No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Avtor v središče svoje razprave postavlja usodo članov družine Tomaža in Ursule Olip, po domače Jerebovih, na Obirskem v času nacizma, ko je ta v celoti postala žrtev represij režima proti začetkom in postopni rasti protinacističnega odpora na Koroškem. Kot vnuk Tomaža in Ursule Olip se je lotil težavne naloge »družinske zgodovine« in jo umestil v skupino tistih več kot 130 mož in žena, ki jih je gestapo aretiral na območju Železne Kaple, Sel in Borovelj od sredine septembra 1942 pa vse do sredine februarja 1943. Gestapo je svojo akcijo na Koroškem začel po zajetju in uničenju partizanov v Udinborštu na Gorenjskem. Tam so nacistične sile dobile v roke pismo prvega koroškega aktivista Johanna Županca - Johana. Ta je v prvih dneh septembra 1942 poročal o okoli 25 potencialnih sodelavcih, ki bi bili pripravljeni razgibati teren na Koroškem.
Pred Vinzenzem Olipom so se z zgodovino svojih družin v nacističnem času spoprijeli
že drugi avtorji in avtorice, potomci preganjanih iz prve in druge generacije. Naj
omenim le nekatere. Eva Malle je leta 2012 pri založbi Kitab v Celovcu objavila
svoje magistrsko delo pod naslovom Die Ročičjaks. Eine slowenische
Familie im Widerstand. Johannes W. Schaschl je isto leto kot izdajatelj pri
Mohorjevi založbi objavil knjigo Als Kärnten seine eigenen Kinder
deportierte. Die Vertreibung der Kärntner Slowenen 1942–1945. Historischer
Überblick – Zeitzeugenerzählungen – Briefe und Dokumente, v kateri
pripoveduje predvsem o pregnanstvu in smrti svoje matere, opozarja na druge izgnanke
in izgnance iz boroveljske občine ter na podlagi številnih dokumentov in izjav prič
časa govori o usodi Slovencev in Slovenk iz Borovelj in okolice v nacističnem času.
Tudi razprava Gerti Malle »Für alles bin ich stark durch den, der
mir Kraft verleiht« Widerstand und Verfolgung der Zeugen Jehovas in der Zeit des
Nationalsozialismus in Kärnten iz leta 2011 (Založba Kitab) sloni na
versko-družinskih povezavah. Slovenska spominska literatura (leposlovje in
pričevanja) je obsežna in je spodbudila Judith Goetz, da je leta 2012 pri založbi
Kitab izdala svojo razpravo Bücher gegen das Vergessen.
Kärtnerslowenische Literatur über Widerstand und Verfolgung, v kateri
kontekstualizira dogajanja in postavlja usode posameznih koroških Slovenk in
Slovencev v družbenopolitični razvoj pred in med drugo svetovno vojno ter po njej.
Razprava Vinzenza Olipa je pomembna iz več razlogov. Sloni predvsem
na virih fondov Zveznega arhiva v Berlinu, Arhiva Republike Slovenije, arhiva
Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, Koroškega deželnega arhiva ter fondih
drugih arhivov. V veliki meri upošteva objavljene vire, kot sta zbirki Toneta
Ferenca Quellen zur nationalsozialistischen
Entnationalisierungspolitik in Slowenien 1941 bis 1945 (Obzorja, Maribor
1980) in Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (razni
zvezki). Glede zapisov prič časa in njihovega navajanja bi bilo vsekakor treba
povedati, kdaj, v kakšnih okoliščinah in s kakšnimi nameni so nastali. To je avtor
storil le pri Zapisnikih o pripovedih Justine Jug (str.
145–147), ki so nastali leta 1948. Pri citiranju virov nacistične provenience je
avtor mestoma nepazljiv, čeprav vsekakor ponovno opozarja, pod kakšno psihično in
fizično prisilo so na primer nastajali zasliševalni protokoli, ki so vodili do
smrtne obsodbe 13 oseb v Celovcu in njihove justifikacije 29. aprila 1943 na Dunaju.
V tej zvezi opozarja tudi na knjigo Ane Jug-Olip Utihnile so
ptice, utihnila je vas (Mohorjeva, Celovec 2011, str. 165 n). Konkretno
citira nemško izdajo Ich war Nr. 20373 in Ravensbrück.
Erinnerungen einer slowenischen Widerstandskämpferin (Založba Kitab,
Klagenfurt – Wien 2012, str 159 n). Navedel pa bi lahko še Vinzenza Jobsta (izd.)
Mit dem Tode bestraft – für immer ehrlos? Opfer der NS-Justiz
am Landesgericht Klagenfurt. Gedenken und Rehabilitierung (Založba Kitab,
Klagenfurt – Wien 2013), ki v številnih primerih poroča o nasilju nad zaprtimi.
Vendar pa pretežno upošteva le zasliševalne protokole, ki so sestavni del procesnih
in o nasilju ter tako izsiljenih priznanjih seveda ne govorijo. Pri doslednem
pregledu besedila bi se avtor lahko izognil nekaterim nerodnim napakam oziroma
površnostim, kar velja zlasti za opombe. Nepoučen bralec ne bo vedel, kaj početi z
opombo 102. Navedek je namreč povzet iz knjige Spurensuche.
Erzählte Geschichte der Kärntner Slowenen (Österreichischer Bundesverlag,
Wien 1990), ki je na seznamu literature ni najti. O nastanku Osvobodilne fronte
slovenskega naroda bi lahko našel nič koliko ustreznejših virov, zlasti pa strokovne
literature. Pri opombi 159 (Štih, Simoniti, Vodopivec: Slowenische
Geschichte, Leykam, Graz 2008) se preprosto zmoti pri straneh. Vsa navedba
dela pod opombo 197 spada pod opombo 172. Pri navedbi arhivskih virov ponekod manjka
navedba ustreznega fonda. Posebna težava je uporaba leposlovnih del in pripovedi
prič časa. Ni vsak citat iz leposlovnega dela, v konkretnem primeru iz Angela pozabe Maje Haderlap, primeren za strokovno
zgodovinsko razpravo, zlasti ko v njo vpleta faktografske podatke (str. 24). Na
drugih mestih pa prav s pomočjo istega romana avtorice dobro ilustrira usodno in
težko razpoloženje ljudi v času vojnih dogajanj in neposredno po vojni (str. 45 in
237). Ker je Vinzenz Olip v razpravo vključil roman Maje Haderlap, bi pričakovali,
da bi vsaj s kakšno besedo omenil romana Valentina Polanška Križ s
križi (Mohorjeva, Celovec 1980) in Bratovska jesen
(Založba Drava, Celovec 1981 in 1982). Oba domala izključno tematizirata življenje
lokalnega prebivalstva oziroma koroških Slovencev in Slovenk v vojnem času. Na
seznamu literature vsekakor manjka navedek Bibliografije Karla
Prušnika - Gašperja, ki jo je leta 1982 objavila Marija Suhadolčan. Opomba
541 se namreč nanaša na Prušnikov prispevek o Jerebovih v Slovenskem vestniku, ki ga sicer hrani tudi Koroški pokrajinski muzej v
fondu Karla Prušnika - Gašperja.
Avtor se kritično sooča z nekaterimi objavami zadnjega časa – v mislih ima predvsem
Wilhelma Bauma – in meni, da so ugotovitve tujih avtorjev glede odklonilnega
zadržanja žrtev preganjanja le delno točne, ker prizadeti in njihovi svojci na
splošno niso pripravljeni, da bi tretjim in sploh tujim pripovedovali o časih
svojega največjega trpljenja. Ugotavlja, da to velja zlasti tedaj, ko prizadeti
vedoželjnih sploh ne poznajo in ti niti niso sposobni z njimi komunicirati v
običajnem pogovornem jeziku ter jih zanimajo le viri in fotografije, ki jih žrtve
morda še hranijo. Jasen je glede narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskega naroda,
ki ga postavlja v okvir mednarodnega razvoja, partizansko vojsko (Jugoslovansko
armado) pa umešča med zavezniške. S tem se obrača proti nekaterim tezam v
prispevkih, ki so jih različni avtorji v obliki spremnih besed objavili v knjigi
Thomasa Floriana Rulitza Die Tragödie von Bleiburg und Viktring.
Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im
Mai 1945 (Mohorjeva, Celovec 2011). Jezikovno problematiko omenja tudi v
uvodu, kjer pove, da si je brez slovenskih virov in s tem osnovnega poznavanja
slovenskega jezika ter slovenske literature težko predstavljati resno raziskovanje
življenja na dvojezičnem ozemlju. Ravna se po tem načelu in navaja najpomembnejšo
nemško ter slovensko strokovno literaturo. Je verjetno sploh prvi med nemško
pišočimi avtorji, ki je segel po prispevku Franca Škerla Koroška v
borbi za svobodo, objavljenem v Koroškem zborniku
leta 1946. Zanimivo je, da je dal Urad koroške deželne vlade cel Koroški zbornik prevesti v nemščino. Franc Sušnik, prvi ravnatelj Koroške
osrednje knjižnice na Ravnah, pa je izvod prevoda pridobil za ravensko knjižnico,
kjer je že desetletja dostopen in prav tako dolgo prezrt od raziskovalcev nemškega
jezika. Prevod je delo »kranjskega grofa« Barba. V katalogih kakšne koroške
knjižnice prevoda ne najdemo. Že Škerl je namreč opozoril na odločilni pomen pisma
Johana Županca. Dela znanstvene literature, predvsem pa zapisov prič časa, se
trdovratno drži prepričanje, da je gestapo odločilne podatke glede zametkov odpora
na Koroškem dobil šele iz dnevnika Tomaža Olipa, ko je tega 1. decembra 1942 zajel v
bunkerju pri Hlipovčniku v Selah. Zmotno prepričanje, ki pa je ostalo brez konkretne
faktografske potrditve, je po vojni vodilo do nesmiselnega medsebojnega obdolževanja
preživelih in tako močno pretreslo sorodstvene vezi. Do prve aretacije pripadnika te
skupine na Koroškem je prišlo že 17. septembra 1942. Ursula in Tomaž Olip, Jerebova,
sta bila aretirana 17. novembra 1942, in to zaradi zasliševanja Franca Weinzerla in
Marije (Micke) Olip, sestre Johana Županca. Slednja je bila po mnenju Vinzenza Olipa
naivna in neizkušena, o konspiraciji ni imela pojma ter je nasedla raztrgancu. To
usodno naivnost in neizkušenost je tematizirala tudi Maja Haderlap v svojem romanu
Angel pozabe, kar povzema tudi avtor (str. 45). V šestih
dneh je sledila aretacija nadaljnjih 16 oseb, ki jih je gestapo takoj ostro zaslišal
in tako prišel do dodatnih povezav. Na podlagi slovenske strokovne literature in
zasliševalnih protokolov Vinzenz Olip tako zarisuje pravo kronološko zaporedje
dogodkov v tistih usodnih tednih na Koroškem in postavlja dnevnik Tomaža Olipa
(istoimenskega nečaka posestnika pri Jerebu) v logično zaporedje virov.
Uvodno poglavje Vinzenz Olip namenja ekonomskemu vzponu svojega deda, ki se iz
preprostega tesarja in kajžarja povzpne v posestnika velikega, 138 ha obsegajočega
posestva na Obirskem. Svojemu sinu Vinzenzu želi zagotoviti prihodnost, zato ga
pošlje v šolo na trg v Železno Kaplo, mimo obirske, šulferajnovske šole s svojim
nasilnim učiteljem. Hčerkam ne nameni te pozornosti. V drugem poglavju na podlagi
strokovne literature spregovori o politični orientaciji prebivalstva, vendar navaja
tudi oceno gestapa, ki je dosti bolj diferencirana, ker nakazuje obstoj močno
razvejane politične miselnosti med prebivalstvom ožjega kapelskega področja.
Nadaljuje z orisom germanizacijskih ukrepov, prvih oblik odpora proti nacizmu,
pobegom vojaških zavezancev v sosednjo Jugoslavijo in njihovo vrnitvijo spomladi
leta 1941. Potem oriše življenje tako imenovanih »gošarjev«, njihovo medsebojno
povezovanje in boj za preživetje s pomočjo sorodnikov in znancev ter preide na
aktivistično delo Johanna Županca - Johana in Staneta Mrharja na območju Železne
Kaple in Sel. Oba sta slovensko prebivalstvo seznanjala z dogajanjem v zasedeni
Sloveniji in razširjala vesti o odporu. Spregovori o represivnih ukrepih nemškega
okupatorja, streljanju talcev itd. Glede virov se naslanja zlasti na Toneta Ferenca,
pri strokovni literaturi pa na Marjana Linasija. Zelo natančno opisuje dogajanja po
spopadu na Robežah, nadaljnji umik partizanov in usodno povezavo z Jerebovimi. V
razpravo umešča pismo Johanna Županca - Johana in na podlagi virov Zveznega arhiva v
Berlinu podrobno opisuje postopno razkrivanje mreže dejanskih in mogočih sodelavcev
odpora in podpornikov vojaških ubežnikov. Prebivalstvo jih je podpiralo s hrano,
informacijami, jim nudilo prenočišča in skrbelo za njihovo povezavo. Podporo so
nudili zlasti sorodniki in znanci, ki so se tveganja, sodeč po zasliševalnih
protokolih, zavedali. Iz pripovedi prič časa, ki jih avtor ne navaja, pa tega ne
moremo tako jasno sklepati. Svojci so pomagali iz popolnoma humanitarnih vzgibov.
Največ pozornosti Vinzenz Olip namenja razkrivanju mreže, zasliševanjem aretiranih,
sojenju, ki je sledilo v Celovcu aprila 1943, ter justifikaciji obsojenih na smrt.
Njihova obramba pred ljudskim sodiščem pod predsedstvom zloglasnega Rolanda
Freislerja je bila povsem formalna. Svojci obsojenih na smrt so še dolgo po izvedeni
justifikaciji v Berlin pošiljali prošnje za pomilostitev, ker jih menda nihče ni
obvestil o tem, da je bila usmrtitev že izvedena. Očitno se niso mogli sprijazniti z
dejstvom. O justifikaciji ni bilo dvoma, zloglasne rdeče letake z imeni
justificiranih in številko lista Karawankenbote, ki je
poročala o obsojenih, so vsaj na območju Železne Kaple razširjali pripadniki
Hitlerjeve mladine s trga Železna Kapla.
Wilhelm Baum je o procesih Rolanda Freislerja na Koroškem leta 2011 izdal posebno
razpravo (Wilhelm Baum, Die Freisler-Prozesse in Kärnten.
Zeugnisse des Widerstandes gegen das NS-Regime in Österreich, Založba
Kitab). Večinoma je uporabljal iste vire Zveznega arhiva v Berlinu kot Vinzenz Olip,
vendar se pristop do njih in njihova interpretacija razlikujeta. Olip vse povezuje z
natančnim poznavanjem sorodstvenih vezi, s prednostjo odprtega dostopa do preživelih
in seveda prednostjo družinskega izročila. Bistvena razlika pride do veljave kar v
uvodnih stavkih poglavja o obsodbi. Na čelo postavlja zakon provizorične avstrijske
vlade z dne 3. julija 1945 in dopolnilne odredbe z dne 5. novembra 1945. Z obema je
provizorična vlada odredila, da so vse obsodbe, izrečene zaradi veleizdaje, ki so
temeljile na dejanjih proti nacistični vladavini in bile usmerjene na ponovno
vzpostavitev neodvisne države Avstrije, ničeve. Zakon in odredba sta realen odgovor
povojne Avstrije na retorično vprašanje, ki ga je Vinzenz Jobst zastavil v zgoraj
omenjeni knjigi. Ko je zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger tudi uradno
rehabilitiral »selske žrtve«, se je naslanjal prav na ta zakonska akta in vsebinsko
podobne iz poznejšega časa. Šele po tem uvodu avtor preide na sojenje, opis razmer v
zaporu oziroma kaznilnici, ravnanje z aretiranimi in zasliševalne protokole
gestapovcev. Izstopata imeni Hans Sellak in Josef Mohrherr. Sellak je v slovenski
znanstveni literaturi poznano ime. Bil je policist vseh sistemov oziroma se je znal
udinjati vsem. Po vojni je zapisal svoj pogled na svoje ravnanje. Zapis pa ni
dostopen vsem raziskovalcem in tako povzroča razne špekulacije. Po vojni naj bi se
zanj zavzela tudi Vinko Zwitter, bivši urednik Koroškega
Slovenca, in slovenski prelat Rudolf Blüml. Če je bilo temu dejansko tako,
so povezave med njimi lahko segale le v čas avtoritarne stanovske države in v
ideološko bližino vseh navedenih do tega sistema. Nekatere slovenske priče časa
imajo Sellaka v spominu kot zelo nasilnega in pretepaškega gestapovca. Vinzenz Olip
opozarja tudi na usodo tistih, ki jih je sodišče oprostilo, potem pa predalo v roke
gestapa. Med temi je bil tudi mladoletni Karl Doujak, ki so ga gestapovci prisilili,
da jih je vodil do partizanskega bunkerja v Zgornjem Kotu. Partizani so se lahko
rešili, za mladoletnim Doujakom pa je izginila vsaka sled (str. 113 n in 137). Maja
1943 je bil predan gestapu.
In Jerebovi? Posestnik Tomaž Olip je bil obsojen na osem let zapora, njegova žena Ursula na dve leti. Tomaž, ki je bolehal, je že 19. aprila 1943 umrl v deželni bolnišnici. Njegovo smrt je vsekakor pospešilo nasilje, ki ga je doživel na dan obsodbe in ga je nazorno opisala Ana Jug - Olip. Svojcem trupla niso izročili. Njuna 19-letna hčerka Marija je bila aretirana 19. decembra 1942 in 23. julija 1943 obsojena na tri leta zapora. Sin Vinzenz, ki je služil v nemški vojski, in hčerka Paula sta zaman prosila za pomilostitev obsojene matere, ki je pričakovala osmega otroka in ga potem rodila v kaznilnici. Na posestvu je ostalo pet mladoletnih otrok, starih od 7 do 18 let.
Nadaljnji razvoj na območju Obirskega in širšega kapelsko-selskega področja Vinzenz Olip opisuje predvsem na podlagi žandarmerijskih protokolov in dnevnih poročil 13. esesovskega policijskega bataljona, ki je sodeloval v »protibanditskem« boju. V potrebni meri povzema slovensko spominsko in strokovno literaturo. V zadnjem primeru se naslanja zlasti na Marjana Linasija. Sin Vinzenz Olip je v začetku maja 1944 prestopil k partizanom, po policijskih poročilih naj bi bil mobiliziran s silo. Sledila mu je sestra Paula. Jerebovo posestvo je bilo zaseženo 22. septembra 1944, preostale štiri otroke so 11. oktobra 1944 odgnali v zbirno taborišče pri Beljaku, od koder sta brata Jožef in Johan pobegnila in se pridružila partizanom, Metoda in Tomaža pa so izgnali na Bavarsko v Altötting. Metod in Tomaž sta bila osvobojena 24 aprila 1945; deloma peš sta se napotila na Koroško in se vrnila na kmetijo. Vrnila sta se tudi Jožef in Johan, Paula je preživela in ostala v Slovenj Gradcu, Vinzenza so oktobra 1945 odpustili iz Jugoslovanske armade in se je vrnil. Mati Ursula se je iz Ravensbrücka vrnila meseca junija 1945 in spet videla svojo, v ženski kaznilnici Aichach rojeno hčerko Ano. Hčerka Marija (Mara) se je na posestvo vrnila ob svojem 21. rojstnem dnevu 24. avgusta 1945.
Po vrnitvi so se Jerebovi soočali z ekonomskimi težavami. Država nekaterim ni
priznavala statusa (politične) žrtve, ker niso bili zaprti več kot šest mesecev.
Spoprijemali so se s težavami, s katerimi so se soočali številni izgnanci in
partizani – posebno neprijetna sta bila nerazumevanje okolice in rastoče nezaupanje
družbe, kar je zaokrožila Christine Schütte v knjižici Heimkehr
ohne Heimat. Über Rückkehr und Neubeginn der 1942 vertriebenen Kärntner
Slowenen (Verlagshaus Hernals, Wien 2014). Jerebovi posestva niso mogli
obdržati.
Avtor razpravo zaključuje s seznamom literature, navedbo arhivov, katerih fonde je uporabljal, in seznamom krajevnih in osebnih imen.