»Pot miru je prostor spomina, je pot pohoda skozi zgodovino, spoznavanja prostorov, mikro-svetov vojnega vsakdana pod pekočim poletnim soncem, pod zakloni skalnega previsa, v strelskih jarkih Doberdobske planote, mimo obeležij, ki so zaznamovala položaje vojaških enot in nazadnje vzdolž spominske poti pripeljala v spokojnost poslednjih počivališč.«Petra Svoljšak

1Trg Evrope, v italijanski različici Piazza della Transalpina, je skupni trg obeh Goric – Nove Gorice in Gorice² ob slovensko-italijanski meji, ki naj bi predstavljal simbolno mesto povezovanja med Slovenijo in Italijo. Gre za območje okrog avstro-ogrske železniške postaje, ki so jo odprli leta 1906; trg je urejal že Max Fabiani, na osnovi njegove zapuščine pa ga je dokončno rešil Romano Schnabl.³ Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 trg krasi mozaik nove Evrope, ki ga je zasnoval tržaški umetnik Franko Vecchiet.⁴ Na trgu, ki leži vzdolž nekdanje soške fronte, poteka danes trasa Poti miru od Alp do Jadrana, »otrok« Ustanove »Fundacija Poti miru v Posočju« s svojim sedežem v Kobaridu. Trg Evrope danes spominja in opominja na dogodke izpred stotih let, obenem pa ponuja alternativo – kulturo povezovanja onkraj meja in ideologij, kjer se v miru stikata preteklost in prihodnost. Kaj je torej Pot miru od Alp do Jadrana in zakaj bi bil ta projekt primeren kot učilnica na prostem, ki jo napoveduje že naslov pričujočega prispevka? Kaj ga dela posebnega, zanimivega? Kateri elementi tega projekta vsebujejo didaktični potencial? Od kod ideja in kaj nam sporoča? Zakaj poimenovanje Pot miru? Kaj je prostor spomina? Odgovori na ta vprašanja sestavljajo zgodbo, v kateri se prepletajo naracije obsoškega prostora, življenja prebivalcev doline ob smaragdni reki in vloga spomin(janj)a ter njenega vrednotenja. Gre za lok med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

1Vir: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«

2Zgodovinsko dogajanje pred stotimi leti je soško dolino in obsoško prebivalstvo zagotovo močno zaznamovalo. Poleg spominov, memoarjev, pričevanj, ki so se predajala iz roda v rod, se je vse do danes ohranilo tudi veliko ostalin (kaverne, strelski jarki, kapele, spominska obeležja, vojaška pokopališča), te pa predstavljajo zelo pomembno zgodovinsko dediščino. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je bila osnovana z namenom, da to dediščino prve svetovne vojne ohranja, obenem pa jo posreduje čim širšemu krogu ljudi. Podobne prakse srečamo tudi drugod po zahodni Evropi, le da se je tam spominu na prvo vojno že kmalu po krvavih dogodkih posvečalo več časa in prostora in je poklon padlim hitreje postal del tradicije, zapisa v kolektivni spomin narodov, ki se je obenem nerazdružljivo spojil z vrednoto miru. Sama ideja za vzpostavitev Poti miru v Zgornjem Posočju in iniciativa po razširitvi te poti na celotno območje nekdanje soške fronte sta rasli ob zgledih »dobrih praks« na podobnih zgodovinskih območjih v zahodnoevropskih državah.⁵ Predvsem urejena spominska območja v Dolomitih in Karnijskih Alpah, kjer so začeli urejati Poti miru že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so bila v veliko oporo pri idejnem načrtovanju projekta v Posočju. Podobno velja tudi za Francijo z Verdunom in Somo, saj območji dobesedno živita od zgodovinskega turizma. Skupna lastnost vseh teh urejenih zgodovinskih prostorov je, da ležijo na avtentičnih lokacijah nekdanjih frontnih črt. Glavni namen in vrednost pa je prav v njihovi sporočilnosti, ki poudarja vrednoto miru in vzpostavitev mednarodnega (spo)razumevanja.⁶ Na tej idejni osnovi, vključno z imenom, je zrasla tudi Pot miru vzdolž nekdanje soške fronte. Danes je posoški projekt primer »dobre prakse« za številne države, ki se nahajajo ob nekdanji vzhodni fronti in vzpostavljajo lastne urejene prostore spomina.

1Vir: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«

3Posočje je vsekakor edinstveno okolje, kjer lahko spremljamo preplet zgodovinske dediščine in naravnih lepot. Tu živijo ljudje, ki (so)ustvarjajo krajino, ko na primer pišejo gastronomske zgodbe, živijo svoja življenja, a se hkrati spominjajo in sobivajo z vso (nepremično) dediščino prve svetovne vojne. Tudi in predvsem zato je Posočje odličen primer, kako se (kolektivni) spomin navezuje na prostor. Gre namreč za skupino ljudi, ki je ujeta v določen prostorski okvir, tega pa še dodatno zapira moč materialnega okolja, ki skupino obdaja. Prav prostorski okvir je za Posočje in dojemanje odnosa do (materialne) dediščine soške fronte eden najpomembnejših dejavnikov.⁷ Zaznamovanost s prostorom in vsemi materialnimi ostalinami je torej ključno pripomogla k temu, da je (kolektivni) spomin na soško fronto med domačini v Posočju ostal tako živ. Prav tu so se na primer nekateri posamezniki samoiniciativno odločili ohranjati dediščino tudi tako, da so v povojnih letih ustvarjali zasebne zbirke, ki so danes vključene v projekt Pot miru.⁸ Ne nazadnje je skrb za spominski kraj oziroma prostor zagotovo eden izmed načinov ohranjanja živosti kolektivnega spomina. V študiji z naslovom Der Isonzoraum – Eintransnationaler Gedächtnisort für Österreicher, Italiener und Slowenen Andrea Brait analizira in utemeljuje pomen spominskega kraja prav na primeru prostora ob Soči – razume in vidi ga kot transnacionalni spominski kraj za Avstrijce, Italijane in Slovence.⁹ Prostor torej lahko spodbuja, da se spominjamo. Na podoben način pa lahko postane spominsko območje vseh, ki so kakor koli povezani z njim. Zagotovo ima Posočje velik pomen za domačine, ki se z materialno dediščino vojne vsakodnevno srečujejo, se zavedajo tudi njenega ekonomskega potenciala, še bolj pa dejstva, da se je na njihovem pragu odigralo pomembno poglavje svetovne zgodovine. Nič manj pa ni to spominsko območje pomembno za številne druge, na primer za potomce vojakov, ki so se v teh krajih borili med prvo svetovno vojno,¹⁰ šoloobvezne otroke, ki spoznavajo to obdobje zgodovine itd. Na ta način prostor ob Soči postaja zgodovinski kraj, trdi Braitova, in kot tak zgodovinski termin. In prav zato, ker je Posočje posejano s spominskimi kraji, je toliko bolj razumljivo, da se je prav tu spomin na soško fronto tako močno ohranil. S tem je namreč skladna tudi Halbwachsova teza, da »[n]i kolektivnega spomina, ki se ne bi dogajal v prostorskem okviru«.¹¹ Od tu pa do didaktičnega pripomočka, ki v živo, nazorno prikliče tudi in predvsem s pomočjo krajine naracijo o prvi vojni in tako ponuja neposredni okvir pouku o spominu, je le korak.

4Naj ponazorimo še z enim primerom, kako močno deluje prostor na obiskovalce. Gre za t. i. romanja na zgodovinske kraje, množična obiskovanja nekdanjih bojišč, ki so pravzaprav na prostor spominjanja vezana družinska romanja, na katera opozarjata Jay Winter in Emmanuel Sivan, ko govorita o generacijah, ki so doživele prvo vojno in so se po njej vračale na prizorišča nekdanjih bojev (»battlefieldstours«).¹² Danes enako počno njihovi potomci. Razlago za »romanja« gre najverjetneje iskati v dejstvu, da je prav avtentična lokacija tista, ki obiskovalce evocira, jih nagovarja, jim pomaga podoživeti dogodke in obuditi spomine na pripovedi preminulih sorodnikov. In prav avtentične lokacije v Posočju so temelj, na katerem gradi svoje delo tudi Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«; na teh zgodovinskih krajih prve svetovne vojne so pred leti uredili najprej šest muzejev na prostem v Zgornjem Posočju, danes pa skrbijo za materialne ostaline vzdolž nekdanje frontne črte, združene v Pot miru od Alp do Jadrana. Poleg tega je Fundacija v sodelovanju s Tolminskim muzejem uredila evidenco padlih vojakov, saj so se svojci padlih vse pogosteje zanimali za kraje poslednjega počitka svojih prednikov. Ta podatkovni nabor, ki je narejen za območje Zgornjega Posočja in šteje približno 21.000 padlih vojakov, privablja – če si izposodimo terminologijo Winterja in Sivana – še več »romarjev«.¹³

1Vir: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«

5Prav zaradi močnega (samo)zavedanja o moči spomin(janj)a na avtentičnih lokacijah, sredi ostalin prve svetovne vojne, ni torej nič nenavadnega, da se je v tem okolju porodila ideja za delovanje ustanov, kot sta Kobariški muzej¹⁴ in Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«. Prvi se je razvil iz muzejske zbirke, ki so jo leta 1990 uredili domačini. Najprej je deloval v okviru Turističnega društva Kobarid, v soglasju z Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije pa so ustanovitelji po petih letih prenesli upravljanje na zasebno neprofitno družbo z omejeno odgovornostjo, ki z muzejem upravlja še danes. Muzej je leta 1993 za predstavitev svoje zbirke prejel nagrado Sveta Evrope za najboljši muzej. Naslednji korak je bil dokaj logičen – poskrbeti je bilo treba še za materialno dediščino prve svetovne vojne v naravi. V krogu sodelavcev Kobariškega muzeja je bila dana pobuda za osnovanje Ustanove »Fundacija Poti miru v Posočju«. Nato je Vlada Republike Slovenije leta 2000 ustanovila Fundacijo z namenom, da bi ohranjala in vzdrževala nepremično dediščino soške fronte. V preteklih letih so se pod njenim okriljem tako začele izvajati številne dejavnosti, glavna pa je prav gotovo projekt Pot miru, ki zajema predvsem skrb za nepremično dediščino soške fronte in njeno poznavanje med čim širšim krogom ljudi.

6Kako se je torej dejansko uresničeval projekt Poti miru? Sprva je bila načrtovana in urejena trasa v Zgornjem Posočju. Leta 2007 je tako nastala sto kilometrov dolga pešpot, ki je povezovala ostaline soške fronte v naravi, posvečena pa je bila predvsem spominu na številne žrtve prve svetovne vojne. Pot je bila speljana tako, da danes vodi mimo vojaških pokopališč, kostnic, sakralnih objektov, spominskih obeležij, jarkov, utrdb, kavern in muzejev na prostem ter zasebnih zbirk, obiskovalce pa popelje tudi mimo naravnih in kulturnih znamenitosti ter etnografskih posebnosti Zgornjega Posočja. Prične se v Logu pod Mangartom, v bližini vojaškega pokopališča, kjer je vhod v rudniški jašek Štoln (iz nem. der Stollen), poteka mimo trdnjave Kluže, Cerkve Sv. Duha v Javorci,¹⁵ številnih še živih planin, naravnih znamenitosti, kot so tolminska korita, in še in še. Stokilometrska Pot miru v Zgornjem Posočju je razdeljena na pet odsekov, ki vsak zase poudarjajo posebnosti posameznega območja in potekajo od Bovškega preko Kobariškega do Tolminskega področja. Pri tem zagotovo zaslužijo posebno pozornost muzeji na prostem, ki so vsak zase kot priročne učilnice na prostem.¹⁶ V zgornjem Posočju jih je šest, in sicer: Ravelnik (avsto-ogrska prva obrambna črta, Bovec), Čelo (avstro-ogrski topniški položaji, Bovec), Zaprikraj (prva italijanska obrambna črta, Kobarid), Kolovrat (tretja italijanska obrambna črta, Kobarid), Mrzli vrh (avstro-ogrska in italijanska prva obrambna črta, Tolmin) in Mengore (avstro-ogrska prva obrambna črta, Tolmin). Gre za šest večjih področij, kjer so bile vojne ostaline »bolj na gosto posejane« in dobro ohranjene, zato jih je Fundacija skupaj z zgodovinskimi in turističnimi društvi¹⁷ iz Zgornjega Posočja ter Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD)¹⁸ uredila, očistila in označila. Obiskovalci imajo tako priložnost na avtentičnih lokacijah opazovati način gradnje jarkov, utrdb in kavern ter podoživeti zgodbe vojakov med vojno. Dejstvo je, kot smo že zapisali, da je Zgornje Posočje gosto posejano z obeležji in ostalinami iz časa prve svetovne vojne, zato Fundacija skrbi za ohranjanje, vzdrževanje, čiščenje in po potrebi tudi obnovo te dediščine.¹⁹ Ob Poti miru pa gre gotovo izpostaviti še enotno označevanje poti in objektov ob njej, saj je bilo že pri načrtovanju tega projekta vloženega veliko dela v celostno grafično podobo (informacijske table, smerokazi, markacije in logotip²⁰), predvsem ob zavesti, da so vsa označevanja v naravi tujki; informacijske oznake so se morale čim bolje zlivati z okoljem, poleg tega pa ostati pregledne, preproste in razumljive vsem obiskovalcem.²¹ Za lažje načrtovanje izletov in bolj izčrpne informacije o Poti miru je bil zasnovan tudi knjižni vodnik.²²

1Vir: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«

7Danes sodelavci na Fundaciji razvijajo projekt Pot miru kot zgodovinsko-turistični produkt,²³ ki obiskovalcem ponuja čudovito naravo, a jih skuša v dolini zadržati za več dni tudi z resnejšimi vsebinami. Osnova Poti miru je vsekakor najprej ovrednotenje zgodovinske dediščine soške fronte, ki pa je obogatena s ponudbo ogleda ostalih posebnosti pokrajine, kot so raznolika narava, zanimiva kultura, odkrivanje vsakdanjega življenja prebivalcev ter ponudba številnih športnih aktivnosti in gastronomije. Gre tudi za preprosto dejstvo, da je turistična sezona v Zgornjem Posočju kratka, skoncentrirana na poletno sezono, ki se podaljša v jesen in pomlad s pohodništvom in kolesarjenjem ter drugimi aktivnostmi v naravi, a tudi ponudbo bogatega programa na primer šolam in drugim izobraževalnim ustanovam (ekskurzije, vodeni programi po terenu). Vidik posredovanja dediščine prve svetovne vojne šoloobveznim otrokom in mladini je zelo pomemben, tako kot je pomembno širjenje zavesti, da sta mir in nenasilje vrednoti. Obenem si Fundacija prizadeva tudi za aktivnosti na področju znanstvenega in ljubiteljskega raziskovanja. Za ta namen sta vzpostavljena študijski center in zgodovinska knjižnica, kamor se neprestano steka raznovrstno gradivo o prvi svetovni vojni, za tovrstno delovanje pa so na razpolago urejeni prostori, kjer se prirejajo domače in gostujoče razstave, organizirajo različne delavnice, predavanja, konference ter simpoziji.²⁴ Za širšo prepoznavnost deluje v njenih prostorih Informacijski center Pot miru,²⁵ v sklopu katerega je bila leta 2012 postavljena interaktivna razstava o Poti miru, ki obiskovalcem z uporabo sodobne opreme in tehnologije na zanimiv način prikaže zgodovinsko dediščino soške fronte. Postavitev ponuja rekonstrukcijo strelskega jarka z avtentično vojaško opremo, interaktivne panorame iz muzejev na prostem ter zaslon na dotik s predstavitvijo Poti miru, dostop do podatkovne baze evidence padlih, možnost poslušanja glasbenega CD z vojaškimi pesmimi, predstavitev zasebnih muzejskih zbirk iz Posočja, promocijski material in tematske filme ter otroški kotiček. Uporabniki se tako lahko virtualno sprehajajo po Poti miru tudi v primeru slabega vremena, kar se v hribovitem svetu kaj hitro lahko dogodi. S tem se nadgrajuje ponudba in predstavlja (ne)snovna zgodovinska dediščina na inovativen način, hkrati pa se uspešno dopolnjujejo vsebine, ki jih v sosednji stavbi predstavlja zbirka Kobariškega muzeja. Informacijski center Pot miru, kjer obenem ponujajo svoje domače izdelke številni okoliški obrtniki in umetniški ustvarjalci, je odlično izhodišče za obiske ostalin v naravi, za kar je poskrbljeno z možnostjo organizirane vodniške službe.²⁶

8Fundacija je v zadnjih letih po vzor(c)u iz Zgornjega Posočja razširila projekt Pot miru ob nekdanji soški fronti proti jugu – na Goriško, Kras in vse do Tržaškega zaliva.²⁷ Celotna trasa od Alp do Jadrana je, tako kot začetni »primer dobre prakse« v Zgornjem Posočju, enotno označena, razdeljena na petnajst odsekov in primerna za pohodnike ter kolesarje; poteka po pohodniških, kolesarskih in stranskih asfaltiranih cestah. Iz Kolovrata se pot tako nadaljuje mimo Korade, Goriških Brd, Sabotina do Nove Gorice, medtem ko del trase skrene čez Sočo že pri Plavah in vodi preko Prižnice, Vodic, Svete Gore in Škabrijela prav tako do Nove Gorice in nato dalje do Šempetra pri Gorici, Vrtojbe, Mirna in Cerja ter naprej na Komenski Kras. Tudi na tej trasi gre izpostaviti muzeje na prostem, in sicer Sabotin, Prižnica, Vodice, Škabrijel, Jama Pečinka. Poti miru pa se obenem nadaljuje na italijansko stran in vključuje tamkajšnje muzeje na prostem – Debela Griža (Monte San Michele), nov muzej na prostem Brestovec, Grmada (Monte Ermada), Dolina Bersaljerjev (Dolina dei Bersaglieri), Tematski park prve svetovne vojne (Parco Tematico della Grande Guerra) v Tržiču (Monfalcone) itd. – ter vodi mimo na primer monumentalne kostnice v Redipulji (Redipuglia), slikovitega Devinskega gradu vse do Trsta, do Jadranskega morja. Tako so pod skupni projekt vključene že obstoječe iniciative na Sabotinu in na Krasu,²⁸ hkrati pa trasa sega na italijansko stran; onkraj zdaj že skoraj nevidne meje, in na območje, ki ga je nekoč ločevala frontna črta, pozneje pa so se tod postavljale in spreminjale državne meje, vnaša nove vsebine. Pot miru potemtakem ni samo pomemben regionalni, temveč tudi mednarodni projekt²⁹. Ob stoti obletnici bojev ob Soči je bila skupaj z vsemi slovenskimi in italijanskimi partnerji uradno odprta Pot miru od Alp do Jadrana, in sicer 21. marca 2015 – na Trgu Evrope (Piazza della Transalpina), ki povezuje Novo Gorico in Gorico.³⁰

1Vir: Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju«

9Razvijanje Poti miru kot zgodovinsko-turističnega produkta je vsekakor proces, na katerega je vplivalo in še vedno vpliva več dejavnikov. Med slednjimi gre še enkrat opozoriti na pomen ohranjanja zgodovinske dediščine soške fronte v naravi. To na eni strani prispeva k močnejši kolektivni zavesti prebivalcev v dolini Soče, na drugi strani pa h krepitvi in soustvarjanju zgodovinskega spomina. Slednje se odslikava na več nivojih: najprej v lokalni skupnosti, ki se pomena dediščine soške fronte vse bolj zaveda in ima od povečanega obiska muzejev, zbirk, vodenih izletov itd. tudi ekonomsko korist; nato na ravni države, kjer se v javnosti krepi zavest o pomembnih zgodovinskih dogodkih, ki so se odvijali ob reki Soči; slednjič pa je tu še mednarodni okvir, v katerem soška fronta postaja vse bolj prepoznavna kot skupna dediščina, Posočje pa kot prostor vseevropskega spominjanja.³¹

10Danes je prav Pot miru ena najpomembnejših pobud, ki pomaga ustvarjati skupni prostor, skupno regijo med Slovenijo in Italijo, jutri pa morda tudi Avstrijo na severu. A to je seveda le en vidik skupnega prostora, ki se lahko razvija na podlagi ideje o miru in povezovanju ter hkrati nudi vpogled v skupno spominsko dediščino, ki so jo skrojila dogajanja na političnem parketu 20. stoletja. Vsekakor je za uspešno in v prihodnost zazrto izvajanje projekta Pot miru pomembno, da ves čas živi in se razvija, za to pa morajo delovati vsi v besedilu našteti vidiki – od študijskega in raziskovalnega ter seveda didaktičnega do turističnega, in sicer na vseh ravneh, tj. na lokalnem, državnem in mednarodnem nivoju.

11Pot miru ima glede na zapisano odličen potencial, da kot »didaktični pripomoček« ponudi svoj delež k razumevanju dogodkov, ki so pred sto leti pretresli prebivalce Posočja in vse, ki so bili v vojno svetovnih razsežnosti vpleteni. Pomaga lahko h konkretni umestitvi zgodovinskih dejstev na geografsko točno določene (slikovite) lokacije, torej deluje kot učilnica na prostem, hkrati pa odpira vprašanja spomina, vrednotenja miru in sožitja in s tem kakovostno prispeva k učnemu procesu. Ne nazadnje je prav slednje – skrb za nepremično dediščino soške fronte in njeno posredovanje čim širšemu krogu – glavna naloga Ustanove »Fundacija Poti miru v Posočju«, ki je tudi poglavitna skrbnica Poti miru od Alp do Jadrana.

»Pot miru nagovarja z jezikom, ki je pred stotimi leti izginil iz človeškega obzorja sporazumevanja, danes pa samoumevno prehaja v prostor in vijuga preko nekdanje meje, ki je predolgo ločevala, a je s slovenskim vstopom v območje Schengena izgubila še zadnji fizični argument ločevanja. Pot miru pa je veliko več, ker vstopa v območje spomina, ki ima nenavadno moč pozabljenja in opominjanja, ima kreativno moč ustvarjanja skupnega prostora spomina, ki spoštuje, ker pozna in brez predsodkov pripoveduje zgodovinsko zgodbo prostora in ljudi ob Soči.«³²