1
2Ústav pro soudobé dějiny Češke republike, Historický ústav Slovenskej Akadémie Vied, České centrum Bratislava ter Katedra politológie Univerzita Komenského so v sredo, 25. septembra, in torek, 26. septembra, v Bratislavi organizirali delavnico z naslovom Končno sami. Dogodek se je odvijal na Češkem centru češke ambasade v Bratislavi ter na Filozofski fakulteti bratislavske Univerze Komenskega.
3Delavnica je bila sestavljena iz dveh delov. V prvem, sredinem, so svoje prispevke najprej predstavili Adela Gjuričova skupaj s Tomašem Zahradničkom, Jure Gašparič in Ivan Sablin. Vsi trije prispevki so se osredotočili na prelom leta 1989. Adela Gjuričova in Tomaš Zahradniček sta postavila temelj razpravi s svojim prispevkom o vlogi narodnih parlamentov pri transformaciji češkoslovaške federacije v dve ločeni republiki med letoma 1989 in 1992. Temu primerno sta ločila dva načina parlamentarnega delovanja, češkega in slovaškega, ki sta vsak s svojim delovanjem ključno zaznamovala obravnavano obdobje.
4V nadaljevanju je Jure Gašparič leto 1989 obravnaval kot začetek konca Jugoslavije s slovenske perspektive. S pomočjo rezultatov projekta Slovensko javno mnenje je pokazal razkorak med dogodki v politiki, ki so pripeljali do prehoda v demokratični liberalizem in osamosvojitev Slovenije, ter med mnenjem, predstavami in občutki večine državljanov. Poudaril je kontinuiteto političnih elit v Sloveniji in procesa njenega osamosvajanja kot prvotno političnega projekta, ki pa je zaradi okoliščin, kot so samovoljnost jugoslovanskih republik, gospodarska kriza in nezaupanje federalnim organom, pridobila množično podporo prebivalstva.
5Zadnji referent, Ivan Sablin, je govoril o sovjetskem parlamentarizmu in večetničnem federalizmu med letoma 1989 in 1993. Posebej se je posvetil politični imaginaciji in izrazu »federalizem«, ki je bil v sovjetski politiki uporabljen izredno pogosto, a je imel popolnoma fluiden, včasih tudi samemu sebi nasprotujoč pomen. Uporabljali so ga konservativni politiki, ki so želeli večjo centralizacijo Sovjetske zveze, kakor tudi tisti, ki so želeli doseči ohlapno konfederacijo držav. S svojim prispevkom je pokazal, da je problem semantike aktualen tudi pri raziskovanju novejše zgodovine, ne le v prostoru in času oddaljenih obdobij.
6Večer se je zaključil z živahno razpravo med politiki, ki so bili aktivni na republiški ali federalni ravni v letih 1989–1992. Razprava je zajela raznovrstne teme, osebne spomine in izkušnje politikov, njihove takratne in sedanje predstave o delovanju države in odnos med politiko in mediji.
7Drugi dan se je začel s predavanjem slovaške politologinje in profesorice Darine Malove. Poudarila je dejavnike, ki so zaznamovali politični diskurz zadnjih tridesetih let. Vojne, ki so jih deli Jugoslavije doživljali med njenim razpadom, so dale češkoslovaški ločitvi ime »žametna«. Tudi odnose med državama po razpadu federacije je predstavila kot primer dobre prakse sodelovanja in medsosedskih odnosov. Sledila so krajša predavanja štirih referentov. Prvi je bil Jiři Suk, ki se je posvetil disidentskemu gibanju kot hkrati moralnemu problemu ter politični realnosti obravnavanega obdobja. Za njim je Kristina Andělova predstavila nekatere rezultate svoje doktorske disertacije, v kateri obravnava razumevanje leta 1988 v luči postsocialistične transformacije. Z referatom o normalizacijskih vzrokih češkoslovaških razhajanj v devetdesetih letih 20. stoletja je besedo prevzel Adam Hudek. Kot zadnji je dogajanje zadnjih dveh dni rezimiral Jaroslav Cuhra, ki je sintetično povzel češko in slovaško soočanje s komunistično preteklostjo.
8Dogodek, zasnovan v obliki delavnice, in ne klasičnega simpozija, je s svojo dinamičnostjo in odprtostjo omogočil številne razprave, pogovore s političnimi akterji obravnavanega obdobja in splošen razmislek o odnosu politike in državljanov do lastne države.