1V samozaložbi je leta 2018 izšla monografija o Kamniško-zasavskemu odredu, enem izmed odredov, ki do sedaj ni bil predmet večjih zgodovinopisnih del, kljub njegovemu pomenu med drugo svetovno vojno. Jedro knjige predstavlja rokopis o odredovi zgodovini, ki ga je leta 1989 napisal prof. Ivan Vidali (1923–1990), nato pa ga je od leta 2015 urejeval in nadgrajeval Jože Rozman, profesor sociologije in univerzitetni diplomirani politolog obramboslovec.

2Prihodnje operativno območje odreda je bilo po aprilski vojni leta 1941 razdeljeno med Italijo in Nemčijo, pri čemer je najkrajšo povezavo med Spodnjo Štajersko in Ljubljansko pokrajino sekala reka Sava, kar je oteževalo prehode partizanov med tema dvema pokrajinama. Zaradi prisotnosti drugih komunikacijskih povezav (ceste in železnica med Ljubljano in Mariborom) je bilo to območje pomembno tudi za okupatorja, ki je imel tu nameščene sile, še posebej po začetku narodnoosvobodilnega gibanja po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941. Vse to je oviralo partizane, ki so tu primarno pošiljali mobilizirane Štajerce na Dolenjsko, medtem ko so v obratno smer pošiljali potrebno oborožitev in opremo, da ne omenjamo (stalnih) kurirskih povezav.

3Nemški okupator je na omenjenem območju že v prvem mesecu okupacije izgnal učitelje in duhovnike, čemur so nato sledili še preostali predstavniki inteligence in nekateri politični aktivisti. Sledila sta množično deportiranje lokalnega prebivalstva z 20 km širokega pasu ob meji z Ljubljansko pokrajino in tudi uvedba vojaške obveznosti.

4Za delovanje na območju okrajev Kamnik in Litija je bil 14. januarja 1943 na Lesu ustanovljen Kamniško-savinjski odred, ki je bil prvotno sestavljen iz Kamniškega, Zasavskega in Savinjskega bataljona. Že 19. januarja je Nemcem uspelo obkoliti Kamniški bataljon in povzročiti občutne izgube (22 padlih, 18 ujetih in 14 ranjenih), bataljon pa se je do konca meseca nato izmikal nadaljnjim okupatorjevim poskusom uničenja. Kljub novim okupatorskim akcijam proti odredu leta 1943 se je ta kadrovsko krepil in izvajal napade na okupatorjeve pripadnike, dokler niso Kamniško-savinjskega odreda avgusta 1943 uporabili za jedro novoustanovljene 6. udarne brigade Slavka Šlandra, ki je nato odšla na Dolenjsko.

5Posledično so na tem območju preostale le politične organizacije Osvobodilne fronte in Komunistične partije Slovenije, dokler ni bila 3. januarja 1944 ustanovljena Kamniško-zasavska (terenska) četa, ki je začela sabotažne akcije. Njeno delovanje je bilo močno prizadeto po porazu v vasi Oklo 24. februarja tega leta, ko je v boju padlo 57 partizanov, 28 pa je bilo ujetih (od okoli 100 partizanov). A tudi to ni zavrlo nadaljevanja partizanskega delovanja na tem področju, ki je nov vrh doseglo z ustanovitvijo Kamniško-zasavskega odreda 15. februarja 1944.

6Novoustanovljeni odred je imel dva bataljona (vsak je deloval na drugem bregu Save; prvi na Dolenjskem in drugi na Štajerskem) ter minersko četo za napade na železniški progi Laze–Zidani most in Zidani most–Celje. Čez deset dni je bil (ponovno) ustanovljen še štab 4. operativne cone, ki je bil podrejen odredu.

7Vse do konca vojne je odred izvajal svoje operativne naloge: pomoč pri transportu oziroma prenosu mobilizirancev, oborožitve in vojaške opreme med Dolenjsko in Štajersko in napade na lokalne okupatorske sile. Med drugim je odred sredi oktobra 1944 sodeloval pri prečkanju Save (čez most) z operativnim štabom 6. in 11. brigade, ki je bil z obema brigadama poslan na Štajersko, kar predstavlja »edinstven primer takšnega sodelovanja partizanski[h] brigad v NOB na celotnem območju takratne Jugoslavije«.

8Avgusta 1944 je bila na operativnem območju obreda ustanovljena Komanda vojnega področja Moravče, ki je izvajala zaledno (vojno) službo, primarno na gospodarsko-ekonomskem področju. Naslednji mesec je bilo ustanovljeno še Kamniško-zasavsko vojaško območje. Pozneje je bil odred tarča več nemških akcij, pri čemer se je uspešno umikal. Novo tragedijo je doživel 8. februarja 1945 na Veliki planini, ko je bil razbit njegov 1. bataljon, a je kljub temu nadaljeval svoje delovanje vse do konca druge svetovne vojne.

9Konec monografije predstavlja pregled pomožnih služb in drugih organizacij v sklopu Kamniško-zasavskega odreda ter partizanskega letališča pri Rečici v Zgornji Savinjski dolini. Priloženi so še priloge glede številčnega stanja in oborožitve odreda, seznami pripadnikov odreda, aktivistov OF/KPS in pregled pomembnejših vojnih dogodkov.

10Monografija predstavlja pomembno dopolnitev nabora zgodovinopisnih del o enotah NOV in POS. Pomen dela v določenem vidiku vseeno omaje slabo obdelana analiza (oziroma identifikacija) okupatorskih enot, ki so delovale na tem območju, skupaj z nadaljevanjem zgodovinsko napačnih trditev o teh. Ena izmed takih napačnih trditev je, da »so Nemci na Štajersko premestili dve diviziji SS, in sicer 31. prostovoljsko divizijo SS in 14. divizijo bojnih grenadirjev ter ju nato združili v 14. prostovoljsko divizijo SS 'Galizien'«.