No source, born digital.
Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th and 20th century).
The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English.
Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19. in 20. stoletje).
Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini.
Vzpeti svet je ob koncu 19. stoletja
postajal vse bolj privlačen za obiskovalce in je v modi še danes. Gorniki
tistega časa so, tudi zaradi vse pogostejših opozoril organizatorjev planinstva,
obiskovali hribe v spremstvu vodnikov, na katere so se lahko z gotovostjo
zanesli. To je bilo mogoče doseči samo s konkretnimi akcijami, ki so prispevale
k profesionalizaciji kadra in posledično h kakovostnejšemu turizmu.
Ključne besede: 19. stoletje, zgodovina,
planinski vodniki, vzpeti svet
At the end of
the 19th century, the mountainous world became increasingly
attractive for visitors. U
ntil today, mountaineering has
developed into an actual national sport.
The mountaineers of that time would
more and more often head out in the company of mountain guides, also due to
the frequent warnings of the mountaineering organisers. Naturally, truly
carefree tours were only possible in the company of reliable and, above all,
experienced and well-trained guides. This could only be achieved through
concrete actions that contributed to the professionalisation of the staff
and consequently to a better quality of tourist services.
Keywords: 19th century, history, alpine guide, Alps
»Planinec ima fin okus; on čuti in uživa z vso dušo lepoto
planin; on ve, da je planinski svet mnogo lepši od ravnin, dasi se mu niti ne
sanja o filozofiji knjig, ki uči, da obstoji lepota v tem, da se čim večja
mnogovrstnost in mnogoličnost lepo zlijata v harmonično celoto. In ravno te
lastnosti planinskega sveta so, ki vabijo in mamijo preprostega sinu narave in
omikanca iz mesta.«Planinski Vestnik, 1907, 134.
Čeprav so bile navedene besede pisatelja Josipa
Abrama,Slovenski biografski leksikon, pridobljeno 12. 1. 2020,
https://www.slovenska-biografija.si.
Malomeščanska družba pri nas je
namreč
še konec leta 1893 na planinsko in
plezalno druščino gledala precej zviška in zasmehovala njihove
klobuke
,
okrašene s šopki cvetja, ko so se vračali z vrhov.
Retrospektive 1 (2018):
16.
Iz mojega
nahrbtnika (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972), 19.
Ne le da so bile obiskovalke planin na prelomu 19. in 20.
stoletja v manjšini, tudi gorohodci, kot jih je imenovala tedanja slovenščina,
niso bili prav pogosti. Turisti, kot so se obiskovalci gora po planinski turi
imenovali, so prihajali predvsem iz vrst meščanstva,
Prvi obiskovalci vzpetega sveta so izhajali iz vrst
znanstvenikov in naravoslovcev, šele pozneje so tja zahajali tudi tisti, ki so v
tej dejavnosti tudi uživali. Konec 18. stoletja sta znanstveno raziskovanje
alpskega sveta in ugodno občutje narave najbolj prispevala k veselju do
življenja.
Laibacher
Zeitung, 7. 10. 1896, 1975. O dojemanju gora do začetka 20.
stoletja gl. tudi Borut Batagelj, »Odkritje gora: strukturne spremembe v
dojemanju gora na Slovenskem,« Ekonomska i ekohistorija:
časopis za gospodarsku povijest i povijest okoliša VI, št. 6,
(2010): 124–42.
Beseda vodnik ali vodič v planinskem terminološkem
slovarju označuje brošuro s podatki, slikami, zemljevidi o krajih in
znamenitostih ter tudi tistega, ki koga vodi po gorskem svetu itd.
Planinski terminološki slovar (Ljubljana: ZRC SAZU,
2002), 253.
vodič,Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC
SAZU, pridobljeno 22. 4. 2020, https://fran.si.
»Man findet oft stundenlang im
Gebirge keine Person oder höchstens Leute, von denen keine Auskunft zu erhalten
ist«,J. Frischauf's Gebirgsführer.
Steiermark, Kärnten, Krain und die angrenzenden Theile von Oesterreich,
Salzburg, Tirol (Graz: Leuschner & Lubensky, 1874), 5. »V
hribih lahko ure dolgo ni mogoče srečati nobenega človeka, če pa že, potem
od njega ne dobiš
informacije.«
Ősterreichisches Biographisches
Lexikon, pridobljeno 23. 7. 2019, https://www.biographien.ac.at.
Die Kreuzer-Alpe bei Stein (1837–1924) (Laibach: Kleinmayr & Bamberg, Verfassers, med 1877 in
1900). Johannes Frischauf, Die Sannthaler Alpen: mit einer
Karte und einem Panorama (Wien: Brockhausen & Bräuer, 1877).
Johannes Frischauf, J. Frischauf's Gebirgsführer.
Steiermark, Kärnten, Krain und die angrenzenden Theile von Oesterreich,
Salzburg, Tirol (Graz: Leuschner & Lubensky, 1874).
Turistični
vestnik, 1-6 (1968): 116.
Planinska zveza Slovenije, pridobljeno 1. 10. 2019,
https://www.pzs.si.
Frischaufove besede slikovito prikazujejo razmere v
vzpetem svetu današnjega slovenskega prostora. Prav zato je bilo predvsem za
nedomačine nujno, da so se na pot podali v spremstvu vodnika. Tega so se močno
zavedali praktično vsi avtorji prvih pisanih planinskih vodnikov in so to tudi
že na prvi pogled precej jasno zapisali. RadicsSlovenski biografski leksikon, pridobljeno 2. 10.
2019, https://www.slovenska-biografija.si.
Führer durch Krain. Die
Landeshauptstadt Laibach und die schönsten Touren in Oberkrain,
Innerkrain und Unterkrain für Reisende und
Einheimische. (Laibach: J. Giontini, 1885), 69. »Vzpon na Triglav svetujemo le najbolj izkušenim turistom in le v spremstvu z e l o z a n e s l j i v i h vodnikov.«
To zavedanje pa seveda ni novo. Že slovitemu Baltazarju
(
Belsazarju) Hacquetu,
Balthasar ali Balthazar
Hacquet (* 1739/1740, Le Conquet, Bretanja – † 10. 1. 1815, Dunaj), naravoslovec, zdravnik, avtor. Wurzbach, Biographisches Lexikon des
Kaiserthums Oesterreich,
7 (Wien: Universitäts-Buchdruckerei L. C. Zamarski (vormals J. P. Sollinger), 1861), 163–65. Slovenski biografski leksikon, pridobljeno 22. 7. 2019,
https://www.slovenska-biografija.si.
avtorju prvega vira o pristopu na Triglav iz
let 1778–1784,
Bergfahrten in Österreich, Eins und Jetzt 1363–1887 (Augsburg und Leipzig: Amthor'şche Verlagsbuchhandlung, 1888), 58.
Wie man am zweckmäßigsten Gebürge
bereist
iz leta 1785 kljub časovni distanci še vedno aktualno. Ne le da ga je skoraj 100 let kasneje citiral Radics v članku »Ein Katechismus für Bergsteiger aus den Tagen Kaiser Josephs«, objavljenem v Oesterreichische Touristenzeitung
Österreichische
Touristenzeitung
, št. 3
(1883): 61–66.
Bergfahrten in Österreich, 45–63.
ampak Hacquetovo delo najdemo tudi pri sodobnih avtorjih
planinske literature.Geschichten
von den Bergen der
Welt (Benevento: Bergwelten
Verlag, 2020).
V 70. letih 19. stoletja so bile
razmere glede gorskih vodnikov v Vzhodnih Alpah torej precej klavrne. Vodniki so
bili večinoma nosači, od katerih prav veliko védenja o gorskih vrhovih ni bilo
pričakovati. Še najboljši so se Frischaufu zdeli lovci, ki so bili, če jim je to
dopuščala služba, radi pripravljeni voditi turiste.J. Frischauf's Gebirgsführer, 4.
Gorski vodniki v
Julijskih Alpah.
Avtorji prvih tiskanih planinskih
vodnikov so za uporabnike ob koncu knjig priložili različne sezname:
tur,J. Frischauf's Gebirgsführer, 1874.
Im Billiehgrazer Gebirge. Berg- und Thalwanderungen von
Johann Sima mit einer Uebersichtskarte von Laibach mit markierten
Wegen (Bamberg, Laibach: Verlag der Section »Krain« des deutschen
und österreichischen Alpenvereins, In Commission bei Ig. V. Kleimayr &
Fed., 1892), 62, 63.
Führer durch die Julischen Alpen:
mit fünfzehn Vollbildern, einer Rundschau, sieben Einzel und eine
Übersichkarte und mehreren
Handrissen (Klagenfurt: Joh. Heyn, 1914): 191–204.
J. Frischauf's Gebirgsführer. 4.
Prav cene vodniških tur so bile dolgo časa predmet
usklajevanja med vodstvom kranjske podružnice Deutscher und österreichischer
Alpenverein, »Section Krain« DuÖAv, ter lokalnimi vodniki. Pri tem so bili
precej glasni bohinjski vodniki, ki so se prizadevanjem znanstvenika in politika
Karla Dežmana
Slovenski biografski leksikon, pridobljeno 22. 7.
2020, https://www.slovenska-biografija.si. Več o njem gl. tudi Janez
Cvirn, »Vražji Dežman kaj si storil,« v: Slovenska kronika
XIX. stoletja, 2 (Ljubljana: Nova revija, 2001–2003),
36–38.
Festschrift zur Feier des zwanzigjährigen Bestehens seit
der Neugründung im Jahre 1881 (Laibach: Selbstverl. der Section
Krain des deutschen und österreichischen Alpenvereines (Ig. V. Kleinmayr
& Bamberg), 1901), 21–23.
Festschrift, 21. »Kakovost
gorskega vodništva pri nas je treba izboljšati, ker urejenost na tem
področju nikakor ni nezanemarljiv dejavnik za povečanje števila tujih
obiskovalcev naše z naravnimi lepotami bogate dežele, ki hkrati
doprinese tudi k poboljšanju materialne blaginje teh območij. Nujnost,
da okrajne oblasti ukrepajo v tej smeri, izhaja tudi iz dejstva, da tuji
potovalci v Avstrijo s seboj pogosto pripeljejo vodnike sosednjih
dežel.«
S temi besedami se je zaključil odlok kranjskih deželnih
oblasti, datiran s 1. junijem 1865,Festschrift, 21.
»Razglas c. kr. deželne vlade za Kranjsko 20. 8.
1904, št. 13826,« v: Deželni
zakonik za Vojvodino Kranjsko (Ljubljana: A. Klein & Komp., 1.
9. 1904), 44−50.
Gorsko vodništvo je torej spadalo pod pristojnost državnih
uradov, to je okrajnih glavarstev, ki so kandidate morale zaslišati in o tem
poročati DuÖAV. Vodniku so izdali posebno knjižico, ki jo je »potovalcu« moral
pokazati pred in po opravljeni poti. Od vodnika se je pričakovalo, da se je
obnašal prijazno in dostojno, pri svojem delu je moral preprečevati nesreče ter
»potovalcu« v stiski nuditi vso pomoč, pri čemer ni smel ogroziti lastnega
življenja. Kranjski podružnici DuÖAV je bil dolžan poročati o svojih opažanjih s
poti, to je o stanju poti, mostovih, prenočiščih itd. V življenje ogrožujočih
položajih je vodnik smel storitev odkloniti. Če se je neprimerno obnašal, bil
pijan ali ni izpolnjeval dolžnosti, so vodnika lahko odpustili. Za kršitve je
bilo pristojno okrajno sodišče, ki mu je lahko tudi odvzelo vodniško
dovoljenje.
Festschrift, 21.
Leto 1891 je na področju vodništva prineslo napredek, saj je iz dunajske centrale prišla pobuda o organiziranju tečaja za vodnike. Tako so nastala »Vodniška navodila« (Führer-Instructionsbuches), ki so jih dobili vsi vodniki. Leta 1892 je s spremembo Pravil o ključih prišlo do večjega števila oštevilčenih ključev za gorske koče. Prvi vodniki na Kranjskem, ki so te ključe dobili, so bili štirje vodniki iz Mojstrane. S tem je bil položen temelj za zagon centra prihodnjih triglavskih vodnikov.
Der Alpenfreund, št. 9, 1876,
202. »Pojava priporočenega vodnika […] je kaj malo pričala
v njegovo dobro. Zdelo se je, da komaj obvladuje izrazito dolge
okončine, in izraz zaspane melanholije je počival na širokem,
dobrodušnem obrazu, ki ga je ob odsotnosti prednjih zob nenehno krasil
skrajno preprost nasmeh. Sprednje zobe si je bil namreč izbil zato, da
bi bil oproščen vojaščine, preizkušen in zanesljiv način tistega časa,
ko je bilo treba patrone odgrizniti še z zobmi […].«
Leta 1893 je po večletnih usklajevanjih glede tarif, ki so
jim bohinjski vodniki ves čas nasprotovali, rekoč, da so postavke prenizke,
končno vendarle prišlo do soglasja. Istega leta pa se je že izoblikoval tudi
učni načrt za tečaj bodočih vodnikov, ki naj bi se izvajal naslednje
leto.Festschrift, 23.
Rudolf Roschnik je prevzel skrb za vodništvo in spomladi
leta 1894 je bil v Mojstrani organiziran prvi tečaj za vodnike, na katerem je
sodelovalo 13 udeležencev iz Mojstrane, Dovja, z Bleda, Belega polja, iz
Kranjske Gore in s Koroške Bele.Laibacher
Zeitung so bili tečajniki: Josef in Clemens Hlebajna, Peter Kovac,
Johann Rabic, Franz Skumavc, Franz Urbas, Joh. Klančnik jun. iz Mojstrane,
Johann Rogar iz Kranjske Gore, Johann Eichletter in Johann Juvan z Belega
polja, Johann Legat iz Dovja, Valentin Pleml z Bleda in Franz Außenech s
Koroške Bele. – Laibacher Zeitung, 21. 3. 1894,
543.
Tečaj je potekal v gostišču »Šmerc« v Mojstrani, začel se
je 11. februarja, nato pa so se dobivali še pet koncev tedna. Tečaj se je
odvijal v soboto zvečer in v nedeljo, pri čemer je bila večina časa namenjena
praktičnim vsebinam. Od skupno 35 ur je bilo 6 ur namenjenih vodništvu, 10 ur
branju zemljevidov in 12 ur nudenju prve pomoči v primeru nesreč. Med
predavatelji se je še posebno izkazal oftalmolog Emil Bock.
Ősterreichisches Biographisches Lexikon,
pridobljeno 5. 2. 2020, https://www.biographien.ac.at.
Neuer kleiner Wegweiser für die
Besucher der St. Kanzianer Grotten (S. Küstenland Dr.: Meneghelli,
1907).
Festschrift, 23, 24.
O slovesnosti v Ljubljani je v sorazmerno dolgi novici poročal tudi osrednji ljubljanski časopis
Laibacher Zeitung,Laibacher Zeitung. 21. 3. 1894, 543.
Slovencu, Novicah in Slovenskem narodu v marcu 1894 takšnih novic ni bilo najti. Neznani avtor je torej 21. marca v uvodu z veliko naklonjenostjo pisal o delovanju in prizadevanjih DuÖAV za Kranjsko: »Das ersprießliche und erfolgreiche Wirken der Section ‚Krain‘ des deutschen und österreichischen Alpenvereines um die Erschließung unserer herrlichen Gebirgswelt für die Allgemeinheit, ihr unermüdetes und opferreiches Streben in Bezug auf Hebung des Fremdenverkehres sind so allgemein bekannt, das uneigennützige Schaffen des Vereines so augenscheinlich, dass es für wahr keiner weiteren Auseinandersetzungen bedarf, um die Nothwendigkeit und Nützlichkeit desselben zu erhärten.«
Plodno in uspešno delovanje sekcije 'Krain'
Nemško-avstrijskega planinskega društva, da bi naš prečudoviti gorski
svet čim bolj približala javnosti, njena neumorna in požrtvovalna
prizadevanja za dvig kakovosti tujskega prometa so tako vsesplošno znana
in njen altruizem tako očiten, da nadaljnje diskusije o nujnosti in
smiselnosti njenega obstoja zagotovo niso potrebne.
Ena od najpomembnejših nalog podružnice je bila ureditev vodništva, kar je bilo po pisanju
Ljubljančanke opravljeno več kot odlično. Avtor je poleg natančnih datumov (11., 18. in 25. februar ter 4., 11. in 18. marec) izvajanja tečaja v Mojstrani navedel tudi vse predavatelje. Poleg omenjenega Bocka so tečaj izvajali še Josef Besel, dr. Rudolf Roschnik, dr. Fritz Suppan in Moriz Roschnik.
Po poročanju Ljubljančanke je na festbanketu v z alpinističnimi emblemi okrašeni Švicariji pozdravno napitnico, namenjeno presvetlemu cesarju, imel predsednik društva dr. Fritz Suppan. Končala se je trikratnim Hoch, ki je pri navzočih »izjemoma« požel vsesplošno navdušenje. Nato je sledila slavnostna himna. Pred slovesom je v imenu novih vodnikov govoril Skumavc, ki se je s preprostimi, a iskrenimi besedami najprej zahvalil podružnici DuÖAV za skrb in v imenu vseh vodnikov jamčil za zvesto služenje. Vodnike so na koncu
in corpore
slavnostno pospremili na vlak.Festschrift, 24.
Prav zato ne čudi, da je Roschnik v
svojem vodniku o Triglavu prav v Mojstrani našel večino dobrih (nemško)
govorečih vodnikov, le posamezne pa na Bledu, v Bohinju in Trenti.Der Triglav: mit 17 Abbildungen, 2 Karten und 1 Umrisszeichnung, Stuttgart (Leipzig:
Deutsche Verlags-Anstalt, 1906), 27.
Izvedba tečaja v Mojstrani
predstavlja prelomni trenutek v razvoju vodniškega poklica, saj je bil narejen
prvi korak pri profesionalizaciji te dejavnosti, ki je poslej lahko postala tudi
osrednja ali dopolnilna gospodarska dejavnost posameznika. Posledično je to
prispevalo k modernizaciji turizma, ki je s tem dogodkom zagotovo doživel
preskok v kakovostnejše izvajanje te dejavnosti v današnjem slovenskem prostoru.
Ob tem je namreč vendarle treba tudi zapisati, da je bil prvi slovenski vodniški
tečaj izpeljan več kot deset let pozneje, leta 1906 v Ljubljani, na katerem se
je sicer izobraževalo 30 pripravnikov iz Mojstrane, Bohinjske Bistrice, Srednje
vasi, Žirovnice, Radovne, Rateč, Mlina pri Bledu, Luč, Stahovice pri Kamniku,
Begunj in Kranjske Gore.
Gorski vodniki v Julijskih Alpah, 50.
Da bi se zaslužek vodništva enakomerno porazdelil med vse
mojstranske vodnike, je bil sprejet poseben red, po katerem je gorohodec po
svoji lastni želji sicer lahko izbral vodnika, vendar je prednost imel tisti
vodnik, ki je v preteklem letu opravil najmanj gorskih tur. Da je bilo to
transparentno, se je v ta namen (prav tako) v gostilni Šmerc vodila posebna
knjiga, ki je bila skrbno shranjena v lično izdelani škatli.
Festschrift, 24.
Na Kranjskem se je torej prav zaradi prizadevanj v letih
1893–94 vzpostavil red na področju vodništva in postal tako primerljiv z
razmerami, ki so vladale v sosednjih deželah. Od leta 1895 je bila v veljavi
tako imenovana »Versorgungsliste«. Vodnik, ki je bil na listi, je bil deležen
ugodnosti, na primer pokojnine, a tudi določenih obveznosti. Vsako kršenje je
bilo kaznovano s prepovedjo opravljanja vodništva. Tako je bil že leta 1895
dostop na listo onemogočen trem vodnikom, ki se niso podredili pravilom. Tudi
pozneje je bilo kar nekaj takšnih primerov, ko so vodniki s svojimi dejanji
škodovali DuÖAV. Leta 1896 so bohinjskemu vodniku Lorenzu Jelarju odvzeli
vodniško dovoljenje, ker je prebarval markacijo kranjske podružnice po nekem
drugem naročilu in ker kljub večkratnim opominom med vodenjem ni nosil znaka
društva.
Drug tak primer pa je bil Michael Uršič iz Kamnika, ki je
prav tako izgubil vodniško dovoljenje in podporo, ker je brez dovoljenja nosil
vodniški znak drugega društva in markiral pot z barvami »tujega«
društva.
Vodniki so lahko bili zaradi posebnih dejanj ali zaslug
tudi nagrajeni. Tako na primer Lorenz Potočnik iz Kamnika in Lorenz Gantar iz
Bohinja, ker sta v letih 1898–1899 ujela več uničevalcev kažipotov.
Gotovo gre ob tem omeniti tudi prvega najboljšega
»starega« vodnika, ki je moral leta 1893 zaradi opešanosti izstopiti iz
vodniških vrst. Gre za Johanna Klančnika, ki ni le utiral poti vodniški službi
in z navdušenjem opravljal dela vodnika, ampak se je izkazal tudi kot zvest član
društva DuÖAV. Zaradi vseh zaslug je bil kot prvi vodnik na Kranjskem upravičen
do »vodniške podpore«. Leta 1893 je dobil 20 fl, vsako naslednje leto pa
36 fl.
Koliko je bila vredna letna renta Johanna Klančnika? In
kaj je bilo s spornimi tarifami vodnikov? Preden primerjamo cene vodniških tur z
nekaterimi drugimi predmeti ali storitvami tistega časa, je treba omeniti
denarno reformo, ki se je zgodila prav na prelomu stoletja. Z njo so po letu
1900 forinte (fl) in krajcarje (kr) zamenjale krone (K) in helerji (h) ali na
Slovenskem vinarji (vin).
Zgodovina denarstva in bančništva
na Slovenskem. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem:
posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana,
11. in 12. decembra 1984, ur. Peter Kos
et al. (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev, 1987), 33–36. Za primerjavo cen posameznih artiklov gl. tudi Vasilij Melik, »Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi,« v: Zgodovina denarstva in bančništva
na Slovenskem. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem:
posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, ur. Peter Kos et al. (Ljubljana: Zveza
zgodovinskih društev, 1987), 37–42.
V skladu z že omenjenimi denarnimi reformami so se menjale
tudi cene vodniških tur. Poglejmo nekaj primerov pred in po letu 1900. Povprečna
cena dnevnega vodenja je po Frischaufu pred letom 1900 bila 2–3 fl.
Touristen-Führer im Kanalthal (Kärnten),
55.
Cena Jägrovega vodnika po Kanalski dolini iz leta 1873 je
bila 1 fl in 30 kr, priložena geografska karta pa 30 kr.Illustrierter Führer durch Steiermark und Krain,
nepaginirano.
Laibacher Zeitung (dostava po pošti) 7 fl in 50 kr, desetvrstični oglas pa
je stal 60 kr. Za primerjavo še nekaj cen izdelkov z marčevske ljubljanske
tržnice leta 1873: bokal (1,5 l) mleka je stal 10 kr, funt (okoli 500 g) masla
44 kr, vagan (pribl. 61 l) pšenice pa 6 fl in 60 kr.Laibacher Zeitung, 31. 3. 1873, št. 73,
514.
Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem.
Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem: posvetovanje ob
štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, ur. Peter Kos et al.
(Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev, 1987), 45.
Cena Badjurovega vodnika leta 1913 je bila 60 h (ali
vinarjev).
Na Triglav, v kraljestvo
Zlatorogovo!: (kažipot na Triglav): 27 fotografičnih posnetkov, 1
zemljevid, 3 načrti. (V Ljubljani: H.
Badiura, 1913), uvodna stran.
Laibacher Zeitung (dostava po pošti) treba plačati 15 K, za štirivrstični oglas pa 50 h (vin). Na ljubljanski tržnici je januarja leta 1900 kilogram masla stal 1 K in 80 h, liter mleka pa 16 h (vin).
Laibacher Zeitung, 22. 1. 1900,
138.
Poglejmo še nekaj cen vodniških tur po letu 1900. Badjura
v vodniku iz leta 1913 navaja, da je vodenje iz Mojstrane do Aljaževega doma
stalo 4 K, do konca doline Vrat, kar znese približno štiri ure, pa 5 K. Vodena
pot na Triglav čez Vrata je bila za dve kroni dražja kot pot čez Krmo ali Kot.
Kot zanimivost morda še podatek, da je bila cena vodenja iz Bohinja do
Kredarice, to je približno pet ur, 10 K, z Bleda čez Pokljuko na Triglav in
nazaj pa 18 K.Na Triglav, v kraljestvo
Zlatorogovo!, 103.
Laibacher Zeitung, 31. 3. 1873, 14.
Primerjava cen v posameznih vodnikih Triglavskega pogorja,
je pokazala, da so bile cene bolj ali manj enotne in večjih odstopanj ni
bilo.Führer durch die Julischen Alpen,
191–204.
Za lažjo predstavo o vrednosti omenjenih cen v tistem času
naj navedem nekaj številk tedenskih mezd (tekstilnih) delavcev pred in po letu
1900. Seveda gre le za približno orientacijo, saj so bile mezde glede na stroko
(živilska, lesna, rudarska itd.) precej različne.
Zgodovinski časopis 49, št. 3 (1995): 422.
Cene na štajerskem koncu, ki jih je mogoče najti v
Kocbekovem vodniku, so bile zelo natančno opredeljene, saj jim je avtor namenil
kar tri strani. Zanimiva je primerjava cen v obeh Kocbekovih vodnikih. Za enako
turo z istega izhodišča, Okrešelj–Kamniško sedlo, je bilo po podatkih iz leta
1894 treba odšteti 1 fl in 30 kr,
Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico (V Celji: Slovensko planinsko društvo, 1894),
94.
Savinske planine: vodnik po gorah
in dolinah v Savinskih
planinah (V Št. Petru v Savinski dolini: A. Cvenkel, 1903), 86.
Vodnik je smel zahtevati višjo ceno, če je šlo za vezano
turo, in sicer 6 K na dan na »višavi« in 4 K na dan v dolini. Cene vodniških tur
v Kamniškem in Triglavskem pogorju po letu 1900 so bile v celotnem vzpetem svetu
današnjega slovenskega območja enotnejše. Razlog za to je gotovo v vse boljši
pravni ureditvi na tem področju, saj so »cenovnike« potrjevali po »11. členu
namestniške naredbe z 31. decembra 1873 deželnega zakonika iz leta 1874«, ki ga
je okrajno glavarstvo v Celju potrdilo 12. aprila 1895.,
87.
Red za planinske vodnike v vojvodini
Štajerski,
O aktualnosti vodništva in vodniških tarif v obravnavanem
času pričata tudi dva priročnika, ki sta izšla pri kranjski podružnici DuÖAV,
priročnik o tarifi gorskih vodnikov po Kamniških AlpahBergführer-Tarif für die
Steiner-Alpen (Laibach: Section Krain, 1904).
Avtorji tiskanih vodnikov so se torej dobro zavedali, da
hoja v hribe pač ni nekaj, kar bi lahko počel vsak, zato so nekateri za vsak
primer že objavili sezname gorskih reševalnih postaj.
Der Triglav, 82, 83. O začetkih gorskega reševanja gl.
tudi Peter Mikša, »Začetki reševanja v naših gorah in nastanek prve
reševalne postaje,«
Friko.si, pridobljeno 20. 11.
2019,
https://www.friko.si/index.php/alpinizem/2867-zaetki-reevanja-v-naih-gorah-in-nastanek-prve-reevalne-postaje.
V duhu prvotnih tiskanih vodnikov, predvsem pa za boljšo preglednost glede vrednosti takratnega denarja, naj se prispevek zaključi v obliki »cenovnika« (tabela 1), povzetka zgoraj napisanega.
Tabela 1: Primerjava cen blaga in storitev pred in po letu
1900
Konec 19. stoletja se je zaradi vse bolj množičnega obiska vzpetega sveta, ko so takratni gorohodci pogosto s seboj pripeljali vodnike, pokazala potreba po poenotenju ter ureditvi te dejavnosti tudi na lokalnih območjih. Pri tem ni šlo le za izobraževanje bodočih vodnikov, ampak tudi za poenotenje vodniških tarif. Prvotni vodniki, večinoma lokalni pastirji ali domačini, ki so vodenje opravljali poleg svoje primarne dejavnosti, so namreč od gorohodcev zahtevali različna plačila in za to nudili tudi različno kakovostne storitve.
Po zgledu, predvsem pa na pobudo dunajske centrale DuÖAV so bili tudi na današnjem slovenskem območju napravljeni prvi koraki na področju vodniške službe. Center planinskih vodnikov je postala Mojstrana, kjer je bil organiziran tudi prvi tečaj za 13 vodnikov iz bližnje okolice. Tečaj so zaključili z odlično opravljenim izpitom, ki mu je še isti dan sledila slovesnost v Mojstrani. Zaključek je bil naslednji dan v obliki kar odmevne slovesnosti v lepo okrašeni Švicariji v Ljubljani. S tem so bili položeni temelji za nadaljnji razvoj profesionalnega planinskega vodništva. Prišlo je do poenotenja tarif vodniških tur in pogojev za pridobitev licence, določene so bile dolžnosti in pravice vodnikov, nad njimi pa se je izvajal tudi nadzor. S tem je bila na eni strani dosežena enotnost takšnih storitev, na drugi pa se je vzpostavil tudi drugačen, bolj profesionalen odnos med takratnimi gorohodci in lokalnimi vodniki.
Omenjeni tečaj, ki se je zgodil več kot deset let pred prvim slovenskim vodniškim tečajem, predstavlja prelomni trenutek na področju vodništva ali vodniškega poklica. Na eni strani je namreč pomenil začetek profesionalizacije te dejavnosti, ki je posamezniku poslej lahko omogočila ne le dopolnilno dejavnost, ampak osrednjo gospodarsko dejavnost, na drugi pa je bil to korak k modernizaciji turistične dejavnosti v današnjem slovenskem prostoru, ki je s tem dogodkom zagotovo prešla na kakovostnejšo raven.
At the end of the 19th century, the need for the unification and regulation of mountaineering in the local areas became apparent due to the increasing number of visitors to the highlands who would often bring guides with them. The process involved not only the training of the future guides but also the unification of tariffs. The original guides – mostly local shepherds or locals who doubled as guides in addition to their primary activities – demanded various fees from the mountaineers as well as offered services of different qualities.
In the Slovenian territory at the time, the first steps in the field of the alpine guide service were made in the 1890s. Mojstrana, the village where the first training course for thirteen guides from the surrounding area was organised, became the mountain guide centre. The foundations for the further development of mountain guiding were thus established. In addition to the uniform tariffs for guided tours and the conditions for obtaining licenses, the duties and rights of mountain guides as well as the control over them were implemented. The uniformity of mountain guiding services as well as a different, more professional relationship between the contemporaneous mountaineers and local guides was thus ensured. Thus, not only did tourism develop to a higher level, but a turning point was also reached where mountain guiding could become one’s complementary or even main activity.