No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Prispevek se osredotoča na problem prostorske stiske ljubljanske gluhonemnice v obdobju med obema vojnama. Zavod, ki je ob današnji Zaloški cesti odprl vrata leta 1900, je bil grajen le za 50–60 otrok. Postopoma se je to število večalo in v šolskem letu 1939/40 doseglo že 136 otrok. Gluhonemnica je morala vsako leto zavrniti več kot polovico prijavljenih otrok, za težje učljive gluhoneme otroke pa sploh ni bilo prostora. Ti so ostajali v breme občin in staršev. Ta položaj je spodbudil ljubljansko gluhonemnico k intenzivnim prizadevanjem za razširitev zavoda. O problemu gluhonemnice so razpravljali na sejah ljubljanskega oblastnega odbora in banskega sveta ob obravnavi vsakoletnih proračunov. Rešitev so našli šele na pragu druge svetovne vojne. Zaradi okupacije Slovenije je niso izpeljali v praksi.
Ključne besede: gluhonemnica, gluhonemi, otroci, razširitev,
obdobje med obema vojnama
The following contribution focuses on the issue of limited
spatial capacities of the deaf-mute institute in Ljubljana in the interwar
period. The institute opened its door in 1900 on what is today the Zaloška
cesta street and was intended for only 50 to 60 children. The numbers
gradually grew and in the school year 1939/40 already increased to 136
children. The deaf-mute institute had to reject more than a half of the
enrolled children each year. Meanwhile, the capacities for the deaf-mute
children with more severe learning difficulties were completely
non-existent. Therefore the care for those children depended on the
municipalities and their parents. This situation motivated the deaf-mute
institute of Ljubljana to engage in intensive efforts for the expansion of
the institute. The issue of the deaf-mute institute was regularly included
in the annual budgetary considerations at the meetings of the Ljubljana
Administrative Unit Committee and the Ban's Council. The issue was not
resolved until the very brink of World War II, yet failed to be implemented
in practice due to the occupation of Slovenia.
Keywords: deaf-mute institute, deaf-mute people, children,
expansion, interwar period
V Avstriji je bil prvi zavod za gluhoneme ustanovljen na Dunaju leta 1779. Pod
vplivom dunajskega zavoda so bili v Avstriji ustanovljeni še drugi tovrstni
zavodi, na primer leta 1812 v Linzu, leta 1832 v Gradcu, leta 1846 v
Celovcu.Kronika 18, št. 3 (1970): 153.Štirideset let
gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940, ur. Rudolf Dostal in Drago
Supančič (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 9, 10.
Stavba nekdanje gluhonemnice se danes nahaja nasproti Univerzitetnega
kliničnega centra Ljubljana na Zaloški cesti. Danes je v njenih prostorih
stavba B Onkološkega inštituta (op. avtorice).Strokovna revija ISIS 3 (2012):
43, 44.
Ljubljanska gluhonemnica pa ni bila prvi slovenski zavod za gluhoneme. Kanonik
Valentin Stanič je leta 1840 ustanovil gluhonemnico v Gorici, ki je bila prvi
slovenski zavod za gluhoneme. Ljubljanska gluhonemnica tudi ni bila prvi
tovrstni zavod na Kranjskem. V zavodu Ubogih šolskih sester de Notre Dame v
Šmihelu pri Novem mestu je bila na pobudo župnika Antona Peterlina leta 1886
ustanovljena šola za gluhonema dekleta. Prvo leto je bilo v šolo sprejetih sedem
deklic, vsako nadaljnje leto se je število gojenk povečevalo. Od leta 1899 je
bilo v zavodu več kot 30 gojenk iz različnih delov Kranjske. Šolo je izdatno
podpirala deželna vlada iz ustanovnih sredstev za gluhoneme.Socialno delo 45, št. 3/5
(2006): 161, 162.
Delo v gluhonemnici je prekinila prva svetovna vojna v letih 1914–1918. V stavbi
zavoda se je sprva nastanila vojska, nato vojaška bolnišnica. V zavodu se je
takrat šolalo le 12–14 gojencev višjih razredov, vsi drugi so vso vojno ostali
doma brez pouka.Zgodovina otroštva,
ur. Aida Škoro Babić et al. (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev
Slovenije, 2012), 386.
Ljubljansko gluhonemnico je po koncu prve svetovne vojne sprva vzdrževalo
poverjeništvo za socialno skrbstvo v okviru novoustanovljene pokrajinske
oblasti, nato šolska oblast, dokler ni zavoda prevzelo Ministrstvo za socialno
politiko v Beogradu, ki ga je vzdrževalo s skromnimi finančnimi sredstvi.Kronika 20, št. 3 (1972): 164.Štirideset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940, ur. Rudolf
Dostal in Drago Supančič (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani,
1940), 154–68., saj bi s tem
možnost izobraževanja imeli vsi za šolanje sposobni gluhonemi otroci.
V prizadevanjih po razširitvi zavoda je imela gluhonemnica pomembnega »glasnika«
v Podpornem društvu za gluhonemo mladino, ki je bilo ustanovljeno novembra 1930,
in v Društvu gluhonemih v Ljubljani, ustanovljenem septembra 1931.Pomoč
najbednejšim (Ljubljana: Podporno društvo za gluhonemo mladino v
Ljubljani, 1941), 12, 40.Naš praznik: 1900–1980/Center za rehabilitacijo sluha in
govora v Ljubljani, ur. Bogo Jakopič (Ljubljana: Center za
rehabilitacijo sluha in govora, 1980), 17.Naš
praznik, 111.Usoda gluhoneme mladine
(Ljubljana: Podporno društvo za gluhonemo mladino v Ljubljani, 1933), 16.
Nenehno naraščanje gojencev je prisililo vodstvo zavoda k razmišljanju o
razširitvi. Sprva je vodstvo kot drugo možnost predlagalo tudi zgraditev novega
zavoda na vrtu gluhonemnice, a je to misel kmalu opustilo, saj finančno ni bilo
sprejemljiva. Na učiteljski konferenci 19. aprila 1929 je ravnatelj Fran Grm
pozval učitelje, naj sodelujejo pri izdelavi načrta za razširitev zavoda.
Prostorska stiska in nezmožnost sprejema vseh sposobnih, šoloobveznih otrok sta povzročili, da so doma ostajali pogosto več kot deset let stari otroci. Če so bili ti kasneje sprejeti v zavod, so strokovni učitelji potrebovali veliko več časa in truda, da so se pokazali rezultati poučevanja po glasovno-govorni metodi. Poučevanje po omenjeni metodi je bilo namreč uspešnejše pri mlajših otrocih.
Pogovori o razširitvi gluhonemnice so ponovno oživeli leta 1937, ko je banski
svetnik Peter Jereb iz Radeč na prošnjo vodstva gluhonemnice na seji banskega
sveta odločno opozoril na nujnost razširitve zavoda.
7. novembra 1938 je vodstvo gluhonemnice ponovno vložilo prošnjo na bansko
upravo.
V začetku januarja 1939 je pomočnik bana Slavko Majcen odredil sklic komisije, ki
bi določila gradbeni program za razširitev gluhonemnice. Člani komisije naj bi
se sestali 13. januarja 1939 v zbornici gluhonemnice.
Začelo se je »obdobje komisij« za razširitev gluhonemnice. Na predlog
banovinskega šolskega odbora z dne 3. februarja 1939 je ban Marko Natlačen
sestavil odbor, ki je z gospodarskega, zdravstvenega, šolskega in tehničnega
vidika proučil vse mogoče načine razširitve ljubljanske gluhonemnice. Prva seja
tega odbora je bila 20. marca 1939 pod predsedstvom banovinskega šolskega
nadzornika Milka Jegliča.
V obdobju sestankovanja komisij za razširitev gluhonemnice je vodstvo zavoda
skupaj z učitelji poskušalo najti rešitev prostorske stiske, ampak dlje od
razgovorov ni prišlo. V prizadevanjih, da bi omogočili šolanje čim več otrokom,
so šli na učiteljskih konferencah pri iskanju rešitve pogosto do skrajnih meja.
Na učiteljski konferenci sredi septembra 1939 so se pogovarjali o možnosti
večjega sprejema otrok v pripravljalni razred. Glede na razpoložljiv prostor v
spalnicah bi dve sestri spali v isti postelji.
Ob pripravi proslave ob štiridesetletnici gluhonemnice se je vodstvo zavoda
zavedalo, da se dela za razširitev ne bodo začela v tistem letu . Učitelji so
izrazili dvom o smiselnosti priprave proslave, saj je odpadel povod zanjo. Kljub
temu je prevladalo mnenje, naj gluhonemnica praznuje svoj jubilej in z razstavo
širši javnosti predstavi svoje delo ter opozori na težave.
Vodstvu gluhonemnice je na proslavi štiridesetletnice banska uprava dala
zagotovilo za razširitev. Gradbeni načrt je bil izdelan, sredstva zagotovljena,
dela so bila zaupana gradbeniku Leopoldu Briclju. Za pričetek gradbenih del je
bil predviden 1. maj 1941. Okupacija je dela zaustavila. Razdelitev Slovenije na
okupacijska območja je povzročila, da gluhonemi otroci z nemškega okupacijskega
območja niso mogli prihajati na šolanje v ljubljansko gluhonemnico. S tem se je
število otrok v zavodu zmanjšalo. Med okupacijo so bili pogovori o razširitvi
zavoda zaustavljeni. Ravnatelj Mirko Dermelj je na učiteljski konferenci junija
1944 poročal, da je prosvetni oddelek odklonil razširitev zavoda, saj prevladuje
mnenje, naj si raje prizadeva za zgraditev novega zavoda. Ravnatelj je na
konferenci pozval učiteljski zbor, naj o tem izreče še svoje mnenje. Enoglasno
so sprejeli sklep, da se odločitev o tem prepusti prosvetnemu oddelku.
Prostorsko težavo gluhonemnice je rešila šele povojna oblast. Do njene razširitve
sicer ni prišlo, se je pa leta 1966 Zavod za gluhe in naglušne preselil v večje
prostore na Vojkovi cesti v Ljubljani Bežigrad. Po drugi svetovni vojni sta bili
za zavod pomembni dve pridobitvi, ustanovitev poklicne šole za gluhe leta 1946
in ustanovitev Učnih delavnic za gluho mladino leta 1948, kjer so se
usposabljali in zaposlovali gluhi učenci.
Gluhonemnica je bila v obdobju med obema vojnama internatsko urejena šola za
gluhoneme otroke, ki je bila v upravi banovine. Šole za otroke s posebnimi
potrebami je urejal Zakon o narodnih šolah.Uradni list kraljevske
banske uprave dravske banovine, št. 25, 28. 1. 1930, 281.Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno
(Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007), 349.
V obdobju oblasti in banske uprave je bila ljubljanska gluhonemnica, tako kot tudi drugi oblastni in banovinski mladinski zavodi, prisotna v razpravah. Zavedanje o nujnosti njene razširitve je obstajalo. V teh okvirih so potekali tudi razgovori. Prispevek se v nadaljevanju osredotoča na pregled dejavnosti ljubljanske oblasti in banske uprave v zvezi z reševanjem prostorske težave gluhonemnice in financiranjem zavoda.
Ljubljanska gluhonemnica je bila ena izmed socialno-zdravstvenih ustanov, ki jo
je ljubljanska oblast prevzela v svojo upravo od države. Ob prevzemu je oblastni
odbor ugotovil, da gre za dobro urejen zavod, ki kljub skromnim sredstvom
ustreza svojemu namenu.Slovenci v desetletju 1918–1928, 345.Slovenci v desetletju 1918–1928, ur.
Josip Mal (Ljubljana: Leonova družba, 1928), 457.
Od leta 1929 pa do leta 1933 so potekali živahni pogovori o
razširitvi gluhonemnice. Za zgraditev popolnoma novega zavoda za gluhoneme
otroke in mladino ni bilo sredstev, saj bi bilo, po besedah banovega pomočnika
Otmarja Pirkmajerja, potrebnih 6.000.000 din izdatkov.
Gluhonemnica je kot zavod prosvetnega značaja, ki pa je opravljal tudi naloge
socialnega skrbstva, saj so le redki gojenci lahko plačevali oskrbnino, od
proračunskega leta 1931/32 sodila v proračun prosvetnega oddelka.Službeni
list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 23, 1. 4.
1931, 427.Uradni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine, št. 44, 29. 3. 1930, 636.
Za leto 1931/32 so izdatki za prosvetni oddelek v primerjavi s celotnim
banovinskim proračunom predstavljali 11 odstotkov vsega proračuna.Banski svet Dravske banovine 1930–1935 (Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006), 98.
S proračunskim letom 1932/33 je banovinski šolski odbor po odredbi bana upravljal
banovinske zavode, med njimi tudi ljubljansko gluhonemnico.Banski svet, 120.Službeni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine, št. 27, 1. 4. 1932, 534.
Časnik Jutro je ob potrditvi banovinskega proračuna
poudaril, da je bilo za Dravsko banovino predvideno večje proračunsko znižanje,
s čimer je želel pokazati na uspešno posredovanje slovenskih režimskih politikov
v Beogradu.Banski svet, 135.
Ob obravnavi predloga proračuna prosvetnega oddelka za leto 1933/34 so se banski
svetniki strinjali, da je treba gluhonemnici posvečati več pozornosti, saj že
zdavnaj ni več zadoščala potrebam banovine.
Oblikovanje proračuna gluhonemnice za leto 1933/34 je potekalo v pogojih
poglabljanja gospodarske krize. Tako so na primer za prehrano gojencev računali
le 4 din dnevno na osebo, in to samo za deset mesecev šolskega pouka. Znižali so
tudi druge stvarne izdatke in poudarili, da je nadaljnje reduciranje proračuna
nemogoče. Skupni izdatki za leto 1933/34 naj bi znašali 444.660 din.Službeni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine, št. 30, 12. 4. 1933, 442, 443.
Pri sestavljanju banovinskega proračuna za leto 1933/34 je bilo ponovno
upoštevano dejstvo, da se je gospodarska kriza še nadalje poglabljala. Banska
uprava je morala obči proračun, proračun banovinskih zavodov, podjetij in
ustanov v primerjavi z odobrenim proračunom za leto 1932/33 znatno zmanjšati, in
sicer za okoli 12,5 odstotka. Dejansko znižanje pa je bilo še večje, saj je bilo
treba iz novega proračuna odplačati še obveznosti iz preteklih let.Banski
svet, 162.
Pred začetkom V. rednega zasedanja banskega sveta 5. februarja 1934 je Podporno
društvo za gluhonemo mladino s spomenico banski upravi to pozvalo, naj prične
dela za razširitev gluhonemnice in zagotovi sredstva v ta namen, saj se z
odlašanjem nič ne privarčuje. Občine so bile namreč finančno vsako leto bolj
obremenjene zaradi vzdrževanja nešolanih gluhonemih, ki jih gluhonemnica zaradi
prostorske stiske ni mogla sprejeti.
Banska uprava je spomenico vzela na znanje in na sejah banskega sveta se je
ponovno poudaril problem gluhonemnice. Tehnični oddelek banske uprave je
izdeloval načrte za razširitev zavoda. Predvideno je bilo, da se dvigne za eno
nadstropje in se na dvorišču po možnosti prizida še en trakt. S tem naj bi
gluhonemnici, v »kateri delujejo najboljše učne moči«, dali ponovno
veljavo.
Po sprejetju državnega proračuna je osrednja vlada obravnavala predlog finančnega
ministrstva glede banovinskih proračunov za leto 1934/35. Strinjala se je z
njihovim znižanjem, ki je v primerjavi s potrjenimi proračuni za tekoče leto
znašalo okoli 2 odstotka. Uradno objavljeni skupni izdatki in dohodki
gluhonemnice za leto 1934/35 so znašali 436.930 din, od tega je prispevek v
sklad za povečanje zavoda nanesel 150.000 din.Službeni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine, št. 26, 31. 3. 1934, 296, 297.
Sreda tridesetih let je pomenila prelomnico v prizadevanjih za povečanje
banovinskih financ. Začelo se je namreč obdobje postopnega gospodarskega
okrevanja.Banski svet, 275.
Gluhonemnica je bila tudi v tem obdobju predmet banovinskih razprav. Novi ban
Marko Natlačen se je zavedal nujnosti razširitve zavoda.
Podrobnejši vpogled v razmere v gluhonemnici je banskim svetnikom podal banski
svetnik Pavlin Bitnar, ki je obiskal zavod in se sam prepričal o njegovih
težavah. Tudi vodstvo gluhonemnice ga je zaprosilo za predstavitev problema v
banskem svetu. Poudaril je, da zavod vzdržuje banska uprava z letnim zneskom od
350.000 do 400.000 din. Zavodni proračun je bil, po mnenju Bitnarja, v
primerjavi z drugimi banovinskimi zavodi vsako leto najnižji in najskromnejši.
Banske svetnike je opozoril, da bo treba žrtvovati znesek za obnovo in popravilo
zavoda, sicer bo škoda vedno večja. Gradbeni oddelek banske uprave je že izdelal
načrt in sestavil proračun za razširitev zavoda. Banska uprava je, kot rečeno,
nalagala po 100.000 din v sklad za razširitev gluhonemnice, del tega denarja pa
se je porabil za novo centralno kurjavo. V letu 1938 je bilo tako v skladu le
230.000 din. Bitnar je sicer pozdravil prizadevanje banske uprave, a je
poudaril, da je letni znesek 100.000 din v sklad za razširitev gluhonemnice
premajhen. Za čim hitrejšo rešitev prostorske stiske zavoda je predlagal, naj si
banska uprava prizadeva za izgradnjo nove gluhonemnice v Mariboru, najame
posojilo in izda gradbenemu oddelku nalog za pripravo potrebnega načrta in
proračuna. Če v Mariboru ne bi bilo mogoče zgraditi nove gluhonemnice, naj bi se
najelo posojilo za razširitev ljubljanske gluhonemnice, dela pa naj bi se čim
prej začela.
V svojem poročilu je Bitnar nadalje navedel podatek, da se v Dravski banovini
poučuje le 40 odstotkov gluhonemih otrok in mladine, 60 odstotkov pa jih ostane
neizšolanih. Opozoril je tudi na premajhno vrednotenje dela učiteljev
gluhonemnice. Te je plačevala država tako kot učitelje ljudskih in meščanskih
šol. Delo učiteljev gluhonemnice je bilo seveda zahtevnejše. Poleg pouka so ob
prostih urah, nedeljah, praznikih in v času počitnic izvajali tudi nadzor nad
gojenci. Za te tako imenovane »inspekcije« so učitelji prejemali mesečne
nagrade. V obdobju, ko je bilo v zavodu manj otrok, je mesečna nagrada znašala
300 din, pozneje, ko se je število gojencev povečalo in je delo postajalo vedno
težje, pa se je mesečna nagrada znižala na 230 din. V drugi polovici tridesetih
let, ko je bilo število gojencev najvišje, je zaradi pomanjkanja sredstev
grozilo še nadaljnje zniževanje mesečnih nagrad.
Od proračunskega leta 1931/32 do vključno 1936/37 so se izdatki za ljudsko
šolstvo občutno znižali zaradi gospodarske krize. Skoraj povsem se je prenehala
gradnja in prezidava šolskih poslopij, kritje stvarnih šolskih potrebščin pa se
je omejilo le na najnujnejše, kar so za svoje delovanje potrebovale ljudske
šole.Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici
Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stele
(Ljubljana: Jubilej, 1939), 179. Slovenska trideseta leta: simpozij 1995,
ur. Peter Vodopivec in Joža Mahnič (Ljubljana: Slovenska matica, 1997), 38,
39.Slovenec, 27. 9. 1935, 2.Upokojenec, 27. 10. 1937, 1, 2.
Banska uprava je vodstvu gluhonemnice na pragu druge svetovne vojne zagotovila začetek gradbenih del za razširitev zavoda, a je okupacija to preprečila.
V letih takoj po vojni je bila večkrat izrečena kritika nad postopki predvojne
banske uprave, ki naj bi zanemarjala problem gluhonemnice. Tudi na sejah
banskega sveta so nekateri banski svetniki opozarjali na nujnost razširitve
gluhonemnice, ki bi omogočila primerno vzgojo in izobrazbo večjemu številu
gluhonemih otrok. Banski svetnik Bitnar je bil, kot rečeno, kritičen tudi do
proračuna gluhonemnice, ki naj bi bil eden izmed najskromnejših med proračuni
banovinskih zavodov. Verjetno je mislil, da je bil proračun gluhonemnice vsakič
prenizek zaradi velikega števila oskrbovancev v primerjavi z drugimi
banovinskimi mladinskimi zavodi. Upoštevajoč uradno objavljene proračune
banovinskih mladinskih zavodov ni mogoče trditi, da je bil proračun gluhonemnice
med najnižjimi. Enako velja tudi za prispevke banovine za kritje primanjkljaja
dohodkov gluhonemnice.Službeni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine, št. 23, 1. 4. 1931. Službeni list
kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 27, 1. 4. 1932. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske
banovine št. 30, 12. 4. 1933. Službeni list
kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 26, 31. 3.
1934.
Predvojna ljubljanska oblast in nato banska uprava sta se zavedali, da je treba gluhonemnico razširiti. Gluhonemnica je bila tako kot drugi mladinski oblastni/banovinski zavodi vseskozi predmet obravnav na sejah ljubljanskega odbora in nato banskega sveta. V obdobju banovine je bil oblikovan poseben sklad za razširitev gluhonemnice, a se v njem ni nikoli nabralo toliko sredstev, da bi krila razširitev zavoda. Banovina je v veliki meri krila stroške gluhonemnice in drugih mladinskih banovinskih zavodov, tako da nikoli ni bilo na voljo dovolj sredstev za začetek gradbenih del, v obdobju gospodarske krize pa izvedbe takšnega projekta sploh ni bilo mogoče pričakovati. Ugodnejše razmere so nastopile od srede tridesetih let dalje, a brez prošenj vodstva gluhonemnice, kritik nekaterih banskih svetnikov in bližajoče se štiridesetletnice zavoda, ko je bilo pričakovati tudi obiske tujih strokovnjakov s področja poučevanja gluhonemih otrok, se verjetno ne bi zgodilo nič bistvenega. Še vedno bi ostalo zgolj pri razgovorih. Glede na konstantno poudarjanje dejstva, da ni zadostnih finančnih sredstev za razširitev gluhonemnice, se zdi presenetljivo, da so se tik pred okupacijo Slovenije finančna sredstva le našla, določil pa se je tudi točen datum začetka gradbenih del, 1. maj 1941. Gluhonemi otroci s Štajerske, Koroške in Gorenjske ljubljanske gluhonemnice v tem času niso mogli več obiskovati, saj so omenjene pokrajine sodile v nemško okupacijsko območje. Število otrok v ljubljanski gluhonemnici se je zmanjšalo.
Po drugi svetovni vojni sta bili za zavod pomembni dve pridobitvi, ustanovitev poklicne šole za gluhe in ustanovitev Učnih delavnic za gluho mladino, kjer so se usposabljali in zaposlovali gluhi učenci. Stavbe gluhonemnice niso razširili, pač pa se je leta 1966 zavod preselil v večje prostore na Vojkovo cesto za Bežigradom v Ljubljani. Leta 1988 je bil zavod prenovljen.
The contribution describes the efforts to expand the deaf-mute institute in Ljubljana in the interwar period. The institute was built for 50 to 60 children, but their number gradually exceeded 100. Due to the limited spatial capacities the institute was not able to admit all the children who passed the entrance examination. Their admission was postponed until the following year. However, the problem was that the deaf-mute institute received a large number of applications in the following year as well. They tried to break this vicious circle by engaging in intensive efforts to expand the institute. The institute's leadership and teachers drew up a plan for the expansion and appealed to the Ljubljana Administrative Unit Committee and later also to the Banate to provide the institute with the necessary resources to start the works. The Banate administration established a special fund for the collection of resources to expand the deaf-mute institute. However, the running costs of the institute were such that the resources of this fund grew very slowly. The Administrative Unit Committee and later the Banate covered the majority of the costs of the deaf-mute institute as well as other youth institutes. The discussions to expand the institute were held with its leadership until the end of the 1930s. Immediately before the occupation of Slovenia, the Banate administration finally adopted a decision to begin the construction works and set a date, 1 May 1941. By that time, however, Slovenia was already divided into occupied regions.