1Teme in vprašanja o okolju humanistične vede obravnavajo v luči odnosa med človekom in okoljem. Po velikem požaru na Krasu leta 2022 se je v Sloveniji sprožila široka akcija pogozdovanja, ki so jo podprle nekatere institucije in k sodelovanju uspešno pritegnile številne občane. Osrednje vprašanje pričujočega prispevka – »Ali je pogozdovanje kraške krajine po požarih nujno?« – je bilo določeno v sklopu raziskovalnega projekta Življenjski prostori Slovenije: preteklost – sedanjost – prihodnost (ŽIVS), ki so ga vodili zgodovinarji. Odgovor na vprašanje pa bom oblikovala na podlagi antropološkega pristopa. Zaradi tega je raziskava interdisciplinarno zasnovana kot kombinacija zgodovinske literature in terenskega dela, ki sem ga opravila med avgustom in decembrom 2023 na kraškem območju na slovenski in italijanski strani meje. Uporabila sem kvalitativno raziskovalno metodo, polstrukturirane intervjuje in opazovanje z udeležbo. Intervjuvala sem petinštirideset sogovornikov, med njimi predstavnike strokovnih služb in lokalnih institucij ter kraške prebivalce. Obrnila sem se na gozdarje, kmetovalce in člane vaških skupnosti (znanih tudi pod izrazi jusarske, srenjske oziroma agrarne skupnosti),¹ ki so ponekod lastnice velikih površin na Krasu. Pogovorila sem se tudi s predstavniki civilne zaščite, prostovoljci pri gašenju, gasilskim osebjem in gozdnimi stražami, to je z ljudmi, ki so požar doživeli na prvi bojni črti. Hkrati sem v svojo raziskavo vključila še predstavnike različnih institucij, ki se strokovno ukvarjajo s Krasom, njegovim razvojem in valorizacijo kulturne krajine.² Iz raziskave izhaja, da sta opuščanje kmetovanja in nasploh neukvarjanje s kraško krajino ena od razlogov, da se je požar leta 2022 hitro razširil na obsežen predel Krasa.³ Kot so sogovorniki večkrat poudarili, je danes kraška krajina pretežno »zapuščena«, »zaraščena« in »zanemarjena«. S temi izrazi želim poudariti, kako kraško prebivalstvo,⁴ potomstvo kmečke tradicije, doživlja današnje stanje kraškega okolja. Še posebej s terminom »zanemarjen/-a« se nanašam na kraško kulturno krajino, ki je danes v večji meri zapuščena in poraščena z gosto vegetacijo.⁵ Današnji kraški človek se z njo ne ukvarja v tolikšni meri, kot se je do polovice 20. stoletja kraški kmet. Zato v tem članku predajam glas kraškemu človeku, ki ga je gozdarska stroka s svojo pogozdovalno politiko v 19. in 20. stoletju utišala. Dolžnost antropologov je, da posredujemo mnenja, želje in doživetja ljudi, še posebej, ko pri svojem raziskovanju zasledimo tišino.⁶ Kot pišeta Nikita Meden in Meta Remec, gozdarska stroka ni upoštevala kmečke tradicije in skrbnega upravljanja, ki ga je kmet izvajal pri vzdrževanju naravnih virov. Pogozdovanje kraške krajine je v 19. in 20. stoletju pomenilo prevzgojo lokalnega kraškega prebivalstva in zagotovitev spremembe njihovega obnašanja in vrednot, spremembo njihovega »omejenega« oziroma »kratkovidnega pogleda« na okolje ter odstranitev »zastarele« delovne kmečke metode.⁷ Kmetje so se pogostoma upirali pogozdovalnim ukrepom, saj se ti niso skladali z njihovimi ekonomskimi potrebami in načinom življenja.⁸ Kot je razvidno iz članka, tudi danes potomci kmečke tradicije skeptično gledajo na pogozdovanje kraške krajine. Ne zato, ker bi pogozdovanje samo po sebi razumeli kot nevarno za sprožanje požarov, temveč ker jih skrbi zaraščena kraška krajina, ki je v taki obliki nastala kot posledica družbenih sprememb v 20. stoletju in ki v današnjem času ustvarja podlago za sprožanje in širjenje požarov. Ta logika je ukoreninjena v vernakularnem znanju, ki izhaja iz kmečke tradicije.⁹ S prispevkom želim povabiti bralce, da prisluhnejo kraškemu prebivalstvu in njegovemu doživljanju kraške krajine. Intervjuje sem pustila v narečju, ker želim, da njihov glas pride čim bolj do izraza. Če želimo razumeti trditve kraškega prebivalstva, se moramo najprej v glavnih obrisih seznaniti z zgodovino kraške krajine, v kateri se je oblikoval odnos med človekom in naravnim okoljem.

1Beseda »kras« ima v slovenskem jeziku tri pomene. Prvotno označuje golo in kamnito pokrajino z apnenčastim površjem, ki v ljudskem jeziku pomeni »kamniti svet«. O tem je Janez Vajkard Valvasor spregovoril v svojem delu Slava vojvodine Kranjske (1689), kjer kraško krajino označi za »morje kamnitih valov«.¹⁰ V splošnem pojem »kras« zaznamuje naravne kraške pojave na svetu, ki imajo podobne značilnosti.¹¹ »Kras« z veliko začetnico pa se nanaša na območje v današnji Sloveniji in Italiji med Divačo, Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom, ki je svoje ime dobilo zaradi tipičnega kamnitega površja, torej se beseda kras uporablja kot naselbinsko ime na »obrobju Dinarskega krasa«.¹² Kraško okolje se je skozi stoletja oblikovalo kot prostor, izpostavljen procesom, v katerih je človek odigral glavno vlogo s svojimi posegi ter stalnim spreminjanjem naravnega okolja. Arheološke raziskave na Krasu so pokazale, da je človek v srednji kameni dobi oziroma mezolitiku živel kot nabiralec in lovec. Zaradi razvoja poljedelstva in živinoreje v mlajši kameni dobi ali neolitiku med 5. in 2. tisočletjem pr. n. št. pa je prišlo do večjih sprememb, ki označujejo začetek aktivnega in intenzivnejšega človeškega poseganja v naravno okolje.¹³ Človek je takrat prvič začel krčiti in požigati gozdove, da bi pridobil obdelovalne površine in si zagotovil hrano, kar mu je omogočilo stalno naselitev.¹⁴ V 1. tisočletju pr. n. št. je bilo na Krasu že več kot sto urejenih višinskih naselbin, t. i. gradišč, ki kažejo na stalno človeško prisotnost in intenzivno rabo prostora.¹⁵ V rimskem obdobju je bila krajina na Krasu še vedno gozdnata z večjimi predeli obdelanih zemljišč.¹⁶ Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 je kraško območje postalo del Frankovskega cesarstva (509–843) in kasneje Svetega rimskega cesarstva (843–1806), ko se je začelo vzpostavljanje novega družbenega reda – fevdalizma.¹⁷ Tržaške oblasti, ki so čezmerno izkoriščanje gozdov želele omejiti, so že sredi 12. stoletja v svoje mestne statute vključile stroga določila za upravljanje, zaščito in ohranitev gozdnega bogastva.¹⁸ Do približno 14. stoletja so Tržaški Kras prekrivali dokaj obsežni gozdovi, saj so ti omenjeni v starejših tržaških statutih.¹⁹

2Sredi 14. stoletja so za kmetijsko rabo in pašo pričeli krčiti obširne gozdnate površine, leta 1507, stoletje in pol kasneje, pa je cesar Maksimilijan I. Habsburški izdal dovoljenje, s katerim so lahko Tržačani sekali hraste v gozdovih na kraškem območju.²⁰ V novem veku se je pokritost z gozdnimi površinami manjšala. Leta 1724 je komisija za vrednotenje gozdnega bogastva v Avstrijskem primorju opozarjala, da na Krasu skorajda ni gozdov, ki bi služili potrebam avstrijske mornarice.²¹ Najpogostejše drevesne vrste na Krasu so bile hrast, jesen in gaber, v prvi polovici 19. stoletja pa je poraščenost z gozdom dosegla najnižjo točko, saj so drevesa rasla le v določenih predelih.²²

3Do danes nimamo jasnega in enoznačnega odgovora na vprašanje, kdo je bil odgovoren za krčenje gozdov na Krasu, toda v resnici niti o tem, ali in koliko je bil Kras v različnih obdobjih dejansko prekrit z gozdovi, ki naj bi jih nato izkrčili. Literatura navaja razne dejavnike. Med njimi se pogosto omenjajo Beneška republika kot velika porabnica lesa, interesi zemljiških gospodov, francoska mornarica, Trst in druga okoliška mesta ter v kasnejšem obdobju še avstrijska mornarica.²³

4V literaturi se za prekomerno izkoriščanje in deforestacijo gozdov krivijo tudi kraški kmetje in vaške skupnosti. Franc Perko trdi, da je Kras ogolel zaradi kmetov in njihove »nespametne« in »neusmiljene« uporabe naravnih virov, zlasti zaradi pašnje, ki naj bi krčila rodovitno zemljo in uničevala gozdnato površino.²⁴ Nasprotno Aleksander Panjek (2015) opozarja, da Kraševci svojega Krasa niso uničili in ga spremenili v puščavo, saj se povsod v franciscejskem katastru navaja »neutrudna skrb za vzdrževanje rodovitnosti zemlje in možnosti rabe ornice in travišč«.²⁵ Panjek trdi, da je lokalno prebivalstvo poznalo in uporabljalo trajnostne in vzdržne oblike rabe naravnih virov.²⁶ S svojimi dognanji tako zavrača v sredozemskem prostoru globoko zakoreninjeno »degradacijsko teorijo«, izvirajočo iz gozdarske stroke 18. in 19. stoletja, ki zagovarja mnenje, da »je človek v zadnjih stoletjih s prekomernim izkoriščanjem izčrpal nekoč z gozdovi bogato poraščeno okolje in ga nepovratno spremenil v neobljudeno kamnito pustinjo«.²⁷ Gozdarske in agronomske stroke so namreč pogosto opisovale, da so kmetovalci gozd uporabljali »iracionalno« ali »predznanstveno«.²⁸ V primeru Krasa Panjek predstavi trajnostne oblike uporabe, ko oriše primer skrbnega ohranjanja panjevskega gozda, pri čemer dokaže, da so se Kraševci zavedali nevarnosti pretiranega izkoriščanja in so z ustreznim znanjem racionalno, obnovljivo ter vzdržno upravljali z naravnimi viri, ki so jim bili dani.²⁹ Na teh podlagah zagovarja stališče, da so kmetje na Krasu prilagodili naravno okolje v specifično obliko kulturne krajine, ki so jo trajnostno vzdrževali skozi stoletja. Pokazal je primer skupnosti, ki je že sredi 16. stoletja s pravili urejala način in obseg rabe dreves in gozdnih površin na Krasu.³⁰

5Večletne raziskave so pokazale, da vaške skupnosti lahko zelo uspešno prispevajo k trajnostni rabi naravnih virov.³¹ Kot ugotavlja Nevenka Bogataj, so na kraškem območju glavno vlogo odigrale jusarske oziroma srenjske agrarne skupnosti, ki so na podlagi tradicionalnega znanja in lokalnih družbenih norm obdržale stoletno tradicijo odgovornega in trajnostnega vzdrževanja kraških zemljišč, med drugim prek aktivnega gospodarjenja z gozdovi.³² Romina Rodela poudari, kako so na podlagi ustnega izročila in opazovanja naravnih pojavov na svojem domačem območju vaščani oblikovali zelo konkretna vedenja, ki so jih uporabljali pri gojenju kultur s skrbnim in načrtnim upravljanjem, kar je zagotovilo trajnostno rabo naravnih virov.³³ Nekateri dokazujejo, da je kolektivna uporaba skupnih naravnih virov (npr. gozdov, pašnikov, vode) lahko učinkovita pri vzpostavljanju trajnostnega odnosa med človekom in naravnim okoljem pod pogojem, da se med uporabniki oblikujejo ustrezni institucionalni okviri in dogovori.³⁴ V antropoloških študijah najdemo poudarjanje »vernakularnega poznavanja lokalnih ekosistemov«, ki temelji na praksi in izkušnjah, pri čemer James C. Scott (1998) zagovarja njihovo boljšo okoljsko in družbeno vzdržnost kot sodobne oblike rabe.

6Skratka, debata o ogolelosti Krasa je še vedno odprta, saj poleg omenjenih človeških posegov v kraško okolje in nespornega antropogenega izvora kulturne krajine Krasa ne smemo pozabiti na naravne razmere na Krasu in na splošne značilnosti kraških območij, za katere sta značilna pomanjkanje površinske vode ter podvrženost prsti spiranju in vetrni eroziji.³⁵ Vsi našteti dejavniki so lahko pripomogli k izkrčenju kraških gozdov v preteklosti ter posledični ogolelosti kraške krajine. Dvom, ali je upravičeno kriviti človeka za ogolelost Krasa, je še vedno prisoten, saj je prebivalcem stoletja dolgo uspelo trajnostno gospodariti v skladu s potrebami in pri tem ohraniti vitalno naravno okolje, od katerega so bili ne nazadnje življenjsko odvisni.³⁶ Iz pričujočega članka je razvidno, da je kraški človek nekoč vzdrževal kraško kulturno in naravno okolje. Družbene spremembe, ki so od druge svetovne vojne dalje odtujile človeka od kraškega naravnega prostora in kulturne krajine, pa so privedle do njenega zaraščanja, pri čemer je od druge polovice 19. stoletja naprej prispevalo sistematično pogozdovanje. Kot bomo videli, kraška kulturna krajina ni sestavljena izključno iz gozdov, gozd je le del kompleksnega mozaika, ki ga je kraški človek v preteklosti ustvaril in nato vzdrževal na podlagi vernakularnega znanja, izvirajočega iz trajnostne kmečke tradicije.

1Prva polovica 19. stoletja je postala obdobje, ko se je začelo prvič javno razpravljati o načrtovanju pogozdovanja Krasa, toda poskusi so bili neuspešni.³⁷ Prvi sistematični načrt za pogozdovanje tega območja je leta 1850 vodil Josef Ressel, ko je na gozdarskem področju opravil vrsto poskusov in prišel do spoznanja, da je črni bor najprimernejše drevo, kajti njegove odpadle iglice ustvarijo prst, ki je zaradi »lepljive smole odporna proti odpihovanju in spiranju«.³⁸ Prvo učinkovito pogozditev Krasa s črnim borom pa je leta 1859 pri Bazovici nad Trstom izvedel gozdni inšpektor iz Gorice, Josip Koller.³⁹ Pogozdovanje Krasa se je nadaljevalo, čeprav so bili zakoni o pogozdovanju sprejeti le nekaj desetletij kasneje.⁴⁰ Pogozdovalne akcije, ki so se med prvo svetovno vojno zaustavile, so se uspešno nadaljevale v drugi polovici 19.⁴¹ in skozi vse 20. stoletje⁴² – danes Kras ni več pusta in gola skalnata planota, temveč zelena pokrajina, prekrita z gozdnato preprogo.

2Na območju matičnega Krasa so bila leta 1830 po podatkih franciscejskega katastra drevesa prisotna na skupaj 30 odstotkih površine – v obliki travnika z drevjem, pašnika z drevjem in panjevskega gozda, pri čemer je zadnji pokrival slabih 8 odstotkov površine. Gole površine v obliki pašnikov in travnikov brez drevja so takrat obsegale 45 odstotkov površine Krasa, preostalih 25 odstotkov pa je odpadlo na njive, stavbna zemljišča in ceste.⁴³ Širše gledano, je v primorski submediteranski krajini leta 1830 gozdnatost znašala 10,6 odstotka, leta 2022 pa je bilo 76,8 odstotka površine poraščene z gozdovi.⁴⁴ Gozdnata površina je postala podlaga za požare, ki v zadnjih desetletjih najbolj uničujejo Kras.⁴⁵

3»Največji gozdni požar v zgodovini Republike Slovenije« je izbruhnil 15. julija 2022 na območju Goriškega Krasa (ob lokalni cesti Miren–Opatje selo)⁴⁶ in zajel okoli 4500 ha na slovenski in italijanski strani meje. Večji del pogorelega ozemlja se nahaja na slovenski strani, gre za 3707 ha, od katerih 2902 ha prekrivajo gozdovi.⁴⁷ Dvotedenski izčrpavajoč požar je bil uspešno pogašen 29. julija 2022. Takoj po požaru je v Sloveniji Zavod za gozdove Slovenije že novembra in decembra 2022 vodil pogozdovalne akcije uničene pokrajine na Cerju s pomočjo okoli 1000 prostovoljcev, ki so prišli z vseh koncev Slovenije in iz sosednjih držav (npr. Italije).

Vir: Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru Goriški Kras od 15. julija do 1. avgusta 2022, predlog načrta, 30. 9. 2022

1Slovenija in Italija imata skoraj povsem nasprotujočo si regulativo o ravnanju z naravnimi območji, ki jih je prizadel požar. Medtem ko so pogozdovalne akcije na slovenskem Krasu povzročile velik odziv v javnosti, na italijanski strani meje pogozdovalnih akcij ni bilo. V Furlaniji - Julijski krajini (FJK) naj bi obnova gozda potekala v glavnem po naravni poti. Po zakonu pogozdovanje pogorele krajine tu ni predvideno vsaj za pet let, pravzaprav je v tem obdobju »prepovedano« pogozdovati pogorišča.⁴⁸ V Sloveniji je drugače. Na podlagi Zakona o gozdovih (ZG), mora Zavod za gozdove Slovenije zagotoviti obnovo gozda na pogoriščih s tem, da pripravi sanacijski načrt, v katerem med drugim predstavi načrt pogozdovanja pogorele površine: »Poškodovan gozd je gozd, v katerem je zaradi negativnih vplivov onemogočen naraven razvoj ekosistema oziroma onemogočeno zagotavljanje funkcij gozda. Poškodovan gozd je gozd za sanacijo in je ogroženo okolje po predpisih o varstvu okolja.«⁴⁹ Sanacijski načrt je predvidel, da bo požarišče delno pogozdeno. Potek sanacije je predstavil vodja javne gozdarske službe Zavoda za gozdove Slovenije v Sežani, g. B. K.: »[K]jer je golo po požaru, mi poskušamo pomagat, da injiciramo vrste [sadik, semen], ki so po našem mnenju pomembne … naš cilj je sanirati površine, ki so najbolj prizadete, da bi pomagali pri obnovi.«⁵⁰ Javno pogozdovanje pogorele kraške krajine je potekalo na Cerju, turistični zeleni destinaciji v Občini Miren-Kostanjevica. S podporo raznih sponzorjev in v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije je novembra 2022 Zavod za turizem Miren-Kostanjevica organiziral prvo pogozdovalno akcijo pogorelega kraškega območja. Direktorica, gospa A. S., je bila navdušena nad akcijo in močnim odzivom javnosti:⁵¹ »[R]es krasen odziv! Začeli smo sodelovati z Zavodom za gozdove Slovenije z akcijami pogozdovanja … [Zavod za gozdove podpira] predvsem strokovni del te revitalizacije pogorišč … mi smo bolj organizacijski suport [podpora], [z] dogodki [smo] predvsem sporočali na poziv javnosti.«⁵²

2Leto kasneje sem se novembra 2023 sama udeležila druge pogozdovalne akcije, ki so jo isti organizatorji in razne stranke ponovili na isti lokaciji. Na stotine ljudi se je iz raznih predelov Slovenije in Italije zbralo pri Pomniku Miru, simbolu mednarodnega združenja Kultura-Natura za ohranjanje in valorizacijo kulturne dediščine, nahajajočim se na vrhu Cerja. Nekateri prostovoljci so bili opremljeni z rokavicami, motikami in lopatami. Navodila za zasadnjo kraške okolice je posredoval Zavod za gozdove, ki je razdelil prisotne na razne skupine, jim dodelil sadike in semena (uporabil se je pretežno puhasti in črni hrast ter črnika) ter jih napotil peš na razne predele območja, kjer se je odvijalo celodnevno sajenje. Med podporniki pogozdovanja je bilo poleg koristi za namen razširjeno mnenje, da se z akcijami na splošno pomaga naravnemu okolju in da se pri tem znižuje raven CO₂ v zraku. Zaradi tega je sogovornik, gospod E. Z., kulturolog na mednarodni srednji šoli UWC – United World College ⁵³ v Devinu (Italija), izrazil mnenje, da podpira sistematično pogozdovanje.⁵⁴ Prepričan o svojem pogledu, je sam organiziral enodnevni izlet v Cerje, kjer se je s skupino svojih dijakov (okoli 40) udeležil pogozdovalne akcije. Na vprašanje, zakaj se je udeležil pogozdovalne akcije, mi je navdušen dijak odgovoril, da zato, ker s tem »naravi pomaga«, kar je na splošno »dobro« za okolje.⁵⁵

Foto: Martina Tonet, 25. 11. 2023.

3Čeprav je načrtno pogozdovanje Krasa pripomoglo k ustvarjanju prsti na nekoč goli in kamniti krajini,⁵⁶ pričujoča raziskava odpira nova vprašanja o tej temi, saj nakazuje, da v sedanjosti izključno pogozdovanje kraške krajine ne zagotavlja ekološkega ravnovesja na tem območju. Danes je Kras pretežno zaraščen z »zanemarjeno« vegetacijo. V preteklosti je bil kraški človek, tj. kmet, tisti, ki je vzdrževal Kras in oblikoval kraško kulturno krajino s tem, da je vzpostavljal trajnostni odnos s kraškim okoljem. Kot bomo spoznali v naslednjih poglavjih, človek, ki bi se na vsakdanji ravni trajnostno ukvarjal s kraško krajino, obstaja le v omejeni obliki. Razloge za to zasledimo v zgodovini kraške krajine, in sicer v družbenih spremembah, ki jih je človek doživel od druge svetovne vojne dalje, kar je privedlo do odtujitve človeka od kraškega okolja. Spremembe v odnosu med človekom in kraško krajino so pripomogle k »divjemu zaraščanju« in današnjemu vse pogostejšemu sprožanju požarov na Krasu. Veble in Brečko Grubar poudarjata, da sta vse obširnejše zaraščanje in pogozdovanje pomembno prispevala k večji ogroženosti območja pred požari v naravi. Kraško gozdno gospodarsko območje se namreč uvršča med najbolj požarno ogrožena območja v Sloveniji, zlasti pod prvo stopnjo požarne ogroženosti.⁵⁷

1Medtem ko so se sogovorniki, ki ne izhajajo iz kraške kmečke tradicije (tj. ljudje iz raznih slovenskih in italijanskih mest, npr. Kopra, Ljubljane, Kranja, Maribora, Trsta in Devina), takoj po požaru odločno podali v pogozdovalne akcije, te niso prepričale vseh. Potomci kmečke tradicije – lokalno kraško prebivalstvo iz raznih vasi na Krasu – se teh akcij niso udeležili in so skeptični do pogozdovanja kraške krajine. Kraško prebivalstvo dojema pogozdovanje na drugačen način. Zanje je gozd le del kompleksnega »kraškega mozaika«,⁵⁸ ki je sestavljen iz pašnikov, travnikov, njiv, vinogradov in gozdov, razmejenih s kamnitimi suhimi zidovi. V preteklosti je ta kraški mozaik negoval in vzdrževal kmet. V tem smislu je Kras antropogeni pojav in kulturni pojem, rezultat človekovega vztrajnega prilagajanja naravnega okolja.⁵⁹ Danes kmeta, ki bi se ukvarjal z vzdrževanjem kulturne krajine Krasa na vsakdanji ravni, v glavnem ni.⁶⁰ Zaradi tega večino kraškega prebivalstva skrbi, kdo bo negoval posajena drevesa in naknadno vzdrževal pogozdeno okolje. Kraški človek razume, da je njegov poseg v kraško okolje bistven pri vzdrževanju kraške kulturne krajine, kar podpira Panjekovo teorijo o vzdržnosti razmerja med kraškim človekom in okoljem.⁶¹ Kot je poudaril gospod C. G., jusar iz Padrič na italijanski strani meje, se je treba s krasom stalno ukvarjati in ga negovati, saj »[k]ras, [ki] ga je človek napravil [ustvaril], če ga ne držiš [vzdržuješ], gre po svojem«.⁶² Sogovornik namiguje, da je posledica človekovega neposeganja v kraško naravno okolje zapuščena, »zanemarjena« in zaraščena krajina.

2Proces zaraščanja kraške krajine se je pričel v drugi polovici 20. stoletja, zlasti po letu 1960, ko se je na zapuščenih kmetijskih zemljiščih začela širiti vegetacija.⁶³ Od takrat je Kras postal sinonim za »nekontrolirano zaraščanje«.⁶⁴ V današnjem času lahko opazimo, da se je kraška »kulturna savana«⁶⁵ znatno skrčila, zlasti prevladuje širjenje nečesa, čemur bi lahko rekli »divja džungla«. Nekoč dostopna zemljišča in parcele so danes pretežno pokriti z »zanemarjeno« gosto vegetacijo, saj se večina lastnikov z njimi ne ukvarja več. Jusarka iz Banov je povedala, da se zemljiščem, do katerih je v otroških letih z lahkoto dostopala, danes zaradi zaraslosti sploh ne more več približati: »ku sm bla majnha [ko sem bila majhna], se spomnim, sem hodila v Gladouco [ledinsko ime velike doline] po drevček … za božiče je blo [za božič je bila] tradicija … zdej [sedaj] ne znam, če bi pršla [prišla] … zdej tistga prostuora [sedaj tistega prostora] ni več, zatu kr [zato ker] je vse zaraslo.«⁶⁶

Foto: Martina Tonet, 8. 9. 2023.

3Ko človekova roka ne posega v kraško okolje, se to hitro zarašča. Leto po požaru so bile družinske parcele (15 ha) sogovornika, gospoda F. L. iz Jamelj (Občina Doberdob, Italija), popolnoma zaraščene z novo zeleno vegetacijo.⁶⁷ Na ogledu parcel sva se morala prerivati skozi gosto podrast, da sva lahko sploh dosegla zemljišča. Medtem ko sva z gospodom F. L. drug za drugim sklonjena hodila skozi bujno vegetacijo, je petinštiridesetletni mož razlagal, da je v otroških letih isto pot lahko s svojim dedkom prehodil brez večjih težav. Danes pa so njegove parcele težko dosegljive, ker so zaraščene z »divjo« vegetacijo,⁶⁸ kot ji pravi. F. L. se dvakrat na mesec vrača iz tujine domov v Jamlje, da pomaga družini pri vzdrževanju parcel, tako da jih čisti, kot ga je naučil dedek. Toda petnajst hektarjev predstavlja veliko dela za eno samo osebo, zaradi česar se večina družinskih pogorelih zemljišč neprestano in hitro zarašča.

Foto: Martina Tonet, 8. 9. 2023.

1Do prve polovice 20. stoletja je bil kmet tisti, ki je vzdrževal Kras s pašo, košnjo travnikov, obdelovanjem njiv in vinogradov ter gradnjo teras in suhih zidov – prvinami kraške kulturne krajine.⁶⁹ Kot opozarjajo domačini, se je nekoč »vse pokosilo, vse poželo … zdej [zdaj] je zapuščeno … vse poraščeno … ko ne kosiš, raste, in to se zarase hitro, v par leth letih je to zaraščeno«.⁷⁰ Belingar in Kranjc poudarjata, da je kmet skrbno vzdrževal kraške zemljiške parcele, da so bile urejene, razmejene s suhozidi – s simbolom kraške identitete, spoštovanjem do naravnega okolja in varstva kulturne mozaične krajine in njene biodiverzitete ter kakovostnega bivanja v življenjskih prostorih, usklajenega z življenjem in vrednotami kraške skupnosti.⁷¹ Gospa V. L., kmetovalka in kozjerejka iz Nove vasi na slovenski strani, je tako izrazila nekdanje spoštovanje, ki ga je kraški človek vzpostavljal z okoljem:

[Nekoč] vse je blo [bilo] urejeno. Vsk [vsak] je delu [delal] na svojem … smo gonili past … marsikej [marsikaj] so sčistli [očistili] … si nardili neke njivce, tudi vsaka vrtača je imela [njivo] … se je sadilo … tu so ble [bile] njive za krompir … zdej [sedaj] ni več tistega terena … je zaraščeno … tu okol [naokoli] je bil lepu [lepo] zidek … ni bilo podrasti … zdej [zdaj] je z ljeve in djesne [z leve in desne] zaraščeno .⁷²

2Kmet je na podlagi izkušenj in znanja vzdrževal Kras, kar kaže na trajnostno upravljanje naravnih virov.⁷³ Gozdno podrast so čistili s pašnjo, občasno tudi z nadzorovanim sežiganjem zarasle gmajne, ali kot razlaga jusar C. G.:

krn [ko] je bla velika trava [ko je bila visoka trava] … kaj so naredili naši nuonoti [dedki in babice]? Marca meseca smo uožgali [požgali] travnik … da tista trava in lišč [listje], ki je palo duol [padlo dol z dreves], je zgorelo, smo uočistle [smo vse očistili] in je zrastla lepa travca [sežiganje travnikov se je delalo] … smo bli v treh, šterih [bili smo po trije ali štirje], ki smo to stvar koordinirali … z vejami, smo šlatali [udarjali], da ni šol uognj v kšn drugi krej [da ogenj ne bi šel v kak drug kraj, v drugo smer], če je bil zid, če ni blo [bilo] zida [suhozida], nismo tega delali.⁷⁴

3Vzpostavljanje trajnostnega odnosa s kraškim okoljem v preteklosti je orisal tudi jusar iz Banov na Tržaškem Krasu, ko je predstavil, kako je kmet vedel, katera drevesa požagati in katera ohraniti:

enkrat [nekoč] kmet je žagu [žagal drva] v naravi … je pustil rast [rasti to], kar je blo [bilo] potrebno … je ščitu [ščitil] [kraško okolje s tem, da ga] je čistu [čistil] … kraški zid [suhozid] je bil [je obstajal] prou [prav res] za živino … za požar, da se ni razširu [razširil] ⁷⁵ … s časom je šlo vse v pozabo … počase, počase [počasi počasi] ni blo [bilo] več interesa … ni blo [bilo] časa … [ljudje] ne gledajo, da bi šlo naprej [se nadaljevala] tradicija … nečaki niti ne znajo [vnuki ne vedo, kako se ukvarjati s Krasom] … jih ne zanima … [razmerje med človekom in Krasom se je] zgubilo po generacijah [v generacijah].⁷⁶

4Terenska raziskava kaže, da je nekoč kraški človek vzdrževal Kras na podlagi lokalnega znanja oziroma »vernakularnega poznavanja lokalnega ekosistema«,⁷⁷ ki temelji na praksi in izkušnjah vzdržnega ter trajnostnega oblikovanja in uporabe naravnih virov. Toda trajnostni odnos je danes težko vzdrževati, in to zaradi družbenih sprememb, ki so v drugi polovici 20. stoletja začele oddaljevati človeka od kraškega okolja. Industrijski in ekonomski razvoj, intenzivnejša urbanizacija, opuščanje kmetijstva in kraških zemljišč zaradi iskanja zaposlitve v mestu ter druge socialne spremembe so privedli do vse večje odtujitve človeka od kraške krajine,⁷⁸ kar je pripeljalo do njenega vse večjega zaraščanja. Jusar C. G. se je kot otrok v petdesetih letih prejšnjega stoletja še ukvarjal s kraško krajino, saj je pomagal mami pri živini in drugih kmetijskih dejavnostih. Od šestdesetih let dalje, ko je človek začel iskati delo v mestu in zapuščati kmetijstvo, je vzdrževanje Krasa začelo propadati: »mi smo imeli [v letih osemdeset] zadnje krave tukaj na Padričah … [potem] se je [v letih šestdeset] začel ekonomski razvoj, ljudje so raje šli delat v mesto in so naknadno delali doma«.⁷⁹

5Človek se je z zaposlitvijo v mestu lahko še naprej ukvarjal s kraško krajino le v prostem času, kot je povedal gospod M. R., jusar iz Repna, vasi na italijanski strani:

jst sem delu [delal] v mestu zvečer, ku sm pršu [ko sem prišel] domov … smo imeli krave, je blo treba jt [iti] na pašo, na njivo, po senu [seno], po drva … ljudje so čistli [čistili] okoli polja … zdej [sedaj] je vse zaraščeno, vidš [vidiš]? Zdej ku [sedaj ko] gledamo vn [ven z okna], videmo samo gojzd [gozd], in to so ble [bili nekoč] senožet [travniki] za košnjo živinoreje … tudi poljedelstvo je zamrlo.⁸⁰

6Opuščanje kmetijstva je privedlo do propadanja mozaične podobe kraške kulturne krajine in kraškega okolja. Trajnostni odnos do kraške krajine, ki ga je človek v preteklosti skrbno negoval, se je v zadnjih šestdesetih letih znatno spremenil. O tem, kako je opuščanje kmetijstva od povojnega časa dalje in v letih modernizacije vplivalo na odnos med človekom in naravnim okoljem in ga spremenilo, piše Tina Ivnik (2023). Zanimivo je opaziti, da tudi ona v svoji raziskavi poudari, kako je zaraščanje okolja v primeru Nadiških dolin posledica odtujitve človeka od kmečkega načina življenja in »stika z zemljo« ter izgube starih navad in znanj o naravnih prostorih.⁸¹ Danes se človek v primerjavi s svojimi predniki s kraškim okoljem ukvarja v omejeni obliki, oni pa so ga vzdrževali na vsakdanji ravni. Tako je povedal gospod B. K., kmetovalec iz Škrbine:

naši predniki so skrbeli za krajino … [so] zidali zide [suhozide] … [so] vse obnavljali … njive [so bile] pokošene … in travniki … kmr [kjer] smo pasli, je blo čisto … vse je blo napravljeno [urejeno], kot [je] treba … zdej pej [zdaj pa je] zaraščeno do konca … neprehodno … zapuščeno … zanemarjeno … ljudje so po službh [službah] in jih [vzdrževanje kraškega okolja] ne zanima … poti, klanci so zaraščeni … prou zanemarjeno do konca!⁸²

7Zanemarjenost postane sinonim zaraščanja, kar briše nekdanjo kraško kulturno krajino, takšno, ki jo je kmet vzdrževal. Nekoč urejene njive in pokošeni travniki, zamejeni s kamnitimi suhimi zidovi, so danes prekriti z zaraščeno zeleno prevleko in človeku nedosegljivi, neprehodni. Skeptični sogovorniki se zavedajo dela in truda, ki ga je kraški človek v preteklosti vlagal v vzdrževanje kraške krajine, in zaradi tega trdijo, da pogozdovanje ni dovolj.

8Kot se je izkazalo po prvi pogozdovalni akciji na Cerju, veliko posejanih sadik gozdnega drevja ni preživelo, saj jih po zasaditvi niso ustrezno negovali in redno zalivali, k njihovemu uničenju pa so pripomogli tudi glodavci in žuželke.⁸³ V zvezi s tem je gospa B. M., kmetovalka iz Zagradca na italijanski strani, izrazila, da je »gozd dolgoročna naložba«:

guozd mora bt gledan [gozd je treba vzdrževati] … gozd moraš čistit, čistit! … Ohranjat drevesa … nono [dedek] je leta sedemdeset [v sedemdesetih letih] čistil gozd, zdej jmo [sedaj imamo] take hraste! … Če nono ne bi tistga nrdu [tistega postoril], mi bi imeli vse suorte [vrste] drevu [dreves] … vsi v kup [vsa skupaj] ne veljajo nč! … Gozd je delo … gozd, mora bt gospdar [gozd mora imeti gospodarja], ki ga mora gledt [vzdrževati], ker če ne [drugače], boš samo jmu [imel] kup robide! ⁸⁴

9Potomci kmečke tradicije se zavedajo, da je gozd »najkompleksnejši kopenski naravni sistem«, ki se vzdržuje v skladu s človekovim izkušenjskim znanjem o naravnem okolju.⁸⁵ Ko se človeško poseganje v kraško okolje prekine, se začne zaraščanje pokrajine, na kateri prevladuje gosta vegetacija, ki na Krasu postane prava podlaga za sprožanje in širjenje požarov. To lahko v hipu postane nevarno za lokalno prebivalstvo – dodaten razlog, zaradi katerega so domačini skeptični do pogozdovanja kraške krajine. Gospod T. L., ovčerejec iz vasi Pedrovo na slovenski strani, se je tako opredelil do pogozdovanja: »vse površine [so] zarasle … tukaj okrog vasi imamo povsod gozd … saj je preveč gozda … ne vem, zakaj je treba pogozdovat … tudi kar se tiče požarne varnosti … pač okej, če bi bil gozd, ma itak ni gozd, pride robida … lepu imaš iskrico ... in [se] v momentu razširi požar«.⁸⁶

10Zaraščena kraška krajina je v velikem požaru postala pravo »netivo«, kot je poudaril gospod R. L., kmetovalec iz Sel na Krasu v Sloveniji, ki mu je pogorela parcela, kjer je pasel koze in osle:

gmajna kukr je zdej [kot je sedaj] prepuščena sama sebi … zarad tega pol gori [zaradi tega potem gori], ker je tega netiva … ker tu [to] se ne čisti … je vse nedostopno … je pršu [prišel] požar … zdej [sedaj] je že grmovje … od tistih borovcev do tuki je pršlo mnj ku u [manj kot] pol ure … peš uporabiš tolk [toliko] časa … tu [tukaj] vemo, kolk [kako] je hitro pršlo [prišlo] … tu [tukaj] je gorelo s tako brzino [hitrostjo]!⁸⁷

Foto: Martina Tonet, 29. 11. 2023.

11Sogovorniki so tako izrazili svoja skeptična stališča do pogozdovanja kraške krajine. Po njihovem mnenju je Kras že obširno pogozden, z gostim »zanemarjenim« gozdnatim rastjem, kar lahko ob požaru postane za človeka življenjsko nevarno, še posebej za kraško prebivalstvo, ki tam živi.

1Zaraščanje Krasa briše kraško kulturno krajino. S širjenjem »zanemarjene« vegetacije se izgublja bogastvo kompleksnega kraškega ekosistema, ki je sestavljen iz raznolikega mozaika habitatov, značilnih za Kras,⁸⁸ sestavljenih iz gozdičkov, pašnikov, travišč, njiv in vinogradov.⁸⁹ Zavod za varstvo narave Republike Slovenije v Novi Gorici, ki skrbi za ohranjanje naravne biotske raznolikosti na kraškem območju, opozarja,⁹⁰ da je ekstenzivno zaraščanje Krasa v zadnjih letih pospešilo izgubljanje biotske pestrosti in elementov, značilnih za kraško kulturno krajino tega nacionalnega in evropsko nadvse pomembnega naravnega območja.⁹¹ Z zaraščanjem okolja se izgubljajo razne vrste rastlin (npr. brin), širjenje goste in »zanemarjene« gozdnate površine pa prinaša s seboj nove vrste divjih živali (npr. jelena in divjega prašiča),⁹² kar ogroža gospodarske dejavnosti tistih redkih domačinov, ki poskušajo danes vzrejati živino in drobnico.⁹³

2Nekateri sogovorniki menijo, da bi bilo namesto pogozdovanja bolj smiselno ponovno vzpostaviti mozaično podobo Krasa z njegovo pestro biotsko raznovrstnostjo, saj bi ta lahko pripomogla k omejevanju nevarnosti sprožanja požarov. To, da s pašo »ful [znatno] omejuješ požare«, sta poleg ovčerejca gospoda T. L.⁹⁴ izrazila tudi gospod P. K., predsednik Agrarne skupnosti v Ospu na slovenski strani,⁹⁵ in gospod A. P., koordinator agencije za razvoj Krasa LAS–KRAS, ki je osebno opazil, kako se je na Goriškem Krasu na popašeni in počiščeni kraški krajini ogenj zaustavil sam:

kjer so partnerji našega projekta ščistli [čistili] nekaj hektarjev kraške gmajne, tam ogenj je pršel do meje, kjer je bla taka [visoka] trava, in potem [kjer] je ni blo [bilo], se ni razpasu [razpasel] naprej … to se pravi, eden izmed najboljših načinov za preprečevanje gorjenja [gorenja] je bil prav to, aktivno delovanje kmetij, ki se ukvarjajo s pašništvom … trava je popašena, se očisti … eden izmed načinov, s katerim lahko preprečiš gorjenje [gorenje ognja].⁹⁶

3Koristnost paše v boju proti požarom je bila dokazana že pri požaru, ki je leta 2012 izbruhnil na posesti jusarske skupnosti Opčine (na italijanski strani meje), kjer je ogenj požgal okoli 80 hektarjev, vendar se ni dotaknil površin, na katerih so se pasle ovce.⁹⁷ Ob tem vidimo, kako so vernakularno znanje in posegi kraškega človeka pomembni za trajnostno ohranjanje krajine Krasa in njene kulturne in biotske raznolikosti. Kot je povedal kmetovalec, gospod O. M. iz Repna na italijanski strani, je »raznolikost« »značilnost kraškega teritorija«, ki jo obdržiš z vzdrževanjem »kraške gmajne«. Ta pa:

ni naraven pojav … [kraško gmajno] se vzdržuje samo s človeškim posegom … s tem, da dovolimo pašo …. paša mora bit narejena [upravljana] v določenih razmerah … je treba pasit [pasti] v določenih obdobjih … je treba pasti s določenem številu živali …. [to početi za] skupno dobro … skupno dobro je kraška gmajna … torej, če kraška gmajna je skupno dobro, je treba [imeti] nekoga, ki jo neguje.⁹⁸

4Po mnenju večine sogovornikov kraška gmajna potrebuje človeka, ki bi se z njo ukvarjal na vsakdanji ravni, toda danes človek izvaja to delo le v obliki »dodatne dejavnosti«, ker mu daje »veselje«.⁹⁹ Izključno s kmetovanjem se pa večinoma ne da preživljati. Vsi sogovorniki, ki kmetujejo na Krasu, so potrdili, da to ni njihov glavni vir dohodkov, saj je gospodarjenje na kamnitem Krasu še vedno, kakor je bilo tudi v preteklosti, naporno, »trdo kot kamen«.¹⁰⁰ Marsikdo danes ni pripravljen izbrati težkih življenjskih razmer, ki jih gospodarjenje na kraškem ozemlju prinese. Poleg tega se pojavi tudi finančni problem, kot je poudarila kmetijska svetovalka Oddelka za kmetijsko sodelovanje v Sežani, gospa I. Š., ki ima kmetijo poleg svoje glavne zaposlitve:

stroški [so] tako veliki, da se na konci [konec koncev] ne izide … tu je problem … na začetku [je potrebno] veliko vlaganje [denarja] in zdej [sedaj], če nimš [nimaš] ti enega kapitala od staršev al … ne vem, si ga dobu [nekje našel] … [človek] praktično ne more … tud če ima veselje … tud če ima znanje, ne more si privoščt de [privoščiti da] bo kmetoval.¹⁰¹

5Pogovor s sogovornico namiguje na paradoks: medtem ko je bilo nekoč kmetovanje na Krasu temeljna ekonomska dejavnost¹⁰² in življenjsko pomembno za preživljanje ,¹⁰³ je v današnji dobi postalo luksuz, ki si ga ne more vsakdo privoščiti. Vsi moji sogovorniki, ki kmetujejo na Krasu, so v pogovorih poudarjali, kako zelo težko je vzdrževati kmetijsko dejavnost. Še posebej so se nanašali na birokratske omejitve glede rabe površin.¹⁰⁴ T. L. je izrazil mnenje, da je eden izmed glavnih problemov zaraščena »gozdna maska« na nekdanjih pašnikih in travnikih, na katerih danes ni dovoljeno pasti: »[ko] parcelo [zarase] gozdna maska, tista parcela je za kmetijstvo zgubljena«.¹⁰⁵

6Da lahko človek ponovno vzpostavi pašo na zaraščenih površinah, mora imeti dovoljenja, ki jih ni enostavno pridobiti. Jusar iz Padrič, gospod C. G., se bori na pravni ravni,¹⁰⁶ da bi se lahko na nekdanjih pašnikih na Tržaškem Krasu ponovno vzpostavila paša, pri čemer gre za dolg birokratski proces, ki zahteva čas, trud in denar.¹⁰⁷ Sogovornikova izkušnja potrjuje, da vzdrževanje in ohranjanje kraškega mozaika potrebujeta človekovo prizadevanje, predanost in vztrajnost, kar je zaradi današnjega življenjskega sloga težko vzpostaviti.

7Vzpostavitev nekdanje kmečke podobe kulturne krajine Krasa v sedanjosti nekateri vidijo kot neizvedljivo. Kot se je izrazil gospod R. G., inženir in krajinski arhitekt kraškega območja iz biroja PLAN–KA: »nikol več ne bo možno, da bo Kras tak, kot je bil sto let nazaj!«.¹⁰⁸ Ne glede na to, katero obliko krasa želimo vzpostaviti, je jasno, da ima človek pri tem še vedno ključno vlogo. Narava se pač sama stalno obnavlja oziroma »nikoli ne spi«, kot je povedala gospa D. O., biologinja in gozdarska straža na pogorišču v Poljanah na slovenski strani. Že takoj septembra po prvem dežju je začela rasti trava, pognali so ruj, robinija, mali jesen in hrasti. Dejstvo je, »da se mormo [moramo] mi odločit, kaj bomo nardili [naredili]!«.¹⁰⁹ Na podlagi skeptičnih pogledov lokalnega prebivalstva je mogoče razumeti, da pogozdovanje Krasa na požariščih zanje ni edina niti nujna ali prava rešitev. Zanje je pogozdovanje pogojno, ampak le če človek na novo posajeni gozd redno vzdržuje. Zavedanje o rednem vzdrževanju gozda nakazuje na jusarsko tradicijo in trajnostni odnos, ki ga jusarske skupnosti še dandanes vzpostavljajo z gozdom na kraškem območju.¹¹⁰ Gozd je le del kompleksnega kraškega ekosistema in dolge kulturne tradicije, pri kateri sta vernakularno znanje in človeški poseg v naravno okolje odigrala glavno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju kraške krajine in negovanju trajnostnega odnosa z njo. Zaraščanje kraške krajine pa kaže na prekinitev trajnostnega odnosa in ravnotežnega razmerja med človekom in krajino.

1Slika 6: Gospa D. O., biologinja in gozdarska straža. Pogorela kraška krajina pri Poljanah v Občini Doberdob z novimi poganjki

2Foto: Martina Tonet, 1. 9. 23.

1Na podlagi izsledkov pričujoče raziskave lahko zaključim, da ima tema pogozdovanja pogorele kraške krajine kompleksen značaj. Gozd je le eden od elementov raznovrstnega kraškega krajinskega mozaika, ki ga sestavljajo pašniki, njive, travniki, vinogradi in gozd, ki ga dopolnjuje. Videli smo, kako je človek v preteklosti in še v prejšnjem stoletju igral ključno vlogo pri vzdrževanju kraške kulturne krajine ter pri uravnoteženosti kraškega naravnega in kulturnega okolja. Od druge polovice 20. stoletja se je s propadanjem kmetijstva človek oddaljil od kraške krajine, ki se je zaradi zanemarjanja začela zaraščati z gosto divjo vegetacijo. Prevlada gozdnate površine nad drugimi elementi kraškega mozaika je leta 2022, to je v času velikega požara, postala pravo netivo, zaradi katerega se je požar hitro razširil in postavil človeka v življenjsko nevarnost. Zaradi tega prebivalci Krasa skeptično gledajo na pogozdovanje kraške krajine, saj je ta danes že »pogozdena«, in sicer z zanemarjeno zaraščeno vegetacijo, ker ni človeka, ki bi se z njo ukvarjal na vsakdanji ravni – razen, kot smo videli, v redkih primerih v obliki kmetijstva.

2Izkazalo se je, da oblike rabe naravnih virov, kot jih je poznal in izvajal kraški človek, le niso bile tako brezumno in kratkovidno uničevalne, kakor jih upodablja razširjeno mnenje o izginotju kraških gozdov in nastanku kamnite puščave. Oblike rabe in upravljanja so bile vzdržne, načrtne in racionalne za ljudi, ki so tam živeli.¹¹¹ Prebivalcem Krasa je namreč stoletja dolgo uspelo trajnostno gospodariti v skladu s potrebami in pri tem ohraniti vitalno naravno okolje, od katerega so bili ne nazadnje življenjsko odvisni.¹¹² Rezultati kažejo tudi na razhajanje med širšim javnim mnenjem, ki je z navdušenjem sprejelo pobudo za pogozdovanje pogorišč, in prebivalci Krasa, posebej tistimi, ki še gojijo odnos z zemljo ali vsaj spomine nanj. Ti pogozdovanja ne podpirajo. Na podlagi predstavljenega lahko zaključim, da je odgovor na vprašanje – »Ali je pogozdovanje Krasa po požarih nujno?« – nikalen, saj izključno pogozdovanje pogorele krajine ne zagotavlja ekološkega ravnovesja in ne vzpostavlja trajnostnega vzdrževanja kompleksnega kraškega kulturnega in naravnega mozaika. Za to so potrebni človek ter stalno vzdrževanje in trajnostno naravno poseganje v okolje.