Razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije ter razglasitev neodvisnosti Ukrajine in Slovenije leta 1991 sta povečala zanimanje ukrajinskih in slovenskih raziskovalcev za probleme narodov in vprašanje njihovega oblikovanja. V Ukrajini so to odražale raziskave,Gl. Бочковський, Вступ до націології (Київ: Генеза, 1998). Степан Й. Вовканич, Національна еліта та інтелектуальний потенціал державотворення (Львів: Комерційна академія, 1995). С. Гелей, »Українська національна ідея – методологія державотворення,« v: Українська політологія (Львів: Комерційна академія, 1995), 15–43. В. Горський, Історія української філософії: kурс лекцій (Київ: Наукова думка, 1996). Я. Грицак, Нариси історії України: формування української модерної нації ХІХ–ХХ століття (Київ: Генеза, 1996). В. Іванишин, Нація, державність, націоналізм (Дрогобич: Відродження, 1992). Ф. Канак, »Національна ідея: поняття і принцип,« Розбудова держави, №11 (1994): 16–23. Г. В. Касьянов, Теорія нації та націоналізму (Київ: Либідь, 1999). В. Кафарський, Нація і держава: Культура, Ідеологія, Духовність (Івано-Франківськ: Плай, 1999). А. Колодій, Нація як суб’єкт політики (Львів: Кальварія, 1997). І. Макаровський, Національна ідея, політична ідеологія та культура (Івано-Франківськ, s. n., 1996). Націоналізм: aнтологія (Київ: Смолоскип, 2000). Ю. І. Римаренко, Л. Є. Шкляр in С. Ю. Римаренко, Етнодержавознавство: теоретико-методологічні засади (Київ: Ін-т держави і права ім. В.М. Корецького НАН України, 2001). Л. Е. Шкляр, Этнос. Культара. Личность: философско-методологические аспекты исследования (Київ: Наукова думка, 1992). О. Шморгун, »Основний зміст поняття, 'українська національна ідея',« Розбудова держави, № 6 (1997): 10–19. ki so se nanašale na določeno zgodovinsko gradivo.Ярослав Р. Дашкевич, »Перегук Віків: три погляди на минуле і сучасне України,« Україна: Наука і культура, 26/27 (1993): 44–78. Іван В. Діяк, Українська національна ідея: шлях до Великої України (Київ: Б. м., 2005). М. Жулинський, »Українська національна ідея в ідеологічній системі державотворення,« Голос України, 23. 11. 1995, 2. Ольга Забужко, Філософія української ідеї та європейський контекст: франківський період (Київ: Наукова думка, 1992). А. Карась, »Українська національна ідея,« v: Політологія (Львів: Світ, 1994), 342–57. І. Кресіна, Українська національна свідомість і сучасні політичні процеси: етнополітологічний аналіз (Київ: Вища школа, 1998). В. Лизанчук, Завжди пам’ятай: tи Українець! (Львів: Мальва, 2001). С. Макарчук, Український етнос: виникнення та історичний розвиток (Київ: НМК ВО, 1992). Ф. Медвідь, »Взаємозв’язок національної і релігійної ідей в контексті релігійно-духовного життя України,« Вісник УАДУ, №1 (2003): 363–68. Ф. Медвідь, »Микола Міхновський як речник української національної ідеї,« Мандрівець: наукові записки Національного університету »Києво-Могилянська Академія«, №3–4 (32–33) (2001): 45–46. Я. Радевич-Винницький, Україна: від мови до нації (Дрогобич: Відродження, 1996). А. Свідзінський, »Проблеми формування нації та держави в сучасній Україні,« Універсум, № 1–2 (63–64) (1999): 28–33. М. Томенко, Українська перспектива: історико-політологічні підстави сучасної державної стратегії (Київ: Українська перспектива, 1995). Р. Шпорлюк, »Українське національне відродження в контексті європейської історії кінця XVIII початку XIX ст.,« Україна: наука і культура 25 (1991): 159–67.

V raziskavah priznanih slovenskih strokovnjakov vidiva željo, da bi dokazali pravico do združitve slovenskih pokrajin z odrezanimi v letih 1868 in 1920, to je s Primorjem in Koroško,Gl. Lambert Ehrlich, »Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20,« v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, 24 (Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2002), 53–618. Avguštin Malle, »Med deželno in narodno zavestjo – primer Koroške,« v: Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti, ur. Stane Granda in Barbara Šatej (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998), 29–43. Tamara Pečar, Die Stellung der Slowenischen Landsregierung zum land Kärnten 1918–1920 (Dunaj: Filozofska fakulteta Dunajske univerze, 1973). Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem: narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848–1914 (Ljubljana: Slovenska Matica, 1965). pri čemer upoštevava tudi programe slovenskih političnih in kulturnih organizacij ter mnenja posameznih osebnosti o slovenskem nacionalnem vprašanjuZvonko Bergant, »Razmerje med vero in narodnostjo pri Ivanu Tavčarju in Ivanu Šušteršiču,« v: Zbornik Janka Pleterskega, ur. Oto Luthar in Jurij Perovšek (Ljubljana: ZRC SAZU, 2003), 175–88. Zbornik simpozija o Francu Jezi, ur. Marko Tavčar (Gorica: Goriška Mohorjeva, 1995). Alenka Nedog, »O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju,« Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967): 365–83. Jurij Perovšek, »Idejni, družbeni in narodnopolitični nazori Ivana Tavčarja po ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918,« v: Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, ur. Vincenc Rajšp et al. (Ljubljana: ZRC SAZU, 2001), 885–902. Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 (Ljubljana: Modrijan, 1996). Jurij Perovšek, Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012). Jurij Perovšek, »Simpozij '150 let slovenskih narodnih programov',« Zgodovinski časopis 53, št. 1 (1999): 119–21. Janko Prunk, Slovenski narodni programi: narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945 (Ljubljana: Društvo 2000, 1985). Janko Prunk, Nova slovenska samozavest: pogovori s slovenskimi političnimi prvaki (Ljubljana: Lumi, 1990). Bogumi Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu državu: utisci i opažanja iz dobe svetskog rata i stvaranja naše države (Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928). in jugoslovanstvu.Zvonko Bergant, »Ivan Tavčar in narodno vprašanje: od slovenstva k jugoslovanstvu,« Prispevki za novejšo zgodovino 42, št. 3 (2002): 5–19. Dušan Biber, »Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 1912–1913,« Istorija XX veka: zbornik radova, 1, (1959): 285–326. Dušan Pirjevec, »Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem,« Naša sodobnost 9, št. 11 (1961): 1116–29. Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost (Maribor: Obzorja, 1972). V tem pogledu bova obravnavala zgodovinski razvoj na Slovenskem, povezan z vprašanjem oblikovanja naroda in nacionalne države v modernem in novejšem času.Bojan Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006). Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj (Ljubljana: Slovenska matica, 1987). Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo: dokumenti z uvodno študijo in osnovnimi pojasnili (Ljubljana: Nova revija, 1999). Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana (Ljubljana: Studia humanitatis, 1999). Tine Hribar, Slovenci kot nacija: soočanja s sodobniki (Ljubljana: Enotnost, 1995). Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918: razprave in članki (Maribor: Litera, 2002). Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009). Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju (Maribor: Obzorja, 1981). Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika (1768–1992) (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992). Janko Prunk, »Slovenski nacionalni interes iz zgodovinske retrospektive,« Teorija in praksa 39, št. 4 (2002): 548–58. Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti, ur. Stane Granda in Barbara Šatej (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998). Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana: Slovenska matica, 1990). To vprašanje je imelo predvsem praktičen pomen, ki se je kazal kot nujna potreba tedanjega, za Slovenijo pa tudi današnjega zgodovinskega časa.

Kaj je torej nacionalna ideja? Zakaj je slovenska prav slovenska ali ukrajinska prav ukrajinska? Kako se razlikujeta med seboj in v čem sta drugačni od beloruske, poljske ali srbske? Nacionalna ideja namreč ni le nabor zgodovinskih simbolov, sloganov in socialne varnosti. Nacionalna ideja je skupen cilj in dolgoročna strategija za razvoj družbe, medtem ko je politična ideja način udejanjanja nacionalne ideje, državna ideja pa način udejanjanja politične ideje.

Ko govorimo o ukrajinski nacionalni ideji, vidimo, da je bila v življenju in ustvarjalnosti znanega ukrajinskega pisatelja M. Draj - Hmare dominantna; nacionalno je, tudi v povezavi s socialno humanistično idejo, povezoval z univerzalnim. Ko je v letih 1915–1917 v Sankt Peterburgu študiral slavistiko na Univerzi v Petrogradu, se je M. Draj - Hmara počutil kot pravi Ukrajinec. Maja 1917 se je vrnil v Ukrajino, v Kijev, kjer je aktivno sodeloval pri narodnem preporodu ukrajinskega naroda.

M. Draj - Hmara je v letih 1918–1923 kot zasebni docent predaval na Univerzi v Kamenec-Podolsku, kasneje pa je bil profesor občega slovanoslovja. Univerzo v Kamenec-Podolsku je imenoval »trdnjavo« nacionalizma in temelj izobraževanja študentov v izrazito nacionalistični smeri. Svoji ženi Nini Petrovni je priznal, da se je čutil Ukrajinca, in poudaril, da bo na tej poti vztrajal in raje umrl, kot da jo opusti. Njegova obljuba se je izkazala za usodno, kar dokazuje njegova prezgodnja smrt v taborišču na reki Kolymá (v »kameni vreči«)V obdobju od konca 1920 pa do leta 1953 je Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) ustvarila obsežen sistem koncentracijskih taborišč, kamor so bili v smrt poslani »sovražniki« tedanjega režima. Taborišča so bila predvsem v severovzhodni Sibiriji, kjer so bile podnebne razmere permafrosta nevzdržne za človekovo bivanje, in pri reki Kolyma. Pri Kolymi so postopek uničevanja »neposlušnih« pogosto pospešili s »kameno vrečo« − globoko kameno jamo na dvorišču, zgoraj zaprto le z železno mrežo, kjer so zaporniki od mraza in lakote hitro umirali. 19. januarja 1939. V zapisniku zaslišanja je svojo dejavnost na univerzi označil za kontrarevolucionarno in svojo zavest kot nacionalistično: »V letih 1918–1923 sem bil član profesorskega kolektiva Univerze v Kamenec-Podolsku, kjer nenacionalistov ni bilo.«Забужко, Філософія української ідеї.

Ruski imperij je tako kot Avstro-Ogrska vključeval slovanske narode. Vendar so bili v Rusiji slovanski narodi večinski, zato je bilo oblikovanje nacionalne zavesti med Poljaki, Ukrajinci in Belorusi veliko intenzivnejše kot med avstrijskimi Slovani. V Avstro-Ogrski sta bila večinska naroda Nemci in Madžari, ki sta se etnično zelo razlikovala. To je spodbudilo širše sodelovanje avstrijskih Slovanov pod ideološkimi slogani panslavizma in njegovih drugih pojavnih različic, kar se je odražalo predvsem v politiki Hrvatov in Slovencev po porazu Avstrije v vojni z Italijo leta 1868.

Med slovenskimi kulturnimi in političnimi osebnostmi, ki so dosledno zagovarjale nacionalno idejo, lahko omenimo slovenskega narodno socialnega političnega agitatorja in organizatorja, pisatelja in novinarja Frana Radeščka. Prvič je moral zapustiti Slovenijo leta 1911, ko je odšel na Češko. Drugič pa je od 1912 do 1921 bival v Srbiji, kjer je sodeloval s srbsko vojsko. Povod za prvo Radeščkovo začasno izselitev, ki je imela zanj dolgoročne posledice, sta bili njegovi politična in organizacijska dejavnost: bil je med vodilnimi pripadniki Narodno socialne stranke in je izdajal svoje glasilo. Po vrnitvi s Češkega je 12. avgusta 1912 pripravil prvi kongres slovenskih narodnih socialcev v Ljubljani. Ponovna Radeščkova dejavnost je bila povod za drugo, usodnejšo izselitev jeseni leta 1912.Irena Gantar Godina, »Prisilno izseljenstvo političnega agitatorja Frana Radeščka 1911–1921,« Prispevki za novejšo zgodovino 47, št. 2 (2007): 49–50, 53–54. Leta v emigraciji – predvsem v vojnem času, ko se je soočil s srbskim razumevanjem jugoslovanstva –, so bila zanj prelomna in so bistveno vplivala na njegov politični in svetovnonazorski preobrat. Po letu 1918 je poudarjal zvestobo slovenstvu, »svojemu ljudstvu«. Leta 1921 se je v Slovenijo vrnil razočaran in idejno povsem preoblikovan. Skozi vse njegovo delovanje pa se je vlekla »rdeča nit« – prizadevanje in boj za samostojnost in avtonomijo slovenskega naroda, za nerazdeljeno in nedeljivo Slovenijo v mejah, zarisanih po prevratu leta 1918 pod Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani (Narodna vlada) in z zakonodajnim avtonomnim deželnim zborom v Ljubljani.

Oživitev interesa nacionalnega oblikovanja se ne pojavlja le danes. Medtem ko angleška meščanska revolucija v 17. stoletju ni bistveno vplivala na družbeni razvoj evropske celine, je francoska revolucija veliko prispevala k razvoju liberalizma 19. stoletja. Ta je hkrati z mnogimi drugimi idejami prvič poudaril problem samoodločbe narodov, ki je neločljivo povezan z vprašanjem oblikovanja nacionalne ideje.

Praktična politika 19. stoletja je ponujala veliko gradiva za razmislek; pojav novih nacionalnih in političnih idej je potreboval zgodovinsko utemeljitev in razvoj sistema dokazov za narodne pravice, ki bi zadovoljil vse strani. V kolonialnem svetu in v skoraj vseh evropskih večnacionalnih državah je nacionalna ideja podrejenega naroda prišla v nasprotje z državnopravno idejo gospodujočega oziroma večinskega naroda.

Proces oblikovanja nacionalne ideje pri kolonialnih narodih Srednje in Vzhodne EvropeV marksističnih sovjetskih in tudi postsovjetskih zgodovinskih teorijah smo zagovarjali in še vedno zagovarjamo stališče, da so bili vsi slovanski narodi, razen ruskega, kolonialni, razdeljeni med štiri evropske imperije: ruskega, pruskega, avstrijskega in turškega. Na to sta opozorila že Marx in Engels med revolucijo 1848–49. To stališče je v več delih, posebej v trilogiji Slovani, njihovi vzajemni odnosi in povezave (1886–90), zagovarjal tudi češki zgodovinar Jozef Perwolf. Njegova zgodovinsko-zemljepisna raziskava zajema tudi nemško asimilacijo slovanskih dežel. Med drugimi evropskimi socialisti, ki so raziskovali to vprašanje, je treba omeniti še Wilhelma Liebknechta (1878), od zadnjih ruskih del pa študijo Vladimira Medinskega O ruskem suženjstvu, umazaniji in »zaporu narodov« (2010). (O tem gl. О. Первольф, Славяне, их взаимные отношения и связи: 3 тт. (Варшава: Типогр. K. Koвалевскаго, 1886–1890). Wilhelm Liebknecht, Zur orientalischen Frage: oder soll Europa kosackisch werden? Mahtwort an das deutsche Volk (Leipzig: R. C. Höhme in Komm, 1878). Николай И. Ульянов, Замолчанный Маркс (Франкфурт-на-майне: Посев, 1969). В. Мединский, О русском рабстве, грязи и »тюрьме народов« (Москва: Олма Медиа Групп, 2010)). – V zgornjem kontekstu namesto izraza »avstroogrska monarhija« uporabljamo izraz »avstroogrski imperij«, ker je monarhija oblika vladavine, imperij pa oblika države. Načeloma za avstrijski (od 1867 avstroogrski) imperij in za ostale celinske imperije v politološkemu kontekstu uporabljamo izraz telurokracija. Avstrijski (avstroogrski) imperij se ni veliko razlikoval od »klasičnih« kolonialnih zahodnih imperijev. V njem so avstrijski Nemci vladali Madžarom (do 1867) in Slovanom. Načini vladanja so bili podobni kot v prekomorskih imperijih, s prav takim odnosom do osvojenega. Takoj po začetku revolucije leta 1848, v kateri so Madžari poskušali ustvariti svojo državo, Poljaki pa so vstopili v oborožen boj, so se v nemškem tisku pojavile »raziskave« o Slovanih kot nezgodovinskih narodih. Ker naj bi jih v zgodovino »vpisali« šele Nemci, za Slovane velja, da so nehvaležni narodi. O njih so pisali podobno kot v britanskem tisku o sipajih (indijskih vojakih, ki so vstajali v letih 1857–59). Podoben odnos do Slovanov sta imela tudi Karl Marx in Friedrich Engels. Po Marksu so bili v avstrijskem imperiju nosilci zgodovinskega razvoja samo Nemci, Madžari in morda Poljaki. »Misija vseh drugih večjih in manjših plemen je […], da izumrejo v svetovnem revolucijskem viharju. In zato so sedaj kontrarevolucionarni.« – »Vse te male brezglavo trmaste narode bo revolucija izbrisala, odstranila z zgodovinske poti.« — Ульянов, Замолчанный Маркс, 10. Marksove besede o »slovanskih barabah« in Čehih, ki »bodo prve žrtve zatiranja s strani revolucije«, je podpiral tudi Engels. Po njegovem mnenju je bila zgodovinska misija zahodnih Slovanov »zaključena stvar«. – »Njihova osvojitev se je zgodila v interesih civilizacije. […] Mar je bilo kaznivo dejanje s strani Nemcev in Madžarov, da so velikemu imperiju pridružili te nemočne, šibke male narode in jim omogočili sodelovanje v zgodovinskem razvoju, ki bi jim bil sicer tuj?« — Ульянов, Замолчанный Маркс, 13. je zaradi več razlogov potekal počasi: odvisnost, ostanki fevdalnega sistema ipd. Fevdalna elita teh narodov je bila šibka, meščanstvo se je šele oblikovalo. Prav večetničnost pa je po svoje pospeševala nastanek narodnih gibanj in nacionalna ideja se ni začela oblikovati zgolj v meščanskih krogih, zato so jo tudi predstavljali z različnimi imeni – panslavizem, jugoslavizem, neoslavizem.

Ta proces se je začel v pomladi narodov sredi 19. stoletja. V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja so podrejeni narodi začeli narodnoosvobodilni boj, poudarili nacionalno idejo in prispevali k padcu pruskega, avstroogrskega, ruskega in otomanskega imperija v letih 1917–1922 ter si utrli pot v neodvisnost.Николай Бердяев, Судьба России (Москва: Изд-во МГУ, 1990).

Slovensko nacionalno idejo so leta 1848 oblikovali v programu Zedinjene Slovenije. Program je zahteval zaščito slovenskega naroda pred germanizacijo in združitev vseh slovenskih dežel, avtonomijo ter enakopravnost slovenskega jezika. Od vseh slovenskih zahtev je bila uresničena le ena – o slovenskem jeziku, vsaj v ustavi leta 1849.

Nadaljevanje programa je bilo »taborsko gibanje«, ljudska zborovanja, na katerih so zahtevali nacionalno združitev v avtonomno enoto v okviru avstrijskega imperija. Toda po letu 1867, ko je Madžarska izsilila enak položaj svojega naroda z nemškim, so avstrijski Slovani spoznali, da morajo združeno delovati za svoje pravice; eni z idejo trializma, drugi z idejo avstroslavizma, mnogi so rešitev videli v jugoslavizmu.

V Ukrajini kot delu ruskega imperija se je nacionalna ideja v drugi polovici 19. stoletja razvila v drugačnih razmerah. V Rusiji slovanski narodi za svojo osvoboditev niso potrebovali ideološke in politične enotnosti, zato je bilo za ukrajinsko nacionalno gibanje v takratnih razmerah značilno »kulturništvo« (kulturno gibanje), ki je bilo deloma podobno slovenskemu taborskemu gibanju. Ukrajinci se niso spraševali o odcepitvi, temveč so se zavzemali za širjenje pismenosti in izobrazbe v maternem jeziku med širšim prebivalstvom. Zahteva je bila zavrnjena z Valujevsko okrožnico 18. julija 1863 in Emskim ukazom 30. maja 1876, s katerima so prepovedali uporabo ukrajinskega jezika.Valujevska okrožnica z dne 18. 7. 1863 je bila predpis ministra za notranje zadeve ruskega imperija P. A. Valueva o prepovedi tiskanja verske, izobraževalne in otroške literature v maloruščini (ukrajinščini). Valuev je zapisal, da »nobenega posebnega maloruskega jezika ni bilo, ni in ne more biti in da je narečje, ki ga uporabljajo preprosti ljudje, isti ruski jezik, pokvarjen zaradi poljskega vpliva«. — И. С. Александровский, »,Язык’ или ,наречие?’: полемика вокруг украинского языка в XIX в,« Вестник МГОУ, № 1 (2009): 46–53. – Emski ukaz cesarja Aleksandra II. z dne 30. 5. 1876 je bil dopolnitev Valujevske okrožnice, ki je izrinjala ukrajinski jezik iz kulturnega življenja. Ukaz je prepovedal vnašanje knjig v ukrajinskem jeziku na ozemlje ruskega imperija, izdajanje literature in glasbenih besedil v ukrajinščini, prevajanje tujih besedil v ukrajinščino, tisk kakršnih koli ukrajinskih knjig, vzpostavitev ukrajinskega gledališča, prirejanje koncertov z ukrajinskimi pesmimi in poučevanje v ukrajinskem jeziku v osnovnih šolah. Ime Emski ukaz izhaja iz nemškega mesta Bad Ems, kjer je Alexander II. podpisal omenjeni ukaz.

Naj opozorimo, da sta avstroogrski in ruski imperij razpadla iz podobnih razlogov: medtem ko je v Rusiji prevladal družbeni dejavnik, je bil v Avstriji odločilen nacionalni; pri južnih Slovanih je zmagala ideja jugoslavizma, saj so ga podprle širše množice Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Pomembno je, da so bili skoraj vsi nehistorični evropski slovanski narodi v času prve svetovne vojne organizirani kot vojaška sila v okviru cesarskih vojska. Po eni strani jih je mobilizirala osrednja oblast, po drugi strani pa so bili to prvi koraki k oblikovanju nacionalne avtonomije po koncu vojne. Takšen primer so poljske nacionalne čete v sestavi nemške in avstroogrske vojske.

V številnih avstrijskih polkih je bilo zaradi teritorialnega sistema rekrutiranja 70–80 odstotkov Čehov. Znana je zgodba o prostovoljnemu prehodu celotnega avstrijskega pehotnega polka na rusko stran, ki so ga zaradi njegove češke etnične sestave v vsakdanjem jeziku imenovali »praški otroci«. V Rusiji je Kerenskijeva vlada iz vojnih ujetnikov kmalu oblikovala češkoslovaško prostovoljsko legijo; 75.000 Čehov in Slovakov je sodelovalo v bojih z Nemci in Avstrijci tudi na ukrajinskih področjih (pri Zborovem julija 1917, pri Bahmaču marca 1918 itd.). Po vrnitvi v novoustanovljeno češkoslovaško državo so s svojimi bajoneti okrepili novorojeno republiko.

Glede na teritorialni sistem rekrutiranja je bilo značilno tudi oblikovanje posebne ukrajinske legije, imenovane »Sičoví strelcí«, saj je zahodni del Ukrajine (Galicija) od leta 1772 pripadal Avstriji.Дашкевич, »Перегук віків,« 44–78.

Kot slovenski primer naj omenimo polke, v katerih je bila glavnina vojaštva slovenske narodnosti. Največ slovenskih polkov (pet) je bilo na italijanski fronti.Viktor Andrejka, »Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes,« v: Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, ur. Josip Mal (Ljubljana: Leonova Družba, 1928), 269. upor v dodatnem bataljonu slovenskega 97. pehotnega polka konec maja 1918 v Radgoni.Dušan Nećak, »Vojaški upor v Radgoni 23. in 24. maja 1918,« v: Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920, ur. Janko Liška in Miroslav Ravbar (Murska Sobota: Pomurska založba, 1981), 343. Janko Pleterski, »Slovenci in Avstro-Ogrska,« Večer, 11. 11. 1992, 17. Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919 (Ljubljana: Prešernova družba, 1990), 12. Vlado Vodopivec, »Odmevi oktobra med slovenskimi vojaki v avstroogrski armadi,« Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967): 121–27. Lojze Ude, »V Radgoni so se uprli,« Delo, 25. 5. 1968, 19. Slovenski častniki so bili razporejeni po različnih področjih in polkih avstroogrske vojske.

Iz mnogih razlogov in zaradi vojne kot glavnega vzroka so centralizirani imperiji povsem razpadli. Nehistorični narodi, ki so že takrat imeli svoje politične organizacije in vojaške strukture (te so zagotavljale oboroženo zaščito volje naroda) so razglasili svojo nacionalno suverenost. Med njimi so bile Poljska, Češkoslovaška, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), Finska, Ukrajina in baltske države. Razlika med Slovenci in zahodnimi Ukrajinci na eni strani ter Poljaki, Finci in Čehi na drugi strani pa je bila, da jim ni uspelo obraniti oziroma ohraniti svoje državnosti. Za kratek čas, od 29. oktobra do 1. decembra 1918, so Slovenci imeli popolno avtonomijo znotraj Države SHS, ki je bila ustanovljena v prehodnem času pred združitvijo zahodnobalkanskih Slovanov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS).

Tudi Ukrajinci so poskusili izkoristiti svojo priložnost. Še v okviru Rusije so marca 1917 ustanovili svoje zakonodajno telo – Ukrajinsko centralno rado (UCR, Osrednji svèt), ki je razglasila ustanovitev Ukrajinske ljudske republike (ULR) v Kijevu. Novembra 1918 so v Galiciji razglasili ustanovitev Zahodnoukrajinske ljudske republike (ZULR). Prizadevanja Ukrajincev in Slovencev za zagotovitev državnosti so bila podobna. Proces oblikovanja ukrajinske nacijeGl. Дашкевич, »Перегук віків,« 44–78. in slovenske nacije se ni razlikoval od načina oblikovanja drugih slovanskih nacij.

Žal v vzhodni Ukrajini proces oblikovanja naroda v začetku 20. stoletja še ni dosegel ravni zahodnih Ukrajincev. Zato ukrajinska konsolidacija med osvobodilnim bojem v letih 1917–1920 ni zadoščala za osamosvojitev. V očeh večine Ukrajincev je socialni vidik prevladal nad narodnoosvobodilnim, na kar so se zanašali boljševiki in belogardisti. Zgovoren primer je dejstvo, da so Čehi in Poljaki svojo državo gradili na dobro pripravljenih temeljih. V vzhodni Ukrajini je bila na oblasti Centralna rada s sedežem v Kijevu, ki sta jo vodila dva znana politika, zgodovinar Mihajlo Gruševski in pisatelj Volodimir Vinničenko.Володимир К. Винниченко, Вiдродження нацii: iсторiя украiнськоi революцii: марець 1917 р. – грудень 1919 р.: 3 тт (Київ-Вiдень, 1920). Za Ukrajino je bila nepričakovana celo razglasitev neodvisnosti v 4. Universalu Centralne rade januarja 1918.Universali UCR so bili odredbe − razglasi, ki jih je izdajal ukrajinski parlament, in so nadaljevali tradicijo hetmanov ukrajinskih kozakov iz obdobja od 15. do 18. stoletja. UCR je izdala štiri Universale, ki so izražali posamezne stopnje v razvoju ukrajinske države od avtonomije do neodvisnosti. – 1. Universal z dne 10. 6. 1917 je razglasil avtonomijo Ukrajine v okviru Rusije. To je bil odgovor UCR na odklonilen odnos začasne ruske vlade do ideje ukrajinske avtonomije. Na podlagi 1. Universala, ki je izjavljal, da se »ne bomo […] ločili od celotne Rusije [...], ukrajinsko ljudstvo mora samo upravljati s svojim življenjem«, so za zakonodajni organ razglasili Vseukrajinski državni zbor, za njegov izvršilni organ pa Generalni sekretariat. Avtor 1. Universala je bil Volodimir Vinničenko. – 2. Universal z dne 3. 7. 1917 je zadeval sporazume med UCR in začasno rusko vlado. Začasna vlada je priznala UCR in njen izvršilni organ Generalni sekretariat, UCR pa je priznala Vserusko ustavodajno skupščino. – 3. Universal z dne 7. 11. 1917 je razglasil Ukrajinsko ljudsko republiko (ULR), vendar formalno ni pretrgal federativne zveze z Rusijo, in demokratična načela: svobodo govora, tiska, veroizpovedi, skupščin, zborov, stavk, nedotakljivost človekove zasebnosti in stanovanja, nacionalno avtonomijo za manjšine (Ruse, Poljake, Žide), odpravil smrtno kazen, ukinil zasebno lastništvo zemljišč in zemljo priznal kot lastnino vseh ljudi brez odškodnine. Določil je še osemurni delavnik, uvedel reformo lokalne samouprave in razglasil volitve v Ukrajinsko ustavodajno skupščino 9. 1. 1918. – 4. Universal januarja 1918 je ULR razglasil za »samostojno, neodvisno, svobodno suvereno državo ukrajinskega ljudstva«, Generalni sekretariat UCR pa za Svet ljudskih ministrov. Stalno vojsko je zamenjal z milico, odredil volitve v lokalne ljudske svete, vzpostavil monopol nad trgom in nadzor nad bankami ter potrdil zakon o predaji zemljišč kmetom brez nadomestila. Svet ljudskih ministrov je pozval k nadaljevanju začetih pogajanj z velesilami in podpisu mirovne pogodbe, vse državljane ULR pa k boju proti boljševikom. ULR so leta 1918 priznale Romunija, Francija, Velika Britanija, ZDA, Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija, Turčija, Japonska, Kitajska, Portugalska, Danska, Grčija, Norveška, Irak, Španija, Finska, Poljska, Švedska in Švica. Leta 1919 so jo priznali Madžarska, Češkoslovaška, Vatikan, Italija, Nizozemska in drugi. To je bil dokaz, da na ozemlju ruskega imperija ni bilo prave povezave in prave komunikacije, podeželje pa je bilo še posebej odrezano od vsakršnih informacij.

Čeprav je imela Ukrajinska ljudska republika pravno neodvisnost, so njeni voditelji še vedno izražali lojalnost »demokratični« Rusiji, ki že dva meseca ni obstajala. To so potrdili tudi ukrepi vlade hetmana Pavla Skoropadskega, ki je 14. novembra 1918 objavil tako imenovano Federativno gramoto (ukaz o federaciji) o zavezništvu z »belo« (belogardistično) Rusijo. Ideolog ukrajinskega nacionalizma Dmitro Dontsov je upravičeno pripomnil: »To, da je gramota razglasila federacijo z neobstoječo Rusijo, gramote ne opravičuje. Vprašanje državne neodvisnosti ni vprašanje taktike«.Gl. Винниченко, Вiдродження нацii. Doncov je poudaril, da razglasitev neodvisnosti Ukrajine zahteva pogumno odločitev – odcepitev od Rusije. Zato gramote ni priznaval in jo je imel za izdajo.

V obdobju od 16. avgusta do 1. decembra 1918 so dejavnosti Narodnega sveta in Narodne vlade v Ljubljani pokazale podobna prizadevanja v slovenski politiki. V tem kratkem času so slovenski politiki zagovarjali jugoslavizem. Jugoslavizem, to je politično dejavnost skupaj s hrvaško politiko pri oblikovanju enotne Države SHS in kasnejše zveze s Kraljevinami Srbijo in Črno goro, so poudarili avgusta 1918, ko se je pravkar oblikovani Narodni svet v Ljubljani razglasil za del še ne obstoječega Narodnega vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu (Narodno vijeće).Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (Ljubljana: Slovenska matica, 1971), 244–46. Narodno vijeće je na predlog Narodnega sveta 31. oktobra 1918 imenovalo Narodno vlado v Ljubljani.Perovšek, »V zaželjeni deželi,« 24. Narodni svet in Narodna vlada v Ljubljani sta imela v svojem nazivu besedo »naroden«, čeprav iz njega ni bilo razvidno, da gre za Slovenijo.

Težko si predstavljamo, da bi tako ravnali Carl Mannerheim, Tomas Masaryk ali Jozef Pilsudski. V času od 1918 do 1920 nacionalna ideja pri Ukrajincih in Slovencih še ni bila tako razvita, da bi se med njimi pojavil kak domači Mannerheim, Masaryk ali Pilsudski. Tako so morali biti Ukrajinci zadovoljni z obstoječimi kvazivodjami, kot sta bila npr. Volodimir Vinničenko ali Simon Petljura, ki sta s svojimi socialističnimi prepričanji izgubila najpomembnejše – narod. S socialističnimi eksperimenti in ozkimi prepričanji v postopno revolucijo v Rusiji sta povzročila razpršitev ukrajinskih narodnih moči. Vinničenko je zapisal: »Toda naš cilj, veliki, temeljni cilj, ni bila sama državnost kot taka. Naš cilj je bil preporod, razvoj naše narodnosti, prebujenje nacionalnega dostojanstva našega naroda in nujnost obuditve domačih oblik razvoja, pridobivanje teh oblik in zagotovitev njihovega udejanjanja. Državnost je torej le sredstvo za uresničitev tega pomembnega cilja.«Винниченко, Вiдродження нацii, 1, 11.

Neskončna protislovja v idejah o razvoju Ukrajine so pripeljala do hude sovražnosti znotraj ukrajinskega gibanja in popolnega absurda. Vinničenko je nenehno poskušal najti kompromis med ukrajinskim socialističnim gibanjem in boljševiki, ki so mu bili bližje kot ukrajinski socialisti, denimo Simon Petljura. Patološka naklonjenost M. Gruševskega k demokratičnim geslom in njegova nepripravljenost, da bi se rusko socialistično gibanje razdelilo, sta bili značilni za prvega ukrajinskega predsednika. V tem se je zelo razlikoval tudi od ukrajinskih socialnih demokratov Galiciji. Zato je Centralna rada pod njegovim vodstvom zapravila veliko časa, saj je omejila svoja prizadevanja le na zahtevo po avtonomnem položaju Ukrajine v okviru Rusije. Tako so v 3. Universalu, obenem z razglasitvijo ULR, zapisali tudi naslednje: »Ne ločujmo se od Ruske republike, ohranjajmo njeno enotnost, trdno stojmo na naši zemlji, zato da bi z našimi močmi pomagali vsej Rusiji, ki naj bi kot Ruska federacija postala federacija svobodnih in enakopravnih narodov.«Ibid., 12.

V ozadju teh lepih besed je stala zastrašujoča ideja. Avtorji navedene izjave preprosto niso razumeli objektivnega položaja. V mislih so imeli le enotno rusko meščansko republiko z začasno vlado Aleksandra Kerenskega na čelu in niso dojeli, da ta ne obstaja več.Začasno vlado so aretirali 8. 11. 1917. Njen predsednik Kerenski se je skrival na severu Rusije, junija 1918 pa je pobegnil v London. Carja so ustrelili 16. 7. 1918. Soočiti so se morali s precej drugačno Rusko sovjetsko republiko. V takšnih razmerah izjava o pomoči meščanski Rusiji in življenju z njo v federativni republiki ni pomenila nič drugega kot združeno fronto z rusko kontrarevolucijo. Ta pa je, po drugi strani, trdno stala na stališču enotne in nedeljive Rusije in Ukrajincem ni priznavala nobenih pravic. Ob tem so se Ukrajinci izkazali za povsem zmedene. Glavna gonilna sila Ukrajine, utrujeni kmetje, so se predali anarhiji in ropanju ter niso priznavali nobene oblasti (Nikola Mahno in mnoge druge skupine anarhistov). Ko so odprli oči, je bila državna neodvisnost Ukrajine že izgubljena. Tudi to je eden od razlogov, da razumni in veliki patrioti niso postali pravi voditelji naroda.

Na revolucijo februarja 1917 je bil ukrajinski narod povsem nepripravljen, predvsem zaradi političnega neznanja in nezavedanja svoje elite, ki je večinoma ostala v ujetništvu iluzij. To je razlog, da voditelji Centralne rade Ukrajinske ljudske republike niso realizirali zgodovinske priložnosti in niso rešili ne nacionalnih ne socialnih zahtev ukrajinskega ljudstva. Prispevek te faze boja za osvoboditev v procesu oblikovanja ukrajinske nacije pa je bil v naslednjem:

a) Zelo hitro je bil premagan neenakomeren razvoj različnih delov Ukrajine. Dokaz je bil Akt zluke (Zakon o poenotenju) Zahodne ukrajinske ljudske republike in Ukrajinske ljudske republike (januar 1919). Ta Akt je jasno pokazal, da so se Ukrajinci, kljub zgodovinskim posebnostim, predstavljali kot celota, kot skupnost. Tako je ukrajinska nacija absorbirala oba zgodovinsko ločena dela ljudstva, kar je svet moral priznati, čeprav nekateri sosedje tega niso želeli.Češkoslovaška je zahtevala Zakarpatje in ga obdržala od leta 1920 do leta 1946. Poljska je zahtevala zahodno Ukrajino in jo obdržala od leta 1920 do leta 1939, Romunija pa je zahtevala Bukovino in jo obdržala do leta 1940.

Problem regionalnih razlik je bil zelo težak in zapleten. Raziskovalec z Univerze Harvard (ZDA) ukrajinsko-poljskega porekla, profesor Roman Szporluk (Šporljuk), posebej opozarja na dejstvo, da so bili procesi oblikovanja naroda v ruskem in avstroogrskem imperiju tako različni, da se je postavljalo vprašanje: Ukrajina – je to en narod ali sta dva? Dejansko le skupne etnične korenine (skupen jezik) niso dovolj za nastanek enotne nacije. Dejstvo je, da imajo tudi Avstrijci in Nemci skupne etnične korenine, toda ker so državljani različnih držav, so v daljšem zgodovinskem obdobju ustvarili dve različni naciji. Drugače so v začetku 20. stoletja ravnali ukrajinski intelektualci. Zavestno so poudarili geslo »sobornosti« (enotnosti) Ukrajine in si prizadevali ustvariti enoten standardiziran jezik, enotno kulturo, pozneje pa tudi enoten politični prostor.Шпорлюк, »Українське національне відродження,« 159–67. To je bil vsekakor izjemen dosežek. Ukrajinci iz Rusije in Avstrije so postali en narod – ne zato, ker so govorili isti jezik. Ravno obratno: najprej so se odločili, da bodo postali enoten narod, potem pa so začeli govoriti isti jezik.

b) Velik dosežek osvobodilnega boja je bil, da se je združeno ljudstvo zares začelo zavedati sebe kot naroda, saj so se pred tem s temi kategorijami ukvarjali le intelektualci – pa še to le en del. To spoznanje se je razvilo na raven, ki je boljševiki niso mogli prezreti. Boljševiki so priznali Ukrajince kot samostojen narod, se dogovorili o oblikovanju »Ersatz-države«, Ukrajinske sovjetske socialistične republike (USSR), priznali so tudi nekatere ukrajinske (kvazi)nacionalne simbole, vladne ustanove in ukrajinsko (takrat sovjetsko) elito. Seveda ne bi nihče v Moskvi privolil v to, če bi bilo mogoče ukrajinsko voljo prezreti. Toda moč narodne volje je bila takšna, da je Kremelj ni upal izzivati.

c) Izkušnje obstoja ULR so bile za ukrajinski narod zelo poučne. Ukrajinska družba ni kasneje nikoli več dvomila o nujnosti lastne države. Razpravljali so le o njeni obliki, o vstopu enih ali drugih političnih blokov na oblast, da bi to vsebino osmislili. USSR je dejansko postala prava naslednica ULR, med širšim prebivalstvom je vzpostavila zavest o nacionalnih državnih institucijah, državnih simbolih, domoljubje je dobilo ne le etnično, marveč tudi državotvorno vsebino.

Toda ustvarjanje Ukrajinske sovjetske socialistične republike ni bil cilj boljševikov, saj sploh niso nameravali braniti suverenih pravic svojih narodov v Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), ker sovjetske republike niso imele nobene suverenosti. Razlog za odpor teh republik do Moskve in oblikovanje samostojne republike že v osemdesetih letih je bil prozaičen – nepripravljenost prenesti svoje pristojnosti v moskovski center. Posledica je bila takšna, kakršne komunisti niso pričakovali.

V Sloveniji se je proces oblikovanja naroda odvijal po svoje. Boj za identiteto in prepoznavnost Slovenije kot posebnega naroda, ki ima pravico do obstoja, je potekal pod vodstvom katoliškega in liberalnega ter pozneje tudi socialističnega tabora. V 9. stoletju so predhodniki današnjih Slovencev padli pod frankovsko in kasneje habsburško zatiranje in ni bilo znano, da bi imeli svoje državnopravne tradicije ter jasno določene etnojezikovne meje. Na pariški mirovni konferenci 1919–1920, ki je določila meje Kraljevine SHS in s tem potrdila obstoj nove državne enote na mednarodni ravni, prizadevanja slovenskega dela jugoslovanske delegacije, da bi preprečili delitev Slovenije med štiri države, niso bila uspešna. Za vpletene države Slovenci niso bili poseben narod, bili so le sporno ozemlje, strateško pomembno za nadzor Jadrana. Primorje, mesto Trst in 340.000 Slovencev so pripadli Italiji, Koroška in 640.000 Slovencev – Avstriji, del Prekmurja – Porabje z glavnim mestom Monošter – pa je ostal na Madžarskem. V Kraljevino SHS, ki jo je svet dojemal kot razširjeno Srbijo, je bilo vključenih le 60 odstotkov slovenskega prebivalstva in ozemlja.

Proces slovenske državotvornosti je bil prekinjen že v zgodnji fazi, ko se je leta 1918 šele začelo oblikovanje nacionalnih organov oblasti v razmerah popolne avtonomije. Državotvorno prizadevanje so Slovenci pokazali tudi in v času vojaško-diplomatskega boja za združitev vseh Slovencev v mejah Kraljevine SHS v letih 1919–1920. V kratkem času so se pokazali pozitivni učinki rasti slovenske nacionalne identitete. Za celo stoletje naprej so bili jasno določeni strateški cilji in taktične naloge slovenske politike; takratna slovenska politika je vztrajno izvajala svoj program za zaščito »pred raztapljanjem« in za ohranjanje slovenskega naroda.

Glavno nalogo so nacionalno usmerjeni politiki in kulturniki videli v zaščiti slovenskega jezika, raziskovanju zgodovinskih dokazov lastne državnopravne tradicije in ohranjanju vsaj nekaterih dosežkov demokracije in samostojnosti, kar so jim onemogočale razne reforme v kraljevini. V letih od 1920 do 1929 se je vodilna slovenska politična stranka, katoliška Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Antona Korošca z različnimi taktičnimi metodami političnega boja uprla očitni nacionalni unifikaciji. Ta se je začela že z ustanovitvijo Kraljevine SHS in bila dokončno določena z Vidovdansko ustavo, ki je Slovence, Hrvate in Srbe opredelila kot plemena »troedinega jugoslovanskega naroda«. Leta 1923 je po interni razpravi o nacionalnem vprašanju proti nacionalni unifikaciji nastopila tudi Komunistična partija Jugoslavije.Janko Pleterski, »Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ–KPS,« Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967): 277–316. Latinka Perović, »Dve koncepcije jugoslovenske države u shvatanjima jugoslovenskih komunista u debati 1923. godine,« v: Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923: dokumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990), 9–38. Perovšek, Samoodločba in federacija, 72–108.

Leti 1928 in 1929 sta postali mejnik v procesu narodne emancipacije Slovencev in Ukrajincev. Politična kriza leta 1928, ki jo je povzročil umor Stjepana Radića, in uvedba kraljeve diktature 6. januarja 1929 v Jugoslaviji sta bili povod za vzpostavitev avtoritarnega režima, za odpravo preostanka demokracije, za intenzivnejšo nacionalno unifikacijo in centralizacijo države. Drugače je bilo v Sovjetski zvezi. Totalitarni režim je v letih 1928–1929 začel z denacionalizacijo, to je z rusifikacijo in preganjanjem narodnokulturnih osebnosti, s fizičnim uničevanjem ukrajinskih nacionalnih intelektualcev in množičnim preseljevanjem v Sibirijo. V letih 1932–1933 je režim izvajal celo genocid nad ukrajinskim ljudstvom. Vse to so vzroki, da se je boj nacionalno usmerjenih Ukrajincev s politične ravni prenesel na kulturno in izobraževalno področje. Na politične pritiske so se podobno odzivali tudi Slovenci.

Očitno je, da se je med vojnama ukrajinska nacionalna ideja izkristalizirala, zlasti v razmerah razdelitve Ukrajine na zahodno in vzhodno. Tudi Slovenci so bili razkosani na štiri dele, in le 60 odstotkov slovenskega ozemlja je do sprejema centralistične ustave Kraljevine SHS leta 1921 imelo določeno avtonomijo. Do leta 1929 pa so bili Slovenci sestavni del državnega imena jugoslovanske skupnosti – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci in Ukrajinci so se po prvi svetovni vojni ponovno pojavili kot sestavni del večetničnih državnih tvorb. Na eni strani je to upočasnilo narodnoemancipacijski proces, na drugi strani pa je spodbudilo razvoj nacionalnih elit, ki so vodile nacionalno gibanje, ne le v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, pač pa tudi v diasporah, od leta 1918 tako ukrajinske kot slovenske.

Ne glede na vse težave, represijo in genocid je imelo sedemdesetletno bivanje Ukrajincev v sestavi ZSSR vsaj nekaj pozitivnih posledic:

Podobni procesi so v času druge Jugoslavije potekali tudi v slovenski družbi: a) oblikovanje nacionalne znanstvene in kulturne elite in njena združitev s politično elito, kar lahko ponazorimo z osebnostjo slovenskega zgodovinarja in politika dr. Janka Pleterskega; b) dvig narodne zavesti v osemdesetih letih 20. stoletja; c) vodilna vloga Zveze komunistov Slovenije pod vodstvom Milana Kučana v procesu decentralizacije Zveze komunistov Jugoslavije. Poleg tega sta bili Slovenija in Ukrajina v okviru svojih večnacionalnih federacij najbolj razviti in napredni na področju visokih tehnologij in industrije ter sta gospodarsko podpirali druge dele federacij; Ukrajino so upravičeno šteli za »žitnico« ZSSR. Podobni so bili tudi drugi razlogi izstopa Slovenije in Ukrajine iz svojih federacij.

Kot je razvidno, so bili procesi oblikovanja naroda v ukrajinski in slovenski družbi podobni. Čeprav neodvisnost Ukrajine in Slovenije v letu 1991 ni bila neposredna posledica oboroženega boja, ni bila božje darilo. Namesto tega se je osvoboditev v obeh državah pripravljala že pred tem (njene različne oblike so se izrazile že v prvi polovici 20. stoletja) in je bila precej logično nadaljevanje dolgotrajnega procesa oblikovanja naroda. Še več, obe republiki sta razglasili neodvisnost poleti leta 1991 in jo osvojili skoraj brez prelivanja krvi. Drugi narodi v okviru ZSSR in Jugoslavije niso bili v takem zgodovinskem položaju, da bi lahko izkoristili izjemne okoliščine leta 1991, zato so morali preživeti krvave nemire, državljanske vojne in razkole (ne smemo pozabiti vsaj Moldavije in Gruzije v Sovjetski zvezi, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Kosova v Jugoslaviji).

Opozoriti je treba, da je oblikovanje ukrajinske in slovenske nacije, ne glede na trajanje, intenzivnost in posebne zgodovinske okoliščine, potekalo po »scenariju«, ki je skupen vsem evropskim narodom. Ukrajinska posebnost ni bila vsebina tega procesa, ampak več oblik izvajanja tega »scenarija« na ukrajinskih tleh.

Drugače je s Slovenci. Vzpostavitev nacionalne države še ni odpravila vprašanja dokončnosti procesa oblikovanja slovenske nacije. Slovenci v Italiji, na Koroškem v Avstriji in v Porabju na Madžarskem ohranjajo svojo slovensko nacionalno identiteto in imajo dokaze o etničnozgodovinski pripadnosti svojega ozemlja Slovencem, ne morejo pa se združiti s svojimi sonarodnjaki in s slovensko državo. Zato se postavlja teoretično vprašanje: ali lahko Slovence v Sloveniji obravnavamo kot samostojno nacijo, ki je končala svojo pot k polnopravnosti, ali pa naj jih kot nacijo obravnavamo samo v mejah današnje slovenske države in v ta proces ne vključujemo Slovencev izven Republike Slovenije? Kako naj opredelimo ta del slovenskega naroda, ki je razdeljen med tri druge države in je bil podvržen romanizaciji, germanizaciji in madžarizaciji ter ni sodeloval pri ustvarjanju nacionalne države: je to etnična manjšina, morda kaj drugega? In še, kako bi na začetku 21. stoletja opredelili evropski narod? Etnično-politična zgodovina Balkana in vse Evrope ponuja veliko podobnih primerov, ki zahtevajo nov razmislek.

Gotovo je, da proces oblikovanja naroda nima konca. Ima začetek, medtem ko lahko konec oblikovanja nacije pride le s koncem same nacije, saj se narodi nenehno razvijajo in spreminjajo, tako kot živi organizmi.