno
predstavljala Sovjetska zveza, medtem ko je vrat steklenice predstavljala
Zahodna Nemčija, končal pa se je v Španiji. Vsa morja okoli evropske celine so
bila že pod nadzorom zavezništva, kar je vodilo sovjetske vojaške stratege k
morebitni invaziji po kopnem. V tem primeru bi zavezništvo potrebovalo
okrepljeni krili, ki bi prodirajoče sovjetske enote čez ozemlje Zahodne Nemčije
lahko napadle v bok. Zato je bil položaj Jugoslavije za Nato strateškega pomena.
Jugoslavija je pričakovala glavni udar z madžarskega, romunskega in bolgarskega
ozemlja. Obrambni načrt je zajemal umik enot JA na strateško območje južno od
Save in zahodno od Morave. Izdelali so načrte evakuacije ljudi, živine, zalog
žita z najbolj ogroženih območij v Srbiji, Vojvodini in Slavoniji. Obstajali so
tudi radikalni načrti miniranja soteske Džerdap, tako da bi Donava poplavila
obsežne predele v Vojvodini, s čimer bi onemogočili napredovanje sovjetskih
divizij. Kot nevarno izhodišče se je kazala tudi Albanija, kamor je Sovjetska
zveza dovažala velike količine vojaškega materiala. Največja sprememba je bila v
obrambni doktrini, saj se je JA spet vrnila k doktrini partizanskega boja. Sredi
leta 1949 so začeli ustanavljati teritorialne enote, ki so bile namenjene
obrambi ožjih območij in delovanju na zasedenih ozemljih.
Razvoj oružanih snaga SFRJ, 44.
Dimitrijević, Jugoslovenska armija, 325, 326.
Prebilič in Guštin, »Politične in varnostne razsežnosti,«
873.
Osnovno moč kopenske vojske je v letih 1949–1951
predstavljalo pet poveljstev vojaških območij, štiri poveljstva armad, dva
mehanizirana korpusa, 21 strelskih divizij, štiri planinske divizije, štiri
divizije narodne obrambe, ena gardijska divizija, odred na območju Svobodnega
tržaškega ozemlja in 19 vojaških okrožij s 355 vojaškimi odseki. Poveljstvo
jugoslovanskega vojnega letalstva je imelo šest letalskih divizij, 4.
letalsko-tehniško poveljstvo, tri samostojne polke, poveljstvo jugoslovanske
vojne mornarice pa je bilo razdeljeno na štiri pomorske cone.
Jugoslovenska armija, 326.
Po sporu z Informbirojem je britanska vlada z zanimanjem
spremljala dogajanje v Jugoslaviji. Britanski vojaški ataše je v poročilu
britanskemu zunanjemu ministrstvu leta 1949 zapisal, da je JA največja vojska na
Balkanu, z naborniškim sistemom ter okoli 315.000 vojaki in starešinami.
Poročilo poudarja, da enote JA nimajo samo vojaških nalog, ampak tudi naloge
obnove države v okviru delovnih brigad v t. i. petletkah. Poročilo poudarja, da
je več kot tretjina vojakov JA nepismenih, zato je ena od nalog vojske tudi
opismenjevanje, v zadnjem času pa predvsem informiranje vojakov o sporu z
Informbirojem. Pomembni cilji JA so bili opismeniti vojaka, ga izobraziti v
politično zavednega državljana, ki se bo priključil KPJ, spodbuditi lojalnost
državi in vojski ter čaščenje maršala Tita. Konstantno je bilo prisotno tudi
manjše število dezerterjev, ki so želeli čez mejo v druge države. Poročilo prav
tako navaja, da je Sovjetska zveza premaknila oklepne divizije čez
romunsko-madžarsko mejo v bližino jugoslovanske meje. Pretiranega odziva in
panike na jugoslovanski strani zaradi premikov sovjetskih oklepnih divizij ni
bilo, prav tako provokacije na meji niso vodile v povečanje števila
jugoslovanskih garnizij neposredno na meji. V poročilu je posebej poudarjeno, da
JA primanjkuje oklepnega in artilerijskega orožja ter da je znotraj vojske
veliko slabo izurjenih štabnih oficirjev. Jugoslavija naj bi pred sporom z
Informbirojem preko Češkoslovaške prejela velike količine tankov in lahkega
pehotnega orožja, vendar je spor s Sovjetsko zvezo to preprečil. V poročilu je
poudarjeno, da Jugoslaviji manjka domače vojaške industrije in da je JA slabo
opremljena, če pride do kemične vojne. Kritično je do jugoslovanskih oficirjev,
ki naj bi bili slabo izobraženi po načelih mobilnega vojskovanja in zračne
obrambe. V primeru agresije sovjetskih enot bi te v nekaj tednih »pregazile«
Jugoslavijo. Prednosti Jugoslavije pa je britansko poročilo videlo v njenih
goratih območjih, saj sta bili kar dve tretjini države gorati in slabo dostopni,
kar pomeni, da bi se zagotovo razvila jugoslovanska gverila.
Jugoslovenska armija, 327, 328.
Britanske ocene in ocene drugih zahodnih vojaških
analitikov iz leta 1950 so predvidevale, da bi Sovjetska zveza lahko začela
intervencijo v Jugoslaviji spomladi leta 1950. Predvidevali so več možnosti: od
napada Sovjetske zveze, sodelovanja ali samostojnega napada sovjetskih
satelitskih držav do sprožitve gverilske vojne ali le nadaljevanja psihološke
vojne s poskusom uboja Tita. Kot najverjetnejšo so ocenjevali sprožitev
gverilske vojne. ZDA so bile prepričane o dveh geostrateških prednostih
Jugoslavije: velikosti in sposobnosti njene vojske ter praktično neosvojljivem
osrednjem delu države, kjer se razprostira Dinarsko gorstvo. To bi pomenilo
dolgotrajno vojskovanje, pri katerem bi bili gospodarska in vojaška pomoč ZDA
dovolj za vzdrževanje gverilskega vojskovanja v Jugoslaviji. Britanske analize
so podajale podobne ocene in zaključke kot ameriške. Britanci so še posebej
poudarjali, da je prisoten strah pred izbruhom tretje svetovne vojne, ki bi jo
sprožila vojaška intervencija Sovjetske zveze in njenih satelitov. V primeru
sovjetske vojaške intervencije bi se jugoslovanske obrambne sile branile v
osrednjem delu države, na gorskih in gozdnatih območjih, kjer bi čakali na pomoč
z zahoda. Britanski vojaški ataše je povzemal Titove besede, ki je poudaril, da
se je partizanska vojska med drugo svetovno vojno borila proti 70.000 nemškim,
italijanskim, bolgarskim in kvizlinškim vojakom, torej bo sovražnik danes,
preden bo šel v »grško vojno« v Jugoslaviji, dobro premislil. Jugoslovanska
obramba je temeljila na vzpostavitvi šibkega obrambnega pasu tik ob meji, ki bi
ga sestavljale mejne enote. Te bi imele nalogo zadrževanja sovjetskih enot
toliko časa, da se izvrši mobilizacija in odkrijejo glavne smeri napada:
zagrebško-ljubljanska (severozahodna), osrednja in južna, hkrati pa bi omogočale
tudi manever sil v obrambi v vseh treh smereh. Obramba naj bi bila aktivna, sile
razporejene približno po tretjinah v vse tri smeri, na obmejnem območju pa bi se
nadaljevala gverilska dejavnost.
Western Containment Policies in the Cold War: The
Yugoslav Case 1948–1953 (New York: Routledge Press, 1989), 102.
Milan Terzić, ur., Balkanski pakt 1953/1954: zbornik
dokumenata (Beograd: Vojnoistorijski institute, 2005), 399–413. TNA
FO 371/95549, The Yugoslav Army Report for 1950, 1–4.
Strah pred tem, da bi se grška vojna lahko
nadaljevala v gorah (s precejšnjo verjetnostjo za veliko podporo zavezništva),
je Rusiji najverjetneje dal čas za premislek pred sprejetjem nepreklicne vojaške
odločitve.
Britansko poročilo tudi navaja, da je Jugoslavija začela
razvijati domačo vojaško industrijo, poudarja pa tudi pogovor med Titom in
britanskim vojaškim atašejem 20. decembra 1950. Tito je v pogovoru poudaril, da
bi v primeru sovjetske invazije Jugoslavija potrebovala vojaško pomoč z zahoda,
predvsem pomoč v tankih in vojaškem letalstvu. JA je v zadnjem letu dajala
veliko poudarka urjenju in usposabljanju vojakov ter ohranjanju visoke morale.
Britansko poročilo tudi navaja, da je bilo število vojakov JA, ki so
dezertirali, majhno ter da gre v glavnem za prebege čez mejo v Avstrijo in
Italijo. Titov ugled v vojski je bil velik, predvsem zato, ker se ni pustil
podrediti Stalinu. Na zahodu, predvsem v Veliki Britaniji, je postalo jasno, da
spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo pomeni realno grožnjo evropskemu miru in
varnosti, zato so se spremenili tudi strateški načrti evropskih sil in
posledično tedaj oblikovanega severnoatlantskega zavezništva. ZDA so Jugoslaviji
leta 1950 odobrile ugodna posojila in za 68 milijonov dolarjev hrane. Milovan
Đilas je bil v začetku leta 1951 v Londonu, kjer je premierja Attleeja prosil za
vojaško pomoč, prav tako je za vojaško pomoč Američane prosil načelnik
jugoslovanskega generalštaba Koča Popović. Avgusta 1951 je prišlo tudi do
podpisa drugih sporazumov, predvsem gospodarskega značaja, z Veliko Britanijo,
Francijo in ZDA, kar je okrepilo vpliv Zahoda. Oktobra 1950 je bila dokončno
oblikovana tripartitna vojaška komisija za pomoč Jugoslaviji. Sestavljena je
bila iz častnikov generalštabov podpisnic, ki so bili dolžni pripraviti postopke
in načine za transport orožja v Jugoslavijo. Prva pošiljka je prišla v
Jugoslavijo septembra 1951.
Jugoslavija: 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad
Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (Koper: Lipa, 1995), 196,
197. Dimitrijević, Jugoslovenska armija, 332. Bebler,
»The U.S. Strategy and Yugoslavia's Security,« 178. Prebilič in Guštin,
»Politične in varnostne razsežnosti,« 877.
Sovjetska blokada je zaustavila razvoj JA, predvsem pa
povzročila stagnacijo na področju vojaške tehnike. JA je to težavo reševala s
prejemanjem pomoči MDAP (Mutual Defense Aid Programme), ki je omogočila
kvalitativen in kvantitativen napredek enot JA. Že v začetku 1951 je za JA
prišlo veliko hrane iz pomoči MDAP v vrednosti 16 milijonov dolarjev. Leta 1951
je v Jugoslavijo prišla večja količina pšenice (25.046 ton), ovsa (12.711 ton),
fižola (6.138 ton), graha (10.392 ton), masti (5.939 ton) in sladkorja (1.774
tone).
Jugoslovenska armija, 379.
1. junija 1951 je bilo po jugoslovanskih statistikah
številčno stanje v JA sledeče: po formaciji 43.368 oficirjev, 30.474
podoficirjev, 5.325 vojnih uslužbencev in 253.902 vojaka, vsega skupaj po
formaciji 343.039, dejansko pa 394.272 vojakov in starešin. 51.203 vojaške osebe
so bile viška ali več, kot jih je predvidevala formacija, poleg tega pa se
moramo zavedati, da je bila to mirnodobna formacija in da je bila vojna
formacija še bistveno večja. Podobne ocene je v letnem poročilu o stanju v JA za
leto 1951 podal britanski vojaški ataše, ki je zapisal, da ima JA do 300.000
vojakov in starešin. Tudi njegovo poročilo je poudarilo, da ta številka ne
vključuje rezervistov in enot KNOJ, ki jih je okoli 54.000. Poročilo v
nadaljevanju navaja, da je bilo v zadnjem letu več urjenja in usposabljanja
vojske, vojska pa je bila vključena tudi v industrijske in agrikulturne projekte
države. Organizirali so manevre, v katere so bile vključene tudi
oklepno-mehanizirane enote. Prihajalo je do postopnega razvoja motoriziranih
enot, povečevalo se je število vojaških izobraževalnih ustanov. Poročilo navaja
tudi slabosti JA; slabo vojaško opremo in pomanjkanje oklepnega orožja. Poročilo
poudarja, da je Jugoslavija med letoma 1945 in 1948 prejela kar nekaj orožja in
vojaške opreme iz Sovjetske zveze ter da prejema tudi britansko in ameriško
vojaško pomoč. Leta 1951 je jugoslovansko vojno letalstvo prejelo prve pošiljke
britanskih dvomotornih hidroavionov in bojnih letal. Britanci so donirali še
opremo za zveze, protitankovsko orožje, vozila, niso pa donirali oklepnega
orožja. Pošiljke zahodne pomoči so v zadnjih mesecih dvignile moralo v JA,
hkrati pa se je povečal vpliv Uprave državne varnosti (UDV) in
Kontraobveščevalne službe JA (KOS), ki sta znotraj vojske iskali celice
Kominforma. Poročilo tudi navaja, da se je povečalo število mejnih incidentov,
večal se je tudi vpliv Tita, ki je imel vse večjo poveljniško, odločevalsko in
moralno moč.
Jugoslovenska armija, 380.
Zanimive so britanska ocena »Jugoslovanov« in ocene jugoslovanske obrambne strategije. Poročilo navaja, da se bodo Jugoslovani hrabro borili, če bodo napadeni. Jugoslovani so bili označeni kot bojeviti, arogantni, neodvisni, ki znajo ceniti svojo trenutno samostojnost in neodvisnost. So disciplinirani in lojalni Titu ter se ne bojijo sovjetske okupacije. Stiki med vojsko in tujimi diplomati so nezaželeni. Leta 1951 so Britanci ponovno pisali o obrambnih konceptih JA. Predvideni vpadi sovjetskih enot in njenih satelitov v Jugoslavijo bi potekali v različnih smereh. Iz Madžarske, čez reko Dravo in Postojnska vrata; iz Romunije v Vojvodino čez Donavo in proti Beogradu; iz Sofije v Niš čez Dragoman ali čez Pirin. V primeru napada z vzhoda bi se JA umaknila in organizirala prvo obrambno linijo na rekah Dravi, Donavi in Moravi. Druga obrambna linija bi bila pri Zagrebu, na liniji reke Save in hribovja južno od reke Save vse do albanske meje. Obramba na tej liniji bi omogočala zahodno vojaško pomoč Jugoslaviji z območja Grčije in Italije (območje Trsta), vojaška pomoč z zahoda pa bi bila mogoča tudi po morju. Tretja obrambna linija bi bila v osrčju Bosne in Hercegovine ter Črne Gore in od tu bi JA lahko oskrbovali čez morje.
Tako kot vse predhodne analize je tudi to britansko
poročilo poudarjalo, da je temelj jugoslovanske borbe temeljil na izkušnjah iz
druge svetovne vojne. To je partizansko gverilsko bojevanje na goratih območjih
Jugoslavije in na sovražnikovem zasedenem ozemlju. Po ocenah britanskih vojaških
analitikov je bilo pričakovati, da bodo sovjetski sateliti superiorni po opremi,
orožju in moštvu. Status Albanije v primeru napada je ostajal »enigma«,
predvidevali pa so, da bodo Bolgari ob napadu na Jugoslavijo napadli tudi
Albanijo. Poročilo je v zaključku navajalo, da se Jugoslavija lahko brani daljše
časovno obdobje, če prejema zahodno vojaško pomoč.
Po sporu z Informbirojem leta 1948 je Jugoslavija začela
vzpostavljati tesnejše stike z zahodnimi državami. Tudi JA se je morala
prilagoditi spremenjenemu vojaškopolitičnemu položaju države, spremenili so se
doktrinarni dokumenti in izvajale številne reorganizacije enot. Britanske
analize jugoslovanskih obrambnih zmogljivosti so JA ocenjevale kot številčno
močno vojsko z visoko moralo, ki ji primanjkuje tankovskih in artilerijskih
enot, kritične so bile tudi do pomanjkljivo izobraženih jugoslovanskih
oficirjev. Britanske analize so podobno kot ameriške predvidevale, da se bo JA v
primeru agresije sovjetskih enot in njenih satelitov umaknila v gorate predele
Dinarskega gorstva v osrednji del Jugoslavije, od koder bi se lahko s podporo
zahodnih držav uspešno borila proti sovražniku. Temelj obrambe bi temeljil na
gverilskem partizanskem vojskovanju, ki je bil značilen za jugoslovansko
odporniško gibanje v obdobju druge svetovne vojne. Britanci so predvidevali, da
bi JA nudili vojaško pomoč, če bi Jugoslavijo napadli Sovjetska zveza in njeni
sateliti. JA, ki se je 22. decembra 1951 z ukazom vrhovnega poveljnika
jugoslovanskih oboroženih sil maršala Tita preimenovala v Jugoslovansko ljudsko
armado (JLA), je v naslednjih letih prejela velike količine vojaške pomoči, med
katero je prednjačilo ameriško, britansko in francosko orožje. Leta 1953 je v
Ankari prišlo tudi do podpisa Sporazuma o prijateljstvu med Turčijo, Grčijo in
Jugoslavijo. Ta sporazum je bil osnova za še poglobljeno diplomatsko sodelovanje
med omenjenimi državami in za pritisk zahodnih držav, da bi bilo sodelovanje
Jugoslavije v strukturah Nata aktivnejše. Na ta način je bila 9. avgusta 1954 na
Bledu podpisana pogodba o oblikovanju obrambnega zavezništva, ki je poznana kot
Balkanski pakt.
Post-war communist Yugoslavia leaned heavily on the Soviet Union and established military and political connections with it. In the Yugoslav Army, the influence of the Soviet model was dominant, as Soviet instructors were present in its ranks, including the headquarters, and the Yugoslav Army personnel had been trained in the Soviet Union. Furthermore, immediately after the war, the Yugoslav Army started equipping itself with weapons from the Soviet Union. With the Cominform Resolution of 1948, however, the Communist Party of Yugoslavia was expelled from Cominform and Yugoslavia started establishing closer connections with the Western countries. The Yugoslav Army had to adapt to the state’s altered military-political position as well: the documents regarding its doctrine were changed, and numerous reorganisations of its units took place. The British analyses of the Yugoslav defence capabilities assessed that the Yugoslav Army was strong in terms of numbers and possessed high morale, yet was inadequate in terms of tank and artillery units. They also criticised the deficiently educated Yugoslav officers. Similarly as the U.S. analyses, the British predicted that in the case of aggression by the Soviets and their satellite states, the Yugoslav Army would retreat to the Dinaric Alps in the central part of Yugoslavia, from where they could successfully fight the enemy with the support of the Western countries. The defence would be based on the partisan guerrilla warfare, characteristic of the Yugoslav resistance movement during World War II. In the case of Yugoslavia being attacked by the Soviet Union and its satellites, the British intended to provide military aid to the Yugoslav Army. In the following years, the Yugoslav Army – which was renamed as the Yugoslav People’s Army (JLA) with the order of the supreme commander of the Yugoslav armed forces Marshal Tito on 22 December 1951 – received large quantities of military aid, consisting predominantly of American, British, and French weapons.