1V videozapisu iz leta 2019 sta zgodovinarja Božidar Flajšman in Blaž Štangelj opozorila¹ na košček zgodovine železniškega mostu na Kolpi pri Rosalnicah (Metlika), ko ga je italijanska vojska ob utrjevanju mejnega pasu med drugo svetovno vojno zagradila z obrambno linijo, narejeno iz strelnih jarkov, bunkerjev in bodeče žice. Na koncu posnetka smo gledalci lahko videli, kako avtorja stojita pred ponovno z bodečo žico zagrajenem mostu pri Rosalnicah. Žico so slovenske oblasti postavile leta 2015 in obstoječi lokalni in turistični infrastrukturi² pridružile še »varnostno«, s čimer je skupna zgodovina meje in reke Kolpe dobila novo poglavje. Opisano nedvomno ni osamljen vidik novejše zgodovine slovenske južne meje. Trideset let po osamosvojitvi države, ki je vodila do kopice upravnih, sodnih in političnih (ne)sporazumov³ ter lokalnih peripetij glede južne meje, so jo zaznamovale tudi srhljive smrti migrantov. V zvezi s tem so se angažirali kritični posamezniki in samonikle iniciative za svobodo gibanja, ki so ta pojav interpretirali kot neposredno posledico militarizacije mejnega režima v obdobju po zaprtju begunskega koridorja iz leta 2015. Opozarjali so na spremembo javnega (predvsem državnega) narativa, ki je humanitarni družbeni govor z začetka begunske krize nadomestil z diskurzom militarizacije meja, »politike strahu«,⁴ incidente z rezilno žico pa so vseeno pospremili krizni narativi, ki so krepili družbenopolitično polarizacijo. Po pavšalnem pregledu objav na to temo lahko ugotovimo, da je nekatere izmed bolj branih slovenskih časopisov bolj animiral problem bodeče žice kot problem migrantskih smrti. Bodeča žica s svojim nedavnim ponovnim pojavom pa ni edina oblika (re)materializacije slovenske južne meje v obdobju najnovejše zgodovine. Članek zato ponuja globlji vpogled v preoblikovanje sodobne južne meje kot odgovor na vprašanje, na kakšne načine se je ta ponovno vzpostavljala v času med ključnimi sodobnimi spremembami evropskega mejnega režima oziroma po razpadu skupnega jugoslovanskega političnega in administrativnega okvira. Takšne procese članek zajame na ozkem območju reke Kolpe preko osrednjih dogodkov v obdobju po letu 2015, ki jih v začetku historično umesti s pomočjo krajšega pregleda problematike slovenske južne meje od osamosvojitve naprej.

1Pomisel na slovensko južno mejo je v obdobju po osamosvojitvi neredko začinil takrat aktualni mejni spor med Slovenijo in Hrvaško, ki je obsegal incidente tako na kopnem kot na morju.⁵ Sosedske hrvaško-slovenske mejne zaplete je delno spodbudila leta 1991 ustanovljena mednarodna arbitražna komisija, poimenovana po njenem predsedniku Robertu Badinterju. To komisijo je del javnosti pogosto kritiziral zaradi domnevne neutemeljenosti pravne argumentacije⁶ in utemeljevanja po načelu uti possidetis, kar naj bi legitimiralo identitetni nacionalizem.⁷ Načelo uti possidetis je namreč določalo, da je treba meje med nekdanjimi jugoslovanskimi federalnimi enotami šteti za ozemeljske meje držav naslednic, težava pa je bila v različnih razlagah Slovenije in Hrvaške o poteku republiških meja, medtem ko na morju »meja med republikami nekdanje SFRJ ni bila nikdar formalno določena«.⁸ Slovensko-hrvaška meja je pravzaprav že »zaradi razgibanega terena na določenih predelih« veljala za zelo zapleteno, kar je pripomoglo k dolgotrajnosti sporov, negotovosti sporazumov, številnim pritožbam in vpeljavi posebnih administrativno-pravnih postopkov. Kljub vsem željam vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 mejnih sporov ni umiril. Slovenska politika je članstvo v EU uporabila kot dodaten argument za prepričevanje o potrebi po ureditvi mejnega stanja, še zlasti po letu 2007, ko je država vstopila v schengensko območje. Decembra 2008 je Slovenija blokirala nadaljnja pogajanja o pridružitvi Hrvaške EU, kot vzrok je slovenska vlada navedla zadržke glede zemljevidov, ki jih je Hrvaška EU posredovala med pristopnim procesom. Novembra 2009 sta vladi obeh držav podpisali arbitražni sporazum, s katerim sta mejne spore predložili Stalnemu arbitražnemu sodišču (PCA) v Haagu, Hrvaška pa je nato lahko nadaljevala proces pristopa k EU. Hrvaška javnost je slovensko blokado v veliki večini razumela kot izsiljevanje. Po izbruhu prisluškovalne afere, ki je na Hrvaškem zaokrožila kotcorpus delicti kontaminacije arbitražnega postopka, se je leta 2015 slovenska južna soseda odrekla arbitraži, sodišče pa je dve leti kasneje kljub temu določilo mejo med državama. Medtem ko je slovenska država sprejela razsodbo in jo poskušala uresničiti, pa hrvaška stran vztraja pri neveljavnosti odločitve.⁹

2Slovensko-hrvaške odnose je obremenjevalo tudi vprašanje prehodnosti meje in človekovih pravic, ki se ni neposredno nanašalo na bilateralne odnose med državama, temveč je bilo posledica širših mednarodnih političnih in gospodarskih konstelacij.¹⁰ Javne razprave so temo človekovih pravic in humanitarizma tako že od nekdaj prepletale z migracijami. V obdobju tik po osamosvojitvi je to vprašanje postalo aktualno okrog leta 1992¹¹ v povezavi z begunci iz BiH, vnovič pa med letoma 1999 in 2001, ko so mediji v Sloveniji razglasili t. i. »prebežniško krizo«.¹² Čez mejo so takrat hodili primarno prebežniki s Kosova, drugi po številu pa so bili Kurdi iz Iraka,¹³ ki so jim sledili begunci iz Irana in Kitajske. To je bil turbulenten čas, saj so državni organi sprejemali azilno zakonodajo, Slovenija pa je na meji s Hrvaško že dodobra pričenjala izvajanje schengenskih predpisov. Časopisi so opravljali analizo prehajanja meje, ki je kljub kontinuirani historični prezenci migracij neredko ostala reducirana na vprašanje (ne)varnosti.

1Tudi historiografske analize meja so kazale določena nasprotja. Nekatere analize so ostajale zamejene na okvire sosednjih držav ter lastniških in služnostnih odnosov, druge, redkejše, pa so upoštevale širino (neo)kolonialnih, medsosedskih, postkolonialnih, prijateljskih, imperialnih,¹⁴ aktivističnih ter tudi strukturnih in ekonomskih perspektiv. Potrebo po celovitejšem pogledu na slovenske in evropske meje so izzvali predvsem dogodki po letu 2015, ko je izbruh vojne v Siriji k migracijam prisilil veliko število ljudi, digitalna doba pa je omogočila na tisoče fotografij in posnetkov situacije na meji, ki so z lahkoto krožili med ljudi. Problem, ki je v tem času nastal, je, da so analize te situacije neredko spregledale procese, ki so se odvijali tudi pred izbruhom vojn oziroma pred državljanskim nemirom in razrednim bojem v Siriji (in tudi v Sudanu, podsaharski Afriki, Magrebu in drugih državah Bližnjega vzhoda). Šlo je za dolgotrajne procese, ki so ustvarjali, spreminjali in utrjevali razmere za nastanek in okrepitev svetovnih neenakosti, skozi katere so se sčasoma utrjevale tudi meje med svetovnim severom in svetovnim jugom.¹⁵ Tako je le za nekatere kritične raziskovalce in analitike meja v svojem najširšem pomenu predstavljala aktivno črto, ki je posledica, a hkrati ustvarja kategorije.¹⁶ V primeru migracij so tako ključni, a pogosto spregledani razredni boji znotraj regij globalnega juga in tudi navzven, v odnosu do »razvitega Zahoda« kot historičnega konstrukta. Od tod so, poleg nematerialnih, zanimivi (in tudi bistveni) predvsem materialni atributi svetovnih in lokalnih meja, kot je na primer militarizacija, ter posledični porasti dobičkov konglomerata svetovne orožarske industrije.¹⁷

2Za temeljno obravnavo materialne, fizične in militarizirane meje – z ograjami, žico in nadzornimi tehnologijami – ni nič manj pomemben administrativni vidik¹⁸ v obliki mešanih patrulj, izključevanja, integracije in bilateralnih sporazumov.¹⁹ Tako v svetovnem merilu kot v mikrokozmosu reke Kolpe sta pogosto spregledani tudi vprašanji človeškega telesa (bio- in nekropolitike) in vpliva politike »od spodaj«, ki jo predstavljajo protesti in upori proti mejnim režimom. Materialni in nematerialni vidiki se lahko tudi prepletajo, kar je vidno iz dvojne narave našega mikroprimera slovenske južne meje. Od leta 2004 in vsaj do leta 2023 je bila ta meja – kot politični projekt preteklih politik – hkrati državna in tudi evropska. Ravno zato so jo oblasti utrjevale z materialnimi »tehničnimi ovirami«²⁰ v obliki panelnih ograj in bodeče žice. Vanje se je od leta 2015 zapletlo (in poginilo) vsaj 47 živali,²¹ skupaj je tam umrlo vsaj 33 ljudi. Materialna meja je trda meja, a ni neuničljiva. Na Kolpi jo je krhala voda in prebivalci okrog nje: v času poplavljanja je Kolpa podirala panelno ograjo,²² žico pa so rezali²³ in podirali domačini na obeh straneh reke.²⁴

3Poleg fizičnih je slovenska južna meja doživela tudi politične preobrate. Za primer lahko vzamemo razvoj in preoblikovanje schengenskega pravnega reda o mejnem nadzoru,²⁵ ki je kot proces bil ključen za kasnejšo kriminalizacijo migracij. Sociologinja Veronika Bajt je razvoj schengenskega pravnega reda prepoznala ravno kot utrditve meje preko njene »sekurizacije in nadzora«.²⁶ S tem je pokazala na drugo plat schengenskega pravnega reda, ki je sicer do takrat veljal za posledico demilitarizacije vzhodno-zahodnoevropskih meja ter pogajanj znotraj EU o skupni migracijski in azilni politiki. Ni pa nepomembno dejstvo prepletenosti teh politik s širšimi, kot so pogajanja na ravni EU. Pogajanja okrog schengenskega prostora so tako potekala vzporedno z usklajevanji socialne, monetarne in kohezijske politike, spori o skupni kmetijski in zunanji politiki in dogovori glede trgovinske in gospodarske politike. Končni rezultat je bila odprava medsebojnih meja, s katero so evropske države uvedle poostren nadzor na skupni zunanji meji,²⁷ v vprašanja migracij in azila pa so se vtkala vprašanja varnosti in nadzora meja. S tem so se pogojevali tudi drugi, širši procesi, predvsem pa politični procesi znotraj perifernih držav, ki so jih politike EU povezovale s pogajanji za članstvo v EU: medtem ko je Slovenija v okviru standardov schengenskega pravnega reda začela delovati že z vstopom v EU²⁸ leta 2004, je Hrvaška od EU za zadostitev varnostnim standardom leta 2015 prejela več kot 20 milijonov evrov za krepitev nadzora.²⁹

1Slovenija je v schengensko območje vstopila pozimi, 21. decembra 2007.³⁰ Nasmejani državni uradniki so dogodek obeležili minuto po polnoči s simboličnim dviganjem zapornic,³¹ ta vstop v interesne strukture EU pa je obveljal kot eden najpomembnejših zgodovinskih dogodkov za slovensko državo. Medtem ko so se za »Evropejce« (državljane držav OECD) meje »odprle«, je vstop za državljane »tretjih držav« poleg veljavnih dokumentov pomenil tudi zahtevo po veljavnem vizumu in »zadostnih« sredstvih za preživljanje. Državljani bogatih držav so tako pridobili pravice do polne mobilnosti, mobilnost za druge regije pa je stagnirala ali se celo zmanjšala. To je veljalo zlasti za državljane iz afriških držav.³² Omejitve so bile številne: dokumentov za vizum ni mogoče dobiti v času vojnih konfliktov ali zaradi korumpiranosti državnega aparata. Evropska veleposlaništva so se arbitrarno odločala, da vizumov ne bodo izdajala; »zadostna« sredstva za preživljanje pa so bila postavljena z zelo visoko lestvico, ki je niti državljani EU niso nujno dosegali.³³ Ilustrativne so številke. Sčasoma se je število držav z vizumskimi omejitvami z začetnih 73 povečalo na 108 držav v letu 1995 in na 132 držav leta 2001, ko so se tako v ZDA kot v EU aktivirale politike »boja proti terorizmu«.³⁴

2Politični imaginarij evropskih uradnikov je iz teme odprtosti prešel k varnosti. Tako je že leta 2007 v nagovoru novim članicam schengenskega območja takratni predsednik evropske komisije José Manuel Barroso dejal: »Skupaj smo premagali kontrole na mejah, umetno postavljene ovire miru, svobodi in enotnosti v Evropi, in ustvarili pogoje za večjo varnost.« Takratni evropski komisar za pravosodje Franco Frattini pa je ob svečani priložnosti dodal, da imajo nove države članice »velike zasluge za vrhunske obsežne varnostne sisteme na novih zunanjih mejah skupnosti«.³⁵ V istem času se je množila interpretacija migracij kot grožnje javnemu redu in se nasploh uveljavila kot proces, ki poteka izven normalnosti.³⁶ Že takrat, kot tudi desetletje kasneje, so nekateri raziskovalci in aktivisti v odziv kritizirali bruseljske politične »agende z vrha« oziroma interpretacijo schengenskega sporazuma kot mehanizma za gradnjo meja, ki je »bolj služil zarisovanju delitev,³⁷ manj pa združevanju«.³⁸ Obsojali so tudi institucije EU zaradi pomanjkanja informacij,³⁹ transparentnosti⁴⁰ in demokratičnosti v procesih odločanja.⁴¹ Niso pozabili poudariti tudi dejstva, da so bili številni sporazumi, vključno s schengenskim, pravzaprav sklenjeni pod zaupnimi pogoji in so se prikladno izognili parlamentarnemu nadzoru.⁴² Nekatere izmed močnejših kritik so poudarjale tudi politično razmejitev med Evropo (in ne le EU)⁴³ ter regijami Bližnjega vzhoda, Azije, podsaharske Afrike in Magreba.⁴⁴ Na primeru Slovenije so takšne kritike opazovale njeno »končno« razmejitev od Balkana.⁴⁵

3Po drugi strani so se slovenske institucije trdno držale uradnega diskurza institucij EU. Tudi slovensko ministrstvo za notranje zadeve se je o schengenskem prostoru v začetku uradno opredelilo s poudarkom na varnostnem diskurzu in, pomenljivo, na konceptu Evrope (in ne le projekta EU): »S tem smo se še tesneje povezaliz Evropo. Hkrati pa smo z vstopom v Schengen prevzeli zelo odgovorno nalogo – varovati skupno zunanjo mejo v imenu vseh držav članic po schengenskih standardih.« Trend t. i. »sekurizacije«⁴⁶ se je hitro utrdil v javnih nastopih državnih organov in političnih akterjev, med prebivalstvom pa je po navadi povzročal polarizacijo. Kljub vstopu Hrvaške v EU se ni veliko spremenilo. Med letoma 2015 in 2020 so državne oblasti zaradi migracij znova uvedle mejne kontrole na dveh tretjinah vseh schengenskih meja. Mejna politika je postala »najtrdnejši del migracijskih politik, celo v marsičem njen substitut«.⁴⁷ Za ljudi na poti pa sta se varnost in upravljanje migracij pokazala v vse bolj restriktivnih ukrepih, z manjšo izjemo v letu 2015, v času delovanja begunskega koridorja.

1Svetovno časopisje je burno leto 2015 v zgodovino zapisalo kot leto začetka »migrantske krize«,⁴⁸ angažirani raziskovalci in aktivisti pa kot »dolgo poletje migracij«.⁴⁹ Za slovensko južno mejo je to leto pomenilo, da je vnovič postala »vratar Evrope«. Za ljudi je to pomenilo, da je za temi vrati gibanje svobodno in brez notranjega nadzora.⁵⁰ Tako se je Slovenija tistega leta de facto pozicionirala neposredno na »balkanski poti«, po kateri so se ljudje odpravljali k ciljnim državam evropskega severa. Balkanska pot je kot migracijska pot vsekakor obstajala že prej in prehodi meje so bili zagotovo številni, vendar so bili, kot opozarjajo nekateri raziskovalci, »manj vidni«.⁵¹ Toda medtem ko je balkanska pot dejanska pot, ki so jo prebežniki ubirali do želenih zahodnoevropskih držav, je balkanski koridor nekaj drugega. Koridor, oziroma t. i. Balkan Express,⁵² se je vgraviral kot ključni del evropskega mejnega režima, čeprav takšna »pravica do prehoda državnega ozemlja tudi sicer v predpisih ni bila opredeljena«.⁵³ Vzpostavljen septembra 2015 kot humanitarni koridor, je postavil svojevrsten precedens v evropskem mejnem režimu. Po svoje je omogočil »državno organizirano prepuščanje ali masovni transfer ljudi od ene meje do druge«, s čimer so se kot posledica začasno zaustavili nevarni in kriminalizirani premiki čez meje balkanske poti.⁵⁴ Takšna odločitev nemške kanclerke Angele Merkel, ki je zajemala tudi začasni suspenz schengenskega sporazuma in dublinske uredbe,⁵⁵ je prišla v odziv na pritiske ljudi na zunanjih mejah schengenskega območja, »še preden so se zmogle države članice zediniti«⁵⁶ okrog tega vprašanja. Koridor tako ni bil izjema, temveč je bil del migracijskih politik EU, ki so jih, pomenljivo, izvajale tudi nečlanice EU (pogosto z ambicijami za pridružitev ali z večjim državnim dolgom oziroma nekakšno medsebojno odvisnostjo z EU). Koridor je bil odprt jeseni in pozimi leta 2015, svoj konec je dočakal spomladi leta 2016. Vodile so ga policijske in vojaške sile držav članic EU skupaj s humanitarnimi organizacijami (v Sloveniji ADRA, Slovenska filantropija ipd.), posameznimi humanitarnimi delavci, civilno zaščito, aktivističnimi organizacijami, delavci in posamezniki.⁵⁷ Kot balkanski koridor se je v prvi fazi vzpostavil v Makedoniji, nato v Srbiji, zatem čez Hrvaško, ob zaprtju meje med Hrvaško in Madžarsko pa tudi čez Slovenijo, begunci pa so po večini prihajali preko Sredozemskega morja. Vso to območje Mediterana je tako v prenesenem pomenu delovalo kot ena meja. Konkretno je izgledalo tako, da je v dogovoru s Hrvaško vlak večkrat na dan peljal ljudi od meje do meje, ob izstopu na slovenski strani jih je čez obljudena naselja spremljala policija, kjer pa so lahko, so prihajali tudi prostovoljci in aktivisti. V sklopu koridorja so sicer uradno delovali registracijski centri,⁵⁸ nastanitveni centri in centri za pridržanje (kot je bil Center za tujce v Postojni). Oblasti so našle tudi birokratsko rešitev za statuse ljudi, tako da so jim v sklopu izredne obravnave izdajale dovoljenja za zadrževanje s šestmesečno veljavnostjo.⁵⁹ Tako kot meja je tudi koridor imel svoje šibke točke. Poročila raziskovalcev, migrantov in aktivističnih iniciativ so ob celotni trasi koridorja razkrivala manko osnovnih potrebščin za preživetje ter s tem povezane nesmiselne prepovedi, na primer deljenja juhe in odej (iz strahu pred morebitnimi nemiri spričo pomanjkanja potrebščin za vse).⁶⁰ Dogajali so se tudi brezpravna zadrževanja, aretacije, deportacije, pritiski na ljudi,⁶¹ prebežniki pa so se soočali tudi z neodzivnostjo in neusklajenostjo administrativne obravnave, neupoštevanjem pravnih regulativ na področju migracij in človekovih pravic,⁶² ponekod pa ob morebitnih izrazih živčne napetosti tudi z uporabo palic, vodnih topov, solzivcev in šok granat.⁶³ Po poročilih neformalnih in formalnih organizacij so se »anomalije« dogajale tudi na delu koridorja, ki je potekal čez Slovenijo. Nevladne organizacije so tako poročale o spornih taktikah oblasti: četudi so do 17. oktobra 2015 (ob uradni tranzitni omejitvi, postavljeni na 2500 ljudi na dan) zabeležile dokaj malo prehodov, so uradne avtoritete v tem času vseeno zavrnile vlak s 1800 ljudmi.⁶⁴ Tudi ko se je situacija z oskrbo naposled izboljšala, se je drugod zopet poslabšala: na vztrajanje ljudi, naj jih spustijo naprej, je vojska odgovarjala tudi z oklepniki in helikopterji.⁶⁵ Begunci so se na to potezo odzvali s protestnim sežiganjem šotorov. S takšnimi nazornimi protestnimi dejanji pa so kdaj celo dosegli izboljšanje razmer (ogrevane šotore, polnilne postaje za telefone ipd.). Ob meji so rasli tudi pomožni objekti, ki so jo materialno utrjevali: parkirišča, šotori, kontejnerji in prenosna stranišča. Na sugestijo aktivističnih skupin so oblasti ponekod uvedle tudi posebne objekte (ali vsaj ločene prostore) za otroke. Koridor pa kljub vsemu temu ni nujno pomenil prostega prehajanja meje: kot utelešena meja znotraj koridorja so včasih delovale uradne osebe. To so lahko bili prevajalci, če so na primer namenoma nepravilno prevajali zahteve za azil. V pričevanjih so nekateri migranti zatrjevali, da so jih zavračali na podlagi njihovega naglasa, če ta »ni zvenel dovolj sirski, afganistanski ali iraški«.⁶⁶

2Nasploh se je nasilje okrepilo po februarju 2016 oziroma po sklepu policijskih vodstev iz Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije o redukciji pretoka ljudi,⁶⁷ za kar so aktivirali mehanizem profiliranja ljudi na podlagi države, iz katere prihajajo.⁶⁸ Sklep je odprl vrata za vračanje ljudi na Hrvaško, nato pa tudi v Srbijo. Nevladne in aktivistične organizacije so se nemudoma odzvale na spremenjene razmere in svoje delovanje preusmerile iz zagotavljanja neposredne podpore ljudem h kritiki uradnih državnih praks in praks EU.⁶⁹ Toda kmalu zatem so oblasti v nepričakovani, a pomenljivi potezi koridor zožili tudi za Afganistance, s tem da so jih začeli uvrščati v skupino ekonomskih migrantov. V protest proti politiki delitve na »prave begunce« in »ekonomske migrante«,⁷⁰ ki se je začela utrjevati v javnosti, so begunci občasno tudi zablokirali ceste. Policija je odgovarjala s posebnimi enotami, reflektorji, policijskimi psi in solzivcem.⁷¹ Toda temu nasilju in sistematiziranemu izločanju ljudi oziroma »oženju« koridorja iz leta 2016 je kmalu sledilo drugačno, administrativno izločanje v obliki sporazuma s Turčijo na ravni EU, s katerim se je balkanski koridor uradno zaprl,⁷² Turčija pa je prejela denarna sredstva za zadrževanje ljudi pri sebi. S tem je koridor vnovič nadomestila balkanska pot in ponovno so se vzpostavile neformalne in nevarne tihotapske poti. Ker je Slovenija z vidika migracijskih poti po večini tranzitna država, je njeno prečkanje v manjši meri potekalo s skrivanjem v vozilih, v večji pa po različnih pešpoteh, skozi gozdove, čez travnike in reke.

1Slovenske oblasti so »začasne tehnične ovire zaradi zajezitve nedovoljenih migracij«⁷³ začele postavljati hitro – v začetku novembra 2015. Najprej so ogradili predele med Obrežjem in Rigoncami, medtem ko je v Istri ter na območjih, kjer meja s Hrvaško ni bila jasno določena, postavljanje ograje potekalo oteženo.⁷⁴ Čeprav so nekatere skupine lokalnih prebivalcev v protestni noti zahtevale presojo ustavnosti in zakonitosti Zakona o nadzoru državne meje,⁷⁵ je slovensko ministrstvo za obrambo skupaj s pogodbenimi zunanjimi izvajalci ob vsej kopenski meji s Hrvaško postavilo okrog 182 metrov ovir. Od tega je bilo, po poročanju časnikov, za 139 metrov panelne ograje in 43 metrov rezilne žice španskega proizvajalca ESF⁷⁶ (European Security Fencing), z rezili dolžine 22 milimetrov na medsebojni oddaljenosti 34 milimetrov.⁷⁷ Policija je o nameravani postavitvi »začasnih tehničnih ovir« lastnike parcel seznanila neposredno na terenu, časniki pa so sproti poročali tudi o zapletih: »V Zavrču ob 6. uri – kljub napovedi – ni bilo nikogar. Ob pol osmih, ko bi moralo biti postavljanje ograje v polnem teku, se v občini ob meji s Hrvaško ni dogajalo še nič. Tudi domačini niso bili obveščeni, kdaj in kje točno bi naj bila meja postavljena, saj trdijo, da so o vsem obveščeni zadnji.«⁷⁸ Med oblastmi in domačini (ki so bili delno za in delno proti namestitvi žice in panelnih ograj), so potekala tudi pogajanja. Poleg dogovora o postavitvi vrat v ograji za upravičene lastnike zemljišč je zakonodajalec uredil tudi podlago v Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2) in v 8.a členu določil upravičence ter v 8.b členu nadomestilo za oteženo rabo zemljišča.⁷⁹ Vseeno pa so zadeve šle svojo pot. Prebežnikom so varno pot mimo žice neredko samoiniciativno pokazali lokalni otroci, vrata panelne pregrade so lokalni prebivalci pogosto puščali odprta,⁸⁰ voda pa je med poplavami odnašala cele kose ograje.

2Policija naj bi pripravila tudi oceno vplivov začasnih tehničnih ovir na naravo v sodelovanju z ministrstvom za okolje (skladno s 6. odstavkom 8. člena Zakona o nadzoru državne meje), kjer so odgovorni sodelovali tudi »z Zavodom za gozdove Slovenije, Zavodom za varstvo narave, Direkcijo za vode, Lovsko zvezo Slovenije in lokalnimi lovskimi društvi«. Kljub temu so se vplivi na okolje izkazali kot usodni za ljudi, živali in naravo. V obdobju od leta 2015 do 2023 se je bodeča žica na različnih lokacijah tudi vrezala v količke in obmejna drevesa. Zaradi globine vraščenosti sedaj zarjavele žice jo je nemogoče odstraniti, ne da bi poškodovali drevesa. V prenesenem pomenu je vsakokratno takšno drevo postalo spomenik specifičnega zgodovinskega obdobja, obenem pa je, še pomembneje za pričujočo analizo, postalo integralen materialni del trde meje. S tem bi lahko zarisali še eno novo fazo rematerializacije meje v letih od 2015 do 2023. Kasneje se je policija vseeno odločila, da je bodečo in rezilno žico zaradi njune nevarnosti⁸¹ treba zamenjati s panelno ograjo, in do maja 2022 so odgovorne osebe odstranile in zamenjale 37 metrov žice. Usoda preostanka žice je postala predmet poročanja medijev, a z drugega vidika. Za novinarje sta bila namreč vprašljiva izbira ponudnikov in zahtevan vrtoglavi znesek za storitev odstranitve žice. Številke so se gibale med dvema milijonoma in desetimi milijoni evrov. Slovenske oblasti ob tem niso izbrale najcenejšega ponudnika, temveč ponudbo za sedem milijonov evrov, in to od izvajalca, ki je žico tudi postavljal. Politiki, ki so odločali o postavitvi žice, v tistem času je to bil Miro Cerar, so v času njene odstranitve še naprej zagovarjali svoje odločitve o njeni postavitvi – na primer z vidika nujnosti za zaščito ljudi.⁸²

3Stališče aktivistov je ves čas bilo prav nasprotno: trdili so, da v izogib žici in militarizirani meji migranti ubirajo nevarnejše poti, kar lahko pripelje do smrtnih primerov.⁸³ Fenomen militarizirane meje⁸⁴ je hitro postajal predmet vse več multidisciplinarnih analiz – z njo so se ukvarjali politična zgodovina,⁸⁵ sociologija, antropologija in politična znanost, predvsem kot del svetovnega mejnega⁸⁶ in evropskega schengenskega sistema. V novem postschengenskem evropskem mejnem režimu se je namreč tudi bodeča žica izkazala za nezadostno: meje so bile vse bolj predmet visokotehnoloških posegov. Ob osredotočanju na politični projekt meje kot delitve med bogatejšim severom in eksploatiranim, a uporniškim jugom so tako angažirani raziskovalci vnovič opozarjali na dobičke novoustvarjene »industrije utrjevanja (uradno varovanja) evropskih meja«:⁸⁷ varovanje meja je že pred letom 2015 pomenilo »idealen poligon za vpeljavo novih, dodatnih tehnologij in naprav« in je v procese utrjevanja državnih meja in evropske meje vključilo mnoge zasebne deležnike, na primer podjetja za inovacije, distribucijo in proizvodnjo. Porabljeni znesek za zaščito evropskih meja je že med letoma 2002 in 2013 znašal 225 milijonov evrov. Tri podjetja so ustvarila dobiček, tako da so pridobila večino denarja evropskega proračuna za varnost: »od 39 javno financiranih projektov je Airbus prek 14 hčerinskih podjetij sodeloval pri desetih; Finmeccanica je delala na 16 projektih prek 13 hčerinskih podjetij; in Thales na 18 projektih, tudi preko 13 hčerinskih podjetij«. V Sloveniji pa je policija že takoj leta 2015 dobila novo nadzorno opremo:

• pomorski radarski sistem (2015),
• OBD-naprave za diagnostiko vozil (2018),
• žepne termovizijske naprave (2019),
• itemročne GPS-naprave (2020),
• mobilne kamere zaznavanja gibanja (2020),
• nadgradnjo termovizij (2020),
• kamero za preglede podvozij vlakovnih kompozicij (2021).

4Slovenska policija je nabavo naprav, ki izvirajo iz različnih delov sveta, izvedla preko slovenskih dobaviteljev s pomočjo sredstev EU. Leto 2015 vseeno ni bilo nepričakovana tehnološka prelomnica, temveč je predstavljalo svojevrstno nadaljevanje obdobja vstopa Slovenije v schengenski prostor, ko so policisti Specializirane enote za nadzor državne meje (SENDM) že uporabljali specialno opremo, kot so endoskopi, IR kamere, naprave za nočno opazovanje, ročne termovizijske kamere, CO₂ testerji, laserski merilci razdalje, detektorji za odkrivanje narkotikov in eksploziva, daljnogledi. Pri svojem delu so uporabljali tudi specialno prilagojeno vozilo – Schengenbus (mobilni mejni prehod). Svoje izkušnje pa so slovenski policisti predstavili tudi novoustanovljeni mobilni enoti hrvaške mejne policije.⁸⁸

5Navedeno policijsko sodelovanje znotraj držav EU v tem času ni bilo nobena novost. Policija ga je izvajala tako bilateralno kot v okviru mednarodnih operacij, navadno pod okriljem Evropske agencije za obalno in mejno stražo Frontex. Že v letu 2010 so na meji med Slovenijo in Hrvaško v sodelovanju s Frontexom policisti izvajali operacijo Neptun 2010, namenjeno krepitvi nadzora nad zunanjimi mejami EU.⁸⁹ Slovenski in hrvaški policisti so konkretno sodelovanje okrepili v obdobju po letu 2015, predvsem z delovanjem mehanizma mešanih policijskih patrulj.

1Medtem ko so oblasti na mejah nekaterih držav (Makedonija, Poljska, Litva in Grčija) razporedile aktivne mešane enote Frontexa, Slovenija pozna t. i. mešane patrulje, ki so opredeljene v vseh sporazumih o policijskem sodelovanju Slovenije s sosednjimi državami. Državna raven je mešane patrulje občasno organizirala tudi v precej večjem številu in s povabljenimi policisti iz več držav: preden so delovali za namene varovanja slovensko-hrvaške meje, so bili policisti mešanih patrulj prisotni tudi na večjih športnih ali kulturnih dogodkih.⁹⁰ Začetki mehanizma mešanih patrulj s Hrvaško segajo v čas okrog leta 2007 s protokolom o ustanovitvi skupnih delovnih skupin⁹¹ hrvaškega in slovenskega ministrstva za notranje zadeve.

2Po letu 2015 je Republika Slovenija povečala število mejnih policistov in organizirala mešane policijske patrulje v sestavi dveh ali več policistov s Hrvaško (kasneje tudi z Italijo). Policisti so v okviru svojih nalog opazovali in pregledovali vlake ter druga vozila (tudi v notranjosti države),⁹² javnost pa jih je najbolj poznala po kontrolah iregularnih prehodov meje (ki so jih policiji neredko prijavljali lokalni prebivalci). Policija je takšno aktivnost državljanov na lokalnih obmejnih območjih spodbujala z informativnimi plakati s pozivi prebivalcem, naj migrante prijavijo. Patrulje so s svojim delom aktivne tudi v letu 2024, ko med migranti »prednjačijo državljani Sirije, Afganistana, Maroka in Bangladeša«.⁹³ Poleg začetnega predloga, da se za namene varovanja meje vključijo zasebna podjetja za varovanje, ki se ni uresničil,⁹⁴ se je kasneje pojavil tudi predlog, da se mehanizem patrulj vpelje na meji z Avstrijo. Tako so se leta 2024 notranji ministri Slovenije, Hrvaške in Italije »zavzeli za čimprejšnjo vzpostavitev trilateralnih mešanih policijskih patrulj«.⁹⁵ V širšem kontekstu so bili, tudi zaradi potreb policijskega aparata, udeleženi vojaki slovenske vojske, čeprav v slabih razmerah za delo. Nekaj let pred tem je na področju militarizacije meja kot primer boja »od spodaj« izstopala iniciativa Radia Študent proti militarizaciji.⁹⁶ Šlo je za vložitev pobude za razpis referenduma o spremembah Zakona o obrambi, ki naj bi vojski podelil »civilnorepresivna« pooblastila.⁹⁷ Iniciativa, ki je za cilj imela predvsem odpiranje javne razprave, ni izpodbijala prisotnosti vojske na meji, je pa problematizirala izvršna pooblastila vojske nad civilnim prebivalstvom. Vseeno je državni zbor razpis referenduma zavrnil. Kasneje je ustavno sodišče potrdilo, da sklep o zavrnitvi razpisa referenduma ni v neskladju z ustavo.⁹⁸ Redkeje se je postavljalo vprašanje transparentnosti delovanja oblasti, saj je »delovanje mešanih patrulj temeljilo na analizah tveganja, ki jih opravljajo območne policijske postaje, zadolžene za varovanje državne meje«, same analize pa naj bi bile označene s stopnjo tajnosti. Slovenska policija obenem ne vodi podrobnih kadrovskih evidenc: »evidence o številu aktivnih in rezervnih policistov v mešanih patruljah v Sloveniji niso zakonsko določene, zato je tudi slovenska policija vsaj do leta 2023 ni vodila, kot tudi ni vodila evidence o činih in statusih policistov, ki so sodelovali v mešanih patruljah«. Policijske postaje, zadolžene za varovanje državne meje, so sicer opravljale mesečne analize kot podlago za načrtovanje nadaljnjega dela mešanih patrulj, a tudi te so bile vodene pod stopnjo tajnosti. Kljub temu, da uvedba mešanih patrulj, sodeč po medijskem poročanju, ni nujno pomenila uvedbe ponovne mejne kontrole, je Slovenija v skladu z zakonodajo 21. oktobra 2023 uvedla začasni ponovni nadzor na notranji schengenski meji s Hrvaško (in Madžarsko), ki naj bi ostal veljaven do 21. decembra 2024.

1Za mejna vprašanja so relevantne tudi pogodbe EU s tretjimi⁹⁹ oziroma neevropskimi državami (Libijo, Marokom, Turčijo). Aktivisti so te pogodbe ostro kritizirali, medtem ko so jih angažirani raziskovalci analitično obravnavali z vidika eksternalizacije meje EU.¹⁰⁰ Opozarjali so tudi na okrepljeno uporabo pravnega instituta izjemnega stanja, ki v teoriji omogoča državam, da izvajajo hitre in manj nadzorovane spremembe v zakonodaji in praksi. Kot primer prakse protipravnega dejanja v tem kontekstu so pokazali na razglašeno izjemno stanje med pandemijo covida-19, ki je državam omogočalo zadrževanje migrantov v kontejnerjih in zapiranje vanje.¹⁰¹ A že leto dni pred tem so slovensko javnost razburkale novice o drugih protipravnih praksah države.

2Kot so pojasnjevali aktivisti, je slovenska policija z uradnim dokumentom omejila prehajanje meje na način, da je izvajala tudi sistematično nezakonito odrekanje pravice do azilnega postopka in protipravne kolektivne izgone. Praksa je imela svoj začetek v maju leta 2018, pravno podlago pa v depeši,¹⁰² ki jo je podpisal tedanji generalni direktor slovenske policije Simon Velički. Dokument je navajal, da morajo policisti v mešanih patruljah slovenske in hrvaške policije migrante vračati na Hrvaško, četudi ti zaprosijo za azilni postopek v Sloveniji.¹⁰³ Čeprav direktiva ni vsebovala ukazov za neposredno nezakonito delovanje, so policisti takoj po njeni objavi začeli sistematično zavračanje pravice do azila za večino oseb, ki so v Sloveniji želele poiskati zaščito. Ob tem so po poročilih raziskovalno-aktivističnih skupin policisti začeli izvajati množične izgone na Hrvaško, migrantom pa so odrekali pravice do azilnega postopka. Aktivisti so začetno neskladje zaznali ob pregledu uradnih statistik, ki so pokazale, da so policisti na policijski postaji Črnomelj maja 2018 zaradi nezakonitega prehoda meje prijeli 379 oseb, od katerih jih je 371 (98 odstotkov) izrazilo namero za azil, medtem ko je takoj po uvedbi policijskih navodil namero za azil od prijetih 412 oseb izrazilo le 13 oseb: »od maja do junija se je tako odstotek ljudi, ki so v Črnomlju zaprosili za azil, zmanjšal z 98 odstotkov na 3 odstotke«.¹⁰⁴ Praksa sistematičnega odrekanja pravice do azila ni bila specifična samo za Črnomelj. Enako so delovale tudi druge policijske postaje ob južni meji (PP Metlika, PP Ilirska Bistrica, PP Kočevje in Postaja mejne policije Dragonja). Ob zavrnjeni pravici do azila so policisti osebo obravnavali po sporazumu o ponovnem sprejemu med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2006 in na ta način od 9149 ljudi čez mejo izgnali najmanj 4653 oseb; od začetka leta 2018 do konca oktobra 2021 pa je slovenska policija zaradi neregularnega prehoda meje hrvaški policiji uradno izročila 29.043 oseb.

3Aktivistične skupine so navodila policijskim patruljam problematizirale tako, naj ob prisotnosti hrvaškega policista slovenski policist prošnjo za azil interpretira, kot da je bila ta izrečena na Hrvaškem, četudi je bila izrečena na teritoriju Slovenije.¹⁰⁵ Težava ni bila le v veliki verjetnosti, da bo hrvaška policija osebo izgnala v Bosno in Hercegovino, temveč tudi v tem, da je ljudi na poti mučila in zlorabljala.¹⁰⁶ Vztrajno poročanje lokalnih aktivističnih skupin je to nasilje spravilo na naslovnice mednarodnih medijev in v poročila organizacij za zaščito človekovih pravic. Pokazali so tudi dokaze, da so hrvaške mejne oblasti te ljudi sistematično pretepale, jim kradle denar in uničevale njihove osebne predmete. Na naslovnicah svetovnih medijev so zaokrožile fotografije, ki so prikazovale krvave glave, zlomljene roke, modrice in druge rane¹⁰⁷ ter migrante z narisanimi križi po glavah (z rdečim sprejem, včasih tudi kečapom in majonezo). Svetovno javnost so pretresli tudi posnetki bosih migrantov, ki čepijo na tleh, medtem ko jih uniformirane osebe silijo peti hrvaške domoljubne pesmi. Kopičila so se tudi pričevanja o uporabi električnih palic in paralizatorjev ter streljanju z neposredne bližine z gumijastimi ali lažnimi naboji. Aktivisti so kritizirali sporazum o vračanju med Slovenijo in Hrvaško, ki so ga razumeli kot pretvezo za izvajanje kolektivnih izgonov (v nasprotju z mednarodnim pravom).¹⁰⁸ Sporazum je namreč dopuščal vračanje ljudi brez kakršnegakoli varstva pravic ali pravnih varovalk. Policija je tako lahko preslišala izraženo namero o zaprositvi za azil in uradno dokumentacijo preprosto izpolnila, kot da oseba za azil ni zaprosila. Zato so lahko policisti v skrajšanem postopku, takoj ali v roku 72 ur od prestopa meje, Hrvaški izročali migrante brez izdane odločbe. Oseba v postopku je s tem ostajala brez možnosti pritožbe in ni mogla dostopati do pravne pomoči, kar je pomenilo kršitve ustavne pravice do pritožbe.

1Kritične akademske razprave in znanstvene raziskave so slovensko južno mejo postavile v center, temo pa so intenzivno spremljali širša javnost, dokumentaristi, umetniki¹⁰⁹ in aktivistične iniciative.¹¹⁰ Drugi del prispevka se globlje posveti ravno tem virom, s poudarkom na poročilih samoorganiziranih skupnosti in pričevanjih ljudi na poti, ki bistveno pojasnijo dodatne vidike (re)materializacije slovenske južne meje. Ena izmed večjih samoniklih aktivističnih skupin v Sloveniji je bila Protirasistična fronta brez meja. Njeni aktivisti so v svoji analizi takratnega konteksta osvetlili ključne narative, ki so spremljali takrat povečano število migracij. Kritizirali so dejstvo, da so se za opravičevanje situacije »nekateri nevladniki morali vrniti sto ali petdeset, šestdeset let v preteklost: tudi Slovenci smo bili nekoč begunci, ali smo gostili BiH begunce«.¹¹¹ Fronto pa je zanimala opredelitev s sodobnega aktualno-političnega položaja, da bi »afirmirali (takratni-današnji) begunski boj«. Aktivisti Fronte, oziroma kasneje iniciative Second Home, so izkušnje črpali tudi iz preteklega dela z izbrisanimi, prosilci za azil, migrantskimi delavci in ljudmi brez dokumentov.¹¹²

2Fronta je bila prisotna na številnih protirasističnih protestih in na mejnih prehodih Bregana/Obrežje, Harmice/Rigonce v letu 2015. Njeni aktivisti so ob zavračanju ideje »varnosti, ki se napaja v rasizmu in strahu«,¹¹³ delovali solidarno z migranti ob meji vse do postavitve žice, ko so z njimi izgubili stik. Fronta, organizirana prek prakse horizontalnosti, je zbirala pričevanja,¹¹⁴ se pogajala z udeleženimi stranmi, spremljala in poročala o razmerah, navezovala stike z migranti ter skupaj z njimi organizirala skupščine, kjer se je lahko slišal glas vseh. Meja je bila tako utrjena¹¹⁵ z vojaškimi in tehnološkimi orodji. Njena materializacija pa je bila tudi digitalna, saj so meje postale lukrativno polje tudi za sisteme informacijske tehnologije: Carinski informacijski sistem, Europol, Schengenski informacijski sistem (SIS) ter sistem Eurodac za elektronsko shranjevanje in izmenjavo prstnih odtisov. V nasprotovanju vojaško-tehnološkim praksam so se »od spodaj« organizirali prosilci za azil, migranti, samoorganizirane civilne iniciative, novinarji in lokalni prostovoljci. Iniciative, ki so zrasle iz Protirasistične fronte, so uvedle prakse informiranja, zbiranja zgodb in pričevanj migrantov, opisov mučenja, podatkov o pogrešanih osebah in smrtih na mejah. Takšen primer je projekt Themigrantfiles.com, ki je do sredine leta 2016 zabeležil 34.861 mrtvih in pogrešanih.¹¹⁶ Take zbrane podatke o slovenski južni meji je civilna iniciativa Infokolpa leta 2019 objavila v Poročilu o sistematičnem odrekanju pravic do prošnje za mednarodno zaščito. Solidarnost so izkazale tudi druge formalne in neformalne institucije. V obdobju od leta 2016 je Časopis za kritiko znanosti z lokalnimi prebivalci poleg mejnega prehoda v Bistrici ob Sotli soorganiziral festival Defencing. »Defencing« je bila igra besed: de- v kontekstu predpone, ki označuje odstranitev; »defending« (angleško za obrambo) ter »fence« (angleško za ograjo). Festival pa ni bil namenjen le aktivistom iz prestolnice, temveč je izražal namen po delovanju »od spodaj« s tem, da je k sodelovanju pozival domačine.¹¹⁷

3Civilne organizacije lokalnega značaja pa so zavzemale tudi nasprotno stališče. V letu 2018 se je ob najavi gradnje migrantskega centra v Beli krajini na protestu zbralo okrog 200 ljudi, kjer je eden zanimivejših transparentov opozarjal na enako težavo, kot so jo lokalni obmejni prebivalci poudarjali že leta 2015 in prej – potrebujemo službe in ceste, ne migrantov.¹¹⁸ Naslednje leto so se »predstavniki lokalnih skupnosti Jelšane, Podgrad, Kuteževo, Novokračine in Zabiče v občini Ilirska Bistrica organizirali za ustanovitev Civilne iniciative za varovano mejo«, zahtevali so dosledno varovanje državne meje ter se zoperstavili gradnji sprejemno-registracijskih centrov.¹¹⁹ Takšni protesti so se sporadično dogajali tudi kasneje v drugih krajih ob meji s Hrvaško: na Obrežju se je tako leta 2024 zbralo okrog tisoč ljudi v protest proti načrtovanemu azilnemu domu.¹²⁰ V času dolgega poletja migracij so pozornost vzbudile tudi organizirane skupine, znane pod imenom Štajerska varda, ki so v uniformah in z orožjem¹²¹ ter letalom Cessna patruljirale ob južni meji.¹²² Poleg vard so protimigrantski sentiment zbujale tudi različne paravojaške skupine,¹²³ ki so občasno prodrle v širši medijski prostor.

1Čeprav je izraz nastal prej, ob drugih dogodkih na balkanski poti, je bila v slovenskem prostoru za naslednjo fazo rematerializacije meje ključna praksa »kolektivnih izgonov« iz junija leta 2018,¹²⁴ ob katerih so se vzpostavila sistematična množična vračanja na Hrvaško.¹²⁵ V naslednjih petih letih so prisilni kolektivni izgoni¹²⁶ postali integralen, čeprav neuraden del migracijskega režima.¹²⁷ Prisilni izgoni oziroma prisilna vračanja (angl. pushback¹²⁸) se razlikujejo od postopkov »deportacije«, ki se izvajajo v pravnem okviru, kot tudi od uradnih postopkov »izročitve/sprejema«, temelječih na meddržavnih sporazumih, na način, da gre pri čezmejnih prisilnih izgonih za neuradne postopke vračanja posameznikov ali skupin v drugo državo. Prisilni izgoni oseb, ki so izrazile željo po azilu ali strah pred ponovnim sprejemom v državo, skozi katero so prešle, so nezakoniti. Vseeno je po poročanju aktivistov policija prosilcem za azil rutinsko sporočala, da »v Sloveniji ni azila«,¹²⁹ jih vračala hrvaški policiji, ta pa jih je pošiljala nazaj v BiH. Svetovno javnost pa je pretresla vest, da je EU namerno »prikrivala« brutalna dejanja hrvaške policije na meji.¹³⁰ Sčasoma so vračanja čez številne meje postala znana kot verižna vračanja. Policija je torej ljudi vračala verižno in množično v nasprotju z mednarodnopravno prepovedjo skupinskih izgonov tujcev.¹³¹ Opisi množičnih izgonov, zavračanja pravice do azila, manipulacij s prevajanjem na slovenskih policijskih postajah, izročanj hrvaški policiji, deportacij, pretepov in drugih zlorab,¹³² ki so jih podajali migranti sami v pričevanjih, so dostopni na spletnem portalu push-forward.org.

2Od leta 2018 do avgusta 2021 je slovenska policija izvedla 28.235 izročitev oziroma »ponovnih sprejemov« na Hrvaško, zaradi česar je Varuh človekovih pravic Republike Slovenije vložil pritožbo na ustavno sodišče.¹³³ Vsi izgoni pa se niso zgodili na meji: državni aparat je s svojim delovanjem mejo »premaknil« tudi v notranjost,¹³⁴ tako da so migrante brez pravne podlage iz Azilnega doma v Ljubljani peljali na policijsko postajo, zatem v Center za tujce v Postojni, nato do mejnega prehoda v Metliki in jih brez uradne odločbe predali hrvaški policiji.¹³⁵ S konsistentnim vračanjem ljudi v BiH je hrvaška policija tam ustvarila t. i. vroče točke, vlogo Slovenije pa bi lahko orisali z »namerno slepoto« (ang. willful blindness), saj¹³⁶ »ni imela pristojnosti po ugotavljanju, kako z osebo ravnajo hrvaški policisti« – čeprav so svetovni mediji to dejstvo v času dogajanja že dodobra ilustrirali, aktivistične iniciative pa so primere kršitve mednarodnega prava zabeležile z zbiranjem pričevanj. To razumevanje delovanja slovenske meje so lahko dosegli le na način, da so se odpravili v BiH, kjer »so izgnani migranti ponavadi pristali«, po pričevanja.¹³⁷ Zaradi takšnih bistvenih povezav je prostor slovenske, hrvaške in bosansko-hercegovske meje v tem času, podobno kot koridor iz leta 2015, a po obratni logiki, vnovič deloval kot ena meja. S pomočjo doslednega zbiranja informacij,¹³⁸ analize podatkov, angažiranega prehajanja meje in ohranjanja ključnih stikov je poleg drugih iniciativ in posameznikov tudi lokalna iniciativa Infokolpa¹³⁹ pokazala na nelegalnost početja slovenske države v odnosu do kolektivnih vračanj. Prelomen primer se je zgodil leta 2021, ko je najprej slovensko upravno,¹⁴⁰ nato pa tudi vrhovno sodišče razsodilo v prid kamerunskemu prosilcu za azil.¹⁴¹ Tožnik je bil pripadnik anglofonske manjšine v Kamerunu in je po napadu na svojo skupnost želel poiskati zaščito v Evropi. Kameruncu je bila dvakrat odrečena pravica do prošnje za mednarodno zaščito v letu 2019,¹⁴² ko ga je slovenska policija vrnila Hrvaški (Hrvaška pa v BiH). V pravni dokumentaciji je tako zapisano, da se je 7. avgusta 2019 odpravil

»skupaj s prijateljem iz Kurdistana iz Velike Kladuše v BiH, prečkal Hrvaško in 16. 8. 2019 prestopil mejo v Slovenijo. V Sloveniji ju je prijela policijska patrulja v bližini kraja Podlog v občini Črnomelj in bila sta odpeljana na policijsko postajo. Tekom postopka je tožnik večkrat izrazil namero, da bi rad zaprosil za azil v Sloveniji, vendar je bila njegova prošnja preslišana. Ko je v postopku na obrazec kot ciljno državo želel zapisati Slovenijo, naj bi mu policist to preprečil. Na njegovo jasno izraženo namero, da bi rad zaprosil za azil, pravi, da je dobil odgovor, da v Sloveniji ni azila. Tožnik je bil nato premeščen na drugo policijsko postajo, kjer je bil nameščen v celico. Po nekaj urah je bil spet premeščen, nato pa so ga skupaj z drugimi osebami odpeljali na avtobus brez policijskih oznak. Odpeljani so bili na mejni prehod, kjer so bili predani hrvaškim policistom. Ti so ga v kolektivnem izgonu prek zelene meje pregnali v BiH, tožnik pa je bil nato prisiljen pešačiti 20 km do Velike Kladuše.«¹⁴³

3Vrhovno sodišče je v primeru zavrnilo pritožbo Republike Slovenije in potrdilo ugotovitev upravnega sodišča glede nezakonitega ravnanja slovenske policije. S tem je potrdilo, da je bilo v primeru obravnave tožnika kršeno načelo nevračanja in prepovedi kolektivnih izgonov ter da mu je bil nezakonito onemogočen dostop do pravice do azilnega postopka.¹⁴⁴ V prvi sodbi je sodišče ugodilo tožbi in spoznalo kršitev pravice do prepovedi vračanja in kolektivnega izgona ter pravice do mednarodne zaščite iz Listine EU o temeljnih pravicah. Prav tako je Republiki Sloveniji naložilo obveznost, da tožniku omogoči vstop v državo in začetek postopka za mednarodno zaščito. Slovenijo je ob tem spoznalo za odgovorno za stanje oseb po izročitvi na Hrvaško.

4K sodni odločitvi je pripomoglo tudi poročilo civilnih iniciativ, ki so opisovale nekatere podrobnosti policijske prakse. Pri eni izmed teh so policisti med postopkom izročitve migrantom nadevali označene zapestnice, osebne predmete migrantov pa so občasno v kuvertah izročali hrvaški policiji, ta pa jih je sistematično uničevala.¹⁴⁵ Nekaj takšnih kuvert in zapestnic je bilo najdenih v goščavju na hrvaško-bosanski meji v bližini Bihaća, njihov pomen so lokalnemu prebivalstvu in obmejnim aktivistom pojasnili sami prosilci za azil.

1»Kužna ti je vzhodna meja,
Kužna ti je zahodna meja,
Kužna ti je severna meja,
Tužna ti je južna meja.«

2– Ingver in gverilke, 2021¹⁴⁷

3Medtem so bili migranti ob pomanjkanju legalnih možnosti prisiljeni izbirati vedno bolj tvegane poti, na katerih je bila meja med življenjem in smrtjo neredko tanka. Ker pa »taktike poskusa prečkanja meja v določeni meri soustvarjajo meje«,¹⁴⁸ sklepni del prispevka obravnava njeno zadnjo rematerializacijo – smrt. Če na praznem zemljevidu označimo vse točke, kjer so zabeležene utopitve migrantov od leta 2015 do danes (poleg utopitev v Kolpi so nekateri ljudje umrli v notranjosti države zaradi gangrene, podhladitve in izčrpanosti), se meja med Slovenijo in Hrvaško izriše tudi, ne da bi bila uradno označena. Takšne smrti migrantov mediji uradno kategorizirajo kot »nesreče«, aktivistične skupine pa odločevalce EU in Slovenije opozarjajo na vprašanje prevzemanja odgovornosti za posledice trdega mejnega režima.

4Za mnoge posameznike se od časov, ko je svetovne medije preplavila slika utopljenega otroka Alana Kurdija, do danes ni veliko spremenilo. Reka Kolpa, sicer znana kot poletno kopališče, je za migrante postala predvsem pokopališče. Leta 2018 se je železniški most čez Kolpo pri Rosalnicah vnovič znašel na naslovnicah časnikov, ko so iz reke izvlekli truplo Maročana, ki ga je črnomeljska občina pokopala na pokopališču v Vojni vasi, kjer je pokopanih več neidentificiranih ljudi.¹⁴⁹ Republika Slovenija v obdobju pospešenih migracij in smrti na širšem območju balkanske poti ni vzpostavila javno dostopne uradne zbirke podatkov o pogrešanih in mrtvih migrantih. Utopljene ljudi je neredko težko ali nemogoče identificirati, zato so velikokrat pokopani kot neznane osebe. Veliko trupel ni nikoli najdenih, poleg tega lahko uradne evidence beležijo napačne podatke o kraju smrti (napačna stran meje), zato Slovenija pravih številk o smrtih na meji nikoli ne bo mogla pokazati. Človeka, ki je utonil v Sloveniji, lahko Kolpa odnese na Hrvaško, takšna smrt pa šteje, kot da se je zgodila čez mejo, pri sosedih. Od tod izhaja, da kakor je tanka meja med življenjem in smrtjo na nevarni poti, tako ostane ob smrti nejasna »prava« meja med Slovenijo in Hrvaško. V slovenski obmejni reki Kolpi je leta 2024 (poluradno) zabeleženih okrog 30 smrtnih žrtev, zato so aktivisti mejo na Kolpi oklicali za »schengenski obrambni jarek«.

1Glavna značilnost fizične rematerializacije meje v tem obdobju je izključujoče delovanje do specifične skupine ljudi, medtem ko so se vsi drugi lahko zanesli na njeno odprtost. Ravno takšno delovanje je poleg rasnega in političnega profiliranja migrantov in beguncev med delovanjem balkanskega koridorja pokazal tudi sam schengenski sistem – z vidika »Evropejcev« so bile meje večinoma odprte narave, medtem ko je schengenski prostor za preostali, večji del sveta meje le utrdil, jih militariziral in naredil nevarnejše. Vmesne sive cone so ustvarjali tako državni kot marginalizirani nedržavni akterji, ki so se zavedali njene delne prepustnosti in permeabilnosti, njene neprepustnosti in rigidnosti ter vnovičnega in večplastnega vzpostavljanja. Ne glede na pojmovanje meja – z vidika družbenega ali materialnega konstrukta, kot fizične, politične, trde, militarizirane, digitalne, rasistične ali ekonomske ovire – so različni akterji iskali načine za njeno preseganje. Poleg diskurzivnih in umetniških praks so posamezniki in skupine odpor udejanjali z uporabo pravnih sredstev in s fizično prezenco in delovanjem, ključni temelj upora »od spodaj« pa so postavili sami migranti in begunci s samoorganiziranimi protesti, pričevanji, vztrajanjem in voljo za solidarnostno angažiranje, z njihovimi pričevanji pa so javnost dosegle do takrat nepoznane prakse utrditve meje.

2Obravnavane pravne in administrativne spremembe, zlasti tiste, ki so omogočale sistematična vračanja migrantov brez ustreznega postopka omogočanja pravice do azila, razkrivajo tudi, kako so lokalne slovenske oblasti materializirale politiko evropskega mejnega režima na način, da so upogibale obstoječo zakonodajo z namenom legitimacije kolektivnih izgonov, pojasnijo pa tudi podobno metodo vzpostavitve balkanskega koridorja. Zanimivo je, da je kljub trudu migrantov, novinarjev, aktivistov in raziskovalcev, dejstvo, ki je iniciiralo konkretnejše kritike meje s strani širšega lokalnega prebivalstva, nastopilo šele med pandemijo covida-19 ter ob vstopu Hrvaške v schengensko območje leta 2023. Ob obeh dogodkih se je namreč izkristaliziralo, da je kljub deklarativni odprtosti in vključitvi sosednje države v isti sistem nadzor na mejah pravzaprav ostal. Militarizirane meje delujejo na več ravneh: po eni strani ustvarjajo posebno kategorijo varnostne (mejno-obrambne) panoge, po drugi strani pa povečujejo število smrti in škodo, povzročeno naravi.