No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Članek obravnava pouk sodobne zgodovine v
osnovnih in srednjih šolah v socialistični Sloveniji/Jugoslaviji na podlagi
sistematičnega pregleda in analize učnih načrtov in zgodovinskih učbenikov med
letoma 1945 in 1990. Raziskava se osredotoča na politično rabo zgodovine kot
enega ključnih instrumentov legitimizacije komunistične oblasti. Glavne
legitimizacijske točke so bile narodnoosvobodilni boj, antifašizem in socialna
revolucija ter koncept reševanja nacionalnega vprašanja, tj. načelo bratstva in
enotnosti, po sporu z Informbirojem in odmiku Jugoslavije od Sovjetske zveze pa
sta se med zgodovinskimi kanoni zasidrala tudi Titov upor Stalinu ter
samoupravljanje in neuvrščenost kot specifiki jugoslovanskega
socializma.
Ključne besede: pouk zgodovine, zgodovinski
učbeniki, učni načrti, socializem, kolektivni spomin, ideologizacija
The article
discusses the teaching of contemporary history in primary and secondary schools
in the socialist Slovenia/Yugoslavia based on the systematic overview and
analysis of school curricula and history textbooks between 1945 and 1990. The
research focuses on the political use of history as one of the key instruments
of legitimising the communist rule. Its main legitimation points were the
National Liberation Struggle during World War II, anti-fascism, and the social
revolution. Another important legitimising tenet was the concept of resolving
the national question; i.e. the principle of brotherhood and unity. After the
split between the Soviet Union and Yugoslavia in 1948, Tito’s resistance to
Stalin, self-management, and non-alignment also entered the historical canon as
the specific qualities of the Yugoslav socialism.
Keywords: history teaching, history
textbooks, curricula, socialism, collective memory, ideologisation
Kolektivni zgodovinski spomin je konstrukcija skupne
preteklosti, pri kateri ima šolska zgodovina, zlasti zgodovinski učbeniki,
izjemno pomembno vlogo. Za vsakogar, ki je kdaj hodil v šolo, so učbeniki eden
prvih stikov z zgodovino, sence šolske zgodovine pa nas spremljajo vse
življenje. Četudi se zaradi družbenih okoliščin in individualnih razlogov naši
pogledi na preteklost kasneje spremenijo, sledovi učbenikov ostanejo. Pri
presojanju vsebine učnih načrtov in zgodovinskih učbenikov, ki so v središču
tega prispevka, ne smemo prezreti, da so ti podvrženi dejavnikom časa in okolja
še močneje kot druge zvrsti zgodovinopisja. Učbeniki in učni načrti niso le
produkt avtorjev, temveč v prvi vrsti ogledalo dominantnega vrednostnega
sistema, ideologije in nazorov neke družbe, ki se najbolj korenito spremenijo ob
velikih družbenih in političnih prevratih. Ti za seboj praviloma potegnejo
spreminjanje zgodovine oziroma konstrukcijo zgodovinskega spomina, ki naj bi
zagotovil legitimnost in zgodovinsko identiteto novi ureditvi, pri čemer se
preteklost znajde v orwellovskih funkciji obvladovanja sedanjosti in
prihodnosti: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost, kdor obvladuje
sedanjost, obvladuje preteklost.«
1984 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983),
28.
V socialistični Jugoslaviji je bila zgodovina eno od
pomembnih orodij legitimizacije politične oblasti.
Osrednje legitimizacijske
točke so bile antifašizem,
narodnoosvobodilni boj (NOB) in
ljudska revolucija, znotraj katerih je morala komunistična partija imeti
popoln primat, zelo pomembno vlogo pa je imel tudi koncept reševanja
nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji, tj. načelo bratstva in enotnosti. Po sporu
z Informbirojem in odmiku Jugoslavije od Sovjetske zveze so se med zgodovinskimi
kanoni zasidrali tudi upor proti Stalinu ter samoupravljanje in neuvrščenost kot
specifiki jugoslovanskega socializma, vse našteto pa je prežemal kult Titove
osebnosti. Politična oblast je med prednostne naloge zgodovinopisja uvrstila
iskanje tradicij naprednih gibanj v preteklosti in dokazovanje linearnosti
zgodovinskega razvoja kot nenehnega napredka od nižjih k višjim oblikam družbene
ureditve, od razredne k brezrazredni družbi. Zgodovinopisje naj bi se napajalo s
historičnim materializmom kot aplikacijo dialektičnega materializma na
zgodovinski razvoj ter se usmerilo k marksističnemu preučevanju zgodovine
ljudskih množic. Hkrati s prevajanjem zgodovine v jezik marksizma bi morali
zgodovinarji razširiti svoje raziskave na novejšo in sodobno zgodovino, zlasti
na obdobje med obema vojnama ter na drugo svetovno vojno.
Politika povijesti u Jugoslaviji (1945–1960): Komunistička partija Jugoslavije, nastava povijesti, historiografija (Zagreb:
Srednja Europa, 2012). Magdalena Najbar Agičić, U skladu s
marksizmom ili činjenicama?: hrvatska historiografija 1945–1960
(Zagreb: Ibis, 2013). Mateja Režek, »Usmerjena preteklost: mehanizmi
ideološke in politične 'kontaminacije' zgodovinopisja v socialistični
Sloveniji in Jugoslaviji (1945–1966),« Acta Histriae
22, št. 4 (2014): 971–92.
Ena prvih nalog, ki si jih je politična oblast zadala na
področju zgodovinopisja, je bila priprava novih šolskih učbenikov, toda ta se je
pokazala kot izjemno zahtevna naloga, saj so prvi zgodovinski učbeniki domačih
avtorjev začeli izhajati šele sredi petdesetih let. Do resnih razhajanj glede
učbenikov je v jugoslovanskem političnem vrhu prišlo že poleti 1945. Ob
vprašanju, ali naj se pripravi enoten učbenik nacionalne zgodovine za celo
Jugoslavijo ali pa naj ima vsaka republika svojega, sta se v zveznem ministrstvu
za prosveto oblikovali dve struji: slovenski, hrvaški in nekateri srbski
predstavniki so si prizadevali za ločene učbenike po republikah, večina
predstavnikov iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore in Makedonije pa je
zagovarjala enotne zgodovinske učbenike. Prevladala je druga, »unitaristična«
struja, zato so prosvetne oblasti predpisale enotne učbenike, toda kmalu je bilo
republikam začasno dovoljeno izdajati lastne učbenike,
Power and Persuasion: Ideology and Rhetoric in Communist
Yugoslavia, 1944–1953 (Boulder: Westview Press, 2001),
62.
Najpomembnejše interpretativne smernice na področju sodobne zgodovine so določali najvišji partijski voditelji, zlasti Tito, s pomenom njegovih govorov in referatov za jugoslovansko zgodovinopisje pa se lahko po pomenu za sovjetsko zgodovinopisje kosa le še Kratka zgodovina VKP(b). V Sloveniji je imel na področju ideološkega usmerjanja
zgodovinopisja ključno vlogo minister za znanost in kulturo Boris Ziherl, ki je
leta 1947, ob deseti obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije,
zapisal, da je bila njena ustanovitev ne le »preokretnica v razvoju slovenskega
delavskega gibanja«, ampak »preokretnica v zgodovini slovenskega naroda sploh.
Bila je zgodovinska nuja, da slovensko ljudstvo dobi novo politično vodstvo,
svojo novo, zares ljudsko in zares narodno stranko, ki ga bo sposobna voditi
skozi težke preizkušnje k zmagi. Taka stranka je mogla biti samo Komunistična
partija Slovenije.«
Ljudski pravici, 18. 4. 1947).
Zbrana dela: peta
knjiga (Ljubljana: SAZU, 1989), 56–70.
Še bolj kot akademsko zgodovinopisje je bila političnemu
nadzoru podvržena šolska zgodovina. Zanimanje komunistične partije za vzgojo in
izobraževanje je bilo vgrajeno globoko v njen ideološko-politični program, ki ni
predvideval le izgradnje nove države, temveč tudi oblikovanje nove socialistične
družbe in novega socialističnega človeka. Družba, ki je prekinila s tradicijo in
zamenjala prejšnje vrednote z novimi, je potrebovala nove šole, te pa nov
izobraževalni sistem, ki bi pomagal zgraditi novo identiteto jugoslovanske
družbe kot celote. Toda multietnične skupnosti, v nasprotju z enonacionalnimi
državami, izjemno težko razvijejo enotno kolektivno identiteto. Še zlasti
zahtevno je bilo to v socialistični Jugoslaviji, kjer je bilo še tisto malo
skupne jugoslovanske preteklosti obremenjeno z nacionalnimi antagonizmi
predvojne Jugoslavije in krvavimi obračunavanji druge svetovne vojne. Nove
oblasti so bile zato prisiljene iznajti skupno jugoslovansko zgodovino, na
kateri bi utemeljile kolektivno identiteto.
Öl
ins Feuer? – Oil on Fire?: Schulbücher, ethnische Stereotypen und Gewalt
in Südosteuropa – Textbooks, Ethnic Stereotypes and Violence in
Southeastern Europe (Hannover: Verlag Hansche Buchhandlung
Braunschweig, 1996),
100.
Leta 1945 so bili predvojni zgodovinski učbeniki umaknjeni iz šol, saj niso bili uglašeni z novo jugoslovansko stvarnostjo in s partijskim konceptom zgodovine, ki bi morala posredovati dialektično-materialistični pogled na svet. Ta je v prvih povojnih letih prodiral v jugoslovanske šole pretežno v stalinistični obliki prek prevodov sovjetskih zgodovinskih učbenikov, saj takoj po vojni še ni bilo domačih učbenikov, ki bi sledili novim ideološkim konceptom. V šolah so zato uporabljali prevode sovjetskih učbenikov, čeprav ti niso bili usklajeni z učnimi načrti, saj niso obravnavali nacionalne zgodovine, kronološko pa so segli le do oktobrske revolucije.
Izhodišče šolske zgodovine so učni načrti, ki narekujejo
tudi vsebino učbenikov. Prvi začasni učni načrti so nastali že pred koncem
vojne. V Sloveniji je bil že septembra 1944 izdan začasni učni načrt za osnovne
šole, ki je veljal na ozemlju pod partizanskim nadzorom. Pri zgodovini je med
drugim predpisal tudi pouk o drugi svetovni vojni, v okviru katerega naj bi
učitelji šolski mladini spregovorili o vzrokih zloma kraljeve Jugoslavije,
osvobodilnem boju jugoslovanskih narodov, osebnosti maršala Tita in
vzpostavljanju ljudske oblasti.
Začasni učni načrt za osnovne
šole, september 1944.
Začasni učni načrt za višje
osnovne šole (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1946).
Učni načrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in
višje osnovne šole (Ljubljana: Ministrstvo za prosveto LRS, 1948),
91.
Gimnazije so prvi začasni učni načrt dobile leta 1945.
Prva povojna generacija gimnazijcev naj bi se med drugim seznanila z zgodovino
predvojne Jugoslavije in njenim propadom, partizanskim gibanjem in njegovo zmago
ter z oblikovanjem ljudske oblasti in nove jugoslovanske države.
Začasni učni načrt na gimnazijah in klasičnih gimnazijah
za šolsko leto 1945–1946 (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1945), 10–14.
Spremembe k učnemu načrtu za gimnazijo za šolsko leto
1946/47 (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1946).
Učni načrt za gimnazije, nižje gimnazije in višje razrede
sedemletk (Ljubljana: Ministrstvo za prosveto LRS, 1948),
70.
Po sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ko se je
Jugoslavija začela odpirati proti Zahodu in so bile najbolj grobe oblike nadzora
in represije opuščene, so iz učnih načrtov izginile nekatere najbolj rigidne
ideološke zahteve, sčasoma tudi tista o »razvijanju sovraštva do vsega
nazadnjaškega«, toda temeljni ideološki postulati in vsebinski poudarki so
ostali bolj ali manj enaki. Še več, v prvem obdobju po sporu z Informbirojem se
je pritisk partije na zgodovinopisje še bolj okrepil, kajti resolucija
Informbiroja je jugoslovanskim voditeljem očitala pretirano hvalisanje in
neskromnost v prikazovanju zaslug jugoslovanskih komunistov in partizanov za
zmago v pretekli vojni, te obtožbe pa so zahtevale hiter in učinkovit odgovor.
Okvir, znotraj katerega se je v Jugoslaviji pisala zgodovina partije in NOB, je
postavilo Titovo politično poročilo na petem kongresu Komunistične partije
Jugoslavije (KPJ) julija 1948, v katerem je generalni sekretar podal podroben
pregled zgodovine jugoslovanske partije in na tej podlagi utemeljeval pravilnost
njene politike.
V. kongres Komunistične partije
Jugoslavije (Ljubljana: Ljudska pravica, 1948),
7–148.
Januarja 1949, na vrhuncu krize po izključitvi Jugoslavije
iz Informbiroja, je potrebo oblasti pa novih zgodovinskih učbenikih
najeksplicitneje izrazil Milovan Đilas, šef partijske komisije za agitacijo in
propagando, bolj znane kot agitprop, ki je v članku »O nacionalni zgodovini kot
učnem predmetu«, objavljenem v glasilu Centralnega komiteja KPJ
Komunist,
zakoličil ideološke okvire pisanja učbenikov nacionalne zgodovine. Đilas je
zgodovinarje pozval, da naj se otresejo tradicionalnih nazorov in starih
pogledov na nacionalno zgodovino ter začnejo prebirati klasike marksizma.
Zgodovinarji bi morali na podlagi dialektičnega materializma, ki ga je Đilas
imel za »edino pravilno znanstveno metodo«, odkrivati zakonitosti zgodovinskega
razvoja in ugotavljati, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah so se te
zakonitosti izrazile v zgodovini jugoslovanskih narodov. Hkrati bi morali pri
svojem delu razviti kritiko in odkrivati ne le sile, ki so gnale razvoj naprej,
temveč tudi sile, ki so razvoj zavirale, pri ocenjevanju dogodkov in osebnosti
iz nacionalne preteklosti pa zgodovinarjev ne bi smel voditi nacionalizem. Kot
najbolj nujno nalogo na področju zgodovinopisja je opredelil pripravo učbenika
nacionalne zgodovine, ki bi ga uporabljali kot ideološko orožje partije, kot
»sestavni del borbe za naglo idejno dviganje in naglo prevzgojo naših delovnih
ljudi in naše mladine«, pred zgodovinarje pa je postavil nalogo, »da podprejo
borbo Partije za pravilno osvetlitev narodne preteklosti«.
Komunist 3, št. 1 (1949):
52–77.
Leta 1952, po odmiku od sovjetskih vzorov in v ozračju liberalizacije političnega sistema, je bil odpravljen agitprop, ki je dotlej usmerjal širše področje kulture in izobraževanja. Toda politična odjuga ni trajala dolgo, saj so oblasti že leta 1956 znova posegle na »občutljiva« področja, med katera je sodilo tudi zgodovinopisje. Zaradi spoznanja partijskih voditeljev o zamiranju ideološkega dela po odpravi agitpropa in posledični slabitvi vpliva partije v družbi so bile pri zveznem in republiških centralnih komitejih ustanovljene ideološke komisije, kmalu za njimi pa še zgodovinske komisije s širokimi pristojnostmi usmerjanja zgodovinopisja. Hkrati so se krepile ideje o ustanovitvi znanstvenih inštitutov, specializiranih za novejšo in sodobno zgodovino, ki naj bi pri svojem delu sledili marksizmu in potrebam partije.
Takrat so v Sloveniji začeli izhajati tudi prvi
zgodovinski učbeniki domačih avtorjev. Prvi povojni učbenik novejše in sodobne
zgodovine so napisali Ferdo Gestrin, Jože Hainz in Metod Mikuž, izšel pa je leta
1956. Namenjen je bil dijakom četrtih letnikov nižjih gimnazij, po šolski
reformi leta 1958,Šolska reforma 1953–1963 (Ljubljana: Inštitut za
novejšo zgodovino, 2006).
Učni načrt za nižje razrede gimnazij in višje razrede
osnovnih šol (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1954).
Učni načrt za višje razrede gimnazij in klasičnih
gimnazij (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1955).
Avtor poglavij iz zgodovine 20. stoletja je bil Metod
Mikuž, nosilec prve katedre za sodobno zgodovino v Jugoslaviji na Filozofski
fakulteti v Ljubljani, pred tem duhovnik in partizan, ki ga je, kot pričajo
arhivski dokumenti, partija sicer upoštevala in spoštovala, pa vendar ga ni
sprejela kot docela lojalnega komunistični oblasti in še manj njenim pogledom na
zgodovinopisje.
Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19.
stoletja do danes (Ljubljana: Nova revija, 2010), 225.
Zgodovinski
časopis 47, št. 1 (1993): 123.
Zgodovina za VIII. razred osnovne
šole (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1958), 180, 181.
V nasprotju s tedanjim hrvaškim učbenikom, v katerem ni
bilo posebnega poglavja o NOB na Hrvaškem,
Politika povijesti, 354.
O mojstrih in muzi:
zgodovinopisje Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina (Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2018), 75.
Od sredine petdesetih let naprej so postajali
mednacionalni odnosi v Jugoslaviji čedalje resnejši problem. Zaostritev
gospodarskih in političnih razmer je znova naplavila za obstoj Jugoslavije
ključno nacionalno vprašanje, ki so ga oblasti po vojni podcenjevale in ga več
kot desetletje niso načenjale: deloma zato, ker so komunisti verjeli, da je bilo
z revolucijo in oblikovanjem jugoslovanske federacije rešeno enkrat za vselej,
deloma zaradi strahu, da bi dregnili v nevralgično točko večnacionalne države,
pomembno vlogo pa je odigrala tudi njihova zagledanost v delavski
internacionalizem. Da bi zgladili mednacionalna nasprotja, so se oprijeli
koncepta bratstva in enotnosti ter sredi petdesetih let začeli spodbujati
jugoslovanski socialistični patriotizem oziroma oblikovanje jugoslovanske
nadnacionalne zavesti.
Med
resničnostjo in iluzijo: slovenska in jugoslovanska politika v
desetletju po sporu z Informbirojem, 1948–1958 (Ljubljana:
Modrijan, 2005), 169,
170.
V prvi polovici šestdesetih let so bili v Sloveniji
prenovljeni učni načrti za osnovne šole in gimnazije. Učni načrt za osnovne šole
iz leta 1962 je še bolj kot njegovi predhodniki postavljal v ospredje NOB:
učenci bi se morali seznaniti z vsemi zgodovinskimi obdobji, »a še posebej z
najnovejšo dobo naše zgodovine in narodnoosvobodilnim bojem«.
Predmetnik in učni
načrt za osnovne šole (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962),
60–84.
Gimnazija: gradivo za sestavo predmetnika in učnega
načrta (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1964), 17.
Toda v šolski praksi se očitno ni vse odvijalo tako, kot
je bilo predpisano v učnih načrtih. Jeseni 1965 so v okviru Zgodovinske komisije
pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije pripravili poročilo o
problematiki pouka novejše zgodovine, ki je med največjimi slabostmi poudarilo
pomanjkanje ustreznih zgodovinskih učbenikov, omejeno strokovno usposobljenost
učiteljev in pogosto nerealizirane učne načrte. V poročilu so zapisali, da je
novi učni načrt novejši zgodovini namenil precej več ur »zaradi njenih prav
posebnih vzgojnih nalog«, vendar se »starejše učne moči tej spremembi le počasi
prilagajajo, ker nočejo krčiti starejše zgodovine. Pravega nadzora nad
izvajanjem učnega načrta sploh ni, posamezni pregledi pa kažejo, da se učne moči
ne ravnajo po učnih načrtih, saj so obravnavali npr. na ljubljanskih gimnazijah
v Šubičevi ul. in na Poljanah, pa tudi na stiški gimnaziji, zgodovino NOB in
povojnega obdobja samo 6 ur. Kljub temu je treba poudariti, da se mlajši kader
laže vživlja v zahteve novega učnega načrta, zato lahko pričakujemo, da bo dan
sčasoma novejši zgodovini tisti poudarek, kot ji gre. /…/ Ne moremo sicer
govoriti o tem, da bi učitelji odklanjali NOB in njen revolucionarni značaj, ne
moremo pa tudi mimo dejstva, da mnogi učitelji krčijo novejšo zgodovino v korist
starejših obdobij.«
Na prvi povojni gimnazijski učbenik zgodovine 20. stoletja
je bilo treba čakati vse do leta 1966. Napisal ga je Metod Mikuž, zajel pa je
obdobje od prve svetovne vojne do začetka šestdesetih let.
Zgodovina za četrti razred gimnazij (Ljubljana: Zavod
za šolstvo SRS, 1966).
Hkrati z Mikuževim gimnazijskim učbenikom je izšel tudi
novi učbenik zgodovine 20. stoletja za osmi razred osnovne šole, ki ga je
napisal France Škerl, zgodovinar z Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v
Ljubljani. Škerl je bil nekdanji krščanski socialist, podobno kot Mikuž pa tudi
on ni veljal za »partijskega zgodovinarja«. Še več, njegovo znanstveno delo je
partijska zgodovinska komisija v začetku šestdesetih let celo kritizirala, češ
da »daje zgrešeno predstavo o narodnoosvobodilnem gibanju«, zato so nekateri
člani zgodovinske komisije menili, da bi bilo Škerla bolje usmeriti na izdajanje
bibliografij, »ker je on zelo natančen«, in ga »odvračati od drugega dela«.
Zgodovina za
8. razred osnovnih šol (Ljubljana: Zavod za napredek šolstva SRS,
1966), 95.
Zdi se, da Škerlov učbenik ni naletel na odobravanje
politike. Dokumenti partijske zgodovinske komisije sicer o njem ne povedo
ničesar, razen da je »vsekakor pretežak« in da bi moral biti v njem bolj
poudarjen »vzgojni moment pouka zgodovine«,
V primerjavi s Škerlovim je bil učbenik Božiča in Webra
manj natrpan s faktografijo, toliko bolj izrazita pa je bila ideologizacija.
Zgodovina je slikana črno-belo, enoperspektivno in v izrazito poenostavljenih
interpretativnih shemah. V središču nacionalne zgodovine med obema vojnama je
komunistična partija, poudarjeno je delavsko gibanje, buržoaziji pa naj bi bile
štete zadnje ure. Orisu predvojne zgodovine sledita pregled obče zgodovine druge
svetovne vojne in poglavje o NOB, ki mu je namenjena kar polovica učbenika.
Osrednjo vlogo imata komunistična partija in Tito, ki nastopata kot voditelja
partizanskega gibanja in daljnovidna načrtovalca upora. V prikazih vojnega
dogajanja je izražena ostra delitev na dobro in zlo: na partizane na eni strani
ter na okupatorje in kolaboracioniste na drugi. Njihovi zločini so nazorno
opisani, denimo zločini ustašev v Jasenovcu: »Skoraj vsak dan pijani ustaški
klavci so svoje žrtve zverinsko mučili, jih pobijali s kiji, rezali glave,
sežigali v 'opekarni', streljali v jame, ki so jih kopali Cigani, in metali v
Savo, ki je pogoltnila na deset tisoče ljudi.«
Zgodovina za osmi razred (Ljubljana: Državna založba Slovenije,
1976), 72.
Partizani, ki so poosebljali »nečloveško junaštvo mladih
ljudi, ki žrtvujejo sebe, čeprav v življenje niti stopili niso, da bi bili
bodoči rodovi srečni«,
Podobno kot v predhodnih slovenskih zgodovinskih učbenikih
je bil tudi v tem poseben prostor namenjen OF, pri čemer vodilna vloga
komunistov ni bila prikrita: »V OF so imeli vodilno vlogo komunisti, vendar tega
leta 1941 niso poudarjali. Spoštovali so načelo, da se je treba izogibati prav
vsega, kar bi lahko omejevalo širino osvobodilnega boja. CK KPS je šele spomladi
1943 poudaril svoje vodstvo pri ustanovitvi in razvoju OF, ko je bilo tudi
slovenskim katoliškim množicam jasno, da brez komunistične partije osvobodilnega
boja sploh ne bi bilo.«
V poglavjih, ki obravnavajo povojno zgodovino, sledimo
pregledu svetovne zgodovine do začetka sedemdesetih let, v katerem je največ
prostora namenjenega osvobodilnim gibanjem v tretjem svetu in širjenju
socializma. Poglavje o graditvi socialistične Jugoslavije vsebuje pregled
jugoslovanske povojne zgodovine, med drugim vzpostavitev nove oblasti in
reševanje vprašanja zahodne meje. Spor z Informbirojem je prikazan kot boj
Jugoslavije za različne poti v socializem, v katerem je ljudstvo »enodušno
podprlo Tita in partijo in ni dovolilo, da bi kdorkoli blatil njegovo herojsko
borbo proti fašizmu«.
Leta 1975 je bil učni načrt za osnovne šole znova
posodobljen. Zgodovina je bila razdeljena na pet obdobij: dobo praskupnosti,
sužnjelastniško dobo, fevdalizem, kapitalizem in rast socialističnih sil.
Delitev zgodovinskih obdobij glede na družbeno ureditev je dokazovala notranjo
zakonitost razvoja človeške družbe in linearnost zgodovinskega razvoja kot
nenehnega napredka od nižjih k višjim oblikam družbene ureditve, dokazovanje
tega pa je bil tudi eden od temeljnih namenov šolske zgodovine. V učnem načrtu
je nazorno opisano tudi, kakšen bi moral biti učitelj zgodovine, »zlasti tisti,
ki poučuje zgodovino NOB in povojnega obdobja«. Ta »mora biti dober strokovnjak
– zgodovinar, ki pri pouku izhaja iz marksističnih idejnih temeljev, razen tega
pa mora biti vsestransko pedagoško in politično razgledan. Nenehno mora
spremljati zgodovinsko, teoretično-marksistično in politično literaturo in
zasledovati poročila v sredstvih javnega obveščanja. Mora pa biti tudi družbeni
delavec, ki s svojim zgledom vzgaja učence v skladu z ideologijo jugoslovanske
socialistične samoupravne družbe.«
Osnovna šola: vsebina
vzgojno-izobraževalnega dela (Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo,
1975), 28, 29.
Sedemdeseta in začetek osemdesetih let so bili obdobje, ko
so politične oblasti bolj kot kadarkoli prej podvrgle šolsko zgodovino
instrumentalizaciji. Bogo Grafenauer je konec sedemdesetih let zahteval
prilagoditev šolske zgodovine stanju raziskav v akademskem zgodovinopisju.
Pripravil je tudi predlog učnega načrta, ki si ga je zamislil kot kronološki in
vsebinski pregled ključnih zgodovinskih procesov, pojavov in institucij skozi
vsa obdobja človeške zgodovine, v katere bi morale biti umeščene zgodovinske
izkušnje Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov. Toda njegov poziv k
preusmeritvi od izključno politične zgodovine h kulturno in družbenozgodovinskim
vidikom ni bil sprejemljiv za politične oblasti. Te so vztrajale, da sta
najpomembnejši nalogi pouka zgodovine prenos revolucionarnih, domoljubnih in
naprednih tradicij na nove generacije ter vzgoja mladine v marksističnem duhu,
Grafenauerjev osnutek učnega načrta pa so zavrnile z obrazložitvijo, da ni
dovolj »marksističen« in »nacionalen«.
'Transition' and the
Politics of History Education in Southeastern Europe (Göttingen:
V&R unipress, 2009), 46, 47. Gl. tudi Bogo Grafenauer, »Problematika
izrade programa istorije kao obaveznog predmeta zajedničke programske osnove
usmerenog obrazovanja u reformiranoj školi,«
Pouk zgodovine – Nastava povijesti, št.
1, (1979): 2–7.
V izobraževalni sistem so oblasti najgloblje posegle z
uvedbo srednjega usmerjenega izobraževanja konec sedemdesetih let. Nove šolske
smernice je predpisal deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije leta 1975, ki
je nakazal, da se partija vrača k obrazcem, za katere se je v šestdesetih letih
zdelo, da so preživeti. Znova sta bila uveljavljena kult fizičnega dela in
šolanje za poklic, splošna izobrazba pa je zdrsnila po lestvici kulturnih
vrednot. Šolanje za poklic je pomenilo povečanje števila ur strokovnih predmetov
in krčenje programov splošnih predmetov, kot nepotrebna pa je bila označena tudi
matura oziroma zaključni izpit ob koncu srednje šole. Slovenske oblasti sicer
niso tako hitele z uvajanjem usmerjenega izobraževanja kot druge jugoslovanske
republike, toda leta 1980 je bil tudi v Sloveniji sprejet zakon o usmerjenem
izobraževanju.
Slovenska novejša zgodovina 1848–1992 (Ljubljana:
Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino, 2006), 1146.
Prvi učbenik novejše zgodovine, namenjen dijakom drugih
letnikov srednjega usmerjenega izobraževanja, je izšel že leta 1978 v
soavtorstvu Branka Božiča, Tomaža Webra in Janka Prunka. Tudi v tem učbeniku
imata osrednjo vlogo komunistična partija in Tito, ki sta prikazana zelo
podrobno že v obdobju med obema vojnama in še bolj med drugo svetovno vojno, s
čimer je postal povojni prevzem oblasti tako rekoč samoumeven. Drugi svetovni
vojni in NOB je namenjena tretjina učbenika, razlage so ideologizirane in
dogmatske, snov pa je v sozvočju z učnim načrtom predstavljena tako, da »učenci
spoznajo vodilno vlogo KPJ. Ugotovijo naj, da je naša NOB hkrati socialistična
revolucija, ki je vzpostavila novo ljudsko oblast. Učenci naj spoznajo, da
pomeni naša revolucija tudi boj za enakopravnost narodov in narodnosti
Jugoslavije /…/ Pri obravnavanju vojaškega poteka NOV naj se učitelji ne
izgubljajo v podrobnostih, ampak naj predvsem poudarjajo vseljudski pomen boja
in povezavo med vojsko in zaledjem, moralne vrednote borcev, medsebojne humane
odnose, pomembnost boja v mednarodnem obsegu in povezanost jugoslovanskih
narodov in narodnosti.«
Predmetnik in učni načrti
(delovni osnutek): skupna programska osnova v usmerjenem
izobraževanju (Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo, 1977), 7,
8.
Zgodovina 2 (Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1978), 121.
Poleg tega učbenika je bil v srednjem usmerjenem izobraževanju v uporabi še en učbenik zgodovine 20. stoletja, toda le v srednjih šolah družboslovne in družboslovno-pedagoške usmeritve, kjer so zgodovino poučevali vsa štiri leta. Učbenik za četrti letnik teh šol je izšel leta 1984, njegova avtorja sta bila Marija Kremenšek in Štefan Trojar, zajel pa je obdobje od nastanka prve jugoslovanske države leta 1918 do konca sedemdesetih let. To je bil hkrati zadnji učbenik sodobne zgodovine, ki je izšel v socialistični Sloveniji. V skladu z učnim načrtom so bili poudarki podobni kot v učbeniku za srednje usmerjeno izobraževanje Božiča, Webra in Prunka iz leta 1978, le da so besedila bolj podrobna in v poglavjih o razvoju socialistične Jugoslavije še bolj prepredena s komaj razumljivo terminologijo, kakršna se je v političnem življenju uporabljala v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Učbenik prinaša tudi
nekaj novosti: prvič je denimo omenjeno zajetje domobrancev oz. njihova vrnitev
s Koroške v Jugoslavijo: »Izdajalske vojske četnikov, ustašev, hrvaških
domobrancev, slovenskih domobrancev in druge so ob nemški kapitulaciji izgubile
svojega gospodarja in perspektive. Večina je hotela po vsej sili pobegniti k
Angležem in se izmakniti odgovornosti za izdajalsko početje med vojno. Slovenski
domobranci so se uspeli prebiti na Koroško, toda Angleži so jih kasneje vrnili
Jugoslaviji.«
Zgodovina 4 (Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1984), 139.
Sistematični pregled učnih načrtov in zgodovinskih učbenikov, ki jih je vredno brati tako zaradi tistega, kar je v njih zapisano, kot zaradi tistega, česar v njih ni, ponuja dober vpogled v pouk sodobne zgodovine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah v obdobju socializma. Skozi učbeniško naracijo lahko prepoznamo temeljne vrednote, ki jih je šolska zgodovina posredovala mladim generacijam: patriotizem, kolektivizem, socializem in antifašizem. Zgodovinskim učbenikom so bili skupni preobremenjenost s politično faktografijo, posplošene ocene in enostranske, pogosto dogmatične razlage ter politična in ideološka sporočila z namenom zagotovitve legitimnosti komunistični partiji. Jugoslovanski socializem je bil predstavljen kot zgodovinska nujnost, poudarjena je bila vloga komunistične partije, v ospredju učbeniških reprezentacij pa je bil NOB, ki je bil instrumentaliziran kot sredstvo za oblikovanje kolektivne identitete multietnične jugoslovanske družbe in legitimizacijo komunistične oblasti. Pomemben vzgojni cilj šolske zgodovine je bilo tudi utrjevanje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, toda ta slogan je ob nenehnem ponavljanju sčasoma zbledel v prazno frazo. Posledica ideologiziranih učbeniških reprezentacij je bil neuravnotežen in selektiven zgodovinski spomin, ki je posredno tlakoval pot kasnejšim političnim manipulacijam in zlorabam zgodovine. V najbolj drastični obliki so se te izrisale ob razpadu Jugoslavije, zlasti v Srbiji in na Hrvaškem, kjer je preteklost, predvsem dogodki med drugo svetovno vojno, postala celo instrument za mobilizacijo k orožju. Pouk zgodovine je bil deležen občasnih kritik zgodovinske stroke že v obdobju socializma, toda brez opaznega učinka v izobraževalni praksi. Glasne kritične razprave o šolski zgodovini so se vrstile zlasti v drugi polovici osemdesetih let, proces preoblikovanja pouka zgodovine pa se je začel šele po menjavi družbenopolitičnega sistema v devetdesetih letih.
The article analyses the teaching of contemporary history in the socialist Slovenia/Yugoslavia from the point of view of the political use of history as one of the key instruments of legitimising the communist rule. The research is based on school curricula and history textbooks as well as on the Communist Party’s archival sources and articles written by the leading Party ideologists.
Great political upheavals cause changes in perceptions of the past, or rather constructions of the new collective memory that secures the legitimacy and historical identity of the new order. History was certainly one of the main tools of legitimation of the Yugoslav communist authorities. The key legitimation points were the National Liberation
Struggle during World War II, anti-fascism, and the people’s revolution. Another important legitimising tenet of the communist authorities was their concept of resolving the national question in Yugoslavia; i.e. the principle of brotherhood and
unity. After the split between the Soviet Union and Yugoslavia in 1948, resistance to Stalin, self-management, and non-alignment also entered the historical canon as the specific qualities of the Yugoslav socialism.
The interest of the Communist Party in education was deeply rooted in its political programme, which anticipated not only the construction of a new state but also the formation of a new socialist society and a new socialist man. A society that broke with tradition, exchanging previous values for new ones, required new schools and a new educational system to assist in building a new identity of society. However, multi-ethnic societies such as Yugoslavia find the creation of a common identity more difficult than ethnically homogeneous societies. It was even more difficult for the socialist Yugoslavia, where the modest common past that existed was burdened by the pre-war ethnic antagonisms and a bloody settling of accounts during World War II. Consequently, the communist authorities were forced to invent a common Yugoslav history upon which the new collective identity could be built. The common National Liberation Struggle of the Yugoslav peoples during World War II offered a solution that could be associated with the idea of brotherhood and unity and the people’s
revolution. The National Liberation
Struggle was therefore not only a means of legitimising the communist rule but also a means of building a common Yugoslav identity.
An overview of the curricula and textbooks provides a good insight into the teaching of history in Slovenian schools during socialism. Through textbook narratives, we can easily discern the values conveyed to the young generations: patriotism, collectivism, socialism, and anti-fascism. Vast amounts of political facts, generalisations, one-sided and often dogmatic explanations, as well as political and ideological messages aimed to secure the legitimacy of the Communist Party prevailed in the history textbooks produced during socialism. The past was depicted as a constant progress from the lower to higher forms of social arrangements, from a class-based to a classless society, while socialism was presented as a historical necessity. The leading role of the Communist Party was emphasised even in the descriptions of the interwar period, although it was only a marginal political party at that time. The glorification of the National Liberation Struggle was placed at the centre of the textbooks as a method of creating a collective identity in the multi-ethnic Yugoslav state and legitimising the communist rule. Another important educational goal of school history was the strengthening of the Yugoslav peoples’ brotherhood and
unity – a slogan emptied of meaning through endless repetition. These ideologised textbook representations resulted in an unbalanced and selective historical memory. Already during the period of socialism, history teaching was occasionally criticised by academic historians, but their critiques did not have any significant impact on the educational practice.