1Iz arhiva rodbine Wurzbach¹ je mogoče ugotoviti, da njeni začetki sovpadajo s prvo omembo mesta Lobenstein leta 1250. Iz rodbinskega rodovnika² je razvidno, da se je leta 1590 v Lobensteinu rodil župnik Peter Wurzbacher, ki je obiskoval univerzo v Jeni in se poročil z Anno Öhlschlegel.³

2Do spremembe v rodbini je prišlo v 18. stoletju, ko so se pripadniki rodbine začeli podpisovati Wurzbach. Takrat so se sinovi Daniela Josepha Wurzbacha (1716–1760) zaradi lakote, ki je pustošila po vojnah, razselili. Najstarejši sin Johann Lorenz Jonathan (1744‒1795), ki je bil ravnatelj šole, velja za začetnika rodbine v nemškem Mannheimu. Johann Friedrich (1745‒?) se je napotil v vzhodno Indijo, medtem ko je Samuel Johann (1753‒1807) utemeljitelj avstrijske in tudi slovenske veje rodbine Wurzbach.⁴ Potomci nemške rodbinske linije so se v tem času selili tudi v Ameriko, zlasti v Galveston v Teksasu, v San Antonio in v New York ter v Basel v današnji Švici, kjer še danes živijo njihovi potomci.⁵

3V drugi polovici 18. stoletja in v začetku 19. stoletja so Wurzbachi v Evropi pridobili vidnejši politični vpliv, saj so bili nekateri med njimi povzdignjeni v barone ali viteze. Njihova rodbinska linija v Ameriki je šla v drugo smer, saj so postali zelo znani in uspešni upravljavci rančev, zlasti v Teksasu.⁶

1Pred prihodom Samuela Johanna Wurzbacha na Kranjsko ni bilo nobene osebe z omenjenim priimkom, zato ga lahko štejemo za začetnika slovenske veje rodbine Wurzbach.⁷ Njegov prihod na kranjska tla je bil povezan z vojaško službo, saj je bil stotnik v vojski habsburške monarhije. Petnajstega novembra 1777 so ga z Madžarske premestili v Ljubljano.⁸ Poleg prvorojenke Marie sta se mu v zakonu z Elizabeth von Altensperg⁹ rodila še dva otroka: Maximilian I. (1781‒1854) in Franziska (1783‒1784).¹⁰ Najstarejša hči Maria je po poroki prevzela priimek Bader in naj ne bi bila v dobrih odnosih z bratom Maximilianom I.¹¹

2Edini moški potomec Samuela Wurzbacha in prapradedek Norberta von Wurzbacha je bil Maximilian I., ki se je rodil 18. novembra 1781 v Ljubljani.¹² Končal je gimnazijo, njegov sošolec je bil Jernej Kopitar.¹³ Študij prava je kot Knafljev štipendist nadaljeval na Dunaju in 2. junija 1806 dosegel doktorski naziv. Leta 1809 je odprl odvetniško pisarno v Ljubljani (med drugim je bil odvetnik barona Žige Zoisa).¹⁴15. januarja 1807 je prevzel uredništvo Laibacher Wochenblatta¹⁵ in bil njegov urednik do leta 1809.¹⁶ K njemu so zahajali številni ugledni meščani, tudi dr. France Prešeren, ki je dobro poznal njegove tri sinove: Karla (1809–1886),¹⁷ Maximiliana II. (1810–1873)¹⁸ in Constantina (1818–1893),¹⁹ saj so pripadali krogu svobodomiselne mladine.²⁰ V zakonu z Josephine (Jožefino) Pinter (1789–1881) se jima je rodilo skupaj enajst otrok: deset sinov in ena hči.²¹ Zaradi uspešnega dela je bil leta 1854 povzdignjen v plemiški naziv (»Edler von Tannenberg«).²²

3Maximilianovi sinovi so bili izjemno izobraženi, saj jih je bilo od desetih kar šest doktorjev znanosti s področja prava. Zaradi visokih položajev, ki so jih zasedali, in ob tem ustvarjenih visokih prihodkih so kupovali graščine in gospostva po vsej Kranjski. V lasti so jih imeli najmanj devet.²³

4Po izročilu rodbine Wurzbach naj bi bil Maximilian III. (Maximilian Anton Viktor Augustin; 1844–1920), ded Norberta von Wurzbacha, ustanovitelj rodbine Wurzbach v Preddvoru.²⁴ Tako kot njegov oče in ded je tudi Maximilian III. študiral pravo in postal doktor znanosti. Leta 1872 se je poročil s svojo sestrično Antonio Hermino von Wurzbach pl. Tannenberg (1852‒1916).²⁵ V zakonu sta se jima rodila hči Celestine Emilie Maria (1877–1890) in sin Artur Friderich Julius (1881‒1932).²⁶

V svoji mladosti je bil dedek siromašen človek, saj je njegov oče, ki je vlagal vse v čudovite vrtove na svojem gradu Češnjice (Liechteneck), takrat vse izgubil. Oče je pripovedoval, da je bil ded odličen govornik in je bil v sodnih procesih zmožen recitirati brez najmanjše napake cele strani. Dobil je židovski proces »Soss«,²⁷ ki ga je kot slepa oseba vodil z velikim uspehom do konca. S honorarjem je potem kupil obsežno posestvo v Preddvoru – prvotno je bilo v cerkvenih rokah. Babici je grad postal tako ljub, kot tudi nam.²⁸

1Po smrti dedka Maximiliana III. je v rodbini Wurzbach na gradu Dvor v Preddvoru prišlo do večjih sprememb. Ker je bil njegov sin Artur edini moški in hkrati tudi edini živeči potomec t. i. preddvorske linije, se je moral proti svoji volji z družino iz Ljubljane preseliti v grad Dvor, kar je predstavljalo tudi veliko čustveno obremenitev.²⁹

2Norbert von Wurzbach pl. Tannenberg se je rodil 19. marca 1906 v Ljubljani. Bil je najstarejši sin Arturja von Wurzbacha. Do selitve v grad Dvor v Preddvoru je del otroštva preživel v palači Wurzbach na naslovu Am Rain 10, kasneje Breg 10, danes Breg 12, v katerem sedaj domuje Francoski inštitut. Hišo je kupil Maximilian I. von Wurzbach in je bila v družinski lasti vse do Maximiliana III. von Wurzbacha, ki jo je prodal tik pred smrtjo. Z ženo Antonio je živel v prvem nadstropju (Belle Etage). V stanovanje v drugem nadstropju sta se preselila njun sin Artur z ženo Margit I., rojeno Rizzi (1883–1941).³⁰ Tu so se rodili Norbertovi trije bratje: Harald (1909–1943), Maximilian IV. (1910–1945) in Jussy (1917–2003). Vsi štirje sinovi so se rodili pod nadzorom istega judovskega zdravnika.³¹

Hrani: Bolko von Wurzbach, Nemčija

Bili smo štirje bratje, jaz sem bil najstarejši. Harald je padel leta 1943 v Rusiji, na vzhodni fronti, drugi (Maximilian) je pogrešan od leta 1945 (na Štajerskem), najmlajši (Jussy) je bil šest let vojni ujetnik v Rusiji in zdaj dela kot vodja v majhnem industrijskem podjetju z merilnimi instrumenti v Aschaffenburgu, ki je v lasti njegovega tasta .³²

3Norbert je v letih 1912–1916 obiskoval osnovno šolo v Ljubljani. Njegov učni jezik je bila nemščina. Po končani osnovni šoli je v letih 1917–1920 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, kjer je bila njegov učni jezik prav tako nemščina. V letih 1920–1923 je obiskoval gimnazijo v Kranju s slovenskim učnim jezikom.³³ Iz njegovega maturitetnega spričevala je razvidno, da je šolanje zaključil z odliko in bil pri vseh predmetih najboljši v razredu.³⁴

4Čas otroštva in mladosti, ki ju je preživel na gradu Dvor v Preddvoru, je v mladem Norbertu prebudil zanimanje za zgodovino, umetnost in znanost, saj je bil grad lepo opremljen in je imel bogato knjižnico. Njegov oče Artur von Wurzbach je zavzeto študiral orientalistiko. Bil je zaprisežen tolmač za turški, arabski in perzijski jezik, tekoče je govoril slovensko, srbohrvaško, italijansko in francosko ter nemško. Norbert je bral Kanta in Schopenhauerja in si za svoja leta pridobil izjemno znanje. Povsod je želel biti najboljši, kar mu je tudi uspelo. V grščini je bil tako dober, da ga je njegov profesor, ko je moral od časa do časa zaradi različnih razlogov zapustiti razred, prosil, naj prevzame pouk, kar je Norbert odlično opravil. Že zgodaj sta ga pritegnila rimska zgodovina in Napoleonov čas, zato so mislili, da se mu obeta univerzitetna kariera. Ko se je po končani srednji šoli odločil za vojaško akademijo v Beogradu, sta bili njegova družina in šola zgroženi. Šolski ravnatelj je obiskal njegove starše in jih rotil, naj ga pregovorijo, da bi šolanje zaključil z maturo, a ni pomagalo.³⁵

1Čeprav se oče Artur von Wurzbach s sinovo odločitvijo ni strinjal, se je ta leta 1923, ko je bil star sedemnajst let, in kot je sam zapisal – »z zelo majhnimi političnimi izkušnjami«,³⁶ prijavil na vojaško akademijo v Beogradu. Njegov brat Harald je poročal:

2Oče je zgrožen, da hoče moj brat v vojaško šolo, saj on sovraži vojsko in zanj ni nič bolj odvratnega kot uniforma. Med vojno so mu ponudili zaradi znanja orientalskih jezikov položaj nadporočnika v Konstantinoplu. Čeprav je bil po eni strani navdušen nad zadevo, saj bi se mu izpolnila želja, da bi živel v Konstantinoplu kot prevajalec, je službo vseeno zavrnil, ker mu je že sama misel na oficirski poklic zvenela nezaslišano. Takrat smo bili še na Bregu v Ljubljani, in sem se tresel, da oče te sreče ne bi zavrnil. Ampak moj brat se ni pustil prepričati. Ostal je kljubovalen za vsako stvar in ni nikoli odstopil niti za en centimeter, tako da odnosi med njim in očetom niso bili v redu. Oba sta si bila zelo različna. Oče je bil bolj umetniška duša in je bilo lahko vplivati na njegove odločitve, odvisno večinoma od zunanjih okoliščin oziroma razmer in oseb, s katerimi je bil obkrožen. Tudi mati ni mogla vplivati na brata.³⁷

3Norbert von Wurzbach se je pridružil vojski Kraljevine Jugoslavije, bolj ali manj kopije srbske kraljeve vojske pod poveljstvom srbskih generalov in s srbskim poveljevalnim in službenim jezikom. Odnosi v njej so bili od vsega začetka zelo slabi, zlasti z vidika razmerja med srbskimi častniki in častniki iz nekdanje Avstro-Ogrske. Vojni minister je aprila 1920 izdal posebno naredbo o njihovi ureditvi.³⁸

4Prav problemi v medsebojnih odnosih, negotovost znotraj vojaške hierarhije in pritiski znotraj nje so vplivali na vojaško kariero Norberta von Wurzbacha. Od leta 1925 dalje je bil nameščen na različnih službenih mestih, katerih imen v svojem življenjepisu posebej ne navaja, razen Ljubljane, kjer je deloval v pehotnem bataljonu, dokler ga leta 1931 niso napotili na Višjo vojaško akademijo v Beogradu. Po šolanju na nižjem tečaju Vojaške akademije in stažiranju je napredoval v čin podporočnika.³⁹

V jugoslovanski vojski sem služil skoraj šestnajst let kot oficir. Odnos s takratnimi mojimi tovariši in predstojniki je bil zelo korekten, ampak tudi nekaj posebnega, saj sem bil znan kot Nemec. Zaradi tega so me na splošno zelo cenili, saj so Nemcem pripisovali preciznost v vojaški službi. Morda sem tudi zaradi tega prišel že leta 1931 na višjo vojaško akademijo v Beogradu. Težave, ker sem bil Nemec, so se pojavile šele po spremembah političnih razmer v Nemčiji po letu 1933. Tako sem bil na primer leta 1934 disciplinsko kaznovan, ker sem se podpisoval »Wurzbach« in ne »Vurcbah«, »ker sem uporabljal nekatere znake iz gotske pisave« – tako se je glasila kazen. Skoraj istočasno sem bil poslan v generalštab v Beograd na priprave. Po dveh letih in pol izobraževanja so mi bile priprave, vključno z majorskim izpitom, priznane, vendar sem bil edini izmed skupno enajstih kandidatov (razen enega, ki je imel resno pljučno bolezen), ki ni bil sprejet v generalni štab .⁴⁰

5Norbert se je 19. marca 1932 poročil z Mašo Grošel (1911–1971).⁴¹ Leto pred tem, spomladi 1931, je prišlo do velike spremembe v njegovem življenju, saj je nenadoma umrl njegov oče Artur, ki je pustil za seboj gospostvo Dvor v slabem gospodarskem položaju in veliki zadolženosti. Norbert von Wurzbach se je zavedal, da gradu s posestvom ne bo mogoče obdržati, zato je nadaljeval služenje v vojski.⁴²

6V Norbertovi vojaški karieri je bil pomemben 28. oktober 1934, ko se je moral po pozivu načelnika generalštaba in ministra za vojsko in mornarico že kot pehotni kapetan drugega razreda napotiti na usposabljanje v Beograd. Potekalo je od oktobra 1934 do marca 1937, dve leti in pol.⁴³ Ko se je končalo, je bil od marca 1937 do 14. junija 1939 načelnik štaba kolesarskega bataljona v Ljubljani. V tem času je napredoval v kapetana prvega razreda,⁴⁴ o čemer je pisalo tudi ljubljansko Jutro. 14. junija 1939 je objavilo članek ob njegovem imenovanju za poveljnika samostojnega kolesarskega bataljona v Nišu.

Hrani: Bolko von Wurzbach, Nemčija

Te dni je odpotoval iz Ljubljane na novo službeno mesto kapetan I. stopnje g. Norbert Wurzbach. Kapetan Wurzbach, ki je že prej služboval pri ljubljanskih kolesarjih pod poveljstvom znanega podpolkovnika g. Josipa Jakliča, je bil imenovan za komandanta samostojnega kolesarskega bataljona. Da je dosegel to mesto že kot kapetan, je dokaz upoštevanja njegovih velikih sposobnosti. Da se je kapetan Wurzbach požrtvovalno posvetil svojemu poklicu, dokazuje tudi dejstvo, da je že v starosti 32 let dovršil z uspehom najvišjo stopnjo vojaške izobrazbe – generalštabno šolo. Tudi na publicističnem področju je vnet delavec ter sotrudnik strokovnega vojnega lista. Mlademu komandantu želimo na novem službenem mestu mnogo uspehov .⁴⁵

7Norberta von Wurzbacha so v Nišu po kratkem času povišali v majorja. Z razvojem kopenske vojske so namreč posamezna mestna središča in njihove garnizije z dislociranimi štabi na čelu z generali dobila večji pomen. Armadni štabi (bili so tudi štabi posameznih divizij) so bili razen v Beogradu še v Novem Sadu, Sarajevu, Skopju, Zagrebu in Nišu, kjer je služboval tudi Norbert von Wurzbach.⁴⁶ Njegova kariera bi segala še višje, če ne bi nastopila druga svetovna vojna. Imel je zelo jasno začrtan cilj: doseči položaj poveljnika divizije s činom divizijskega generala. Ob tem se je zavedal, da zaradi političnih razmer v jugoslovanski vojski v tistem času kot Nemec tega ne bi mogel z lahkoto doseči, saj med Srbi, Hrvati in Slovenci ni bil niti priznan niti domač.

8Obetavna kariera Norberta von Wurzbacha, častnika jugoslovanske vojske, ki je hotel služiti kralju in biti del njegove vojske,⁴⁷ se je aprila 1941 s kapitulacijo končala. Z razpadom države se v novih razmerah ni več našel. Maja 1941 se je nato zglasil v Ljubljani na oddelku za promet pri nemškem pooblaščencu za preselitve, kjer je bil do februarja 1942 zaposlen kot vodja tega oddelka. V tem času vojaško ni bil dejaven, njegovi osrednji nalogi sta bili organizacija in izvedba preselitve nemških družin z okupiranega italijanskega ozemlja v rajh. Ko je Himmler dr. Wollerta pooblastil tudi za samo tehnično izvedbo preselitve, je ta s tem namenom v svojem uradu ustanovil poseben transportni oddelek in za njegovega vodjo postavil Norberta von Wurzbacha. Dr. Wollert je računal, da bo za prevoz preseljencev po železnici potreboval okoli 50 dni in približno 480 vagonov za prevoz oseb, za prevoz opreme, orodja in živine pa od 2200 do 2500 tovornih vagonov. O prevozu priseljencev po železnici so se 22. in 23. oktobra 1941 v Benetkah dogovarjali predstavniki nemških in italijanskih železniških ustanov iz Münchna in z Dunaja ter iz Benetk in Ljubljane. Navzoči so bili tudi dr. Wollert, Wurzbach in Huber, slednji iz štabnega urada v Berlinu. Sklenili so, da bodo vsak dan na preselitveno območje odpeljali trije posebni vlaki.⁴⁸

9Ko še niso preselili vseh Nemcev s Kočevskega, so prve dni januarja 1942 že začeli preseljevati Nemce iz Ljubljane. Ni mogoče reči, kdaj natančno se je Himmlerju porodila misel, da jih bo preselil iz Ljubljane. Nemci v Ljubljani so bili ostanek tistega nemštva, ki je dolga stoletja predstavljalo vrhnjo socialno plast nad večino slovenskega prebivalstva, a je ob širjenju slovenske narodne zavesti vse bolj izgubljalo svoj privilegirani položaj, dokler ga ni ob zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 popolnoma izgubilo.⁴⁹

10Norbert von Wurzbach je bil poleg Blissa in dr. Stengerja udeležen tudi, ko si je naselitveni štab oktobra 1941 ogledal naselitveno območje ob Savi in Sotli. Skupaj z omenjenima je imel nalogo ugotoviti prometne razmere na železnicah Sevnica–Trebnje in Novo mesto–Ljubljana.⁵⁰

11Nato mu je nenadoma umrla mama:

Približno ob 20.15 je vozil tramvaj v smeri proti Ambroževemu trgu. Kakor navadno je voznik zvonil vzdolž ozkega hodnika ob Alojzišču. Tramvajska proga je tam, ker je cesta ozka, položena precej tesno ob hodniku. Ko je tramvaj vozil z navadno hitrostjo, je tik pred njim stopila z desnega hodnika na progo neka ženska. Očitno je hotela prekoračiti cesto, pa ni opazila, da vozi tramvaj. Voznik je takoj zavrl voz, a nesreče ni mogel več preprečiti, saj je ženska stopila na progo tik pred tramvajem. Tramvaj je žensko podrl z veliko silo. Obležala je nezavestna. Priskočili so ji takoj na pomoč ter jo prenesli v bližnjo vežo. Kmalu so prišli reševalci, ki so jo prepeljali v bolnico. V bolnici so ugotovili, da je ponesrečenka dobila hude notranje ranitve. Piše se Marjeta Wurzbach; bila je 58-letna vdova odvetnika iz Preddvora. Ponesrečenka se v bolnici ni več zavedla in je včeraj zjutraj umrla. ⁵¹

12Po tragični smrti matere se je preostala družina Norberta von Wurzbacha odločila za preselitev v rajh; v drugi polovici leta 1941 je tako potekal postopek naturalizacije, ki je bil uspešno zaključen 9. decembra 1941. Takoj zatem je Norbert sredi decembra leta 1941 prepeljal svojo družino iz Ljubljane v nemški Berchtesgaden, kjer je živela njegova sorodnica Karolina (1851–1944), vdova znamenitega leksikografa Constantina von Wurzbacha pl. Tannenberga, sam pa je nadaljeval delo vodje na oddelku za promet v Ljubljani.

Po kapitulaciji jugoslovanske vojske (1941) sem se dal na razpolago nemškemu preselitvenemu pooblaščencu v Ljubljani, kjer sem delal kot vodja transportnega oddelka. V tej vlogi sem organiziral odhod nemško govorečega otoka Gottschee (12.000 ljudi, pohištvo in živina), etničnih Nemcev (Volksdeutsche) iz Ljubljane (približno 2000 ljudi) in manjših skupin iz Hrvaške in Srbije. Potem je bila moja družina naturalizirana. Konec leta 1941 sem jih pripeljal v Berchtesgaden, kjer me je sprejela v hišo sorodnica, vdova po leksikografu dr. Constantinu von Wurzbachu. Hiša je na naslovu Salzburgerstraße 2 in jo imam še danes v lasti. Tako nisem veljal za razseljeno osebo .⁵²

13Vsekakor sta za Norberta von Wurzbacha ključno in zelo zahtevno obdobje predstavljala ravno prehod iz jugoslovanskega državljanstva (oficirja jugoslovanske vojske) v nemško državljanstvo in preselitev v rajh. Njegova družina in tudi on sam niso bili člani Švabsko-nemške kulturne zveze, ki je imela pred začetkom druge svetovne vojne sedež v Ljubljani. Zlom stare Jugoslavije so Nemci v Ljubljani pričakali dosti manj strnjeni in organizirani kot na primer na slovenskem Štajerskem ali Kočevskem. Vzrok za to je bil gotovo v tem, da so imeli nacisti v glavnem mestu Slovenije manjše možnosti za idejno zastrupljanje nemških ljudi, zlasti zato, ker je bilo med Nemci v Ljubljani zelo malo mladine in tudi vodstva. Ker so bili Nemci v Ljubljani in okolici premožnejši, se niso radi odločali za selitev, saj niso vedeli, kaj jih čaka v novem okolju.⁵³

14Norbert von Wurzbach tako ni dobro sprejel novice, ko so ga že prvega februarja 1942 na zahtevo nemškega vojaškega registrskega urada v Ljubljani kot rezervnega stotnika premestili v Wehrmacht, kjer so ga večkrat pozvali tudi v SS, kar je vedno odločno zavrnil. 9. septembra 1942 je prevzel vodenje »der Stammkompanie« v pehotnem regimentu 11 v Stockerauu, deset kilometrov severozahodno od Dunaja. V tem času so ga poslali na dodatno častniško izobraževanje v Pariz, kjer je glede na razkošno življenje nemških vojakov spoznal, da je vojna izgubljena. Izobraževanja ni videl kot strokovno utemeljenega, saj je skoraj vse, kar je moral vedeti o vojaški stroki v Wehrmachtu, prenesel iz usposabljanja v beograjskem generalštabu. Po zaključku izobraževanja so ga poslali v različne kraje na vzhodni fronti.⁵⁴ V enem od svojih vojaških poročil, t. i. Katinskem poročilu, pod katerega se je podpisal 26. maja 1943,⁵⁵ piše, da so 22. maja 1943 obiskali kraj znane sovjetske usmrtitve 12.000 poljskih častnikov v Katinskem gozdu leta 1940. V Katinski gozd je prišlo približno 25 nemških častnikov in 120 podčastnikov. O lokaciji usmrtitev naj ne bi vedeli niti prebivalci bližnjega Smolenska, saj je bila strogo varovana skrivnost, poleg tega pa jo je NKVD zakrinkal z zasaditvijo mladih brez. Konec februarja 1943 je 75-letni ruski kmet, ki je živel ob robu gozda, o grobiščih obvestil terenske žandarje. Ti so obvestilo prenesli nemškim oblastem, ki so slab teden kasneje začele izkopavati usmrčene. Sočasno je steklo obveščanje javnosti o množičnem grobišču. Wurzbachovo poročilo natančno opozarja tudi na dogodke, ki so privedli do tragičnih usmrtitev, in način identifikacije usmrčenih. Njihov pokop je nato opravil poljski Rdeči križ: »Vonj po truplih se v zraku zadržuje vsaj 20 metrov. Ta vonj obiskovalca preganja ves dan, tudi ko zapusti kraj usmrtitve. Kraj so obiskale tudi delegacije iz prijateljskih in nevtralnih držav iz Anglije, Poljske, Afrike in Kanade.«⁵⁶ Svoje poročilo je Norbert von Wurzbach zaključil z besedami: »Zdaj mora biti vsem jasno, da je v tej vojni mogoča le zmaga ali popolno uničenje.«⁵⁷

15Do avgusta 1943 je bil Norbert von Wurzbach vodja usposabljanja 45. pehotne divizije v centralnem odseku vzhodne fronte. Tedaj je v propagandnem filmu videl vojnega zločinca Heinricha Himmlerja in ga prepoznal kot osebo, ki ga je leto pred tem poskusila pridobiti za vključitev v SS.

Do avgusta 1943 sem bil kot vodja pri A. A. (Ausbildungsabteilung) /45. I. D. (Infanterie Division) na vzhodni fronti (odsek »Mittelabschnitt«). Nato sem bil zaradi svojega jezikovnega znanja poveljnik nemškega inštruktorskega bataljona (postojanka R, 44 častnikov) na Hrvaškem, kjer sem bil razporejen v akcijah proti partizanom .⁵⁸

16Norbert von Wurzbach je do konca vojne poveljeval inštruktorskemu bataljonu, ki je bil poslan vojski NDH, zato je deloval tako na Hrvaškem kot v današnji Bosni. 1. marca 1944 so ga tako premestili v Konjic, kjer je napredoval v majorja. Sočasno so ga imenovali tudi za poklicnega častnika Wehrmachta.

17Norbert je nemško kapitulacijo doživel 8. maja 1945 v Železni Kapli na Koroškem. Da bi se izognil vojnemu ujetništvu, se je po visokih gorskih poteh odpravil peš v Berchtesgaden, kjer so ga čakali družina in drugi sorodniki. Prispel je 27. maja 1945. Tam so ga začasno zaprli v ameriško taborišče. Odpustili naj bi ga na podlagi zdravniškega potrdila ameriškega zdravstvenega urada v Berchtesgadnu 29. junija 1945.⁵⁹ V njem so potrdili, da je »prost zajedalcev in nalezljivih bolezni« ter »zdrav in sposoben za službo«.⁶⁰

18V začetku julija 1945 je postal načelnik policije mesta Berchtesgaden, 31. julija 1945 pa so ga s tega položaja razrešili, pri čemer so se mu zahvalili za njegove zasluge, kar je Norbert pospremil z zapisom na dokumentu: »Za Američane kot upokojeni major verjetno nisem bil sprejemljiv. Gott sei Dank!«– »Hvala Bogu!«⁶¹ Američani so v njem videli nekdanjega »nemškega oficirja« oziroma pripadnika Wehrmachta.⁶²

Hrani: Bolko von Wurzbach

195. avgusta 1945 je ameriški vojaški upravi v Berchtesgadnu podal prošnjo za stalno bivanje v mestu, saj so ga nemške oblasti želele skupaj z njegovo družino deportirati v Jugoslavijo.⁶³ Prepričan je bil, da bi bilo to zanj zaradi pridružitve Wehrmachtu življenjsko nevarno. Po pregledu njegove prošnje, datirane s 5. avgustom 1945, so ga 30. oktobra 1946 končno obvestili, da bo obravnavan v skladu z zakonom o denacifikaciji z dne 5. marca 1946 in da ne bo uvrščen niti med naciste niti med militariste. Postopek proti njemu so zaključili.⁶⁴ Dokument je ugotavljal: »Na podlagi podatkov v vašem prijavnem obrazcu vas zakon o denacifikaciji z dne 5. marca 1946 ne zadeva.«⁶⁵

20Omenjena odločba pa je prišla prepozno, da bi lahko nadaljeval službo policijskega načelnika. Tako je od konca leta 1945 do svoje upokojitve 14. avgusta 1980 opravljal naslednje dejavnosti:

• Bil je novinar in glavni poročevalec za lokalni časopis Berchtesgadener Anzeiger. Pri časopisu je užival velik ugled, saj je bil stvaren, pošten, izčrpen in objektiven novinar.
• Napisal je sedem cerkvenih vodnikov in turistični vodnik za deželo Berchtesgadener Land.
• Delal je kot hotelski vratar.⁶⁶

21Vojaška služba je bila Norbertovo najmočnejše življenjsko vodilo. O tem priča tudi zapis, ko je po vojni iskal službo v nemški vojski. Med drugim je zapisal:

22Verjamem, da bi državi še vsaj deset let lahko bolje služil kot vojak in ne v civilni službi. Prosil bi vas, da pri tem upoštevate tudi moje znanje jugoslovanskega jezika in njegovo uporabo v nemški vojski. V Nemčiji je verjetno le nekaj usposobljenih častnikov, ki tako dobro govorijo ta jezik.⁶⁷

23Še vedno je imel tudi stike z nekaterimi znanci iz obdobja vojaške službe v Beogradu, ki so bili tedaj njegovi sošolci. Med drugim ga je leta 1963 v Berchtesgadnu obiskal prijatelj Skodlar,⁶⁸ ki je konec vojne doživel kot polkovnik partizanske vojske, v času obiska pa je bil upokojen.⁶⁹

1Bolko von Wurzbach, edini še živeči sin Norberta von Wurzbacha, je o svojem očetu povedal:

Takoj po drugi svetovni vojni sta v naši hiši v Berchtesgadnu do smrti živela tudi nekdanja lastnika posestev Lanšprež in Krumperk, to sta bila moj stric Arthur II. z ženo Sophie, rojeno Schwarz, ki smo jo klicali tudi teta Suse, ter moj stric Jussy von Wurzbach, ki se je po drugi poroki z Marijo Künzig preselil v Aschaffenburg. Od tam sta nas pogosto obiskovala s hčerkama Margit in Dorothee. Moj brat Attila, moja sestra dvojčica Katharina in jaz smo zelo pogosto in z veseljem vračali te obiske. Priznati moram, da se kot najstnik nisem spraševal o očetovih zgodbah o njegovem služenju vojaškega roka. Ob tem se spomnim izjave, ki jo je moj oče izrekel o času, ko je bil častnik Wehrmachta. V družini nam je pripovedoval o svojih izkušnjah med vojno in nam je dejal: »V Nemčiji, pa tudi na zasedenih ozemljih so bili vedno veliki plakati, na katerih je pisalo: 'Od sedmega leta starosti tvoj otrok pripada Führerju!'« Moj oče pa je ob tem dejal: »To hočemo najprej videti, moji otroci pa zagotovo ne bodo!!!«

Oče mi je bil velik vzornik. Vplival je na mojo odločitev, da postanem karierni častnik. Ta odločitev je naletela na nerazumevanje sošolcev in družbe zunaj moje družine. Kljub temu sem bil vojak s srcem in dušo in končal kariero kot pionirski častnik s štirimi tujimi misijami na Kosovu, dvakrat v Bosni in Hercegovini in v Kabulu. Zanimivo je, da sem bil tudi sam med napotitvijo v Bosno in Hercegovino s 1. nemškim kontingentom EUFOR od 28. oktobra 2004 do 24. maja 2005 podpolkovnik v nemški vojski kot nemški mestni poveljnik v Konjicu, kot je bil med vojno moj oče. Moj oče je šele, ko so bile okoli leta 1970 med Nemčijo in Jugoslavijo sklenjene meddržavne pogodbe, upal odpotovati v SFRJ in si ogledati kraje svoje brezskrbne mladosti, šolske dni in čas v vojski. Vsekakor se nikoli ni čustveno ločil od svojega starega doma, saj je bil, kot je zase dejal, 'otrok 19. stoletja'.⁷⁰

2Čeprav je grad Dvor leta 1939 na dražbi kupil dr. Oto Majerič (1895–1957), so Norbert, Harald, Maximilian IV. in Jussi lahko v njem ostali oziroma prihajali na dopust do aprila 1941.

Na strica Haralda me vežejo zelo lepi spomini. Vse nas je zelo prizadelo, ko smo izvedeli, da je bil ubit decembra leta 1943 v nemški vojski na ruski fronti. Vsi trije bratje so bili namreč mobilizirani v nemško vojsko, samo Maximilian IV., torej moj oče, ni bil. Spomnim se, da so nato Haraldove posmrtne ostanke februarja 1944 prepeljali v Berchtesgaden, kjer je na nagrobniku napisan tudi moj oče, čeprav v resnici ni tam pokopan. Njegovih posmrtnih ostankov namreč niso nikoli našli. Strica Norberta nisem videl veliko, ker je bil veliko proč. Bil je namreč major v nemški vojski in je večino časa preživel v Bosni (NDH), v Konjicu. Ljudje so govorili, da je rešil veliko nedolžnih ljudi pred tem, da jih niso ustrelili. Tudi ko sem se z njim pogovarjal, je bil prava dobričina. Res je imel veliko srce, vse bi rešil, če bi jih le lahko. UDBA ga je ves čas nadzirala, zato ga je bilo zelo strah. Spomnim se, da sem šel s svojo družino v gostilno Bizjak na Zgornji Beli pri Preddvoru. On je sedel nasproti mene za drugo mizo. Ko je kihnil, sem mu rekel: »Na zdravje!« Povedal mi je, da je prišel iz Berchtesgadna. Odgovoril sem mu, da imam tam svoje sorodnike. Skozi pogovor sva ugotovila, da pred menoj stoji moj stric, in on je spoznal prvič svojega nečaka. Strica Jussija pa sem obiskal po vojni v Nemčiji. Umrl je leta 2003 in je pokopan v Aschaffenburgu blizu Frankfurta. Imel je veliko željo, da bi se vsi otroci srečali v Preddvoru, kjer bi zgradili svojo počitniško hišico.⁷¹

3Vsekakor je bila pot od gojenca do uspešnega majorja dolga in naporna. Norbertu von Wurzbachu se želje po veliki karieri v Kraljevini Jugoslaviji niso uresničile. Zaradi svojih nemških korenin, ki so se izražale že v samem priimku, je bil velikokrat deležen nesprejemanja in nezaupanja. Čeprav je bil ob zlomu jugoslovanske vojske leta 1941 še njen oficir, kljub temu ni mogel izpolniti poslanstva, kot ga je v svojem učbeniku strategije iz leta 1907 opredelil prvi načelnik generalštaba vojske Kraljevine SHS, vojvoda Živojin Mišić. Po njem »oficirji predstavljajo hrbtenico vojske, vojska pa hrbtenico države«.⁷² Realnost jugoslovanske vojske leta 1941 je bila drugačna.

Hrani: Bolko von Wurzbach, Nemčija

1Pričujoči izrez življenjske poti Norberta von Wurzbacha je še ena izmed zgodb o zanimivih, a tragičnih usodah človeka s slovenskih tal. Njegovo poslednje pokopališče je grobnica rodbine Wurzbach v Preddvoru, v kraju, ki je bil vedno njegov edini pravi dom. To je hkrati tudi zgodba znamenite družine na slovenskih tleh, ki je danes v Sloveniji povsem nepoznana, a je odigrala pomembno vlogo v razvoju slovenske kulturne in politične zgodovine.