No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
S kritično analizo arhivskih virov, ki jih
hrani Arhiv Organizacije združenih narodov v New Yorku, in s pomočjo literature
članek prikazuje preskrbo in repatriacijo jugoslovanskih razseljenih oseb iz
Italije v Jugoslavijo ob posredniški pomoči Uprave združenih narodov za pomoč in
obnovo
– UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Jugoslavija je zahtevala repatriacijo razseljenih oseb neposredno po koncu spopadov, a mnoge so se vračale še v letih 1946 in 1947, precejšnje število pa je emigriralo v tretje države.
Ključne besede: begunci, Italija,
Jugoslavija, UNRRA, repatriacija
Through a critical analysis of the relevant
literature and archival sources kept in the Archives of the United Nations in
New York, the article outlines the provision of supplies and repatriation of the
displaced Yugoslavs from Italy back to Yugoslavia with the mediation assistance
of the United Nations Relief and Rehabilitation Administration (UNRRA).
Immediately after the end of the war, Yugoslavia demanded the repatriation of
the displaced persons. However, people kept returning until as late as 1946 and
1947, while many of them emigrated to other countries.
Keywords: refugees, Italy, Yugoslavia,
UNRRA, repatriation
Ob ustanovnem kongresu Uprave združenih narodov za pomoč
in obnovo (United Nations Relief and Rehabilitation Administration – UNRRA) so
se države ustanoviteljice, med njimi tudi Jugoslavija, posvečale vprašanjem
repatriacije razseljenih oseb.
DPs. Europe’s Displaced Persons,
1945–51 (Ithaca, Cornell: University Press, 1998), 25.
A compilation of the Resolutions on Policy. First and
second sessions of the UNRRA council, 2,
Resolutions on Policy (Washington D. C.: United Nations Relief and
Rehabilitation Administration, 1944), 21–23. Dostopno na: Hathitrust.org,
https://hdl.handle.net/2027/mdp.39015063799061, pridobljeno
avgusta 2020.
UNRRA. The History of the United Nations Relief and
Rehabilitation Administration, 3 (New York:
Columbia University Press, 1950), 296.
Ker pa je ustanovni sporazum Unrre podpisal predstavnik
jugoslovanske begunske vlade kralja Petra II., se je morala k resoluciji zaradi
političnih sprememb neposredno po koncu vojne zavezati tudi nova vlada
Jugoslavije pod vodstvom Josipa Broza Tita. Ob ustanovitvi Unrrine jugoslovanske
misije marca 1945 je bil tako podpisan tudi dvostranski sporazum med
Demokratično federativno Jugoslavijo (DFJ) in Unrro.
Prispevki za novejšo zgodovino 53, št.
2 (2013): 79–99.
državna komisija vojnih ujetnikov, prisilno
odpeljanih delavcev, obsojencev in drugih, ki jih je okupator odpeljal iz
Jugoslavije. Komisija je delovala v okviru
Ministrstva za socialno politiko DFJ, njen izvršni odbor pa so sestavljale
jugoslovanske delegacije za repatriacijo iz tujine pri jugoslovanskih
predstavništvih v tujini.Kronika, 33, št. 2-3 (1985): 232–36. Jure Gombač,
»K politiki povratnih migracij po drugi svetovni vojni,« v: Spet doma? Povratne migracije med politiko, prakso in
teorijo, ur. Marina Lukšič Hacin (Ljubljana, Založba ZRC, 2006),
16.
Ocenjuje se, da je bilo 30. septembra 1945 med
razseljenimi osebami več kot 100.000 Jugoslovanov.European Refugees 1939–1952. A Study in Forced Population Movement, (Evanston: Northwestern University Press,
1956), 238–39.
UNRRA, 423.
Decisions taken at the Evian
Conference on Jewish Refugees, July 1938, Yad Vashem The World Holocaust Remembrance Center, pridobljeno
avgusta 2020,
https://www.yadvashem.org/docs/evian-conference-decisions.html. Ronnie S. Landau, The Nazi Holocaust. It's History
and Meaning (New York: I. B. Tauris, 2006), 137. Jacques Vernant,
The Refugee in the Post-War
World, (New Haven: Yale University Press, 1956), 27.
The Refugee in the Post-War World,
88.
S kapitulacijo Italije in prodiranjem zaveznikov proti
severu Apeninskega polotoka so slednji osvobajali tudi številne konfinirance in
zapornike. Osvobojence so zavezniki najprej zadržali na krajih osvoboditve, nato
pa so za njih začeli ustanavljati številna begunska taborišča, med katerimi sta
verjetno bolj znani Cinecitta pri Rimu in Ferramonti di Tarso v Kalabriji. V
Apuliji so ustanovili tri večja nastanitvena taborišča, kjer so večinski delež
vsaj do prve polovice leta 1945 predstavljali Jugoslovani, in sicer Santa Maria
al Bagno, Santa Maria di Leuca in Santa Cesarea. V podporo so delovala še manjša
prehodna taborišča, kot sta bili Carbonara pri Bariju in Tuturano južno od
Brindisija. S pomočjo teh taborišč je v letih 1944 in 1945 iskalo pot na varno
skoraj 40.000 dalmatinskih beguncev in drugih Jugoslovanov. Večji del je
nadaljeval pot v podobna begunska taborišča v Egiptu, približno 7.000 pa jih je
ostalo v Italiji do repatriacije v prvi polovici leta 1945.
Odnosi med begunci iz Jugoslavije in Unrro v Egiptu
v letih 1943–1946: doktorska disertacija
(Ljubljana: Filozofska fakulteta,
2013).
Omenjena taborišča so bila prizorišče številnih ideoloških
sporov med podporniki kralja Petra II. in njegove begunske vlade ter podporniki
partizanov in nove porajajoče se komunistično usmerjene Titove Jugoslavije.
Osvobojenci in razseljene osebe so se delili na rojaliste in partizane. Največ
pritožb je prihajalo od partizanov, kjer so govorili o t. i. »četniški
reakciji«, kot so v dokumentih in spominski literaturi poimenovali novačenje
osvobojencev in beguncev v vrste kraljeve vojske v begunstvu. Prav tako so se
privrženci partizanov pritoževali, da imajo rojalisti v primerjavi z njimi večje
ugodnosti v begunskih taboriščih. Ko je zavezniška vojska, pretežno britanska,
marca 1945 prepustila administracijo taborišč Unrri, so ti ideološki spori ves
čas spremljali njeno delovanje v navezavi z jugoslovanskimi razseljenimi
osebami, ki je bilo glede na že omenjeno Resolucijo št. 10 v precejšni meri
usmerjeno v njihovo repatriacijo.Zgodovinski
časopis, 167, št. 3-4 (2013): 147–62.
Po številnih ideoloških zapletih je bilo pričakovati, da
se v Jugoslavijo ne bodo vrnile vse razseljene osebe. Večina tistih razseljenih
oseb, ki so ostale v Italiji, je bila že prej ločena od podpornikov nove vlade,
saj je štab zavezniške vojske na Bližnjem vzhodu (Allied Force Head Quarters
AFHQ in the Middle East) že 10. novembra 1943 predlagal, da bi gibanje
jugoslovanskih osvobojencev in kasneje evakuiranih beguncev omejili na
taborišča, tu pa bi podpornike kraljeve begunske vlade in partizanov ločili. To
je bilo sicer težje udejanjiti, kljub temu pa so večino podpornikov kraljeve
vlade vendarle ločili in jih namestili predvsem v taborišče Arnesano pa tudi v
druga manjša taborišča v bližini Lecceja ter v taborišče Pisticci v provinci
Matera.
Allied Military Administration of
Italy
1943–1945 (London: Her Majesties Stationary Office, 1957), 439.
Prispevki za novejšo zgodovino, 53, št. 2 (2013):
79–99.
Vodstvo nove komunistične jugoslovanske vlade je dalo
omahujočim beguncem jasno vedeti, da se morajo vrniti v domovino z
evakuacijskimi konvoji, saj se kasneje morda ne bodo smeli nikoli več vrniti v
Jugoslavijo.Picking up the
Pieces from Portugal to Palestine. Quaker Refugee Relief in World War
II. A Memoir (Lanham: University Press of America, 2004),
102.
Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v
državno last in o sekvestaciji premoženja odsotnih oseb, ki je v 2. členu eksplicitno navajal, da se »premoženje
državljanov FLRJ, ki bivajo v inozemstvu, pa se niso odzvali pozivu, naj se
vrnejo v domovino v roku, ki ga določa zakon /…/ sme do odločbe o zaplembi /…/
dati pod sekvester države ali zanj uporabiti kako drugo sredstvo zavarovanja po
zakonu o zaplembi in o izvajanju zaplembe«. Edina izjema, ki jo je zakon v tem
členu dovoljeval, je bil prenos dela premoženja v last bližnjega sorodstva, v
obsegu, ki je »zadoščal za primerno preživetje«.Uradni list FLRJ, št. 63, 6. 8. 1946,
749–50.
Dokler pa njihova emigracija ni bila urejena, so bili še
naprej v oskrbi zaveznikov, ki so ponovno odprli vprašanje skrbi za razseljene
osebe. Unrrina italijanska misija je pričakovala, da bo morala po uradnemu
začetku svojega delovanja marca 1945 prevzeti skrb za tiste razseljene osebe, ki
se ne bodo želele vrniti v domovino. Iz internega memoranduma je razvidno, da so
že decembra 1944 predlagali pripravo načrta preskrbe teh oseb. Jugoslovanske
razseljene osebe so razdelili v tri skupine: na tiste, ki so zapustile
Jugoslavijo zaradi nestrinjanja z novo politično ureditvijo, na nekdanje
pripadnike kraljeve vojske in na jugoslovanske Jude, ki naj bi jih bilo takrat v
Santa Marii al Bagno med 500 in 600. Vojska je predlagala, da za vse skupine še
naprej skrbijo v okviru taborišč.
Okoli 3.000 jugoslovanskih državljanov je v tem času
živelo izven taborišč. Med njimi jih je 2.500 potrebovalo finančno pomoč. Vendar
pa je marca 1945 od Zavezniške finančne agencije (Allied Financial Agency) to
pomoč v Italiji dobivalo le 44 Jugoslovanov. Preostali pomoči potrebni niso
prejeli nikakršne pomoči od novembra 1944 naprej, ko je prenehala delovati t. i.
»jugoslovanska kraljeva misija« (Royal Yugoslav Mission). Tudi zaradi nenadnega
izpada finančne pomoči so zavezniki ustanovili Zavezniško finančno agencijo, da
bi pomagali vsem razseljenim državljanom zavezniških držav. Pomoč so delili s
pomočjo vladnih delegatov v zavezniškem Posvetovalnem svetu za Italijo (Advisory
Council for Italy). V svetu so bili predstavniki tistih narodov, katerih
državljani so se nahajali v Italiji kot begunci. Posvetovalni svet za Italijo je
tesno sodeloval tudi z Unrro, sicer pa je deloval pod okriljem Zavezniškega
nadzornega sveta. Nova jugoslovanska vlada je v svet imenovala dr. Slovena
Smodlako. Ta je vsak mesec odobril spisek državljanov, za katere je menil, da
potrebujejo pomoč, in višino zneska, ki so jim ga podelili. Zavezniški nadzorni
svet je nato poskrbel za izplačilo pomoči preko Banke Italije (Bank of Italy),
prejemniki pa so se ob prejemu pomoči s podpisom zavezali, da bodo znesek nekoč
tudi vrnili. Porok za povračilo denarja je bila jugoslovanska vlada, zato je
imela tudi pravico, da je zavrnila prosilce za pomoč. Ker pa je Smodlako
nastavila nova vlada, so se v Unrri zbali, da bo ta odobril podporo le tistim
posameznikom, ki so podpirali novo vlado. Vsi sumi Unrrinih predstavnikov so
dejansko temeljili na precej resnih indicih. Jugoslovanska delegacija v Bariju
je namreč januarja 1945 odobrila le 15 odstotkov količine mesečnih podpor
beguncem kot mesec poprej. Še več, v memorandumu so zapisali, da do podpore niso
upravičeni:
Poleg tega je Smodlaka vedno znova ponavljal stališče nove
jugoslovanske vlade, da je predstavnik vseh Jugoslovanov v Italiji, čeprav so
podporniki kralja in njegove vlade izjavili, da v državi ni več njihovega
predstavnika. Če bi obveljala trditev razseljenih oseb, bi to pomenilo, da bi
odločbe za podporo začeli dobivati od zaveznikov. IGCR je namreč pooblastil
zavezniško poveljstvo, da lahko samo dodeli pomoč tistim, za katere meni, da jo
potrebujejo, vendar nimajo svojega predstavnika v Italiji. Ker pa je bila nova
povojna jugoslovanska vlada mednarodno priznana predstavnica Jugoslavije,
zavezniki tega pooblastila niso mogli uveljaviti, Smodlaka pa je imel še naprej
diskrecijsko pravico pri dodeljevanju podpor. V nasprotju s pooblastilom IGCR pa
se je UNRRA zavezala, da bo pomagala vsem državljanom držav zaveznic, ne glede
na njihovo politično zavezo ali druge okoliščine. V to zavezo so bili vključeni
tudi tisti Jugoslovani, ki jim je jugoslovanski delegat odrekel pomoč. A še
preden so lahko Unrrini predstavniki nacionalnim delegatom predstavili Unrrin
načrt, je Smodlaka 18. marca 1944 v pismu direktorju Unrrine italijanske misije
S[purgeonu] M[iltonu] Keenyju prvič zapisal, da UNRRA ne sme dajati pomoči
nobenemu jugoslovanskemu državljanu brez njegove izrecne privolitve. Keeny se je
po tem strogo izraženem stališču podal na diplomatsko misijo, da bi čim prej
razrešili to vprašanje. Po nasvet se je obrnil na direktorja Unrrine Evropske
regionalne pisarne (European Regional Office) Roberta G. A. Jacksona, na
osebnega predstavnika generalnega direktorja Unrre (Personal representative of
the Director General) Roya Hedricksona in na načelnika Pisarne za evropske
misije (Office of European Mission Affairs) Georga Xanthakyja. Na skupnem
sestanku 1. aprila 1945 so se dogovorili, da bodo z nastalo situacijo seznanili
sedež Unrre v Washingtonu in direktorja Unrrine jugoslovanske misije Mihaila
Sergejčika. Istočasno so seznanili tudi ameriškega in britanskega veleposlanika
v Italiji Alexandra Kirka in sira Noela Charlesa, v upanju, da bosta osebno
posredovala pri Smodlaki in ga zaprosila, da umakne stališča, izrečena v pismu
18. marca. Vendar pa je veleposlanik Kirk obvestil Keenyja, da pri Smodlaki ne
bo interveniral in da naj vsa pogajanja tečejo preko Unrrinega direktorata v
Washingtonu.
Smodlaka se je odločno uprl vsem poskusom italijanske
misije, da bi nediskriminatorno pomagala vsem Jugoslovanom. V pismu Keenyju 2.
aprila 1945 je ponovil, da UNRRA glede jugoslovanskih beguncev ne sme delovati
brez njegovega privoljenja, torej privoljenja jugoslovanskega
delegata.
Nesoglasja pa se niso vrstila le na terenu v Italiji, kjer je jugoslovanska vlada z metodami, ki jih je uporabljal dr. Smodlaka, poskušala prisiliti jugoslovanske razseljene osebe, da bi se vrnile v domovino. Vrnitev jugoslovanskih razseljenih oseb je skušala doseči tudi na najvišji ravni diplomacije. Na zasedanju
posebnega komiteja za begunce in razseljene
osebe (Special Committee on Refugees and Displaced Persons) Organizacije združenih narodov (OZN) 8. februarja 1946 je jugoslovanski predstavnik dr. Aleš Bebler zahteval, da OZN prepove vso propagando v taboriščih pod neposredno upravo organizacije in njenih članic – torej tudi Unrre –, da naj se razseljene osebe ne vračajo v domovino. Ob predlogu je napadel tudi uprave begunskih taborišč v Nemčiji, Avstriji in Italiji,
Komisiji OZN za človekove pravice. Sovjetski predstavnik se je postavil na stran
Jugoslavije in predlagal, da bi bila edina dovoljena propaganda tista, ki
prihaja iz izvornih držav. Eleanor Roosevelt pa je zagovarjala čim bolj široko
informiranost in stopnjo individualnega odločanja. Predlog Jugoslavije je bil
nazadnje zavrnjen, komite pa je Generalni skupščini OZN predlagal, da se zavzema
za svobodno odločanje razseljenih oseb glede repatriacije.
The Refugee in the Post-War World, 71–72,
76.
V letu 1946 se je število jugoslovanskih razseljenih oseb
v Italiji še povečalo, saj je bilo število prebežnikov čez
jugoslovansko-italijansko mejo vedno večje. Kot poročajo Unrrini dokumenti, je
šlo večinoma za prebežnike srednjega in višjega sloja – trgovce in obrtnike ter
bogatejše kmete, ki so nasprotovali novi politični ureditvi v Jugoslaviji.
Skupaj je bilo takrat v Italiji 9.538 jugoslovanskih
razseljenih oseb, za katere so skrbeli zavezniki in ki se načeloma niso vrnile v
Jugoslavijo. Unrrino poročilo ocenjuje, da so zavezniki zanje dobro skrbeli in
da so bile celo bolje preskrbljene kot večina domačinov v tistem času. A v
številčnem popisu so omenjene le tiste, za katere so zavezniki neposredno
odgovarjali in jim nudili preskrbo. Vojaške oblasti so namreč ocenjevale, da se
je v Italiji v tem obdobju nahajalo med 45.000 in 55.000 Jugoslovanov, med njimi
pa jih je približno 3.000 našlo službo v zavezniški vojski, a zanje zavezniške
enote načeloma niso skrbele humanitarno, saj so za svoje delo prejemali plačo.
Med 5.000 in 10.000 Jugoslovanov v Italiji naj bi se preživljalo s preprodajo na
črnem trgu in drugačnim kriminalom, kar naj bi jim omogočalo precej boljši
standard, kot je bilo takrat povprečje v državi.
Na koncu še nekaj besed o nadaljnji repatriaciji. Vodja
italijanske misije Keeny v poročilu poroča, da je UNRRA v sodelovanju z
jugoslovansko vlado še vedno vodila programe repatriacije. Za vrnitev v domovino
so se Jugoslovani sicer redko odločali, kljub temu pa prisiljene repatriacije ni
bilo.
Kljub vsemu pa se je po začetnem valu v letih 1944 in 1945 le malo jugoslovanskih razseljenih oseb vrnilo v domovino. Ostali Jugoslovani so ostajali v taboriščih, ki jih je po ukinitvi Unrre junija 1947 prevzela Mednarodna begunska organizacija (IRO). Od tu so Jugoslovanom urejali sprejem v tretje države, toda postopki so bili mnogokrat dolgotrajni, saj so zadnje jugoslovanske razseljene osebe zapustile Italijo šele ob koncu 50. let.
The displaced Yugoslavs in Italy included the liberated detainees, internees, and prisoners; those who had been forcedly mobilised into the Italian Army; military refugees; and post-war political refugees. They were initially supplied by the military authorities and later on by the UNRRA. The UNRRA representatives in Italy would often argue with the representatives of the new Yugoslav government regarding the provision of financial support to those displaced persons that lived outside of the refugee camps and did not support the new Yugoslav government. The disagreements expressed by the Yugoslav authorities were also evident at the sessions of the United Nations Committees and Boards. In the discussions about the communication of information to the displaced Yugoslavians, the United Nations sided with these people and rejected the Yugoslav proposal regarding the restriction of the information about the political situation in the homeland. Regardless of the disputes, the UNRRA maintained solid cooperation with the Yugoslav government in the organisation of repatriation convoys.