No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek obravnava razvoj in organiziranost strank marksističnega
idejnopolitičnega tabora v času habsburške monarhije, ko je na Slovenskem leta
1896 ustanovljena prva delavska stranka marksistične smeri (Jugoslovanska
socialnodemokratska stranka), ter v času Kraljevine SHS/Jugoslavije do začetka
druge svetovne vojne. Razčlenjuje pestro strankarsko podobo, ki je nastala z
letom 1920, ko se je socialnodemokratska stranka kot dotedanji edini politični
predstavnik delavstva marksistične smeri razcepila na radikalno/komunistično in
reformno/socialnodemokratsko stranko; obe sta se nato vključili v ustrezni
jugoslovanski stranki, tj. v Komunistično stranko Jugoslavije oziroma
Socialistično stranko Jugoslavije. Opozarja na pojav frakcij znotraj obeh
strank, na metode in pogoje delovanja komunistov po oblastni prepovedi
komunistične stranke leta 1921 in metode delovanja socialistov po prepovedi
socialistične stranke z uvedbo kraljeve diktature januarja 1929. Moč in družbeni
vpliv strank ponazarja z rezultati na volitvah v predstavniške organe ter s
številom strankarsko povezanih članov. Navaja glavna strankarska glasila in
vodilne osebnosti.
Ključne besede: Jugoslovanska socialnodemokratska stranka,
Komunistična stranka Jugoslavije, Socialistična stranka Jugoslavije,
Komunistična stranka Slovenije, politični tisk, volitve, Slovenija, 1896-1941
The following contribution focuses on the development and
organisation of the parties of the Marxist ideological-political camp in the
time of the Habsburg Monarchy, when the first Marxist-oriented workers' party
was established in Slovenia in 1896 (the Yugoslav Social-Democratic Party), and
during the Kingdom of SHS/Yugoslavia until the onset of World War II. The
article analyses the diverse structure of political parties, emerging in 1920,
when the Social-Democratic Party as the only Marxist-oriented workers' political
representative until that time split into the radical/communist and the
reformist/social-democratic parties. Both of these subsequently joined the
appropriate Yugoslav parties: i.e. the Communist Party of Yugoslavia and the
Socialist Party of Yugoslavia, respectively. The contribution underlines the
emergence of fractions within both of these parties, the methods and
circumstances of the communist activities after the government banned the
Communist Party in 1921, and the methods of the socialist activities after the
prohibition of the Socialist Party with the introduction of the King's
Dictatorship in January 1929. The power and social influence of these parties
are described in terms of the results of the elections for the representative
bodies and the number of party members. The article also lists the main party
gazettes and the leading party members.
Keywords: Yugoslav Social-Democratic Party, Communist Party of
Yugoslavia, Socialist Party of Yugoslavia, Communist Party of Slovenia,
political press, elections, Slovenia, 1896–1941
Marksistični idejnopolitični tabor je dobil svoje prvo politično – strankarsko
predstavništvo z ustanovitvijo Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS). Ta
je bila ustanovljena na kongresu (oziroma zboru) 15. in 16. avgusta 1896 v
Ljubljani, potem ko je delavsko gibanje, vpeto v širši avstrijski in evropski
prostor, politično in organizacijsko bilo na Slovenskem prisotno že skoraj tri
desetletja.Začetki slovenske socialne
demokracije v desetletju 1884-1894
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1963). Jasna Fischer, Čas
vesolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politična zgodovina
delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889 (Ljubljana:
Krt, 1984). Franc Rozman, Socialistično delavsko gibanje
na slovenskem Štajerskem. 1889 do 1918 (Ljubljana: Borec,
1979).Zgodovinski arhiv
Komunistične partije Jugoslavije, tom V. Socialistično gibanje v
Sloveniji 1869-1920, (Beograd: Zgodovinski
oddelek centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, 1951), 24-41.
Na 7. kongresu ASDS novembra 1901 na Dunaju je JSDS opozarjala, da je področje
njenega delovanja precej obsežno, saj je obsegalo Kranjsko, južno Štajersko,
Primorsko z Goriško in Istro (delo pa bi morala razširiti še na Koroško in v
Dalmacijo), pri tem pa se je znašla v hudo težavnem položaju pri organizacijskem in
agitacijskem delu zaradi narodnostno mešanih ozemelj (razen na Kranjskem), saj so
drugojezične »bratske stranke« v svoje vrste organizirale tudi slovenske delavce,
kar že s stališča agitacije naj ne bi bilo v skupno korist.
Na 7. kongresu JSDS februarja 1909 v Ljubljani je bil sprejet organizacijski
pravilnik, ki je bil prilagojen pravilom ASDS (sprejetim na 4. kongresu ASDS marca
1894Enciklopedija Slovenije, 4, ur. Marjan
Javornik, Dušan Voglar in Alenka Dermastia (Ljubljana: Mladinska knjiga,
1990), 340.
Za prve volitve v splošni kuriji državnega zbora leta 1897 so socialni demokrati
razvili veliko delavnost med delavci in kmeti ter največji uspeh dosegli v Trstu
(12 % glasov) ter na Koroškem, kjer so se strankine organizacije, drugače kot v
drugih deželah, že zelo zgodaj širile tudi med kmečkimi delavci in manjšimi kmeti.
Rezultati državnozborskih volitev leta 1907 in 1911, po uvedbi splošne in enake
volilne pravice, izkazujejo strankin vzpon, saj je število glasov na širšem
slovenskem ozemlju naraslo od 28.423 (10 %) na 32.263 (11 %). Na ozemlju današnje
Slovenije je leta 1907 stranka dobila okoli 15.000 glasov (6 %), na zadnjih
državnozborskih volitvah pa okoli 17.000 glasov (7 %). V Trstu je bilo poleg tega
okoli 10.000 socialističnih glasov (23–24 %), v sedmih povsem slovenskih sodnih
okrajih na Koroškem pa okoli 2500 (14–15 %). Glavne postojanke socialističnih glasov
na slovenskem ozemlju so bile: Trst, slovenska istrska obala (predvsem Milje z
okolico), na Goriškem Gorica z okolico in Kras z Nabrežino, na Kranjskem Ljubljana z
okolico, Idrija z okolico, Jesenice z vso jeseniško dolino, premogovno Zagorje z
okolico, na Štajerskem trboveljsko premogovno področje, celjska okolica, Maribor z
okolico in dravska dolina nad Mariborom, na Koroškem Mežiška dolina, Borovlje in
Celovec z okolico, Beljak z okolico, spodnja Ziljska dolina in Kanalska dolina.
Glasovi, ki jih je stranka dobila, so se v glavnem ujemali z razprostranjenostjo
industrije in rudarstva. Leta 1907 je bilo s širšega slovenskega ozemlja izvoljenih
sedem socialističnih poslancev (štirje v Trstu, dva na mešanem narodnostnem ozemlju
na Koroškem in eden v Mariboru), leta 1911 pa samo trije (dva v Trstu in eden na
Koroškem). Vse socialnodemokratske volilne zmage so bile dosežene v nacionalno
mešanih, toda po občevalnem jeziku nemških in italijanskih volilnih okrajih.
Glasovali pa so za te kandidate socialdemokrati vseh narodnosti, torej tudi
slovenske. Edino JSDS je v deželnih zborih in v državnem zboru ostala brez svojega
zastopnika.Volitve na Slovenskem 1861-1918 (Ljubljana: Slovenska matica, 1965), 281-96.
Sedež stranke je bil v Ljubljani, v obdobju od 1902 do 1904 so ga preselili v Trst
kot industrijsko središče z več delavci kot v Ljubljani, nato pa so ga ponovno
prenesli v Ljubljano. JSDS je bila močno navezana na usmeritve ASDS, od nje je
prejemala tudi finančno podporo, zato so bile njene samostojne pobude omejene. Redno
se je udeleževala kongresov ASDS in sledila usmeritvam druge internacionale. Glavni
voditelji in ideologi stranke so bili pred prvo svetovno vojno Etbin Kristan, Anton
Kristan, Albin Prepeluh, dr. Henrik Tuma, dr. Anton Dermota, Melhior Čobal, Josip Kopač.
Strankina glasila so bila Rdeči prapor (1898–1911), Naprej (1903–1911, 1917–1928) in Zarja
(1911–1915).Slovenska zgodovina. Od
konca osemnajstega stoletja do 1918 (Ljubljana: Državna založba
Slovenije, 1966), 290-2. Rozman, »Jugoslovanska socialnodemokratska stranka,«
340.
Ob izbruhu vojne, ko je parlamentarno življenje prenehalo in je zavladal strog režim
vojnega absolutizma, politične stranke sicer niso bile razpuščene, vendar so se
lahko ukvarjale le z notranjim strankarskim delom, prepovedana pa je bila vsaka
oblika delavskega gibanja. Zaradi tega in zaradi odhodov v vojsko je v delavskih
organizacijah, zlasti strokovnih (sindikalnih), upadlo število članstva ali so celo
prenehale z delom, prenehali so izhajati številni delavski časopisi, kar je deloma
nadomestil Delavec (1914-1941), ki ga je JSDS začela izdajati
leta 1914, leta 1917 pa je ponovno začel izhajati Naprej.Slovenska zgodovina, 328, 329.
Pijade, Zgodovinski arhiv Komunistične partije
Jugoslavije, V, 281-87.
Globoka družbenoekonomska kriza kot posledica razdejanja prve svetovne vojne je ob
hkratnih vzorih v revolucionarnem dogajanju v Evropi radikalizirala širša družbena
gibanja med Slovenci. Posledično je prišlo do razcepa v socialnodemokratskem
delavskem gibanju. V JSDS se je od pomladi 1919 postopno krepila notranja opozicija,
ki se je ostrila predvsem ob vprašanju sodelovanja stranke v meščanskih vladah
(t. i. ministerializem). V Narodni in Deželni vladi v Ljubljani sta socialdemokrate
zastopala Albin Prepeluh in Anton Kristan; slednji je avgusta 1919 postal tudi
minister v osrednji vladi Ljube Davidovića, bil pa je tudi poslanec v Začasnem
narodnem predstavništvu. Opozicijo so mdr. sestavljali Rudolf Golouh, inž. Dragotin
Gustinčič, Lovro Klemenčič, dr. Milan Lemež, Josip Petrič, inž. Anton Štebi, Marcel
Žorga in Jakob Žorga. Poleg zavračanja ministerializma je opozicija v ospredje vse
bolj postavljala tudi zahtevo po politični in sindikalni združitvi slovenskega
delavskega gibanja z jugoslovanskim. Omenjena osrednja vprašanja je obravnaval 11.
kongres JSDS 1. in 2. novembra 1919,., 396-401.Velika razmejitev. Študija o nastanku
komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od
maja do septembra 1920 (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1969), 22-26. Metod Mikuž, Oris
zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 153-61.
Vzpostavitev Kraljevine SHS kot novega državnega okvira je slovenske socialdemokrate
sicer usmerila k povezovanju z jugoslovanskim delavstvom marksistične usmeritve,
vendar se JSDS združitvenega (»velikonočnega«) kongresa, ki je potekal med 20. in
23. aprilom 1919 v Beogradu, ni udeležila, predvsem zato, ker se ni bila
pripravljena odreči sodelovanju z meščanskimi strankami oziroma privoliti v dosleden
razredni boj, pomembno pa je bilo tudi vprašanje povezovanja strank v jugoslovanski
okvir na avtonomistični ali centralistični osnovi. Na tem kongresu so se
socialnodemokratske stranke iz večine jugoslovanskih pokrajin združile v
Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov) – SDSJ(k), ki je pristopila
k tretji ali komunistični internacionali (Kominterna). Hkrati s strankinim kongresom
v Beogradu, ki velja za ustanovni kongres jugoslovanske komunistične stranke, je
potekal tudi združitveni sindikalni kongres (kot osrednji organ je bil ustanovljen
Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije – CDSSJ), ki pa se ga
socialnodemokratska Strokovna komisija v Sloveniji, v kateri je bil pomembna
osebnost tajnik Ivan Tokan, prav tako ni udeležila. Vendar se je Strokovna komisija
zaradi diferenciacije v delavskem gibanju in pritiska »od spodaj« marca 1920, sicer
le formalno oziroma taktično, vključila v CDSSJ, kajti radikalna in reformna struja
sta se zavedali, da pot k močni stranki vodi tudi prek sindikalnih organizacij.Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije
(Ljubljana: Komunist in Državna založba Slovenije, 1986), 64-69. Klopčič, Velika razmejitev,
27-31.
Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega-sindikalnega
gibanja na Slovenskem 1918-1922
(Ljubljana: Partizanska knjiga in Delavska enotnost, 1979), 153-64.
Opozicija v JSDS je sklenila zoperstaviti se reformnemu delu stranke (Anton Kristan,
Albin Prepeluh, Melhior Čobal, Ivan Kocmur, Ignac Mihevc, Zvonimir Bernot), stopiti
na lastno politično pot in s tem v idejnopolitičnem in organizacijskem pogledu jasno
razločiti radikalno smer od reformne socialnodemokratske. 2. marca 1920 je
ljubljanska okrožna organizacija JSDS, v kateri je prevladovala levičarska
orientacija, izstopila iz JSDS, ustanovila Delavsko socialistično stranko Slovenije
(DSSS) in začela izdajati list Ujedinjenje (1920). Stranka je
pritegnila znatno število krajevnih organizacij in za 11. april 1920 v Ljubljani
sklicala prvi in hkrati zadnji kongres DSSS, ki je bil hkrati prvi kongres nove,
komunistične stranke na Slovenskem. Delegati iz 20 krajevnih organizacij so
zastopali 12.000 članov, saj je stranki do kongresa uspelo pritegniti precej članov
iz krajevnih socialnodemokratskih organizacij na ljubljanskem območju, v Zasavju, na
Dolenjskem in Gorenjskem, ne pa tudi na Štajerskem in Koroškem. Temeljni kongresni
nalogi sta bili potrditev stališča o združitvi stranke s SDSJ(k) in programskih
dokumentov, utemeljenih na »neizprosnem« razrednem boju s ciljem vzpostavitve
oblastnega monopola delavskega razreda. Z vključitvijo v vsejugoslovansko
komunistično stranko je stranka izgubila nacionalno obeležje in se je na začetku
uradno imenovala: SDSJ(k), pokrajinska sekcija za Slovenijo. Statut, sprejet 11.
aprila v Ljubljani, ki je za osnovo vzel statut iz beograjskega združitvenega
kongresa aprila 1919, je določal centralistično ureditev, saj so centralnemu
izvrševalnemu odboru SDSJ(k) bile »podrejene vse strankine institucije, kakor
pokrajinski izvrševalni odbor, pokrajinski del parlamentarne skupine in ves strankin
tisk«. Pokrajinski organ stranke je bil 28-članski izvrševalni odbor z devetčlanskim
načelstvom stranke kot ožjim organom s sedežem v Ljubljani. Za povezavo med
krajevnimi organizacijami in pokrajinskim odborom so bila predvidena okrožna vodstva
v Ljubljani, Trbovljah, Celju, Mariboru, na Jesenicah, v Tržiču, Kočevju, Novem
mestu pa tudi v Borovljah in Velikovcu. V ožje pokrajinsko vodstvo so bili mdr.
izvoljeni Josip Petrič, Rudolf Golouh (še isto leto se je vrnil k JSDS), Milan
Lemež, Viktor Koleša, Albert Hlebec, Robert Rinaldo, Ivan Makuc, kmalu zatem so bili
vanj vključeni še Lovro Klemenčič, Dragotin Gustinčič, Vladislav Fabjančič in drugi.
Rdeči prapor (1898–1920) je postal strankino
glasilo.Velika razmejitev, 31-59, 167. France Klopčič,
ur., Ustanovitev. Dokumenti ustanovnega kongresa
komunistične stranke v Sloveniji 11. aprila 1920 (Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1969), 31-47, 55. Marjeta Adamič et al.,
ur., Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem
v letih 1919-1921 (Ljubljana: Partizanska
knjiga, 1980), 83-86, dok. I, 34, 90-97, dok. I,
37.
Istočasno kot kongres DSSS v Ljubljani je v Mariboru potekal izredni kongres JSDS, na
katerem so štajerski in koroški delegati zastopali okoli 23.000 članov. Načeloma so
privolili v vključitev JSDS v SDSJ(k) in 13. aprila je bil na pogajanjih med
delegati obeh kongresov podpisan sporazum o prenehanju obstoja JSDS, čemur pa se je
vodstvo JSDS nato odreklo. Maja 1920 je uradno obnovilo stranko JSDS z glasilom Naprej, strankine organizacije pa so bile takrat razdeljene
na pet okrožij (Jesenice, Ljubljana, Celje, Maribor, Prevalje). S tem sta se
dokončno razšli obe smeri marksističnega delavskega gibanja na področju politične
organiziranosti, ne pa tudi v sindikalnih organizacijah.Velika
razmejitev, 62-67, 77-92, 99. Klopčič, Ustanovitev.
Dokumenti ustanovnega kongresa komunistične stranke v Sloveniji,
71, 72.
Na 2. kongres jugoslovanskih komunistov v Vukovarju med 20. in 24. junijem 1920 je
tako odšel samo komunistični del slovenskega marksističnega tabora.Velika razmejitev, 126-31. Zgodovina Zveze
komunistov Jugoslavije, 74-76.Program in Statut Komunistične stranke Jugoslavije
ter resolucije, sprejete na strankinem kongresu v Vukovaru 20.-24. junija 1920, ki jo je natisnila tiskarna J.
Pavliček v Kočevju. Rdeči prapor je v članku »Po II.
strankinem kongresu v Vukovaru« 3. julija 1920 poročal, da je kongres
sklenil spremeniti ime dotedanje stranke v »komunistično stranko
Jugoslavije«. Ob volitvah v ustavodajno skupščino je stranka svoj program in
volilna gesla objavila v Rdečem praporu (6. 10. 1920)
kot »Komunistična stranka Jugoslavije K. S. J.« in je pod tem imenom
sestavila tudi kandidatno listo (Rdeči prapor, 17.
11. 1920). Naprej bi še lahko naštevali številne dokumente, ki potrjujejo
uporabo izraza »stranka« iz začetnega obdobja delovanja komunistov na
Slovenskem. Tudi štirinajst let kasneje, ko je Boris Kidrič na goričanski
konferenci septembra 1934 v obsežnem »Referatu o organizacijskem položaju,
delu, napakah in nalogah pokrajinske organizacije komunistične stranke v
Sloveniji« predstavil štiriletno obdobje položaja in dejavnost komunistične
organizacije po uvedbi diktature, se je dosledno in glede na vsebino
referata izjemno pogosto uporabljal izraz »stranka« in izraza »partija« ni
poznal (gl. Boris Kidrič, Zbrana dela, knjiga 1,
13-37). In
ne nazadnje, na Čebinah je aprila 1937 ustanovljena Komunistična stranka Slovenije, s tem imenom se je tudi podpisala
pod znameniti manifest pa tudi v pozdravu izvršnemu odboru Kominterne (gl.
Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS, zlasti
274-87).
Tudi 3. konferenca slovenskih komunistov na Vinjah junija 1940 kot priprava
na 5. državno konferenco jugoslovanskih komunistov je potekala kot
konferenca Komunistične stranke Slovenije (Gl. Peta zemaljska konferencija KPJ, 274-83). Iz
navedenih izbranih primerov s pomembnejših dogodkov v zgodovini komunistične
organizacije sledi, da se je med vojnama uporabljal izraz »stranka«, ki pa
ga je v strankinih dokumentih in širši rabi z začetkom druge svetovne vojne
začel izpodrivati izraz »partija«. Zatem se je izraz »partija« uveljavil
tudi v zgodovinopisju, vendar ne povsem dosledno, zato današnja raba izraza
»stranka« ni nikakršna novost. Spomnimo naj le na v pričujoči razpravi
citirana dela Franceta Klopčiča, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja pa
je leta 1980 izdal zbirko dokumentov pod naslovom Viri za
zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921. Uporaba izraza »partija« za čas med obema
vojnama je utemeljena na retrogradnem načelu, ne pa na zgodovinskem.
Predvsem zaradi tega, ker je bil namen prispevka mdr. predstaviti temeljne
organizacijske vidike, smo pri poimenovanju strank sledili temu, kakor so se
stranke same imenovale v obravnavanem obdobju.
V Vukovarju sprejeti statut je predvideval popolno centralizacijo stranke, odpravo
pokrajinskih izvršnih odborov ter ustanovitev oblastnih (pokrajinskih) svetov in
sekretariatov, pri čemer je sekretarje postavljal centralni strankin svet KSJ kot
svoje organe za izvajanje strankine politike in povezovanje njenega vodstva z
oblastnimi organizacijami. Strankini člani so bili organizirani po teritorialnem
načelu in sprejeta so bila strožja merila za sprejem novih članov. Komunisti so se
volitev v predstavniška telesa lahko udeleževali samo s predhodno odobritvijo
ustreznih strankinih vodstev in so se imeli za »funkcionarje Partije«. Kandidate za
parlamentarne volitve je potrjeval centralni strankin svet.Drugi (vukovarski) kongres KPJ. Izvori za istoriju
SKJ (Beograd: Komunist, 1983), 118-28, dok. 9.Velika
razmejitev, 149, 242.
Politični domet v družbenem prostoru sta stranki marksističnega tabora izmerili na
volitvah v ustavodajno skupščino 28. novembra 1920. JSDS je med strankami na
Slovenskem dosegla tretje mesto in sedem poslanskih mandatov; sedmi mandat je zaradi
napačnega štetja glasov v volilnem odboru v Mariboru dobila na račun komunistov,
napake pa niso popravili, ker so bili zaradi prepovedi komunistične stranke
komunistični mandati avgusta 1921 razveljavljeni. Na četrto mesto se je v Sloveniji
uvrstila KSJ, ki je dobila pet poslanskih mandatov, morala pa bi jih dobiti šest; na
komunistični listi na Štajerskem so bili tudi nekateri socialnodemokratsko usmerjeni
kandidati. V ustavodajni skupščini so jugoslovanski komunisti z 58 (59) poslanci
zasedli tretje mesto, socialdemokrati so skupaj s slovenskimi sedmimi mandati imeli
deset poslancev.Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 3, št. 1 (1962): 46-48. Bojan
Balkovec, »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim
sijajnejša«. Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi
(Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011), 124, 125, 167, 209.
Branislav Gligorijević, Parlament i političke stranke u
Jugoslaviji 1919-1929 (Beograd: Institut za
savremenu istoriju in Narodna knjiga, 1979), 88, 89.
Rezultat, ki ga je KSJ dosegla ob volitvah v ustavodajno skupščino na državni ravni,
je bil za komaj ustanovljeno stranko vsekakor impresiven, za obstoječo družbeno
ureditev pa skrb vzbujajoč, še zlasti zaradi komunističnega spodbujanja
revolucionarnih razmer v državi, zato je vlada Milenka Vesnića želela onemogočiti
politično dejavnost komunistov. 29. decembra 1920 je sprejela uredbo, t. i.
Obznano,Viri za zgodovino komunistične stranke na
Slovenskem, 220-22, dok. I, 104.Zgodovinski
časopis 9, št. 1-4 (1955): 115. Rdečega prapora izgubila pomembno usmeritveno in
organizacijsko sredstvo.Prispevki za zgodovino delavskega gibanja
1, št. 2 (1960): 25–30. France Filipič, Poglavja iz
revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 1. knjiga (Ljubljana:
Borec, 1981), 83-88.
Kljub prepovedi komunistične dejavnosti je KSJ samostojno ali v koalicijah, praviloma
s socialdemokrati, nastopila na občinskih volitvah aprila in maja 1921, vendar le v
kakšnih 40 od skupaj 832 občin, kandidatnih list pa ji ni uspelo sestaviti niti v
vseh velikih in industrijskih krajih, kar kaže na njeno precejšnjo oslabelost.
Osvojila je okoli 300 odborniških sedežev (socialdemokrati okoli 1000) od skupno
12.450 in verjetno 16 županskih položajev, kar govori o zelo zmanjšani podpori
volivcev komunističnim kandidatom. Odmevna je bila zmaga predvsem v rudarskem mestu
Trbovlje, po velikosti tedaj tretji občini v Sloveniji; ob podpori komunistov pa so
župana v Mariboru dobili socialdemokrati. Kasneje so bili mandati komunističnih
odbornikov in županov na podlagi Zakona o zaščiti države razveljavljeni.
Ko je sredi leta 1921 v KSJ prišlo do pojavov individualnega terorja (atentata na
regenta Aleksandra in notranjega ministra Draškovića), je narodna skupščina 2.
avgusta 1921 sprejela Zakon o zaščiti države,Uradni list
pokrajinske uprave za Slovenijo, III, 95–249, 11. 8. 1921, 469,
470. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, 209-13.Poglavja iz
revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov, 1, 92-97.
Pogoji ilegale so komunistom narekovali preusmeritev v oblikovanje številčno mnogo
ožje kadrovske partije in k spremenjenim taktičnim oblikam množičnega dela.
Organizacijska struktura stranke je bila nato določena tudi s statutom, sprejetim na
3. kongresu KSJ na Dunaju junija 1926. Temeljne organizacijske enote so postale
celice z majhnim številom članov, pri čemer se je izrazito dajala prednost celicam v
tovarnah in drugih obratih, kar je bilo povezano tudi s procesom boljševizacije
stranke. Celice so se povezovale v okviru rajonov, višje teritorialne enote so bili
okrožja in pokrajine (oblasti), ki so jim načelovali adekvatni partijski komiteji.
Vrhovni partijski organ med dvema kongresoma je bil centralni komite KSJ. V statutu
je bilo izrecno poudarjeno, da je KSJ sekcija Kominterne, zato se je stranka uradno
imenovala Komunistična stranka Jugoslavije, sekcija Komunistične Internacionale.Istorijski arhiv
Komunističke partije Jugoslavije, tom II. Kongresi i zemaljske
konferencije KPJ 1919-1937 (Beograd: Istorijsko
odeljenje centralnog komiteta Komunističke partije Jugoslavije, 1950),
133-41.
V bistveno drugačnih razmerah so že zaradi legalnega položaja delovali
socialdemokrati, ki so uživali tudi določeno oblastno podporo. Razvoj tega
političnega subjekta v dvajsetih letih je bil v Sloveniji zelo zapleten in poln
obratov. JSDS se je enako kot slovenska KSJ vključila v vsejugoslovansko strankarsko
povezavo. Do združitve treh socialdemokratskih strank v Kraljevini SHS v
Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ) je prišlo na konferenci 18. decembra 1921 v
Beogradu. Statut je določal centralistično ureditev stranke z glavnim odborom na
čelu in s krajevnimi ter oblastnimi (pokrajinskimi) upravami. Člani glavnega odbora
SSJ iz Slovenije so postali Etbin Kristan, Rudolf Golouh, Milan Korun, Josip Kopač,
Zvonimir Bernot in Ignac Kaiser.Socjialistička
partija Jugoslavije (1921-1929)
(Beograd: Institut za savremenu istoriju in NIP Export-press, 1974), 73-82,
98.
Po beograjskem sestanku je 26. in 27. decembra 1921 potekal zadnji, 13. kongres JSDS
v Trbovljah, ki je bil hkrati ustanovni kongres SSJ za Slovenijo. Na njem so
sprejeli program in statut. JSDS se je preoblikovala v pokrajinsko organizacijo SSJ
za Slovenijo s tremi okrožji (Maribor, Celje, Ljubljana), krajevne organizacije pa
so se prilagajale občinskim mejam. Izvolili so pokrajinsko načelstvo (Josip Postrak,
Miha Koren, Zvonimir Bernot, Ivan Krušič, Franc Svetek) ter pokrajinski odbor (Alojz
Leskošek, Vinko Möderndorfer, Albin Lajovic, Staudinger, Rinaldo) in obdržali lista
Naprej in Volksstimme (1919–1936).
Strankin voditelj je postal publicist Zvonimir Bernot, za njim pa so stranko vodili
Josip Petejan, dr. Milan Korun in od oktobra 1926 dalje Viktor Eržen. Program je
mdr. poudarjal, da bo socialistično idejo mogoče udejanjiti šele takrat, ko bo ta
prodrla med široke sloje industrijskega delavstva, obrtniškega in kmečkega stanu, za
socializem pa bo nujno pridobiti tudi izobražence, s čimer je stranka vsaj načelno
sporočala želeno strukturo svoje socialne osnove. Pri tem je treba poudariti, da so
v Sloveniji poleg socialnodemokratskih organizacij obstajale tudi posebne kmečke
organizacije (Kmetsko-delavska zveza – KDZ), ki so istočasno bile strankine,
sindikalne in gospodarske organizacije ter so bile del socialističnega gibanja,
vendar so imele kratko življenjsko dobo.Programi
političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času
Kraljevine SHS (1918-1929)
(Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1998), 112-15, dok. 28. »Statut
Socijalističke partije Jugoslavije,« Naprej, 28. 12.
1921, 1. »Strankin zbor,« Naprej, 29. 12. 1921, 1.
Milenković, Socijalistička partija Jugoslavije, 96-98.
Enotna socialistična stranka za vso kraljevino ni prinesla utrditve socialistov niti
na državni niti na slovenski ravni, ampak nasprotno. Različni pogledi na odnos do
osrednjega vodstva SSJ in statuta, nekatera nesoglasja taktičnega značaja glede
vodenja političnega boja, nerešeno vprašanje plačevanja strankarske članarine pa
tudi osebna nasprotovanja so pripeljali do razhajanj. Pokrajinsko načelstvo SSJ za
Slovenijo je nekatere člane celo izključilo iz stranke. Širše značilne politične in
organizacijske delitve znotraj posameznih političnih strank v dvajsetih letih so v
letih 1922–1923 tako zajele tudi pokrajinsko organizacijo SSJ za Slovenijo in pod
vprašaj postavile celo obstanek same stranke. Posledično je njen vpliv začel
slabeti, poleg tega sta se iz stranke že leta 1921 umaknila dotlej najbolj vidna
predstavnika Anton Kristan in Albin Prepeluh, uveljavljati pa sta se začela predvsem
dr. Milan Korun in Zvonimir Bernot. Stranka je zadržala najmočnejše položaje med
industrijskim delavstvom in železničarji v Mariboru in Mežiški dolini, drugod pa je
njen vpliv zelo padel. Zaradi nesoglasij se je junija 1922 od pokrajinske
organizacije SSJ odcepila ljubljanska krajevna organizacija z glasilom Zarja (zarjani), vodil jo je Ljudevit Perič, v skupini je bil
npr. tudi dr. Celestin Jelenc. Zatem sta se odcepili še mariborska okrožna
organizacija, ki jo je vodil Milan Korun, njeni glasili sta bili Enakost (1920–1923) ter Volksstimme, in pa
ljubljanska oblastna organizacija SSJ z glasilom Rdeči
prapor. Uradno vodstvo SSJ v Sloveniji je vodil Zvonimir Bernot z listom Naprej. Volitve v narodno skupščino 18. marca 1923 so
socialisti dočakali razdeljeni v štiri skupine in pričakovano ostali brez
poslanskega mandata, čeprav so imeli možnost, da ob složnem nastopu osvojijo dva
mandata. Ker je SSJ nazadovala tudi na državni ravni, saj je leta 1923 osvojila le
dva mandata, je bil marksistični tabor v narodni skupščini prisoten le še simbolno,
na volitvah 8. februarja 1925 pa ni osvojila sploh nobenega mandata. Po več
neuspešnih poskusih so se 12. avgusta 1923 na izrednem kongresu v Celju razcepljene
socialistične skupine z izjemo Bernotove ponovno združile in oblikovale novo
pokrajinsko organizacijo SSJ za Slovenijo s sedežem v Celju in štirimi okrožnimi
odbori (Maribor, Celje, Mežica, Ljubljana). V strankino načelstvo so bili izvoljeni
Josip Petejan, Franjo Koren, K. Felicijan in I. Straus, v nadzornem odboru so bili
Milan Korun, Melhior Čobal in Franc Rozman, v širšem odboru pa še Filip Uratnik,
Karel Doberšek in M. Vrbanič. Strankino glasilo se je imenovalo Socialist (1923–1925), tega pa je leta 1926 nadomestila Delavska politika (1926–1941). Nova organizacija je postala sestavni del
jugoslovanske SSJ, Bernotova skupina z glasilom Naprej pa je
ohranjala slovensko socialdemokratsko kontinuiteto, vendar so bili njeni položaji
oslabljeni. Leta 1926 je SSJ skladno z upravno razdelitvijo Slovenije na oblasti
svojo organizacijo razdelila na ljubljansko in mariborsko oblast pod skupnim
pokrajinskim vodstvom. V pokrajinski odbor so bili takrat ali malo kasneje mdr.
vključeni Viktor Grčar, Jurij Arh, Ivan Krušič, Andrej Bahun, Josip Ošlak, Viktor
Eržen, Franjo Koren, Valentin Komavli.Oris zgodovine
Slovencev, 380. Balkovec, »Vsi na noge, vsi na
plan, da bo zmaga čim sijajnejša,« 166. Milenković, Socijalistička partija Jugoslavije, 125, 135-39, 142-45, 163-67, 170,
172-74,
177-82,
194-200,
214, 324, 389. Jurij Perovšek, »Notranje cepitve med slovenskimi
socialisti,« v: Slovenska kronika XX. stoletja.
1900–1941, ur. Marjan Drnovšek, France Rozman in Peter Vodopivec
(Ljubljana: Nova revija, 1995), 275.Socijalistička partija Jugoslavije, 408.
Tako sta v Sloveniji od leta 1923 obstajali dve socialistični organizaciji, uradna
SSJ in Bernotova skupina, ki sta načelno sicer poudarjali potrebo po združitvi,
kajti razcepljenost socialističnega gibanja je temu škodovala politično in
organizacijsko. Dejansko pa sta vodili zelo oster medsebojni boj za ugled in
pristaše, poskusi združitve pa so vse do uvedbe kraljeve diktature ostali neuspešni.
Bernotova skupina je na kongresu v Trbovljah od 1. do 3. januarja 1926 sklenila, da
znova prevzame staro strankarsko ime Jugoslovanska socialnodemokratska stranka. V
načelstvo stranke so bili mdr. izvoljeni Bernot, Karel Kisovec, Anton Thaler, Alojz
Leskošek. Stranka je zagovarjala federalistični program in leta 1925 opustila za
socialistični tabor značilno unitaristično in centralistično usmeritev.Programi političnih strank, organizacij in združenj na
Slovenskem v času Kraljevine SHS, 132, 133, dok. 33. Mikuž, »Razvoj
slovenskih političnih strank 1918-1929,« 123. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, 343, 344.Naprej, potem je še nekaj
časa izhajala revija Socialdemokrat.
V razmerah, ko so socialiste hromili notranji spori, komuniste pa predvsem ilegalni
položaj, je v takratni slovenski politiki prišlo do zelo neobičajne in
idejnopolitično pomembne koalicije. Oktobra 1922 so Delavska zveza v imenu Slovenske
ljudske stranke, komunisti in socialistični zarjani sklenili sporazum o skupnem
nastopu na ljubljanskih občinskih volitvah 3. decembra 1922 in oblikovali Zvezo
delovnega ljudstva (ZDL). Sporazum je bil sklenjen na pobudo pokrajinskega komiteja
KSJ za Slovenijo, ki je deloval prek glasila Delavske novice
(1921–1924). ZDL je na volitvah prepričljivo zmagala, saj je dobila kar 35
odbornikov (16 krščanski socialisti, 10 komunisti, 9 zarjani), ostale stranke skupaj
pa le 14 (med temi je bil tudi en socialistični odbornik iz pokrajinske uprave SSJ –
Bernotova skupina), kar sodi med odmevne posege marksističnega tabora v politično
življenje zaradi osvojitve politične oblasti v glavnem mestu in preseženih ozkih
ideoloških ločnic. ZDL je na ljubljanskem magistratu vladala leto dni, župansko
mesto je pripadlo socialistu dr. Ljudevitu Periču. Delovati je prenehala decembra
1923, ko so iz nje izstopili komunisti, med katerimi je prevladala radikalna struja,
ki je nasprotovala povezovanju komunističnega delavstva z nekomunističnim.Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 11-12,
št. 1-2 (1971-1972): 202-04, 215. France Klopčič, Kritično o
slovenskem zgodovinopisju (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1977), 382, 383.
Razmisleki pokrajinskega vodstva KSJ o možnostih legalnega političnega delovanja
komunistov so namreč privedli celo do odločitve o zlitju komunističnih organizacij z
reformističnimi znotraj delavskega gibanja, pri čemer bi ilegalna in samostojna KSJ
postala nepotrebna. Tako so se komunisti, zbrani okoli Delavskih
novic, in ljubljanska krajevna frakcija SSJ (zarjani) 21. januarja 1923
združili v Socialistično stranko delovnega ljudstva (SSDL), kar je bilo v nasprotju
s takratno ideologijo in taktiko mednarodnega komunističnega gibanja. Predsednik je
postal eden od najvidnejših organizatorjev komunističnega gibanja v Sloveniji Ivan
Makuc, tajnik pa sekretar KSJ v Sloveniji Lovro Klemenčič. Novoustanovljena stranka
je na volitvah v narodno skupščino marca 1923 v Ljubljani in na Kranjskem nastopila
samostojno, na Štajerskem pa skupaj z mariborskimi socialisti. Njen nastop je bil
neuspešen, čez slab mesec pa je prenehala obstajati. Usmeritev v razpust samostojnih
komunističnih organizacij je namreč naletela na ostro obsodbo med komunisti drugod
po državi, ki so na konferenci v Beogradu 13. in 14. januarja 1923 ustanovili
legalno Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije (NDSJ), ustanovitev posebne SSDL pa
je obsodil tudi del slovenskih komunistov, kar je privedlo do ukinitve SSDL. Na
konferenci 15. aprila 1923 v Ljubljani je prevladala radikalna komunistična
usmeritev, ki je privolila le v takšno organiziranost legalne delavske stranke, ki
bo pod nespornim vodstvom KSJ. Sprejeta je bila odločitev o takojšnji vključitvi
SSDL v NDSJ, Delavske novice pa je zamenjal Glas svobode (1923–1924). Najvidnejša zagovornika povezovanja
komunističnega proletariata z nekomunističnim, Lovra Klemenčiča in Vladislava
Fabjančiča, so izključili iz KSJ. NDSJ v Sloveniji ni nikoli štela kaj več kot 500
članov, vendar je bila tesno povezana z neodvisnimi sindikati, kar je povečevalo
njen dejanski vpliv, za cilj pa si je postavila tudi povečanje dela na vasi in med
mladino. Med prvimi voditelji NDSJ so bili Ivan Makuc ter Jakob in Marcel Žorga, od
začetka maja 1924 do prepovedi stranke jo je vodil Milan Lemež.Prispevki za novejšo zgodovino
34, št. 2 (1994): 169. Mikuž, »Razvoj slovenskih političnih strank 1919-1929,« 116-18. Perovšek,
Programi političnih strank, organizacij in združenj na
Slovenskem v času Kraljevine SHS, 117-19, dok. 30 in 120-28, dok.
31. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, 283-92.
NDSJ je delovala le poldrugo leto, saj je vlada Pašić-Pribičević s t. i. malo Obznano
12. julija 1924 prepovedala vse organizacije, za katere je vedela ali domnevala, da
so pod komunističnim vplivom. Povod prepovedi je bil spopad med Orjuno in komunisti
1. julija 1924 v Trbovljah. KSJ je tako izgubila možnost legalnega strankarskega
delovanja in je v drugi polovici dvajsetih let politično delovala predvsem prek
legalnih glasil Delavsko-Kmetski List (1924–1926), po
katerega začetnicah so se komunisti imenovali tudi »dekalisti«, in Enotnost (1926–1929); slednja je že s svojim poimenovanjem izražala
politično usmeritev komunistov k ustvarjanju delavske enotnosti. Jeseni 1924 se je
skupina okrog Delavsko-Kmetskega Lista, ki je dejansko bila
napol legalna NDSJ, preimenovala v Delavsko kmetski republikanski blok (DKRB). Ta
blok oziroma skupina je v Sloveniji v letih 1925–1928 nastopala na parlamentarnih,
oblastnih in občinskih volitvah samostojno ali v povezavi z drugimi skupinami
razrednega delavskega gibanja, v programu pa je bila mdr. poudarjena zahteva
svobodnega političnega delovanja. KDRB si je za volitve februarja 1925, na katerih
je nastopil samostojno, prizadeval pridobiti čim več delavskih in kmetskih glasov,
vendar je zbral le dva odstotka glasov.Programi političnih
strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine
SHS, 120-28, dok. 31. Filipič, Poglavja iz
revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov, 1, 149, 150.
Mikuž, »Razvoj slovenskih političnih strank 1919-1929,« 119, 120. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, 310, 311.
Nakazano pestro dogajanje znotraj obeh polov marksističnega tabora se je poleg drugih
zaviralnih dejavnikov (programi, utemeljeni na ozkem razrednem stališču, ki so bili
nekonkurenčni programom večjih strank in so jim te prevzemale volivce, oblastni
pritisk na komuniste itd.) seveda neugodno odrazilo v prodornosti strank, ki jima je
podpora padala. To so pokazale že parlamentarne volitve marca 1923, ko liste
delavskih strank niso dosegle nobenega mandata, kljub delnemu povezovanju obeh smeri
marksističnega tabora v volilnem nastopu. Na teh volitvah so na skupni listi
nastopili komunisti, zarjani in mariborski socialisti, medtem ko so Bernotovi
socialisti nastopili samostojno. Tudi za parlamentarne volitve februarja 1925 se
socialistom ni uspelo dogovoriti za skupno listo. Uradna SSJ je nastopila posebej,
svojo listo pa je imela Bernotova skupina. Komunisti so nastopili pod imenom DKRB.
Nobena lista ni osvojila mandata.»Vsi na noge, vsi na plan,
da bo zmaga čim sijajnejša,« 124, 126, 128, 129, 167,
209.Socijalistička partija
Jugoslavije, 319, 320.Enotnost; čeprav omenjeni
politični povezavi ni uspelo osvojiti mandata, so komunisti z nastopom tudi na teh
volitvah potrdili svojo navzočnost v slovenskem političnem prostoru, volitve pa so
pokazale, da je marksističnemu taboru uspelo zbrati več kot deset odstotkov vseh
glasov.Oris zgodovine Slovencev, 360-64. Mikuž, »Razvoj
slovenskih političnih strank 1919-1920,« 134, 135. Balkovec, »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim
sijajnejša,« 127, 129, 167, 168. Milenković, Socijalistička partija Jugoslavije, 364-66, 371, 372, 377,
379.Delavska politika se je pritoževala nad nizko
razredno zavednostjo delavstva, ki je množično glasovalo za meščanske stranke, in ni
skrivala razočaranja nad tem, da delavci niso zmogli »postaviti sebe kot tretj[ega]
odločujoč[ega] faktor[ja] v državi«. Delavsko glasovanje za meščanske stranke je
namreč »obup nad samim seboj, kriza delavske zavednosti, to je glasni protest tudi
proti onim voditeljem v proletarskem gibanju, ki živijo samo od razkolov in
proletarskih fraz«.Delavska politika,
21. 9. 1927, 1. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem.
Od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije
(1868-1945) (Maribor: Obzorja, 1989),
47.
Tudi za volitve v oblastne skupščine 23. januarja 1927 je med komunisti in socialisti
prišlo do volilnih povezav. Takrat so se SSJ, zedinjaši in komunisti povezali v
volilno koalicijo Zveza delavskih list. Na teh volitvah so socialisti dosegli štiri
mandate – enega v ljubljanski in tri v mariborski oblastni skupščini; v slednji je
bil med izvoljenimi Josip Petejan, ki je po izvolitvi za poslanca narodne skupščine
septembra 1927 odstopil in ga je nasledil komunist Andrej Čanžek.Slovenski parlamentarizem 1927–1929 (Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000), 82-107, 108, 475, 477,
478.
Za vse volitve je značilno, da so med volivci delavskih list prevladovali
industrijski delavci. Tako je večje število glasov za stranke marksističnega tabora
opazno na Jesenicah, v Zasavju, Ljubljani, Mariboru, Guštanju (Ravne na Koroškem) in
še nekaterih krajih z industrijskimi obrati.»Vsi na noge, vsi na
plan, da bo zmaga čim sijajnejša,« 225.
Značilno je tudi, da je ob upadanju števila volivcev delavskih strank zaradi
različnih vzrokov že v začetku dvajsetih let v primerjavi z letom 1920 občutno padlo
tudi število strankarsko organiziranih članov v marksističnem taboru. Kot je že bilo
omenjeno, je v fazi idejnopolitičnega in organizacijskega razločevanja leta 1920
JSDS štela okoli 23.000 članov, komunistična stranka pa okoli 12.000. V začetku leta
1923 je bilo v pokrajinski organizaciji SSJ (brez zarjanov) 65 socialističnih
organizacij s 3403 člani. Bernotova skupina je konec leta 1923 štela 878 članov v 31
organizacijah, avgusta 1924 pa se število njenih članov ocenjuje na 1107. V
pokrajinski organizaciji SSJ je septembra 1924 delovalo 25 organizacij s 1400 člani,
tudi konec leta 1925 se število članov ocenjuje med 1300 in 1400. V naslednjih letih
se število ni bistveno spreminjalo oziroma je SSJ številčno ostajala stabilna, saj
je konec leta 1928 štela okoli 1500 članov.Socijalistička
partija Jugoslavije, 182, 231, 234, 283, 418.
Vzroki drastičnega padca števila članov v komunistični stranki so bili specifični in
so temeljili v prepovedi stranke ter njeni potisnjenosti v ilegalo, zaradi česar je
stranka zašla v hudo organizacijsko krizo. Julija 1923 je štela 72 organiziranih
članov, aprila 1924 pa le 57 članov KSJ in okoli 450 članov NDSJ. Vendar številčno
stanje ne odraža dejanskega števila komunistov in vplivnosti stranke; ne nazadnje ji
je poleti 1923 uspelo spodbuditi široko stavkovno gibanje med rudarji.Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih
komunistov, 1, 80, 129, 164.
Za vodstveno jedro komunistične stranke je značilno, da se je njegova kadrovska
sestava pogosto spreminjala predvsem zaradi oblastnega pritiska oziroma aretacij in
izrečenih zapornih kazni, umika posameznih članov v tujino zaradi kompromitiranosti,
zaradi odhoda na šolanje v Sovjetsko zvezo ali prevzemanja drugih nalog, izključitve
posameznikov iz stranke ali odvrnitve od nje. Vsaj od jeseni 1920 je bil sekretar
pokrajinskega strankinega sveta za Slovenijo Lovro Klemenčič, ki ga je kmalu
nasledil Ernest Bartulović, jeseni 1921 pa je vodenje stranke spet prevzel
Klemenčič. Člani sekretariata so bili Marcel Žorga, Ludvik Vencajz (po komunističnih
atentatih se je stranki odpovedal), Rajko Osterc, France Perdan, Štefan Weiss in
Ante Šuntajs. V vodstvu stranke se takrat ali malo kasneje navajajo še Milan Lemež,
Josip Pokovec, Aleksander Kobler in drugi. Člani centralnega strankinega sveta so
bili Lovro Klemenčič, Ivan Makuc, Vladislav Fabjančič, Viktor Koleša in Jakob Žorga.
Po izključitvi Klemenčiča iz stranke leta 1923 je pokrajinski sekretar postal Jakob
Žorga, v vodstvo centralnega strankinega sveta KSJ pa je bil takrat izvoljen inž.
Dragotin Gustinčič. Leta 1923 so bili v pokrajinsko vodstvo vključeni Albert Hlebec,
Franc Wankmüller, Ciril Razboršek, verjetno Točka Čeč in še kdo. Leta 1924 je
sekretar postal Ciril Štukelj in v pokrajinsko vodstvo so pritegnili Lovra Kuharja.
Sredi dvajsetih let je sekretar postal Aleksander Kobler, za njim pa Gustinčič.
Zaradi aretacij in drugih vzrokov sta jeseni 1928 v pokrajinskem sekretariatu
delovala samo Gustinčič (ki pa je bil tudi kmalu aretiran, a izpuščen) in
Wankmüller, zato so takrat vključili Dušana Kermavnerja, ki je prevzel tudi
poslovanje pokrajinskega sekretariata. Konec leta 1928 so bili na pokrajinski
konferenci v pokrajinski komite izvoljeni Jakob Žorga kot sekretar, Gustinčič,
France Klopčič, Ivan Zver, Josip Šenica, Alojz Kusold, Lazar Nešić ter kot zastopnik
komunistične mladine (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) Vinko Preželj
ali Maks Strmecki.Desetletja preizkušenj. Spomini
(Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980), 345, 391.
Uvedba kraljeve diktature 6. januarja 1929 je z razpustom in prepovedjo političnih
strank prizadela komunistično in socialistično stranko. Formalni položaj
komunistične stranke, ki je uvedbo diktature napovedovala že prej, se sicer ni
spremenil, ker je bila stranka že prepovedana in se je v preteklih letih prilagodila
ilegalnemu delovanju, pomenila pa je zarezo v odnosu oblasti do komunistov, saj je z
nastopom diktature nastopilo obdobje najhujše represije nad komunisti, zlasti njim
pa je bilo namenjeno takrat ustanovljeno državno sodišče za zaščito države,
pristojno za politične sodne procese in pooblaščeno razsojati brez pravice do
pritožbe.Zgodovina Zveze komunistov
Jugoslavije, 105.
Kot posebno obliko vpetosti v javno življenje še v času čiste diktature je treba
omeniti vzpostavitev banskega sveta Dravske banovine, ki ga je julija 1930 imenoval
notranji minister. Njegova začetna sestava je namreč odražala politično pluralnost
članov, čeprav je treba poudariti, da svet ni bil sestavljen po strankarskem ključu.
Vendar so bili v njem zastopani predstavniki vseh idejnopolitičnih taborov, torej
tudi marksističen razen komunistov. Marksistični tabor je imel enega člana, in sicer
je mesto Maribor zastopal pomemben član bivše SSJ za Slovenijo, vodja borze dela in
podžupan v Mariboru Rudolf Golouh. Omeniti pa velja še publicista Albina Prepeluha
kot nekdanjega vidnega člana JSDS, kasneje pa mdr. podpredsednika avtonomistične
Slovenske kmetske stranke, ki je bil v banskem svetu predstavnik Ljubljane.Banski svet Dravske banovine 1930-1935 (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut
Filozofske fakultete, 2006), 51, 323, 325.
Čeprav je bila SSJ z uvedbo diktature razpuščena, so socialisti ohranili strankin
aparat in privržence. Delovali so v krogu naročnikov mariborske Delavske politike, ohranjali so prejšnje močne položaje na sindikalnem
področju v okviru Strokovne komisije za Slovenijo, ki je med sindikalnimi
organizacijami združevala najvišje število organiziranega delavstva in je izdajala
glasilo Delavec. Posledično so socialisti imeli pomembno
vlogo v Delavski zbornici; na volitvah v skupščino Delavske zbornice leta 1933 so v
delavski skupini dobili največ glasov (18.848) in osvojili 23 mandatov, medtem ko je
liberalna Narodno strokovna zveza osvojila 15 mandatov, krščanskosocialistična
Jugoslovanska strokovna zveza pa 12.Prispevki za zgodovino
sindikalnega gibanja na Slovenskem, 55.Oris zgodovine
Slovencev, 416-19, 471-78.Delavec, 10. 1.
1929, 1. Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda
(Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977), 183.
Po razglasitvi oktroirane ustave septembra 1931 so socialisti proti koncu leta 1933
začeli priprave za obnovitev socialistične stranke. Ob podpori Socialistične
delavske internacionale so februarja 1934 v Beogradu obnovili stranko z imenom
Socialno demokratična stranka Jugoslavije, ki je na kongresu napovedala: »Po petih
letih neprostovoljnega mrtvila se vrača razredno zavedno delavstvo ponovno v areno
političnega udejstvovanja«, začenja se »nova doba dela in boja za zmago
socialnodemokratičnega programa v državi, za politično, gospodarsko in socialno
enakopravnost vsega delovnega ljudstva v mestih in na deželi, za uresničenje
socializma«. Josip Petejan je na omenjenem kongresu poudaril, da so meščanske
stranke v svoji zaslepljenosti vodile medsebojno borbo, ki se je končala z
ukinitvijo ustavnih pravic, s 6. januarjem 1929 pa je nastopila doba »političnega
mraka«. Na kongresu sprejeti strankin statut je poleg strankine centrale predvideval
še pokrajinske, okrožne in krajevne organizacije. V izvršni odbor stranke so bili iz
Slovenije izvoljeni Josip Petejan, Viktor Eržen, Lojze Sedej in Jakob
Klenovšek.Delavska politika, 7. 2. 1934, 1, 2.
Čeprav notranje ministrstvo ni dovolilo obnove socialistične stranke,Delavska
politika, 21. 3. 1934, 1.Delavska politika, 20. 4. 1935, 1. »Mi smo edino pravo ljudsko
socialno gibanje,« Delavska politika, 20. 4. 1935,
2.Delavska politika, 24. 4.
1935, 1.Delavska politika, 10. 7. 1935,
1.Ljudski
glas (1935–1941), ki je poleg delavske obravnaval tudi problematiko kmetov
in obrtnikov, ter tako skušali širiti vpliv zunaj delavskih vrst.Ljudski glas, 1. 9. 1935, 3.Delavska politika, 2. 10.
1937, 1. »Ob sodelovanju z demokratičnimi skupinami bomo pokazali svojo
moč,« Delavska politika, 13. 10. 1937, 1.
Na parlamentarnih volitvah 11. decembra 1938 so socialisti kandidirali na Mačkovi
opozicijski listi in se nerazumno povezali s politično propadlo Jugoslovansko
nacionalno stranko.»Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim
sijajnejša,« 124, 168.Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji. Od leta
1935 do 1941 (Ljubljana: Borec, 1978), 170, 171. Delavska politika, 19.
9. 1939, 2.Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na
Slovenskem, 64, 80.
Na drugi strani je KSJ z uvedbo kraljeve diktature zaradi silovitega oblastnega
pritiska zašla v največjo krizo. Izgubila je večino možnosti legalnega delovanja,
številne strankine organizacije po vsej državi so bile razkrite – kar je stranko,
utemeljeno na izraziti centralistični podlagi, še dodatno ohromilo, kontinuiteta
pokrajinskih vodstev je bila prekinjena, ker so bili njihovi člani aretirani ali so
se umaknili v tujino, v Sloveniji je zabeležen tudi primer samomora v zaporu (Ivan
Zver). KSJ v Sloveniji je delila usodo z organizacijami drugod po državi, vendar s
to razliko, da je bila komunistična dejavnost prekinjena nekoliko kasneje kot drugod
v Jugoslaviji, organizacija pa se je nato začela relativno kmalu obnavljati. Vendar
je v času množičnih aretacij spomladi 1930 »nastopila doba, za katero moremo trditi,
da stranke ni bilo«, oziroma je bila stranka »uničena do tal«, kakor je razmere
ocenil Boris Kidrič na goričanski konferenci jeseni 1934.Zbrana dela, 1. knjiga, ur. France Filipič (Ljubljana: Državna
založba Slovenije in Komunist, 1987), 14.Rdeči prapor (1932–1934), Rdeči
signali (1932–1934), Celica (1933–1934), Mladina (1933), Delavski obzornik
(1935–1936). Marksistični misli sta odpirali prostor tudi reviji Književnost (1932–1935) in Sodobnost
(1933–1941).Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih
komunistov 1919-1939, 2. knjiga (Ljubljana:
Borec, 1981), 37, 108, 109, 110, 111, 135. Kidrič, Zbrana
dela, 1, 13-37.
Zaradi izrednih razmer, v kakršnih je delovala komunistična stranka, je v njenem
vodstvu prihajalo do pogostih sprememb. V fazi njenega obnavljanja naj bi stranko
začasno vodil Boris Kidrič ali morda Janez Perenič, od 1933 in delno 1934 Miha
Marinko, od goričanske konference do odhoda na šolanje v Moskvo leta 1935 Ivan
Maček, zatem Jože Marn in od leta 1936 Mirko Košir, pri čemer je bila zaradi
aretacij v letih 1935 in 1936 stranka tako rekoč obglavljena. Med vodilnimi
komunisti pred ustanovitvijo slovenske komunistične stranke aprila 1937 so v vodstvu
delovali še Edvard Kardelj, Vilibald Konte, Jože Brilej, Karel Luter, Tone
Šušteršič, Tone Tomšič, France Hočevar, Otokar Franko, dr. Joža Vilfan, Jakob Žorga,
inž. Stane Krašovec, Tone Ranzinger. Slovenski predstavniki v centralnem komiteju
KSJ so bili Franc Leskošek, Miha Marinko, Lovro Kuhar, Karel Hudomal.Med politiko in zgodovino. Življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja
(1903–1975), ur. Aleksander Žižek in Jurij Perovšek (Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Zveza zgodovinskih društev
Slovenije, 2005), 116-19. Filipič, Poglavja iz
revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov, 2, 110, 111, 121,
123, 135, 149, 150, 155, 161, 173, 174, 182. France Filipič, Ob razpotjih zgodovine (Maribor: Obzorja, 1994),
67-82. Miha
Marinko, Moji spomini (Ljubljana: Mladinska knjiga,
1971), 86, 90, 91, 101-120, 138, 141-156. Ivan Maček - Matija, Spomini (Zagreb in Ljubljana: Globus in Delo, 1981),
39, 41-43, 48,
57, 58.Zbrana dela, 2.
knjiga, ur. Janko Liška et al. (Ljubljana: Komunist in Borec,
1978), 31.
Opaznejši prelom v metodah delovanja komunistov, s katerimi je stranka želela
premagati družbeno izoliranost in se usmeriti k množičnemu delu, se je nakazal v
letu 1933 s poskusom uveljavljanja taktike enotne fronte z delavci ne glede na
njihovo politično pripadnost v okviru legalnih sindikatov. Kmeta in srednji
meščanski sloj je KSJ skušala pridobiti z opozarjanjem na nerešeno nacionalno
vprašanje in socialno neenakopravnost. Izoliranost je želela preseči tudi z udeležbo
na volitvah v Delavsko zbornico ter organiziranjem stavkovnega gibanja sredi
tridesetih let. Privržence med obubožanim kmečkim prebivalstvom je skušala pridobiti
s posebnim glasilom Ljudska pravica (1934–1936) in z
ustanovitvijo kmečke komisije pri pokrajinskem komiteju KSJ.Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov, 2,
105, 110, 125, 126, 132, 150, 151, 168, 169, 177, 178.
Ljudskofrontna usmeritev po 7. kongresu Kominterne (julij–avgust 1935) je za
komunistične stranke pomenila postopno preusmerjanje komunistične politike od čiste
razredne v narodnoobrambno, s tem v opuščanje sektaštva in širjenje možnosti
delovanja. Okoli Ljudske pravice kot začetnega jedra
nastajajoče ljudske fronte so se komunistični stranki v letih 1935–1938 približevale
ter nato od nje tudi oddaljevale različne skupine in organizacije, pri čemer sta
bili najmočnejši in najpomembnejši skupini Kmečko-delavsko gibanje in krščanski
socialisti, medtem ko so se socialisti, ki so se jeseni 1935 s komunisti celo
pogovarjali o ustanovitvi Enotne delavske stranke, kmalu oddaljili in nameravali
ustanoviti lastno stranko Socialistična zveza delovnega ljudstva.Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto,
136-40,
146–148. Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji,
9-41, 51-67.
Kmečko-delavsko gibanje je bilo na zborovanju delegatov 3. 9. 1939 v Celju
preimenovano v Zvezo delovnega ljudstva Slovenije z vodilno vlogo delavstva in
komunistične stranke. Po prvotnem načrtu naj bi se zveza preoblikovala v stranko,
kar se ni zgodilo. Zaradi notranjih razhajanj je ZDLS ostala »le poskus zakonite
politične stranke nezakonite komunistične partije«, v katero so se posamezniki
vključevali samostojno, in ne kot predstavniki političnih skupin. ZDLS je pri drugih
političnih subjektih veljala za komunistično, kar je skupaj z opustitvijo
ljudskofrontne politike v Kominterni in posledično tudi v KSJ precej zmanjšalo
število njenih članov.Pot krščanskih socialistov v
Osvobodilno fronto, 187, 188. Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, 121-39, 143-92. Filipič, Ob razpotjih zgodovine, 225-37.
Upoštevanje nacionalnega vprašanja, ki ga je KSJ začela pojmovati kot pomembno
mobilizacijsko in taktično sredstvo, je na osnovi sklepa Kominterne o ustanovitvi
nacionalnih partij v okviru KSJ, torej tudi komunistične stranke v Sloveniji, dobilo
potrditev v sklepu 4. državne konference KSJ 24. in 25. decembra 1934 v Ljubljani,
ki pa je bil v Sloveniji uresničen šele leta 1937. Cilj takšne reorganizacije je bil
zagotoviti čim bolj uspešno nastopanje komunističnih strank zatiranih narodov, ki
naj bi bile kot nacionalne stranke protiutež drugim nacionalnim strankam. Toda
notranja organizacijska struktura KSJ se z ustanovitvijo nacionalnih strank ni v
ničemer spremenila, zato je za stranko jugoslovanskih komunistov še naprej veljala
stroga utemeljenost na enotnosti in centralizmu.Zbrana dela,
1. knjiga, ur. France Filipič et al. (Ljubljana: Državna založba
Slovenije, 1989), 289-313, dok. 28. Pijade, Istorijski
arhiv Komunističke partije Jugoslavije, II, 230, 23. Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih
komunistov, 2, 137-40, 196-201. Franček Brglez, ur., Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS.
Razprave in dokumenti (Ljubljana: Komunist, 1977), 253-56, 268-72.
Na ustanovnem kongresu Komunistične stranke Slovenije (KSS) v noči s 17. na 18. april
1937 na Čebinah so sprejeli ljudskofrontno utemeljen Manifest slovenskemu narodu in
izvolili centralni komite (odbor) KSS. Sekretar je postal Franc Leskošek (na tem
položaju je ostal vse do konca leta 1945), v centralni komite KSS pa so bili
izvoljeni Miha Marinko, Pepca Maček, Vencelj Perko, Ignac Tratar, Jože Butinar, Jože
Mihelčič, Edvard Kardelj in Mirko Košir (pet delavcev, dva izobraženca, en obrtnik,
en kmet). Še v letu 1937 je bil v centralni komite kooptiran Tone Tomšič, ki je
prevzel posle organizacijskega sekretarja. Stranka je v času kongresa imela okoli
250 članov (marca 1937 evidentiranih 198).Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov, 2,
198, 200, 230.Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje
1941-1943 (Ljubljana: Inštitut za novejšo
zgodovino, 2007), 79, 80.
Med glasili v drugi polovici tridesetih let, ki pa so izhajala neredno ali časovno
omejeno, velja omeniti Ljudsko pravico (1934–1936, nekaj
številk v letu 1939), Delavski list (1937), Glas delavca (1937–1938), Slovenskega poročevalca
(1938), pomembno pa je bilo tudi osrednje glasilo jugoslovanskih komunistov Proleter (1929–1942).
Svojo prisotnost so komunisti mdr. hoteli potrjevati z udeležbo na parlamentarnih
volitvah v narodno skupščino 5. maja 1935, ko so prvič po mnogih letih imeli možnost
stopiti iz globoke ilegale in se vsaj delno prikriti v skupnem nastopanju z
legalnimi političnimi skupinami ter širiti svoja politična stališča. Skladno z
ljudskofrontno usmeritvijo so na teh volitvah delno podprli kandidate Mačkove
Združene opozicije in si prizadevali, da bi še isto leto ustanovili Enotno delavsko
stranko, delno pa so volitve abstinirali zaradi nasprotujočih si navodil.Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, 122.
Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji,
57.»Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim
sijajnejša,« 130, 162, 163, 167, 168.
Od sredine tridesetih let je komunistična stranka na Slovenskem kljub pogostim
policijskim vdorom delovala neprekinjeno, toda o neprekinjeni številčni rasti je
mogoče govoriti šele od ustanovitve KSS leta 1937. V obdobju priprav na ustanovni
kongres je stranka na Slovenskem še vedno štela le okoli 250 članov. Čez tri leta, v
času tretje konference KSS junija 1940 na Vinjah, je število znašalo 650, v času
pete državne konference KSJ oktobra isto leto pa že čez 800 ali morda okoli 900,
organizacije pa je povezovalo že 14 okrožnih komitejev. To kaže na pospešena
prizadevanja vodstva za organizacijsko okrepitev stranke, ki so se nadaljevala tudi
v naslednjih mesecih, tako da številčno stanje KSS ob okupaciji Jugoslavije aprila
1941 ocenjujemo na okoli 1250 članov.Komunistična partija
Slovenije in revolucionarno gibanje, 29, 30. Pero Damjanović et
al., ur., Peta zemaljska konferencija KPJ (19.-23. oktober 1940). Izvori za istoriju SKJ (Beograd:
Komunist, 1980), 19, 26, 33, dok. 1.
II. kongres Komunistične partije Slovenije: Ljubljana od 11. do 15. novembra 1948 (Ljubljana:
Cankarjeva založba, 1949), 303, 304.Peta zemaljska konferencija KPJ, 264-66, 558-60, 572.
Ob tem pa je KSS doživljala tudi z različnimi vzroki pogojene notranje krize in
osebne spore. Odtujenost in nekonspirativnost vodstva v tujini ter odlašanje z
uresničitvijo sklepa o ustanovitvi nacionalnih komunističnih strank so leta 1936
povzročili krizo v odnosih med delom vodstva slovenske organizacije in
jugoslovanskim vodstvom v tujini. Takratni sekretar pokrajinske organizacije v
Sloveniji Mirko Košir je Kominterni predlagal ustanovitev samostojnih nacionalnih
komunističnih strank v Jugoslaviji, ki bi bile neposredno vezane na Kominterno,
centralni komite KSJ pa bi bil le še koordinator med njimi. Košir je bil zaradi
domnevnega separatizma nato razrešen z vodilnega položaja, kasneje pa tudi izključen
iz stranke. Po opustitvi ljudskofrontne politike in nastopu druge svetovne vojne na
evropskih tleh je nastopilo obdobje dokončne boljševizacije partije, za katero so
bile značilne notranje čistke in nespravljiv odnos do samostojno misleče inteligence
(izključitev Angele Vode, ki je obsojala sovjetski imperializem in stalinistične
procese; obračun s skupino vidnejših komunistov sredi leta 1940, ki so se zavzemali
za sodelovanje z levim socialdemokratskim krilom – iz KSS so izključili Dušana
Kermavnerja, Jule Gabrovšek je verjetno naredil samomor itd.)Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol
stoletja. Zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24.
maja 1991 v Ljubljani (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in
umetnosti, 1991), 53, 54. Angela Vode, Skriti spomin,
ur. Alenka Puhar (Ljubljana: Nova revija, 2004), 34-50.
In the time of the Austro-Hungarian Monarchy and the First Yugoslavia, the Marxist ideological-political camp ranked below the Catholic and the Liberal camps in terms of power and influence. Its social basis mostly consisted of the industrial proletariat. However, the restrictive class‑oriented viewpoint prevented the Marxist camp from gaining possible allies and potential party members, especially among the peasant population.
The Yugoslav Social-Democratic Party as the first political representative was established in 1896. It was supposed to operate among the South-Slavic population throughout all of the provinces in the Austrian half of the Monarchy, though in practice it remained a Slovenian party. It was an organic yet autonomous part of the Austrian Social-Democratic Party. Its membership fluctuated considerably (it had 4100 members in 1905, and 7603 in 1906). At the 1907 National Assembly elections it gathered 10 % of votes in the Slovenian ethnic space, while in 1911 it received 11 %, especially in the industrial and mining areas. However, it remained without its representative in the National Assembly as well as in the Provincial Assemblies.
In 1920 the radicalised situation after World War I and the revolutionary developments throughout Europe led to the division of the Yugoslav Social-Democratic Party into its reformist and radical parts. The minority (12,000 members) joined the Communist Party, established in April 1920, while the majority (23,000 members) remained in the framework of the Yugoslav Social-Democratic Party, for the time being. The communists subsequently joined the centralised party of the Yugoslav communists (the Communist Party of Yugoslavia), while the Yugoslav Social-Democratic Party joined the Socialist Party of Yugoslavia. At the 1920 Constitutional Assembly elections, the communists and the social democrats received almost 29 % of votes (12 seats), but they would never again be able to repeat such a result. Subsequently the Marxist camp parties achieved the election of only a single socialist MP at the 1927 parliamentary elections, while no socialists were elected during the 1930s. Their own weakness forced both parties to establish mutual or wider connections at the elections.
The Communist Party was significantly impeded by the State Protection Act of August 1921, which banned the Communist Party of Yugoslavia and thus excluded it from the public life for the entire duration of the First Yugoslavia. Afterwards the Communist Party kept operating illegally, though the pressure of the authorities decimated its ranks. In its attempts to overcome its illegal position, in the 1920s the communists established several parties under other names (the Socialist Party of Working People, the Independent Workers' Party of Yugoslavia) and took part in all of the parliamentary elections in the 1920s under different names (the Republican Workers-Peasants Bloc, the Workers' List Union). We should especially underline its successful run at the municipal elections in Ljubljana in December 1922, within the Alliance of Working People. The Communist Party had but a few organised members (57 in April 1924, while in October 1928 it had 196 members, 36 candidates for membership, and 95 members of the Communist Youth).
The influence of the Socialist Party of Yugoslavia started weakening as well, as many of its members became passive. The party was also beset by conflicts between its internal fractions, resulting in its division into four groups in 1922 and 1923. In August 1923 the groups once again merged into the Socialist Party of Yugoslavia, with the exception of Bernot's group, which adopted the old party name – the Yugoslav Social-Democratic Party – in 1926. In 1923 the Socialist Party of Yugoslavia had around 3400 members, and in 1928 approximately 1500.
With the introduction of the King's Dictatorship on 6 January 1929, political parties were dissolved and banned, which adversely affected the Communist as well as the Socialist Party. The formal position of the Communist Party did not change, as it had already been prohibited. However, the attitude of the authorities towards the communists worsened: with the onset of the dictatorship, the period of the worst repression against the communists began, and in 1930 and 1931 the Communist Party was torn apart. Also after the restoration between 1932 and 1934 it still often suffered due to arrests, yet it managed to gradually expand its influence by emphasising the unsolved national and social issues as well as the threat of fascism. The Communist Party attempted to confirm its dedication to the benefit of the nation in 1937, by establishing the Communist Party of Slovenia as a national party, although in fact it remained closely integrated into the centralised Communist Party of Yugoslavia. Since then it kept strengthening, also in terms of its membership: in April 1941, when Yugoslavia was occupied, it consisted of approximately 1250 members. With the final Boshevisation, the Party developed into a monolithic and disciplined organism, ready to face the challenges posed by the occupation.
For the socialists the abolishment of the Socialist Party resulted in a significant change of the circumstances of their activities, yet they still had numerous possibilities at their disposal to preserve their influence among the workers (the socialist trade union Expert Commission, the Chamber of Labour, labour confidants, the publishing of legal gazettes). However, toward the end of the period under consideration, the conditions worsened due to the measures taken by the authorities and aimed against the class-conscious workers. As of the middle of the 1930s, the socialists often endeavoured to restore their party, but were unsuccessful.