1.

1Na slavnostnem kosilu ob sprejemu poljske delegacije 10. septembra 1957 je Josip Broz Tito izrekel zdravico, ki je imela daljnosežne posledice. V nagovoru je izpostavil Jugoslaviji in Poljski skupno izkušnjo boja proti okupatorjem med drugo svetovno vojno in poudaril, da sta obe državi zaradi pretekle agresije življenjsko zainteresirani za ohranitev evropske varnosti in svetovnega miru. Tako je pripravil teren za odločilno izjavo, da Jugoslavija priznava sporno poljsko-nemško mejo na Odri in Nisi za »edino in trajno rešitev«.¹ Titove besede so bile formalizirane v skupni poljsko-jugoslovanski deklaraciji, sprejeti 16. septembra 1957, ki je med drugim pozvala tudi druge države, naj priznajo obstoječo zahodno poljsko mejo in tako prispevajo k stabilizaciji odnosov v Evropi.²

2Povojna poljsko-nemška meja je predstavljala nevralgično točko v okviru nemškega vprašanja, odprtega spora, ki je od konca druge svetovne vojne prinašal varnostno tveganje v osrčje starega kontinenta.³ Na podlagi sklepov potsdamske konference je bilo poljsko ozemlje po vojni premaknjeno okoli 200 kilometrov na zahod, dokončno razmejitev med Poljsko in Nemčijo pa naj bi določila mirovna konferenca.⁴ Po nastanku Nemške demokratične republike (NDR) leta 1949 sta sosednji državi novo medsebojno razmejitev po načelu socialistične solidarnosti sporazumno priznali, uradno podporo novi poljsko-nemški meji in novonastali nemški socialistični državi pa so izrekli le Sovjetska zveza in njeni sateliti. Zvezna republika Nemčija (ZRN) in njene zahodne zaveznice NDR niso priznale, nasprotno, vztrajale so, da se nemško vprašanje in z njim povezana sporna razmejitev razrešita na mirovni konferenci.⁵ Sredi petdesetih let je bila tako Jugoslavija edina socialistična država, ki je imela vzpostavljene diplomatske odnose z ZRN, medtem ko NDR in nove poljsko-nemške meje na Odri in Nisi ni priznavala. Takšno stališče je v okviru jugoslovanske krepitve odnosov s socialističnim taborom predstavljalo anomalijo, pripadnice tako vzhodnega kot zahodnega bloka pa so opredelitev do poljsko-nemške meje in NDR dojemale kot indikator jugoslovanske naklonjenosti enemu od političnih in ideoloških taborov.

3Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi septembra 1957 je pritegnilo pozornost mednarodne javnosti, saj so ga številne države pravilno interpretirale kot začetek navezave diplomatskih stikov z NDR. Za ta korak se je jugoslovansko vodstvo odločilo mesec dni po poljskem obisku, 15. oktobra 1957, na kar se je ZRN štiri dni kasneje odzvala s prekinitvijo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Tako je prvič v veljavo stopila Hallsteinova doktrina, nabor ukrepov, ki jih je zahodnonemška politika razvila med letoma 1955 in 1956, da bi preprečila priznanje »sovjetske okupacijske cone«, kot so sami imenovali NDR, kot suverene države.⁶ Jugoslovansko priznanje NDR in posledična sprožitev Hallsteinove doktrine nista negativno vplivala le na jugoslovanske odnose z ZRN, ampak sta prispevala tudi h krepitvi mednarodnih napetosti glede nemškega vprašanja in upočasnila približevanje zahodnonemške politike državam vzhodnega bloka, zlasti Poljski.⁷ Po nekajletnem trendu odjuge med vzhodnim in zahodnim blokom je uveljavitev Hallsteinove doktrine torej prinesla ponovno zaostritev zunanjepolitičnih odnosov v srednji Evropi.

4V zadnjih desetletjih je okrepljeno zanimanje za pomen angažmaja manjših akterjev v hladni vojni pripomoglo k porastu študij o nastanku, implementaciji in posledicah Hallsteinove doktrine. Ob tem je bil raziskovalni interes usmerjen zlasti na vprašanje odnosa Jugoslavije z obema Nemčijama, nekatera dela pa so v razvoju tega tristranega odnosa upoštevala tudi vpliv obeh velesil, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike.⁸ Čeprav je do prvega namiga o prihajajočem jugoslovanskem priznanju NDR prišlo v diplomatski interakciji s Poljsko, vloga te pri jugoslovanskih odločevalskih procesih doslej še ni bila obravnavana. Pričujoči prispevek naslavlja omenjeno praznino in na podlagi poljskega in jugoslovanskega zunanjepolitičnega, partijskega in medijskega gradiva osvetli poljsko vlogo pri jugoslovanskem priznanju meje na Odri in Nisi. S pomočjo objavljenih virov, ameriškega arhivskega gradiva in relevantne literature upošteva tudi multilateralno dimenzijo in dogajanje umesti v širši kontekst hladne vojne.

5Vsaj toliko, kot je prispevek zgodba o upoštevanja vrednem zunanjepolitičnem dogodku, je tudi zgodba o odnosih med Poljsko in Jugoslavijo, ki sta sredi petdesetih let dvajsetega stoletja zavzeli poseben položaj v medsebojni zunanji politiki. Za prepoznavanje nians poljsko-jugoslovanskega sodelovanja raziskava uporablja relacijski pristop, ki upošteva vpliv interakcije med notranje- in zunanjepolitičnimi dejavniki na bilateralne odnose, pa tudi pomen zgodovine samega odnosa za njegov razvoj.⁹ Prispevek hkrati črpa iz koncepta prijateljstva v mednarodnih odnosih, ki opozarja tako na vpliv normativnih kot instrumentalnih dejavnikov na odnose med državami in upošteva vlogo skupnih identifikacij ter skladnih vizij prihodnosti pri razvoju bilateralnih vezi. Prepoznava, da se prijateljski odnos kaže v visoki stopnji zaupanja in naklonjenosti, tesnem sodelovanju na različnih državnih in družbenih ravneh ter v vrsti prijateljskih praks, kot so prijateljski diskurz, dejanja solidarnosti, privilegiran dostop do informacij in visoka toleranca do medsebojnih nesoglasij.¹⁰ S pomočjo relacijske in prijateljske prizme prispevek predstavi razvoj poljsko-jugoslovanskega sodelovanja, ki je pripeljalo do jugoslovanskega priznanja meje na Odri in Nisi septembra 1957, ter razišče potek in posledice te bilateralne interakcije. Ob tem izpostavi, kako sta Poljska in Jugoslavija v medsebojnih stikih zasledovali lastne in skupne interese, potrjevali svojo identiteto in vlogo na mednarodnem parketu ter iskali načine, kako se izogniti nadzoru velesil in oblikovati lastno zunanjo politiko. Članek tako prispeva k rastočemu številu študij, ki niansirajo bipolarno podobo povojnega sveta in prepoznavajo glas ter vlogo manjših akterjev v hladni vojni.

1Ena od prioritet komunistične Poljske je bila pridobitev mednarodnega priznanja njene zahodne meje. Poljsko povojno zunanjo politiko je zaznamoval strah pred nemškim »revanšizmom«, po t. i. dogodkih poljskega oktobra leta 1956 pa tudi nezaupanje do Sovjetske zveze kot garanta obstoječe poljsko-nemške razmejitve.¹¹ Konec oktobra 1956 je poljsko komunistično vodstvo brez predhodnega posvetovanja z Moskvo na svoje čelo postavilo nekdanjega generalnega sekretarja Władysława Gomułko, zagovornika socialistične izgradnje, prilagojene nacionalnim specifikam. Po uspešni konfrontaciji s sovjetskim vodstvom, ki je v spremembo privolilo, so se poljski komunisti podali na lastno pot v socializem, z obljubo po široki destalinizaciji, demokratizaciji, decentralizaciji in debirokratizaciji družbenopolitičnih in ekonomskih struktur.¹² Čeprav so poljske spremembe ostale v okviru kompromisov, so v sovjetskih krogih budile nelagodje. Tako je Moskva poljskim komunističnim voditeljem večkrat namignila, da bi v primeru njihove neposlušnosti lahko privolila v mejne korekture v prid NDR.¹³

2Da bi okrepila mednarodno podporo stalnemu značaju meje na Odri in Nisi, se je Varšava po letu 1956 podala v samostojno diplomatsko akcijo. Njen uspeh bi pomembno prispeval k dodatni utrditvi nove oblastne garniture, hkrati pa bi Sovjetski zvezi odvzel enega ključnih vzvodov pritiska na Poljsko.¹⁴ Prizadevanja poljske zunanje politike so bila usmerjena predvsem k zahodnim državam, a največ si je poljsko vodstvo obetalo od Jugoslavije, socialistične, a neopredeljene države z rastočim vplivom na področju globalnega juga. Pričakovanja so dodatno krepili prijateljski odnosi med državama, ki so se po poljskem oktobru napajali zlasti iz skupne izkušnje izgradnje lastnih poti v socializem in želje po enakopravnosti ter suverenosti akterjev v mednarodnem socialističnem gibanju.

3Liberalizacija družbenopolitičnega življenja, ki je zaznamovala proces poljskega oktobra, je Poljsko oddaljila od preostalih držav vzhodnega bloka, ki so z nezaupanjem opazovale »poljski eksperiment«.¹⁵ Nasprotno je Jugoslavija spremembe, ki so med drugim zajemale ustanavljanje delavskih svetov, navdušeno pozdravila, saj je v njih videla potrditev pravilnosti poti, ki jo je prehodila po letu 1948.¹⁶ Hkrati je jugoslovansko vodstvo v Poljski prepoznalo pomembno partnerico za skupen nastop na zunanjepolitičnem parketu, zato je novo poljsko usmeritev podprlo, kjerkoli je bilo to mogoče.¹⁷ Za poljsko vodstvo je bilo izjemno pomembno, da so jugoslovanski komunisti kot edini v vzhodnem bloku pozdravili poljske načrte za volitve v Sejm, ki so dovoljevale tekmovanje več kandidatov za isti poslanski položaj.¹⁸ Jugoslovanska stran je pokazala tudi razumevanje za poljske gospodarske težave pri pogajanjih o trgovinski izmenjavi in Poljski odobrila hitro dobavo določenih nujnih artiklov, čemur je poljsko vodstvo izreklo javno priznanje.¹⁹ Prav tako so Jugoslovani podprli prvi poljski obisk v Aziji, ki so ga razumeli kot korak k samostojnejši poljski zunanji politiki.²⁰

4Jugoslavija poljskega odpiranja svetu ni podpirala le z besedami, ampak tudi s privilegiranim dostopom do lastnega znanja in izkušenj. Za izboljšanje gospodarske situacije si je Poljska prizadevala pridobiti zahodne, zlasti ameriške kredite, čemur so druge socialistične držav nasprotovale, medtem ko ji je jugoslovansko vodstvo ponudilo na razpolago ekonomske izvedence, ki so poljske strokovnjake seznanili z jugoslovanskimi izkušnjami rokovanja z ameriško administracijo.²¹ Jugoslovanski komunisti so bili s poljskimi diplomati pripravljeni deliti podatke o delovanju jugoslovanskih institucij, podpirali pa so tudi poljsko željo po vzpostavitvi sodelovanja z zahodnimi socialističnimi strankami in jim priskrbeli informacije o jugoslovanskih povezavah v mednarodnem socialističnem gibanju.²²

5Za poljske komuniste je bilo velikega pomena, da je Jugoslavija kot socialistična država podprla njihovo iskanje lastne poti v socializem, zato so se zanjo recipročno zavzemali znotraj vzhodnega bloka. Po madžarskih dogodkih je poljsko vodstvo ostro zavrnilo poizkus izolacije Jugoslavije s strani vzhodnoevropskih držav in odločno nasprotovalo zaostrovanju sporov med obema stranema.²³ Prav tako se ni pridružilo protijugoslovanski kampanji, ki je potekala v drugih državah sovjetskega tabora. Poljski tisk je skušal obdržati nevtralen ton in je po mnenju jugoslovanskih oblasti poročal objektivno. Brez lastnih komentarjev je posredoval tako jugoslovanske kot sovjetske izjave, ob tem pa pogosto izpuščal najostrejše točke polemike in poudarjal tiste, ki so nakazovale možnost izboljšanja jugoslovansko-sovjetskih odnosov.²⁴ A intimno so številni Poljaki podpirali jugoslovansko stran, kar so priložnostno tudi izrazili. Tako je zunanjepolitični urednik Trybune Ludu, osrednjega poljskega dnevnega časopisa, jugoslovanskemu tiskovnemu atašeju v Varšavi z obžalovanjem zatrdil, da izjave sovjetskih voditeljev morajo objavljati, a to ne pomeni, da se strinjajo z njihovimi stališči,²⁵ medtem ko je svetnik poljske ambasade v Beogradu obsodil sovjetsko kampanjo in izrazil priznanje jugoslovanski zadržanosti.²⁶

6Številni Poljaki so do Jugoslavije čutili iskreno naklonjenost zaradi podobnosti medvojnih in povojnih izkušenj ter globoko zakoreninjenih protisovjetskih sentimentov, toda poljsko vodstvo jugoslovanskih komunistov ni podpiralo zgolj iz altruizma, ampak tudi zaradi lastnih interesov. Gomułka in tovariši so namreč verjeli, da bi dobri odnosi Jugoslavije s sovjetskim taborom pomembno doprinesli h krepitvi progresivnih tendenc znotraj bloka, kar bi med drugim okrepilo tudi vlogo in položaj Poljske.²⁷ Zato so si prizadevali za čim večjo vključenost Jugoslavije v socialistični tabor. Na njihovo pobudo je bila junija 1957 jugoslovanska delegacija kot opazovalka povabljena na zasedanje SEV v Varšavo²⁸, pred obeležitvijo obletnice oktobrske revolucije v Moskvi pa so se zavzemali za enakopravno udeležbo Jugoslavije v slovesnostih.²⁹

7Odnosi med državama so se utrjevali tudi s številnimi bilateralnimi stiki na različnih družbenopolitičnih ravneh. Leta 1957 je med Poljsko in Jugoslavijo potovalo okoli 70 različnih delegacij, torej vsaj ena na teden. Največ skupin je prihajalo iz vrst študentov, množičnih organizacij in raznih gospodarskih delovnih kolektivov. Nekatere delegacije je sestavljalo le nekaj posameznikov, druge več deset članov. Čeprav je Jugoslavijo obiskalo nekoliko več skupin kot Poljsko, je izmenjava v glavnem temeljila na načelu vzajemnosti.³⁰ Namen medsebojnih obiskov je bila obojestranska izmenjava znanja in izkušenj, ki je prišla do izraza zlasti na področju delovanja tako jugoslovanskih kot poljskih delavskih svetov. Mnogo zanimanja je bilo zaznati tudi na področju organizacije gospodarskega, kulturnega in študentskega življenja, večina obiskov pa je do določene mere imela tudi turistični značaj.³¹ K medsebojnemu spoznavanju in krepitvi vezi so prispevale tudi številne medijske objave o Poljski in Jugoslaviji v dnevnem tisku in specializiranih partijskih ter gospodarskih časopisih obeh držav.³²

8Rastoč obseg bilateralnih izmenjav je poljske in jugoslovanske komuniste po eni strani navdajal z zadovoljstvom, po drugi strani pa z zaskrbljenostjo, kako se bo na množičen pretok ljudi in idej med državama, ki sta zasledovali lastni poti v socializem, odzvala Moskva. Zato so se vodstveni kadri izmenjavam trudili dajati deloven, ne manifestativen značaj, »brez velike publicitete in skupnih deklaracij«.³³ Toda na terenu so stvari pogosto ušle iz rok, saj so številni Poljaki in Jugoslovani želeli poudariti in proslaviti poseben odnos, ki je povezoval obe državi. Tako premiera drame Gospa ministrica Branislava Nušića v Lodžu ni požela samo velikega uspeha, ampak so ji organizatorji po besedah jugoslovanskih diplomatov pridali tudi »politični značaj krepljenja prijateljskih in prisrčnih vezi z Jugoslavijo«.³⁴ Diplomatska poročila so pogosto beležila tudi protisovjetska stališča med udeleženci obiskov, zlasti na poljski strani, kar je vodilne komuniste navdajalo z zaskrbljenostjo, medtem ko so skupni nazori običajne Poljake in Jugoslovane pogosto še dodatno zbližali.³⁵ Hkrati so se voditelji obeh držav zavedali, da so medsebojne izmenjave najboljša vzajemna promocija. To potrjuje dejstvo, da so vidnejši člani delegacij po vrnitvi v domovino prejemali številne prošnje za predavanja o Poljski oziroma Jugoslaviji tako od partijskega članstva kot splošne javnosti.³⁶ V letu po poljskem oktobru sta Poljska in Jugoslavija torej razvili tesno sodelovanje na različnih ravneh države in družbe, ki je temeljilo na skupnih izkušnjah, identifikacijah, interesih in vizijah socialistične prihodnosti, ter vzpostavili poseben medsebojni odnos, ki je bil opažen in prepoznan tudi na mednarodnem prizorišču.³⁷

1Prijateljski odnosi med državama so krepili poljske upe, da bo Jugoslavija privolila v uradno priznanje zahodne poljske meje. Jugoslovansko vodstvo je vse od konca druge svetovne vojne podpiralo razmejitev na Odri in Nisi, saj je v poljskih zahtevah prepoznalo številne vzporednice z mejnim vprašanjem na zahodu lastne države. Prevladovalo je mnenje, da ima Poljska, podobno kot Jugoslavija, pravico do priključitve zahodnih ozemelj zaradi visokega krvnega in materialnega davka, ki ga je plačala med drugo svetovno vojno. Tako je stavek »jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«, ki ga je Tito izrekel ob obisku Poljske maja 1946 mobiliziral čustva številnih posameznikov na poljski in jugoslovanski strani.³⁸ Jugoslovansko stališče je Tito dodatno potrdil ob obisku poljskega vodstva v Jugoslaviji oktobra 1946 z izjavo, da »v zadevi poljske meje stojimo prav tako trdno s poljskim narodom, kakor trdno stojimo, ko gre za vprašanje naših meja«.³⁹

2Desetletje kasneje se jugoslovansko stališče ni bistveno spremenilo in jugoslovanska diplomacija si je na različne načine prizadevala za stabilizacijo meje na Odri in Nisi. V prvi polovici leta 1957 je jugoslovansko predstavništvo v Washingtonu delovalo kot posrednik pri navezavi diplomatskih stikov med poljsko in zahodnonemško stranjo. Decembra 1956 se je pooblaščeni odposlanec ZRN Albrecht von Kessel obrnil na Franca Primožiča, opolnomočenega ministra jugoslovanske ambasade, s prošnjo, naj mu pomaga navezati kontakt s poljsko ambasado. Svoj predlog je upravičil s predpostavko, da ima Jugoslavija s Poljsko dobre, iskrene odnose, kar kaže na dejstvo, da je nemška diplomacija prepoznala posebno vez, ki se je pletla med obema državama. Po privolitvi poljskega zunanjega ministrstva je Primožič 18. januarja 1957 von Kessla in svetnika poljske ambasade Henryka Jaroszka povabil v svoje zasebno stanovanje na kosilo, kar je predstavljalo prvi uradni stik med poljsko in zahodnonemško diplomacijo.⁴⁰ Pred tem je ZRN s poljskimi predstavniki vzpostavljala kontakte preko posredništva novinarjev in nemških opozicijskih politikov, kar je poljsko vodstvo imelo za neprimeren kanal navezovanja odnosov.⁴¹ Omenjenemu kosilu sta sledili še dve poljsko-zahodnonemški srečanji v februarju in juniju, na katerih je von Kessel zatrdil, da ima ZRN po septembrskih parlamentarnih volitvah namen vzpostaviti diplomatske stike s Poljsko, pogovoru o mejni problematiki pa sta se oba predstavnika izogibala.⁴² Proaktivno držo vpletenih v razmejitveni spor so Jugoslovani zagovarjali tudi na mednarodnem prizorišču. Tako je Moša Pijade v Londonu marca 1957 izjavil, da bi ZRN s popuščanjem pri mejnem vprašanju pomembno prispevala k ohranitvi miru, in ob tem dodal, da »danes Odre in Nise ni več mogoče ne priznati kot poljsko-nemške meje«.⁴³

3Poljska stran je pritisk na Jugoslavijo v zvezi z uradno izjavo o priznanju zahodne meje previdno začela krepiti spomladi 1957. Sredi aprila je Maria Wierna, vodja poljskega zunanjega ministrstva, opozorila sekretarja jugoslovanske ambasade Rafaela Taborja, da poljska javnost sicer pozna pozitivno jugoslovansko držo glede meje na Odri in Nisi, a se sprašuje, zakaj Jugoslavija ne zavzame uradnega stališča kot druge socialistične države. Ob tem je pripomnila, da bi Poljski podpora jugoslovanskega vodstva, zaradi njegovega močnega mednarodnega položaja, veliko pomenila. Nazadnje je dodala, da se poljska diplomacija zaradi povečane mednarodne aktivnosti ZRN v Evropi in Aziji trudi okrepiti svojo pozicijo v svetu, ob tem pa računa na jugoslovansko pomoč.⁴⁴ Ob približno istem času je poljsko veleposlaništvo v Beogradu dobilo navodila, naj svoja prizadevanja za preprečevanje izolacije Jugoslavije s strani drugih socialističnih držav subtilno pogojuje s poljsko željo po jugoslovanskem priznanju meje na Odri in Nisi.⁴⁵ Poljski diplomati so tako vestno opozarjali na vsak jugoslovanski zdrs, povezan z mejnim vprašanjem, kot so bila nemška poimenovanja krajevnih imen na zahodu Poljske na zemljevidu jugoslovanskih železnic, in hkrati opozarjali na odsotnost uradnega jugoslovanskega stališča glede poljsko-nemške meje.⁴⁶ Ko je sekretar na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu Miroslav Zotović ob poljskih očitkih izpostavil izjave vodilnih jugoslovanskih komunistov, ki so izražale naklonjenost obstoječi razmejitvi, je poljski svetnik Zygmunt Pietrusiński zgolj odmahnil z roko, rekoč: »To ni to, kar mi hočemo.«⁴⁷

4Ugodno priložnost za pridobitev uradnega jugoslovanskega priznanja so Poljaki prepoznali v dolgo načrtovanem obisku poljske partijsko-državne delegacije v Jugoslaviji. Prve pobude za srečanje voditeljev, ki so zasledovali lastne poti v socializem, so v arhivskih virih zabeležene že v začetku leta 1957.⁴⁸ A kot je kasneje diskretno pojasnil poljski premier Józef Cyrankiewicz, so se Poljaki spomladanskemu terminu odpovedali, saj niso želeli »povečati napetosti, ki so tedaj vladale v svetu«, kar se je skladalo s poljsko politiko blaženja nesoglasij med Jugoslavijo in sovjetskim blokom.⁴⁹ Primeren trenutek za realizacijo obiska je nastopil po srečanju Tita in Nikite Hruščova v Romuniji v začetku avgusta 1957, ki mu je sledila občutna otoplitev sovjetsko-jugoslovanskih odnosov.⁵⁰ Pobuda za srečanje je prišla iz Varšave, a zaradi praznin v virih ni mogoče razbrati, ali so se Poljaki o njej predhodno posvetovali z Moskvo.⁵¹ Zadržanost sovjetskih komunističnih voditeljev in zunanjepolitičnih predstavnikov pred in med samim obiskom nakazuje, da niso natančno vedeli, kaj lahko pričakujejo od Tita in Gomułke, kar govori v prid domnevi, da je bila pobuda za obisk samostojna poljska odločitev.⁵²

5Pred objavo obvestila o obisku, ki je bil predviden med 10. in 16. septembrom 1957, je poljsko vodstvo želelo dobiti zagotovilo, da bo rezultat srečanja skupna deklaracija z nedvoumno jugoslovansko izjavo o podpori obstoječi razmejitvi na Odri in Nisi. Poljsko predstavništvo v Beogradu je dobilo navodilo, naj jugoslovanskim pristojnim previdno sporoči, da je priznanje meje poljski pogoj za izvedbo obiska, kar so poljski diplomati učinkovito posredovali naprej.⁵³ Poljski ambasador Henryk Grochulski je tako od Aleksandra Rankovića in kasneje še od Edvarda Kardelja dobil zagotovilo o neomajni jugoslovanski podpori poljski zahodni meji – Kardelj ga je ob tem zaskrbljeno vprašal, kako lahko o tem sploh dvomijo – in obljubo, da bo jugoslovansko stališče našlo pot v skupno deklaracijo.⁵⁴ Jugoslovansko zunanje ministrstvo je pred obiskom pripravilo dva predloga izjave o podpori obstoječi poljsko-nemški meji. Prvi predlog je bil splošnejši. Mejo na Odri in Nisi je označil za realno rešitev in poudaril spoštovanje ozemeljske celovitosti ter obstoječih meja kot nujen pogoj za zagotavljanje evropske varnosti. Drugi predlog je bil bolj neposreden in je izrazil jugoslovansko podporo stalnemu značaju poljsko-nemške meje ter ob tem poudaril, da bi privolitev ZRN v obstoječe stanje pomembno prispevala k evropskemu miru.⁵⁵ V končno deklaracijo, podpisano 16. septembra 1957, je bila vključena druga, neposrednejša izjava, ki je za nameček poudarila, kako pomembno za stabilizacijo odnosov v srednji Evropi bi bilo, če bi tretje države priznale mejo na Odri in Nisi.⁵⁶

6Jugoslovansko vodstvo se je za nedvoumno podporo Poljski odločilo že pred obiskom partijsko-državne delegacije. Na to kaže dejstvo, da je poljski ambasador kopijo Titove zdravice, s katero je na slavnostnem kosilu 10. septembra priznal mejo na Odri in Nisi, v Varšavo posredoval zgodaj zjutraj 9. septembra, dan pred prihodom poljskih gostov.⁵⁷ Popoldne istega dne se je CK ZKJ sestal na VIII. plenumu, kjer so Tito, Kardelj in Ranković zbrane seznanili o načrtih za normalizacijo odnosov z NDR, o kateri so se s Sovjeti dogovorili na srečanju v Romuniji v začetku avgusta. Medtem ko je Kardelj poudaril, da je proces treba izpeljati postopoma, je Tito vztrajal, da se NDR prizna v kratkem, kar je nazadnje tudi obveljalo.⁵⁸ Priznanje meje na Odri in Nisi in vzpostavitev diplomatskih odnosov z NDR sta bila v dani situaciji za Jugoslavijo torej povezani odločitvi, ki jima je botrovala otoplitev odnosov med Beogradom in Moskvo. V drugačnih okoliščinah bi jugoslovansko vodstvo morda izbralo manj odločno podporo poljski zahodni meji, ni pa nujno. Jugoslovanskim komunistom je bilo namreč v interesu podpreti poljske reformne sile in tako utrditi njihov položaj na domačem in mednarodnem parketu, saj so tako krepili tudi lastno pozicijo v socialističnem gibanju. In posebno mesto, ki ga je Poljska zavzemala v tedanji jugoslovanski zunanji politiki, je potrdil obisk poljske partijsko-državne delegacije v Jugoslaviji.

7Napoved obiska je vzbudila veliko pozornost tako v jugoslovanski kot poljski javnosti. Jugoslovanski tisk je poudarjal, da Jugoslavije in Poljske ne povezuje le skupna borba iz preteklosti, ampak tudi skupna borba za socializem, za katerega se obe državi zavzemata v razmerah enakopravnosti, neodvisnosti in nevmešavanja. Pomen preobrata, ki ga je prinesel poljski oktober, je Politika naglasila z besedami, da bodo Jugoslovani med obiskom imeli priložnosti pozdraviti »ljudi, ki so si s svojo dosledno držo zaslužili spoštovanje vseh komunistov, vseh socialistov, vseh poštenih ljudi na svetu«.⁵⁹ Poljski tisk je prav tako poudarjal enotnost poljsko-jugoslovanskih pogledov na pravilnost izgradnje socializma, prilagojenega nacionalnim specifikam, ob tem pa naglaševal avtentičnost poljske izkušnje z argumentom, da je poljska pot v socializem drugačna od jugoslovanske, čeprav Poljaki upoštevajo določene jugoslovanske vzore. Poljski novinarji so občutek socialistične solidarnosti prenesli tudi na področje mejnega vprašanja in jugoslovanski ter svetovnosti javnosti sporočali, da Poljaki pričakujejo nedvoumno jugoslovansko podporo meji na Odri in Nisi.⁶⁰

8Načrtovano srečanje je razburkalo duhove tudi v zahodnem političnem prostoru, kjer so se pojavili številna ugibanja in špekulacije. Nekateri analitiki so menili, da bo do srečanja prišlo na pobudo in z dovoljenjem Kremlja, medtem ko so drugi trdili, da želita »dva upornika« znotraj socialističnega tabora ustvariti skupno fronto proti Moskvi. Določeni novinarji so ocenjevali, da politične posledice obiska ne bodo neposredne, saj želita obe državi ponuditi previden zgled socialistične solidarnosti, spet drugi so si obetali, da bo obisk postavil temelje novi vzhodnoevropski zunanji politiki, ki bo, če že ne nasprotna, vsaj drugačna od sovjetske. Toda večji del zahodnih analitikov se je strinjal, da je obisk bolj potreben Poljski kot Jugoslaviji, saj Gomułka zaradi zadržanosti vzhodnoevropskih držav do nove poljske usmeritve potrebuje zaveznike izven tabora. Prav tako so bili dokaj enotni v predvidevanjih, da bo jugoslovanski vrh podprl mejo na Odri in Nisi, razlike pa so se pojavljale pri ugibanjih o daljnosežnosti posledic tega dejanja. Določeni novinarji so menili, da bi jugoslovanska podpora Poljski lahko zahodne države spodbudila k sprejetju izjave o nespremenljivosti poljsko-nemške meje, medtem ko so drugi ocenjevali, da bi Titova podpora meji na Odri in Nisi lahko utrla pot uradnemu jugoslovanskemu priznanju NDR.⁶¹

9Jugoslovanska diplomacija je obisku Gomułke in tovarišev namenila veliko pozornost. Na poljsko željo je bila delegacija opredeljena kot partijsko-državna in ne obratno, kot je predlagala jugoslovanska stran, toda kljub temu je bil obisk po navodilu Tita in Rankovića protokolarno obravnavan kot državna delegacija na najvišji ravni.⁶² Zdi se, da je jugoslovansko vodstvo poljskemu obisku v zadnjem trenutku dalo še večjo težo, kot je bilo sprva predvideno. Po obisku Beograda in Ljubljane se delegacija ni odpravila v Opatijo, kot je bilo načrtovano, ampak na Brione, ki so ponudili priložnost za nadaljevanje pogovorov in intimno druženje med poljskimi in jugoslovanskimi voditelji.⁶³ Tito je poljski delegaciji delal družbo na celotni poti po Jugoslaviji, kar je bil, kot je zapisal poljski ambasador, primer brez precedensa. Njegovo navdušenje ni bilo neupravičeno, saj Tito ob obisku Hruščova spomladi 1955 in Naserja poleti 1956 svojih gostov ni spremljal ves čas obiska.⁶⁴ Izjemni sprejem je poljska delegacija doživela tudi od jugoslovanske javnosti. Če gre verjeti poročanju jugoslovanskega časopisa, je poljske voditelje v Beogradu pozdravilo okoli 300.000 ljudi, v Zagrebu 250.000, Gomułkovem govoru v ljubljanskem Litostroju pa je prisostvovalo 30.000 poslušalcev.⁶⁵ Kljub verjetnosti, da so številke pretirane, so dovolj visoke, da nedvoumno kažejo na veliko naklonjenost Jugoslovanov poljski delegaciji. Temu pritrjuje poročanje zahodnih medijev, ki so poudarjali spontanost manifestacij in ocenjevali, da je bila množica v Beogradu ob prihodu poljske delegacije večja in bolj navdušena kot ob prihodu Hruščova.⁶⁶

10Navdušenje množic voditeljev obeh držav ni navdajalo le z zadovoljstvom, ampak tudi z zaskrbljenostjo nad odzivom Moskve, kar drži zlasti za poljsko stran. Poljsko vodstvo je od samega začetka poskušalo preprečiti, da bi obisk v Jugoslaviji dobil preveliko publiciteto. Tako je sprva nasprotovalo jugoslovanskemu predlogu o povabilu dodatnih poljskih novinarjev v Jugoslavijo, se zavzemalo za čim kasnejšo objavo točnih informacij o prihodu delegacije v medijih obeh držav in poljskemu tisku odredilo »umerjeno« poročanje o obisku.⁶⁷ Nekateri zahodni mediji so predvidevali, da bodo tudi Jugoslovani z mislijo na Moskvo omejili manifestativni del obiska, kar je do določene mere držalo.⁶⁸ Jugoslovansko vodstvo je idejo, da bi Gomułka nagovoril množico na enem od beograjskih stadionov ali trgov, opustilo, še preden jo je predstavilo poljski strani. Toda hkrati je Tito protokolu naročil, da se poljskim gostom pripravi »zelo dober sprejem«, medtem ko je jugoslovanski tisk po oceni domačih diplomatov »izgubil vso mero« pri poročanju o obisku.⁶⁹

11Politični del obiska je potekal v znamenju enotnosti številnih stališč, pa tudi iskanja kompromisov in samoomejevanja v odnosu do Sovjetske zveze. Po vrnitvi na Poljsko je Gomułka sicer poudaril, da je delegacija v Jugoslaviji dosegla vse zastavljene cilje, vendar to ni povsem držalo.⁷⁰ Poljsko zunanje ministrstvo je 6. septembra 1957, štiri dni pred obiskom, poslalo v Beograd predlog o sklenitvi sporazuma o prijateljstvu. Ta je predvideval nadaljnji razvoj medsebojnega gospodarskega in kulturnega sodelovanja ter redna posvetovanja in usklajevanja stališč o različnih mednarodnih vprašanjih.⁷¹ Jugoslovanska vlada je predlog sprejela naklonjeno in informacija o predvidenem podpisu prijateljskega sporazuma je kmalu zaokrožila po poljskih in zahodnih medijih.⁷² Razprava o predlogu sporazuma je zavzela večji del pogovorov v Beogradu, kjer je Tito poudaril, da bi lahko Moskva sporazum razumela napačno, medtem ko je Gomułka opozoril, da je treba utišati na zahodu prisotna pričakovanja, da bo poljsko-jugoslovansko srečanje oslabilo Sovjetsko zvezo. Toda obenem je poljski voditelj sklenitev sporazuma označil za pomemben korak, saj bi ga podpisali dve socialistični državi, od katerih je ena članica Varšavskega pakta. Omenil je tudi možnost, da bi Jugoslavija v prihodnosti lahko podobne dogovore sklenila z drugimi socialističnimi državami. Tito in Kardelj sta bila naklonjena sporazumu s Poljsko, a skeptična glede možnosti, da bi do takšnih dogovorov lahko prišlo z drugimi članicami vzhodnega bloka. Odsotnost teh pa bi, po njunih besedah, zunanjim opazovalcem le potrdila domnevo o oblikovanju posebne poljsko-jugoslovanske osi znotraj socialističnega tabora.⁷³ Razpravo so poljski in jugoslovanski voditelji nadaljevali na Brionih, kjer so prevladali jugoslovanski pomisleki in sporazum nazadnje ni bil sklenjen.⁷⁴

12Poljsko vodstvo je s predlogom sporazuma o prijateljstvu želelo Jugoslavijo spodbuditi k bolj aktivnemu sodelovanju z državami socialističnega tabora. Zaradi praznin v virih ni mogoče ugotoviti, ali je ideja o sporazumu zrasla izključno na poljskem zelniku ali so bili Poljaki posredniki sovjetskih načrtov. Medtem ko druge domneve ni mogoče izključiti, v prid prvi govori dejstvo, da je enega od temeljev poljske pooktobrske zunanje politike tvorilo prepričanje, da lahko posamezna država kljub pripadnosti določenemu bloku širi politične in gospodarske vezi s političnimi entitetami izven njega.⁷⁵ Poglobitev sodelovanja z Jugoslavijo je Poljski predstavljala idealno priložnost za realizacijo nove zunanjepolitične usmeritve. Jugoslovanske analize na drugi strani razkrivajo prepričanje Beograda, da je poljsko vodstvo razumelo izvenblokovski položaj Jugoslavije.⁷⁶ Zato je mogoče sklepati, da Tito in tovariši predloga sporazuma niso dojemali kot sredstva poljskega (ali celo sovjetskega) pritiska za ponovno vključitev v vzhodni blok, temveč kot proaktivno dejanje nove poljske zunanje politike.

13Vprašanje, zakaj tega dejanja jugoslovansko vodstvo ni bilo pripravljeno podpreti, ostaja neodgovorjeno. Morda sta prevladala previdnost do Sovjetske zveze in strah pred vtisom oblikovanja poljsko-jugoslovanske osi, kot sta Tito in Kardelj opozarjala med pogovori v Beogradu. Morebiti se jugoslovansko vodstvo ni bilo pripravljeno pravno-formalno vezati na državo Varšavskega pakta in se je želelo tako izogniti ustvarjenju nevarnega precedensa za prihodnost. Mogoče pa je tudi, da jugoslovanska zunanja politika prijateljskih sporazumov zaradi stalinističnega priokusa ni več dojemala kot primerne oblike povezovanja s prijateljskimi državami. Toda čeprav sporazum ni bil sklenjen, jugoslovansko vodstvo poljskega predloga ni v celoti zavrnilo – večina vsebinskih točk, predvidenih v sporazumu, je bila namreč vključena v skupno deklaracijo.⁷⁷

14Eden od glavnih namenov poljsko-jugoslovanskega srečanja je bil previdno, a odločno poudariti zavezanost obeh držav lastnima potema v socializem. Govori poljskih in jugoslovanskih voditeljev ter skupna deklaracija so izpostavljali pomen uporabe načel marksizma-leninizma ob upoštevanju specifičnih razmer v posameznih državah in družbah. Ob tem so ugotavljali, da različnost oblik in metod gradnje socializma tako teoretično kot praktično prispeva k razvoju mednarodnega delavskega gibanja, za kar je potrebna nenehna medsebojna izmenjava izkušenj. S poudarkom na bilateralni izmenjavi med komunističnimi in delavskimi strankami sta poljski in jugoslovanski vodstvi subtilno oporekali sovjetskim težnjam po medpartijskem posvetovanju, ki so se okrepile pred 40. obletnico oktobrske revolucije.⁷⁸ Govori in deklaracija so naslovili tudi »neumno formulacijo 'nacionalnega komunizma'«, kot se je v pogovorih v Beogradu izrazil Tito, s tem da so poudarjali zavezanost Poljske in Jugoslavije načelom proletarskega internacionalizma.⁷⁹ Obenem so poudarili tudi privrženost obeh vodstev sodelovanju med državami ne glede na njihove družbenopolitične sisteme in politiki, ki temelji na spoštovanju načel suverenosti, neodvisnosti, ozemeljske nedotakljivosti, enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav.⁸⁰

15Drobci diplomatskih poročil kažejo, da so poljsko-jugoslovanske razprave obravnavale določena pomembna vprašanja, ki v govorih in deklaraciji niso bila naslovljena.⁸¹ Sodeč po točkah dnevnega reda pogovorov v Beogradu, lahko sklepamo, da so se razprave dotikale medpartijskih odnosov in vloge Sovjetske zveze, jugoslovanskih izkušenj sodelovanja z zahodnimi in drugimi državami ter poljske pobude o nuklearni razorožitvi srednje Evrope.⁸² Govori, jugoslovanski osnutki skupne deklaracije in drobci poročil namigujejo, da je med poljskimi in jugoslovanskimi voditelji prihajalo tudi do razhajanj v določenih stališčih.⁸³ Gomułka je v svojih govorih sovjetski izkušnji izgradnje socializma priznaval vodilno vlogo in tako signaliziral Moskvi, da poljski oktober ostaja v okviru začrtanih kompromisov.⁸⁴ Na drugi strani je Tito v enem od govorov pri priznavanju vodilne vloge Sovjetske zveze šel – po mnenju ameriške diplomacije – dlje kot kdaj prej, a je hkrati provokativno poudaril, da vodilna vloga sovjetskemu vodstvu nalaga predvsem vodilno odgovornost za »pravilne odnose« med socialističnimi državami in v mednarodnem delavskem gibanju.⁸⁵ Te formulacije se niso znašle v skupni deklaraciji, v kateri Sovjetska zveza ni bila omenjena. Kompromisno je bil izpostavljen prispevek XX. kongresa k borbi za mir in socializem, medtem ko je bil segment o pomenu samoupravljanja za razvoj socialistične demokracije, ki ga najdemo v jugoslovanskem osnutku, v končni verziji deklaracije izpuščen.⁸⁶ Zdi se, da je jugoslovanska stran svoje želje po poudarjanju potenciala (lastnih) socialističnih alternativ prilagajala poljski previdnosti, vendar omenjeni kompromisi niso obtežili dinamike obiska in medsebojnih odnosov. Ne nazadnje so voditelji obeh držav poudarjali, da so razhajanja sestavni del medsebojnih odnosov, ki jih je treba premostiti z razpravo, ob tem pa poljsko-jugoslovansko prijateljstvo subtilno navajali kot vzor za odnose v delavskem gibanju.⁸⁷

1Tako poljska kot jugoslovanska stran sta obisk dojemali kot velik uspeh. Jugoslovanski odzivi so poudarjali, da bo srečanje doprineslo k sodelovanju socialističnih držav, temelječem na popolni enakopravnosti, spoštovanju suverenosti in nevmešavanju v notranje zadeve. Kot pomemben dosežek je bila izpostavljena potrditev teze o neizogibnosti različnih poti izgradnje socializma v različnih državah, jugoslovanski tisk pa je v tem oziru poljsko-jugoslovansko deklaracijo postavljal ob bok beograjski in moskovski. Komentarji so poudarjali tudi dejstvo, da pripadnost Poljske Varšavskemu paktu in Jugoslavije Balkanskemu paktu ni botrovala večjim razlikam pri oceni mednarodne situacije, kar naj bi kazalo na nadaljnje možnosti vključevanja socialističnih držav v različne politično-strateške zveze.⁸⁸ In to je lahko jugoslovansko zunanjo politiko le utrdilo v prepričanju, da je država lahko zvesta ideji socializma, a hkrati povezana v različna zavezništva, ki odgovarjajo njenim trenutnim potrebam.

2Za poljsko stran, njene nacionalne interese in mednarodni položaj je najpomembnejši rezultat obiska predstavljalo uradno jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi.⁸⁹ Temu zunanjepolitičnemu dosežku so poljski voditelji namenjali največ prostora v svojih izjavah, poljski tisk pa je s številnimi objavami poudarjal, da je Jugoslavija s svojim stališčem naredila pomembno politično potezo v korist poljskih interesov.⁹⁰ Vprašanje zahodne meje je za Poljake imelo močan čustveni naboj, zato je priznanje dodatno okrepilo naklonjenost poljske javnosti Jugoslaviji, med prebivalstvom pa so se pojavili komentarji, da je »Jugoslavija najiskrenejša in najzanesljivejša prijateljica Poljske«.⁹¹ Poljski politični vrh, podobno kot jugoslovanski, je v enotnosti poljsko-jugoslovanskih stališč videl potrditev svoje zunanjepolitične koncepcije o pomenu izvenblokovskega povezovanja. Namestnik poljskega zunanjega ministra Marian Naszkowski je ameriškemu ambasadorju v Varšavi tako zatrdil, da je obisk okrepil poljski položaj v Evropi in hkrati pokazal na realnost teze »o možnosti tesnih odnosov in vzajemnega razumevanja med državami, ki jih vežejo skupne politične koncepcije, a imajo različne pristope do določenih zadev«.⁹²

3Naslednji veliki uspeh obiska je za poljsko stran predstavljalo prepričanje, da je srečanje Jugoslavijo približalo »socialistični družini«. Poljski zunanjepolitični predstavniki in medijski komentarji so izražali upanje, da bo poljsko-jugoslovansko zbližanje prispevalo tudi k nadaljnji otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami.⁹³ Poudarjanje Poljske kot aktivnega dejavnika v približevanju Jugoslavije vzhodnemu bloku je legitimiralo in konsolidiralo položaj poljskega vodstva tako na notranje- kot zunanjepolitičnem področju. Domačemu prebivalstvu je pooktobrsko Poljsko slikalo kot suvereno in upoštevanja vredno igralko na mednarodnem prizorišču, Moskvi pa pošiljalo znamenja njene zavezanosti h krepitvi enotnosti socialističnih sil. Za dodatno nevtralizacijo negativnih odzivov z vzhoda in domačih stalinističnih glasov je poljsko vodstvo naglaševalo socialistični značaj Jugoslavije. Gomułka je pozitivno govoril o ZKJ in njenih partijskih kadrih ter opozoril na škodo, ki jo je poljski partiji prinesla večletna prekinitev odnosov z jugoslovanskimi tovariši.⁹⁴ Poljski komunisti so govorili tudi o gospodarskih dosežkih Jugoslavije in koristnosti določenih jugoslovanskih izkušenj, vendar so poudarjali svojo suverenost z opozarjanjem na neizogibnost iskanja lastne poti pri reševanju političnih in gospodarskih problemov.⁹⁵

4Prav tako povedno je tisto, o čemer poljski komunisti niso govorili. Politični vrh ni omenjal delavskega in družbenega samoupravljanja, delavskih svetov, decentralizacije in socialistične demokracije, zaradi česar se je jugoslovanska stran spraševala, ali poljskih tovarišev jugoslovanske rešitve niso prepričale ali molčijo zaradi strahu pred Moskvo.⁹⁶ Zgovornejši so bili partijski intelektualci. Član ožjega kolegija Inštituta za mednarodno politiko Tomala je poročal, da je bilo Titovo stališče o vlogi Sovjetske zveze in njenih obveznostih do socialističnega gibanja, ki ga je izrekel v svoji zdravici, opaženo in dobro sprejeto, čeprav tisk o njem ni poročal.⁹⁷ Zadovoljstvo je vzbudila tudi skupna deklaracija, ki je po mnenju Tomale »s svojo vsebino in terminologijo vnesla svežino in predstavlja nekaj popolnoma novega, česar Poljaki, v odnosih z drugimi državami, nismo imeli in nimamo«.⁹⁸ Vsaj del partijskega članstva je bil torej naklonjen razvoju socialističnih alternativ, ki jih je Poljski prinašala vedno globlja povezanost z Jugoslavijo.

5Previdnost se je poljskemu in jugoslovanskemu vodstvu obrestovala in odziv z vzhoda je bil pozitiven, čeprav šibak. Sovjetski predstavniki so bili mnenja, da se je jugoslovansko vodstvo s skupno deklaracijo v osnovnih vprašanjih približalo socialističnemu taboru, medtem ko so največ navdušenja nad poljsko-jugoslovanskimi stališči pokazali romunski predstavniki.⁹⁹ Vzhodnoevropski tisk je o obisku poročal skopo, s poudarkom na zunanjepolitičnih vprašanjih, ki so kazala na enotnost socialističnega tabora, kar kaže, da so tamkajšnje oblasti želele čim manj opozarjati na obstoj »revizionističnih« poljsko-jugoslovanskih stališč o lastnih poteh v socializem.¹⁰⁰ Bolj mešane odzive so rezultati obiska vzbudili na zahodu. Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi ni izzvalo večjega presenečenja niti posebnih špekulacij, le določeni francoski časopisi so predpostavljali, da bi Tito lahko pospešil zbliževanje med Bonnom in Varšavo.¹⁰¹ Več komentarjev je sprožila skupna deklaracija, ki je pri nekaterih analitikih, zlasti ameriških in avstrijskih, naletela na razočaranje in spodbudila interpretacijo, da se Jugoslavija vrača v vzhodni blok.¹⁰² Vendar pa se je večji del tujih komentatorjev strinjal, da je srečanje okrepilo neodvisno stališče Poljske, medtem ko je ameriška diplomacija ocenila, da kategorično pritrjevanje Sovjetski zvezi v zunanjepolitičnih vprašanjih Poljski in Jugoslaviji služi za lažje ubiranje lastne poti in širjenje vpliva svojih stališč na druge države socialističnega tabora.¹⁰³ Beograjsko srečanje je torej potrdilo prepričanje nekaterih zahodnih opazovalcev, da sta Poljska in Jugoslavija (delno) samostojni zunanjepolitični entiteti, ki lahko s taktično držo ne le zasledujeta svoje interese, temveč v določeni meri tudi vplivata na dogajanje v socialističnem taboru.

6Največ razburjenja so rezultati obiska povzročili v zahodnonemškem političnem prostoru. Veleposlanik ZRN v Jugoslaviji Karl-Georg Pfleiderer je kmalu po napovedi obiska jugoslovanske in poljske predstavnike v Beogradu opozoril, da bi priznanje meje na Odri in Nisi lahko neugodno vplivalo tako na poljske kot jugoslovanske odnose z ZRN.¹⁰⁴ Med obiskom je ponovno posredoval pri obeh straneh z željo, da propoljsko stališče iz Titove zdravice ne bi našlo poti v skupno deklaracijo, a je v pogovoru z jugoslovanskim predstavnikom presenečeno izvedel, da je jugoslovansko priznanje NDR zgolj vprašanje časa.¹⁰⁵ Po objavi deklaracije, v kateri Jugoslavija ni uradno priznala le poljsko-nemške meje na Odri in Nisi, ampak tudi realnost dveh nemških držav, je Bonn veleposlanika Pfleidererja nemudoma poklical na posvetovanje. Vendar pa je zahodnonemški politični vrh ohranil upanje, da skorajšnje jugoslovansko priznanje NDR ni neobhodno, zato je po diplomatskih kanalih poskušal Jugoslovane prepričati, naj ga nekoliko preložijo. Pooblaščeni odposlanec ZRN v Washingtonu von Kessel je v pogovoru z jugoslovanskim diplomatom Primožičem zahodnonemško prošnjo podkrepil z argumentom, da bi jugoslovansko priznanje NDR Bonnu otežilo izvajanje vzhodne politike, katerega prvi korak je vzpostavitev odnosov s Poljsko.¹⁰⁶ Toda bilo je prepozno, proces navezave odnosov med Beogradom in Bonnom je bil namreč že v teku. V dneh, ko je v Jugoslaviji gostovala poljska delegacija, je Beograd obiskal tudi namestnik vzhodnonemškega zunanjega ministra in dostavil uradni predlog NDR za vzpostavitev diplomatskih stikov, ki so mu Jugoslovani prikimali.¹⁰⁷

7Jugoslovansko vodstvo ni pričakovalo, da jim bo priznanje NDR prineslo popolno prekinitev diplomatskih odnosov z Bonnom, je pa računalo na določene sankcije, zato si je prizadevalo, da bi karseda ublažilo odziv ZRN in njenih zaveznic. Pri tem je upalo na pomoč poljskih tovarišev. Vsebina poljsko-jugoslovanskih razprav z Brionov o nemškem vprašanju ni znana, a sklepamo lahko, da sta obe strani delili mnenje, kako bi jugoslovansko priznanje NDR vplivalo na četverokotnik odnosov med Jugoslavijo, Poljsko in obema Nemčijama, ki ga najdemo v poročilu poljskega zunanjega ministrstva: v primeru jugoslovanskega priznanja NDR, bi vzpostavitev diplomatskih odnosov ZRN s Poljsko, ki je že priznavala NDR, oslabila položaj ZRN v odnosu do Jugoslavije.¹⁰⁸ Z drugimi besedami, zahodna Nemčija bi težje upravičila sankcije proti Jugoslaviji, če bi imela vzpostavljene diplomatske odnose s Poljsko, ki je prav tako uradno priznavala realnost dveh nemških držav. V skladu s to logiko je jugoslovanska vlada Poljski predlagali skupno akcijo: sočasno z jugoslovanskim priznanjem NDR bi Poljska predlagala ZRN navezavo diplomatskih stikov in tako prehitela zanje neugodne načrte Bonna o navezavi odnosov na nižji ravni.¹⁰⁹ Tito in tovariši so se namreč pragmatično zavedali, da skupna jugoslovansko-poljska akcija ne bi samo ublažila odziva ZRN, pač pa bi v mednarodni skupnosti hkrati ustvarila vtis, da gre za prvi korak k mirni rešitvi nemškega vprašanja.

8Toda jugoslovanski politični vrh se je zmotil »v oceni razvoja odnosov med Poljsko in ZRN«, kot je poročal jugoslovanski ambasador v Varšavi Milorad Milatović.¹¹⁰ Namestnik poljskega zunanjega ministra Naszkowski mu je sicer zagotovil, da bo predlog o skupni akciji posredoval vladi, vendar je obenem izrazil mnenje, da je za Poljsko neugoden. Poljska diplomacija namreč ni verjela, da je ZRN dejansko pripravljena na normalizacijo diplomatskih odnosov z Varšavo, zato se je bala zavrnitve Bonna in posledic, ki bi jih takšen fiasko imel na občutljivo domače javno mnenje.¹¹¹ Hkrati je bila prepričana, da je čas na njihovi strani, zlasti pri vprašanju meje na Odri in Nisi, zato ni nameravala pritiskati na ZRN za vzpostavitev političnih odnosov.¹¹² Jugoslavija je torej v soočanju s posledicami svojega manevriranja med blokoma ostala sama. Kljub neuspehu pa jugoslovanski predlog Poljski kaže na visoko stopnjo zaupanja med državama in hkrati opozarja na meje poljsko-jugoslovanskega prijateljstva, ki jih je na eni strani risala geopolitika s Sovjetsko zvezo na čelu, na drugi pa nacionalni interesi, ki sta jim obe državi dajali nesporno prednost.

9Jugoslavija je s priznanjem NDR od vseh vpletenih izgubila največ.¹¹³ Jugoslovanski veleposlanik v Moskvi Veljko Mićunović je ugotavljal, da so zahodni predstavniki v stikih z jugoslovanskimi diplomati nenadoma postali bolj zadržani, medtem ko sovjetski predstavniki niso kazali nič večje odprtosti. Hruščov jugoslovanski odločitvi ni pripisal posebnega pomena – po Mićunovićevem mnenju se mu je zdela samoumevna. Prav tako se jugoslovanski ambasador v Moskvi ni mogel znebiti občutka, da so bili Sovjetska zveza in njeni sateliti po tihem zadovoljni z zahodnonemško odločitvijo o uveljavitvi Hallsteinove doktrine.¹¹⁴ Vzhodnoevropski tisk jo je namreč s pridom izkoristil za napad na ZRN in zahod, jugoslovansko potezo pa interpretiral predvsem kot naslednji korak približevanja sovjetskemu taboru.¹¹⁵ Izjema je bila Poljska. Poljski tisk je vestno objavljal izjave jugoslovanskega političnega vrha in komentarje glavnih jugoslovanskih časopisov. Izšlo je več avtorskih uvodnikov, ki so dejanje ZRN brezkompromisno obsojali, jugoslovanski potezi pa za razliko od preostalih satelitov pomen pripisovali zlasti z vidika prispevka k evropski varnosti, ohranjanju miru in širokemu mednarodnemu sodelovanju.¹¹⁶ Poljsko zunanje ministrstvo je zahodnonemško odločitev o prekinitvi odnosov z Jugoslavijo označilo za »dejanje politike s pozicije sile« in dodalo, da bo »Poljska politiko vlade ZRN še naprej ocenjevala na osnovi dejanj, ne deklaracij o t. i. novi vzhodni politiki«.¹¹⁷ Jugoslovanska diplomacija je poljski odziv sprejela z zadovoljstvom in ga označila za »jasno, utemeljeno in odprto podporo stališču Jugoslavije«.¹¹⁸

10Poljska podpora Jugoslaviji ob uveljavitvi Hallsteinove doktrine, tako drugačna od medlega odziva drugih pripadnic sovjetskega tabora, je dodatno utrdila odnose med državama. Medtem ko je konec oktobra 1957 med Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti prišlo do ponovne zaostritve odnosov, saj Jugoslovani ob 40. obletnici oktobrske revolucije niso hoteli podpisati deklaracije, ki je priznala ideološki primat Moskve, se je sodelovanje med Varšavo in Beogradom še naprej krepilo.¹¹⁹ Gomułka je dejstvo, da Jugoslavija ni podpisala deklaracije, na partijskih sestankih stoično pojasnjeval z besedami, da se komunistične partije o vseh vprašanjih pač ne morajo strinjati, in hkrati poudarjal, da to »ne spremeni dejstva, da Jugoslavija pripada družini socialističnih držav«.¹²⁰ Določeni poljski komunisti so bili bolj neposredni in so v internih pogovorih z jugoslovanskimi predstavniki izrazili razumevanje in podporo jugoslovanski odločitvi.¹²¹ Poljski tisk je še naprej objektivno in obširno poročal o jugoslovanskem družbenopolitičnem, gospodarskem in kulturnem življenju, s poudarkom na vsebinah, relevantnih za poljske notranje probleme. Obisk poljske delegacije v Jugoslaviji je okrepil tudi željo Poljakov po neposrednem sodelovanju z Jugoslovani – na jugoslovansko ambasado v Varšavi so se dnevno obračale razne ustanove, podjetja in lokalne organizacije, ki so želele najti partnerje v Jugoslaviji in vzajemno izmenjati obiske in izkušnje.¹²² Po uveljavitvi Hallsteinove doktrine je poljsko in jugoslovansko zunanjo politiko družilo tudi skupno opozarjanje na zahodnonemški revizionizem in militarizem, nespravljiv odnos ZRN do obeh držav pa jima je služil kot dokaz, da Bonn ne vlaga zadostnega truda v izboljšanje mednarodnih odnosov.¹²³

11Skupne izkušnje, interesi in identifikacije so torej krepili politične in transnacionalne vezi med Poljsko in Jugoslavijo ter med državama ustvarili dolgoročno partnerstvo, ki je preživelo tudi ponoven ideološki prelom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo spomladi 1958.¹²⁴ Tedaj so poljski komunisti kot edini v vzhodnem bloku z Jugoslavijo pretrgali le partijske stike, medtem ko se je sodelovanje na drugih ravneh države in družbe nadaljevalo. Poljski in Jugoslaviji je torej v medsebojnih odnosih uspelo uveljaviti svoja tedanja zunanjepolitična načela, ki so zagovarjala sodelovanje med državami ne glede na razlike v družbenopolitični ureditvi in pripadnosti različnim blokom. Njun zgled je dolgoročno dobil tudi potrditev Moskve. V zgodnjih šestdesetih, ko je med Jugoslavijo in sovjetskim taborom prišlo do ponovne odjuge, so poljsko-jugoslovanski odnosi obveljali kot primer dobre prakse in predstavljali vzor drugim vzhodnoevropskim državam pri normalizaciji stikov z Jugoslavijo.¹²⁵

1Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je treba obravnavati tako v kontekstu politične odjuge med Beogradom in Moskvo kot tesnega poljsko-jugoslovanskega sodelovanja po poljskem oktobru. Priznanje je sovpadlo z otoplitvijo jugoslovansko-sovjetskih odnosov in posledično navezavo diplomatskih stikov med Beogradom in Pankowom, vendar ni bilo nujno zgolj njena posledica. Domnevamo lahko, da bi Jugoslavija stalen značaj zahodne poljske meje uradno podprla tudi v drugačnih okoliščinah. Priznanje meje na Odri in Nisi je jugoslovanskim voditeljem na eni strani nudilo možnost za izboljšanje odnosov z Moskvo, saj je predstavljalo korak k sovjetski koncepciji o realnosti dveh nemških držav. Na drugi strani pa jim je omogočilo, da izkažejo naklonjenost poljskim reformnim silam. Jugoslovanski komunisti so se namreč zavedali, da z aktivno podporo pooktobrske politike Gomułke in tovarišev krepijo tudi progresivne sile znotraj socialističnega tabora, s tem pa lastni položaj v mednarodnem delavskem gibanju. Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je za poljsko vodstvo predstavljalo velik uspeh, ne samo zaradi podpore sami razmejitvi, temveč tudi zaradi možnosti, da Poljsko prikaže kot pomemben dejavnik v približevanju Jugoslavije socialističnemu taboru. Tako so poljski komunisti pred Moskvo potrdili svojo pripadnost vzhodnemu bloku, pred domačo javnostjo pa dokazali zavezanost pooktobrske politike izpolnjevanju nacionalnih interesov.

2Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je bilo najbolj izpostavljen rezultat obiska poljske delegacije v Jugoslaviji septembra 1957, a še zdaleč ne edini. Eden od glavnih namenov poljsko-jugoslovanskega srečanja je bil odločno, a previdno poudariti zavezanost obeh držav lastnima potema v socializem in načelom enakopravnosti ter suverenosti v mednarodnih odnosih. Pogovori so potekali v znamenju enotnosti številnih stališč, a tudi iskanja kompromisov in samoomejevanja v odnosu do Sovjetske zveze. Dejstvo, da so tako vzhodni kot zahodni opazovalci izid obiska sprejeli z relativnim zadovoljstvom, kaže na politično spretnost voditeljev obeh držav. Sovjetski zvezi so zagotovili, da v dovoljšni meri priznavajo pomen njenih socialističnih zgledov in sledijo zunanjepolitični liniji Kremlja, medtem ko so zahodnim državam nakazali, da lahko s svojimi socialističnimi alternativami do določene mere vplivajo na razvoj v socialističnem taboru. Poljski in jugoslovanski komunisti so v medsebojnih pogovorih vzajemno potrdili tudi lastne politične koncepcije – pomen bilateralnega sodelovanja in izmenjave izkušenj, iskanja lastnih socialističnih rešitev ter političnega in gospodarskega povezovanja z državami, ne glede na pripadnost kateremu od blokov.

3Medsebojno sodelovanje je obema državama nudilo priložnost za realizacijo omenjenih koncepcij, zato se je po septembru 1957 še naprej krepilo. Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi ter kasnejša poljska podpora Jugoslaviji po navezavi diplomatskih stikov z NDR sta – kljub poljski zavrnitvi skupne akcije – povečala zaupanje med državama in hkrati poglobila poznavanje medsebojnega modusa operandi, saj sta jasno poudarila, kje so notranje- in zunanjepolitične omejitve posamezne države. In kar je morda najpomembneje, pooktobrsko poljsko-jugoslovansko sodelovanje, ki je temeljilo na skupnih preteklih izkušnjah in podobni viziji socialistične prihodnosti, je omogočilo, da je meddržavno in transnacionalno povezovanje med Poljaki in Jugoslovani preseglo prihodnje partijsko-ideološke spore.