1Za Slovenijo, takratno Dravsko banovino, se je druga svetovna vojna začela po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Oglušujoči krik: »Vojna!« je prestrašil tiste, ki se jim je zdelo mogoče, da ta lahko doseže tudi slovenske kraje, še bolj pa tiste, ki na to sploh niso računali: »Torej se je zgodilo, kar se ne more zgoditi«.¹

2Za vojne, ki spremljajo človeka skozi vso zgodovino, so značilne nasilnost, grozote, ekstremne situacije. Za seboj puščajo opustošenje v materialnem in človeškem oziru. Ljudje morajo s posledicami živeti še dolgo po tem, ko orožje utihne. Izkušnja razsežnosti vojne ostane zapisana za vse življenje. Pri tem se posamezniki vsak na svoj način in glede na sposobnosti spopadajo z izkušnjo vojne. Nič drugače ni bilo v Sloveniji – vojna je posegla v življenje vsakega posameznika, v svojo vihro ni potegnila samo vojakov ter s tem zaznamovala njih in hkrati njihove družine, na več ravneh je namreč prodrla v širšo zasebno sfero ter odločala o življenju in smrti civilistov. Pisateljica in pesnica Berta Golob je zapisala: »V praskah, spopadih, vojskah in svetovnem klanju je toliko vsakovrstnih žrtev, da jih ni možno prešteti. Laže bi ujeli v številke one, ki jih med vojno vojna ni z ničimer zaznamovala.« ²

3Za Slovenijo v letih 1941–1945 je v prvi vrsti »značilno nasilje okupatorjev nad prebivalstvom, ki se je jasno izrisalo na vseh področjih javnega življenja, višek pa je doseglo v fizičnem terorju. Represivnih ukrepov so se posluževali vsi okupatorji, saj so računali, da bodo po taki poti čim hitreje in kar se da uspešno izpeljali načrtovano raznarodovanje oziroma 'smrt' slovenskega naroda in priključitev okupiranega, geopolitično zelo privlačnega slovenskega ozemlja k svojim državam.«³

4Večina prebivalstva se z okoliščinami ni sprijaznila, zgolj vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do odpora. Prve oborožene skupine so s svojimi aktivnostmi začele po napadu sil osi na Sovjetsko zvezo (22. junija 1941), njeni člani so se označevali kot partizani. Njihov boj se je po posameznih okupacijskih območjih razvijal z različno intenziteto. Najprej je bil osredotočen proti okupatorjem, postopoma pa so svoje aktivnosti usmerili tudi nad rojake, zlasti tiste, ki so jih pripadniki odporniškega gibanja sumili sodelovanja z okupatorjem. Do vidnejšega obojestranskega nasilja je prišlo z nastajanjem vaških straž.⁴ Spopad med partizansko in protipartizansko, komunistično in protikomunistično stranjo pa se je z oblikovanjem domobranstva po kapitulaciji Italije samo še stopnjeval.

5Nedvomno je bilo o drugi svetovni vojni napisanih relativno veliko število strokovnih in znanstvenih del, vendar je bilo o tem, kako so vojno doživeli in preživeli otroci, do danes napisanega zelo malo.⁵ Ker je bila tema o otrocih in/v vojni kljub poudarjanju pomena in vloge otrok za prihodnost posameznega naroda le skopo obravnavana oziroma ob poudarjanju drugih vsebin potisnjena v ozadje, smo na Inštitutu za novejšo zgodovino želeli obogatiti ta segment slovenske historiografije. V letu 2023 smo se povezali s stanovalkami in stanovalci Doma starejših občanov Fužine in si skupaj za cilj zastavili izdajo publikacije, ki ne bi bila primarno usmerjena na politično, vojaško zgodovino, temveč bi v središče postavila otroka, otroke.⁶ Želeli smo slišati, prebrati besede še zadnje generacije, ki je vojno doživela in se je spominja. To je za zgodovinarje in antropologe zelo pomembno, saj nam ustni viri ne povedo le tega, kaj so ljudje počeli, kaj se je z njimi dogajalo, temveč tudi kaj so želeli početi in kaj danes mislijo, da so počeli.⁷

6Primarno je projekt Spomini še živijo spodbudila želja po primernem obeleženju praznika upora proti okupatorju 27. aprila. Pobudnica in koordinatorka Vida Milošević Arnold je s pomočjo sostanovalk zbrala štirinajst zgodb – spominov na vojno, ilustrirali so jih s fotografijami in jih razstavili na panojih. Ker je razstava v javnosti doživela dober odziv in ker so avtorice in avtorji menili, da je njihova generacija zadnja, »ki je grozote vojne še sama doživela, in da [so] v nekem smislu celo dolžni svoje izkušnje posredovati mlajšim in tako prispevati vsaj drobec k prizadevanjem za mir na svetu«, da je »[n]ajmanj, kar lahko v tem smislu [naredijo], […] to, da svoje zgodbe zapiše[j]o in objavi[j]o v tiskani obliki«,⁸ so zbiranje zgodb nadaljevali. Ko so se maja 2023 povezali z Inštitutom za novejšo zgodovino, smo jim pri nadgradnji projekta ponudili tehnično in strokovno pomoč, najprej pri avdio-video snemanjih pričevanj. Marko Kupljen je poskrbel za video snemanje intervjujev, Sergej Škofljanec pa za avdio zapis. Miloševič Arnold jima je pomagala pri pripravah pričevalk in pričevalcev, saj znajo biti takšni intervjuji zanje stresni in naporni tudi zaradi travm, ki jih lahko podoživijo; pomagala pa je tudi pri pridobivanju soglasij, s katerimi so nastopajoči Inštitutu za novejšo zgodovino dovolili snemanje in distribuiranje posnetka na več spletnih platformah, seveda pa tudi prepis pričevanja ter njegovo objavo v zborniku.⁹

7Inštitutski center za digitalizacijo je vseh devet snemanj izvedel na isti lokaciji, torej v Domu starejših občanov Fužine. Večnamenski prostor v drugem nadstropju se je izkazal kot zelo primeren za preureditev v začasni snemalni studio, s čimer smo zagotovili nemoteno okolje. Snemalca sta s temnim blagom zatemnila veliko izložbeno okno, usmerjeno na hodnik, na notranji strani pa sta uporabila t. i. zeleni zaslon. ¹⁰ Prostor sta osvetlila s posebno višinsko, kotno in svetlobno nastavljivo snemalno LED-osvetlitvijo. Za avdio snemanje sta uporabila snemalnik Zoom LiveTrak L8 in dva kondenzatorska mikrofona, enega na stojalu (Audix ADX51) za prostor in enega kravatnega (Rode Lavalier II), ki se pripne osebi na obleko. Za video snemanje je bila uporabljena kamera Canon XA45 s priključkom 3G-SDI.

8Pričevalke in pričevalci so bili pred snemanjem seznanjeni z dejstvom, da je projekt, ki temelji na načelih ustne zgodovine, znanstvenoraziskovalne narave, da bodo rezultati pomembni tudi za nadaljnje delo zgodovinarjev in drugih raziskovalcev. Spraševalec je bil Marko Kupljen, pričevalke in pričevalci pa so odgovorili na naslednja vprašanja: kdaj so bili rojeni; kje so bili med vojno; kakšen je bil gmotni položaj družine med vojno; kakšne so bile žrtve družine in kakšno je bilo njihovo trpljenje; opis pomanjkanj med vojno in po njej. Z odgovori je bila vzpostavljena 'rdeča nit', ki povezuje spomine v smiselno vsebinsko celoto. Pogovor je bil za mnoge govorce čustveno naporen, čeprav jim je dal spraševalec vedeti, da je njihova pripoved sprejeta. Pri svojem delu sicer ni naletel na odpor niti ni zabeležil večjih prekinitev, vendar smo ob revalorizaciji dela spoznali, da moramo v prihodnosti več pozornosti nameniti načinu vodenja (strukturiranega) pogovora. Naš cilj je, da se scenarij, ki ga bomo izdelali in pregledali vsi sodelujoči, upošteva dosledno do te mere, da bo pripoved usmerjana in usmerjena linearno, kar bo nedvomno bolj ekonomično z različnih vidikov tako za govorce kot tudi za tehnično osebje in urednike.¹¹

9Po zaključenem snemanju so bili video in avdio posnetki shranjeni na skupnem serverju, Ida Leonida Gnidovec pa je naredila transkripcijo besedil iz avdio formata mp4¹² v tekstovni format MS Office. V ta namen je uporabila platformo Govori.si,¹³ na kateri je izgovorjeno pretvorila v tekstovni zapis z več kot 80.000 besedami na 240 straneh. Po pretvorbi je zaradi občutljive, čustvene narave sledil večkratni pregled posnetkov, med katerim je Gnidovec zbrisala podvojene dele besedila, da bi se ohranila avtentičnost doživljanja, pa je v pričevanja jezikovno le malo posegala.¹⁴ Njeno delo je potekalo dober mesec in pol, včasih samostojno, večinoma pa sta ga opravljali v živo skupaj z glavno urednico nastajajočega zbornika Milošević Arnold, saj je ona predstavljala vir informacij o tem, ali so avtorji prispevkov z zapisanim zadovoljni oziroma kakšne popravke želijo napraviti. Ko so bili prispevki vsebinsko dorečeni, je pred njihovo lekturo za avtorizacijo posameznih zgodb poskrbela glavna urednica.

10Zbornik, ki ga je obogatilo tudi pet uvodničark, je Tanja Velagić, direktorica in odgovorna urednica knjižnega programa ter revije Borec, ki nas je velikodušno povabila k izdaji, za tisk pripravila konec novembra 2023. Publikacija SPOMINI ŠE ŽIVIJO, ki je izšla 27. decembra 2023, presega meje predvojne Dravske banovine in zajema področje današnje Republike Slovenije. Ponosno se postavlja ob bok svojim predhodnicam, saj z izseki življenjskih zgodb posameznikov in posameznic predstavi več kot samo politično-vojaške in gospodarsko-družbene razmere med drugo svetovno vojno oziroma neposredno po njej.

11Besedila, ki so zbrana v publikaciji, subjektivno, a hkrati avtentično osvetlijo preteklost in bralcu omogočajo vpogled v edinstvene situacije, ki so jih preživeli avtorice in avtorji, v prelomnem zgodovinskem obdobju še otroci, deklice in dečki. Zgodbe odstirajo njihovo »razmišljanje, ravnanje in čustvovanje, s tem pa reprezentirajo potencial za večje in boljše razumevanje dogodkov med vojno in tudi po njej. Usode, ki jih po eni strani zaradi prepletanja ljubezni in hrepenenja, strahu, nemoči in groze beremo kot individualne, intimne, subtilne, po drugi strani pa dojemamo kot dokument časa in jih zato vrednotimo kot kolektivne, predstavljajo zapuščino, ki povezuje preteklost s prihodnostjo.«¹⁵

***

12Vsaj skromen vpogled v usode otrok, ki vojne niso preživeli, ponuja drugi del prispevka, v katerem podajamo osnovne podatke o mladoletnih osebah s področja današnje Slovenije, ki so življenje izgubile med drugo svetovno vojno ali neposredno po njenem zaključku.

13Nedvomno je, da totalna vojna, ki sicer zajame celotno prebivalstvo, ne oziraje se na spol in starost, najbolj prizadene otroke in odraščajočo mladino. Še posebej predšolski in šoloobvezni otroci so med tistimi, ki zlo vojne dojamejo postopoma. Zaradi omejene sposobnosti razumevanja in posameznikove odpornosti proti izrednim okoliščinam, lahko ekstremne okoliščine in travmatični dogodki pustijo dolgotrajne in tudi nepopravljive posledice na zdravju otrok, mladih in bolj ranljivih posameznikov. Vojne na vseh vojskujočih si straneh z vidika človeških življenj povzročajo nasilno umrle na bojiščih in v zaledju. Med neposredno ali posredno vpletenimi puščajo za sabo materialno opustošenje, izgubljena življenja, ranjene, bolne, invalidne osebe, razbite družine in vojne sirote. S posledicami vojne ostanejo zaznamovane generacije preživelih. Nedvomno najbolj tragično in nepopravljivo posledico vojne predstavljajo odvzeta življenja otrok in mladih ljudi. Otroci, šoloobvezni in mladi ljudje so bili skrajnim vojnim situacijam in različnim oblikam nasilja izpostavljeni tako kot odrasli, doživljanje vojne in njenih posledic pa je bilo lastno le njim. Soočiti so se morali s skrajnimi položaji, izgubo staršev in najbližjih, poslani so bili v izgnanstvo, taborišča. Enako kot odrasli so bili izpostavljeni lakoti in pomanjkanju, trpinčenju in slabim higienskim razmeram. V taboriščih in izgnanstvu so bili grobo izkoriščani kot delovna sila, bili so priče mrtvih in bolnih taboriščnikov, doživljali so alarme in bombne napade, na njih so izvajali medicinske poskuse in pestilo jih je domotožje.

14Osnovo za drugi del članka predstavlja prvi in edini sistematični popis − zbirka raziskovalnih podatkov Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (v nadaljevanju zbirka Smrtne žrtve INZ) , ki smo ga na Inštitutu za novejšo zgodovino intenzivno, usmerjeno popolnjevali v letih 1997–2012. ¹⁶ Iz njega je razvidno, da je Slovenija z več kot 100.000 smrtnimi žrtvami utrpela 6,7-odstotno izgubo takratnega prebivalstva. Mladoletne osebe, kot so poimenovane v podatkovni bazi, tj. osebe, ki so bile v času smrti mlajše od 21 let, v celotnem številu žrtev s skoraj 6000 izgubljenimi življenji predstavljajo blizu 6 odstotkov vseh žrtev. Tako kot večina žrtev so tudi mladoletne žrtve večinoma bili moški, ki predstavljajo 78 odstotkov te starostne skupine žrtev, medtem ko mladoletne žrtve ženskega spola predstavljajo 21 odstotkov, za en odstotek pa spola ni bilo mogoče ugotoviti.

15Med mladoletnimi žrtvami največjo skupino predstavljajo otroci (1420), stari manj kot sedem let. Glede na to, da za kar 1325 mladoletnih oseb ali 22,5 odstotka socialni status ni znan, žrtve iz vrst otrok predstavljajo najmanj četrtino mladoletnih. Precejšnjo skupino med mladoletnimi žrtvami tvorijo tudi učenci, torej šoloobvezni otroci (487) ter dijaki in vajenci različnih strok (666). Šoloobvezni otroci, dijaki in vajenci različnih strok predstavljajo blizu 20 odstotkov mladoletnih žrtev. Večjo skupino mladoletnih žrtev predstavljajo tudi delavci različnih strok (12,5 odstotka) in pa kmečki sinovi in hčere (9 odstotkov).

16Kljub mladosti, kot je razvidno iz t. i. vojaškega statusa žrtve, pa so se mladoletni tudi že vključevali v najrazličnejše oborožene formacije. Kar dobrih 29 odstotkov mladoletnih žrtev (1729) je sodelovalo v partizanskem boju. V partizanskih enotah so bili mladoletni v službi kurirjev, vodnikov, obveščevalcev, bolničarjev, signalistov, telegrafistov, radiotelegrafistov, kuharic. Vključeni pa so bili tudi v zaščitne in spremljevalne čete ter jurišne enote. V partizanskih enotah so sodelovali tudi kot mitraljezci in minerji.¹⁷ Pri tem naj povemo, da so se mladoletni v uniformirane formacije vključevali samostojno, pogosto pa so njihove opredelitve in posledično tudi usode določali starši. Tisti starši, ki so se pridružili odporu in revoluciji, so svoje otroke izpostavili večjemu tveganju za okupatorjevo nasilje. Med mladoletnimi žrtvami je znan primer Šarhove družine, kjer se je oče pridružil partizanom, avgusta 1942 pa je nemški okupator kot povračilni ukrep aretiral njegovo ženo in otroke. Kasneje je v Celju otroke ločil od matere in jih poslal v prehodno taborišče Frohnleiten v Avstriji. Trije Šarhovi sinovi, Vekoslav Ivan, rojen leta 1926, Jožef – Pepček, rojen leta 1928, in leto dni mlajši Ivan so iz taborišča pobegnili, se pridružili očetu partizanu na Pohorju in skupaj z njim kot najmlajši partizani padli v poslednjem boju Pohorskega bataljona na Osankarici 8. januarja 1943.¹⁸ Več sto mladoletnih oseb je padlo tudi na strani protipartizanskih enot (246) in tujih oboroženih formacij (111). Večina mladoletnih, ki so izgubili življenje v tujih vojskah, je bila prisilno mobilizirana v nemško vojsko in njene pomožne formacije (105).¹⁹ Na zasedenih slovenskih ozemljih je nemški okupator v letih 1942 in 1945 namreč v nasprotju z veljavnim mednarodnim pravom izvedel mobilizacijo za orožje sposobnih moških, rojenih med letoma 1908 in 1929, v obvezno nemško delovno službo (Reichsarbeitdienst, RAD) in redno vojsko (Wehrmacht) ter v razne druge formacije (pomožno vojaško-policijsko formacijo – Wehrmannschaft, nacionalno milico – Volkssturm – oziroma teritorialno obrambo itd.).

17Večina mladoletnih žrtev (3374 ali 57 odstotkov) je bila po opredelitvi ali socialnem statusu iz vrst civilnega prebivalstva, v nekaterih primerih pa njihovega statusa ni bilo mogoče ugotoviti.²⁰

18Podatki o načinu oziroma vzroku smrti kažejo, da mladoletnim vojna ni prizanašala. Več kot 20 odstotkov žrtev je smrt namreč doletela neposredno v boju, torej zaradi vojaškega delovanja. Precejšen delež (22 odstotkov) so predstavljali tudi mladoletni, ki so bili umorjeni in ustreljeni. Če naj naša predpostavka, da jih je takšna smrt doletela zaradi vojaškega delovanja, obvelja, potem je delež mladoletnih, ki so umrli zaradi vojaškega delovanja višji (42 odstotkov). Med mladoletnimi žrtvami so se otroci pogosto znašli tudi v navzkrižnem ognju bojujočih se strani. V takšnih okoliščinah so bili umorjeni in ustreljeni. V tridnevnih bojih v Dražgošah, ko so družine, prepuščene samim sebi, trepetale za svojo usodo, so življenje, kot izhaja iz interne zbirke Smrtne žrtve INZ, izgubili tudi štirje mladoletni Dražgošani. Kot lahko beremo v knjigi Dražgoška bitka, pa naj bi v njej izgubilo življenje še več mladoletnih oseb – devet.

19V nesrečah, povezanih z vojnimi dogodki, je po podatkih iz zbirke o žrtvah druge svetovne vojne umrlo 892 ali 15,2 odstotka mladoletnih žrtev. Značilno je tudi, da so otroci, stari do sedem let, bili v kategoriji mladoletnih žrtev udeleženi zaradi nesreč kar v četrtini primerov. V takšnih nesrečah je umrlo blizu 16 odstotkov vseh otroških žrtev. Udeležba mladoletnih, vključno z otroki, v nesrečah je naraščala s stopnjevanjem in trajanjem vojne. Samo v letu 1945 se je med mladoletnimi zgodila več kot polovica (52,6 odstotka) nesreč. Največ meseca maja, ko je bilo zabeleženih kar 147 primerov smrti, od teh pa je bilo 35 žrtev otrok v starosti do sedem let. Otroško radovednost so najpogosteje pritegnili odvrženi neznani, a zanimanje vzbujajoči eksplozivni predmeti. Tudi v mesecih takoj po vojni, junija in julija, ko neposrednih spopadov ni bilo več in so se otroci lažje gibali na prostem in raziskovali okolico, so bili primeri takšnih smrti med najranljivejšimi še vedno precej pogosti. Junija in julija 1945 je v nesrečah umrlo vsaj še 30 otrok.²¹

20Smrti med mladoletnimi so nastopile tudi zaradi drugih razlogov. Več je bilo nesrečnih primerov. 12. maja 1945 je na primer med partizanskimi enotami v Šoštanju zaradi zmage vladalo prešerno vzdušje. Ob proslavljanju je bila prestreljena električna napeljava, kar je povzročilo smrt šestletnika. Bili so tudi primeri smrtnih poškodb pri rokovanju z orožjem oziroma raziskovanju orožja. 6. maja 1945, torej tri dni pred kapitulacijo Nemčije, se je denimo pri rokovanju z orožjem v Solkanu do smrti ponesrečil štirinajstletnik.

21Veliko je bilo primerov nesreč ob eksplozijah bomb. 8. maja 1945 je za posledicami ran zaradi eksplozije bombe, s katero se je igral, v partizanski bolnici umrl devetletni deček iz Učakovcev v Beli krajini. Že po koncu vojne, 19. maja 1945, se je v eksploziji ročne granate hudo poškodoval enajstletnik iz Jablanice iz tedanjega ilirskobistriškega okraja. Čeprav so mu hitro priskočili na pomoč, je na poti v tržaško bolnišnico poškodbam podlegel. Neeksplodirana ubojna sredstva so otroke, ki so nanje naleteli ali se z njimi igrali, pogosto močno poškodovala. Tako je bilo tudi v primeru dvanajstletnika z notranjskega Vrha, ki ga je mina 25. maja 1945 med pašo smrtno »razmesarila«. 7. maja 1945 pa je desetletnik iz Sakušaka pri Ptuju denimo izkrvavel zaradi poškodb, ki mu jih je prizadejala ročna granata. Ranam zaradi eksplozije ročne granate je sredi maja 1945 podlegel tudi osemletni sin mizarja v Bresternici pri Mariboru. Zaradi eksplozije granate sta pri čiščenju travnika 12. maja 1945 umrla brata iz Naklega, stara enajst in osem let. Zaradi eksplozije granate na jezu reke Krke pri Zagradcu sta dan po zmagi, 10. maja 1945, hudo poškodovana v Krki utonila štirinajstletna vrstnika, domačina. Tudi še predšolski sestri iz Podvincev pri Ptuju, stari dve in štiri leta, sta 19. maja 1945 v domačem kraju ob eksploziji mine utrpeli tako hude poškodbe, da sta ranam podlegli. Zaradi hudih poškodb ob eksploziji bombe je 13. maja 1945 na poti v bolnišnico v ljubljanskih Mostah umrl tudi osemletni sin železničarja iz Spodnjega Kašlja pri Ljubljani. Eksplozija mine je 8. maja 1945 povzročila tudi izgubo življenja desetletne hčerke rudarke iz Črne na Koroškem.²² Privlačnost neznanih odvrženih predmetov z ubojno močjo je bila 7. junija 1945 usodna tudi za desetletnega brata in komaj dveletno sestrico iz Ponove vasi pri Grosupljem. Nič hudega sluteč, sta se igrala z granatami. Igra s strelivom je bila 10. junija 1945 pogubna tudi za brata, še ne štiriletnega in še ne petletnega, iz Notranjih Goric pri Brezovici.

22Kot kažejo navedeni primeri, so otroci v nesrečah, povezanih z vojnimi dogodki, pogosto umirali v trenutkih, ki bi jim morali najbolj pripadati, v trenutkih brezskrbne igre. Poleg tega so v nesrečah, povezanih z vojnimi dogodki, umirali tudi povsem naključno. V okoliščinah, za katere bi težko rekli, da so se zgodile zaradi nepazljivosti in neprevidnosti. Tako je denimo 28. junija 1945 izgubil življenje dvanajstletnik iz Trbovelj, ko je v gozdu po nesreči stopil na mino.²³

23Blizu 9 odstotkov mladoletnih žrtev je izgubilo življenje v izgnanstvu. Največ na različne načine umrlih mladoletnih žrtev v izgnanstvu – bili so ustreljeni in umorjeni, umirali so tudi zaradi izredno slabih bivanjskih razmer – je bilo iz Spodnje Štajerske (523).²⁴ Nacisti so namreč v okviru programa uničenja slovenskega naroda s ciljem čimprejšnje ustvaritve okupiranih območij nemškega značaja med vojno izvedli množičen izgon približno 46.000 Slovencev v nemška taborišča, približno 10.000 v NDH, 7500 v Srbijo in 2500 na Madžarsko, in sicer iz Štajerske, Mežiške doline, Gorenjske in severnega dela Dolenjske. Poleg teh pa se je 17.000 Slovencev samih umaknilo načrtnemu izgonu z begom na italijansko zasedbeno območje in v NDH.²⁵ V okviru množičnega izgona, ki je za naciste pomenil ukrep, brez katerega ne bi mogli izpeljati popolnega ponemčenja, je bilo iz domov samo v Posavju in Obsotelju na prisilno delo v delovna taborišča in na kmetije v Nemčijo izgnanih 37.000 ljudi ali okoli 83 odstotkov vsega tedanjega prebivalstva tega območja. Med izgnanimi je bilo po nekaterih ocenah več kot 20.000 otrok, starih do deset let.²⁶Otroci, mlajši od sedmih let, predstavljajo med mladoletnimi žrtvami, ki so življenje izgubile v izgnanstvu, tudi najranljivejšo skupino. Med mladoletnimi žrtvami, umrlimi v izgnanstvu, otroci predstavljajo dobro četrtino, 27,4 odstotka.²⁷ Pri tem so bili otroci v nemškem izgnanstvu enako izpostavljeni ekstremnim razmeram kot odrasli. Doživljali so trpinčenje, lakoto, mraz, slabe higienske razmere, pestilo jih je domotožje, zlasti proti koncu vojne so bili priče nenehnim alarmom in zavezniškim bombnim napadom, množici bolnih in mrtvih taboriščnikov, soočiti so se morali tudi s smrtjo lastnih staršev in drugih ožjih sorodnikov.²⁸ Tako kot odrasli so morali iz izgnanskih taborišč hoditi delat v tovarne, kamnolome, rudnike in na kmetije. Delež umrlih otrok kaže, da ti v izgnanstvu ekstremnih razmer in težaškega dela pogosto niso vzdržali.

24Skoraj toliko kot v izgnanstvu je mladoletnih umrlo tudi v taboriščih in zaradi njih (8,8 odstotka). Skoraj 15 odstotkov te skupine žrtev so predstavljali otroci. Največ, 57,2 odstotka vseh v taboriščih in zaradi taborišč umrlih mladoletnih, je življenje izgubilo na različne načine po različnih evropskih državah. Na Poljskem je največ mladoletnih umrlo v Auschwitzu (153), v Nemčiji so umirali v Dachauu, Ravensbrücku, Natzweilerju, Neuengammeju; v Avstriji v Mauthausenu in njegovih podružnicah. Precejšen delež mladoletnih žrtev, ki so življenje izgubile v taboriščih in zaradi taborišč, je umrl tudi v italijanskih taboriščih oziroma zaradi njih;²⁹ 31,2 odstotka mladoletnih žrtev do italijanske kapitulacije septembra 1943, ko je bil konec druge svetovne vojne še daleč, pomeni visok delež in govori o težkih razmerah v italijanskih taboriščih.

25Italijanski okupator je z množičnimi internacijami v Ljubljanski pokrajini v okviru sestavnega dela t. i. čiščenja pokrajine pričel med silovito italijansko ofenzivo, imenovano Primavera (trajala je od julija do novembra 1942). Italijanska ofenziva je z ukrepom interniranja civilnega prebivalstva, sorodnikov partizanov in z zaplembo premoženja tragično posegla v življenje prebivalstva v Ljubljanski pokrajini. V italijanskih koncentracijskih taboriščih na Rabu, v Gonarsu, Monigu pri Trevisu in drugih se je namreč po dostopnih podatkih slovenskih in italijanskih arhivov do konca oktobra 1942 znašlo med 25.000 in 30.000 internirancev, med njimi številne družine z otroki.³⁰ Mnogi interniranci, med njimi tudi otroci, so v taborišča prispeli popolnoma psihično uničeni. Pred odhodom v taborišče je italijanski okupator namreč izvajal nepopisno nasilje − požigal je domove in vasi ter streljal svojce in znance pred njihovimi očmi. Otroci so v italijanskih taboriščih živeli v pomanjkanju, pogosto v skrajno zaostrenih bivanjsko-vremenskih razmerah, in se soočali s trpljenjem in smrtjo bližnjih.³¹

26Na Rabu, kjer je umrlo najmanj 43 otrok, je bil položaj interniranih najhujši. Glavna vzroka umrljivosti na Rabu sta bila lakota in slabe bivalne razmere. Interniranci so namreč bili nameščeni v starih vojaških šotorih, primanjkovalo je obleke in obutve, vladale so izredno slabe higienske razmere. Nenehno je bilo prisotno telesno in duševno maltretiranje. Istemu režimu so bili izpostavljeni tudi otroci, noseče in doječe matere. Na Rabu je umrljivost prav med najmlajšimi naraščala iz dneva v dan in se nadaljevala tudi po tem, ko so jih preselili v taborišče Gonars. To je razvidno tudi iz zbirke podatkov o smrtnih žrtvah INZ, iz katere izhaja, da je v Gonarsu umrlo 40 otrok, vseh mladoletnih, ki so umrli v Gonarsu, pa je po podatkih iz navedene zbirke bilo 46.³²

27Visoka smrtnost na Rabu, kjer ni bilo sistematičnega ubijanja z uničevanjem v krematorijih, ne preseneča. Sistematično iztrebljanje so tu zamenjale nevzdržne življenjske razmere, ki niso nastale po naključju, zaradi prenapolnjenih taborišč, epidemij in podobno, temveč so bile rezultat odločitev, kot je bila na primer motena preskrba z živili. Tu sicer niso obsojali na smrt, a so puščali umirati.³³

28O travmatičnih izkušnjah, ki so jih doživeli otroci, internirani v italijanska taborišča, so se ohranili tudi junija 1944 v partizanskih šolah na Kočevskem zapisani spisi preživelih otrok. Kot dragocen vir preučevanja doživljanja travmatičnih dogodkov sta jih pri pisanju knjige Trpljenje otrok v vojni: Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč, ki je izšla leta 2013, uporabila tudi upokojena zgodovinarja in zakonca Metka Gombač in Boris M. Gombač. Poleg analize pisnih izdelkov kot pričevanjskega gradiva sta razmere v italijanskih taboriščih predstavila tudi z otroškimi spisi in fotografijami ter s spomini v času izida knjige že ostarelih internirancev. Številnim spisom preživelih otrok italijanskih taborišč je skupno, da hkrati z drugimi težkimi razmerami, značilnimi za vojno, kot najbolj travmatično doživljanje izpostavljajo prav pomanjkanje hrane oziroma trpljenje zaradi lakote. Razsežnost slabih razmer italijanskih taborišč nazorno ilustrira spis z naslovom Umrl mi je ata:

29»Res je bilo hudo na Rabu, ko nas je voda zalivala in ko sem bil takrat hudo lačen. Ali še bolj sem bil žalosten za sestrico Danico in za ata, ko sta oba od lakote umrla na Rabu. Ko sem zvedel sem milo jokal. Tako sem še majhen, pa nimam več ata. Zapustil je našo ubogo mamo in 6 revčkov. Naj lepo počiva v tuji rabski zemlji. Kadar bo mir pojdem na njegov grob.«³⁴

30Soavtorica omenjene knjige v prispevku z naslovom Otroci v italijanskih koncentracijskih taboriščih 1942–1943 podaja tudi dogodke, ki so otroke, ki so preživeli italijanska taborišča, najmočneje zaznamovali. Kot najbolj travmatični so se jim v spomin vtisnili naslednji: skrivanje pred italijanskimi vojaki v gozdu, streljanje talcev, požig domov, smrt najbližjih, poti v neznano, kolektivni strah pred vkrcanjem na ladjo do Raba, otroški sram ob goloti staršev in starih staršev na taboriščni dezinsekciji, negotovost pred neskončnimi vrstami šotorov, obup nad vsakodnevno smrtjo družinskih članov, trpinčenje z žejo, lakoto, ušivostjo, garjavostjo in grižavostjo, strah pred vremenskimi ujmami (nepozabna poplava na Rabu, ki je otroke in stare odnašala), groza pred ponovnim vkrcanjem na ladjo, razočaranje nad posameznimi interniranci, ki hrane iz paketov niso bili pripravljeni deliti, sramotilni steber, kamor so prekrškarje zavezali z rokami za hrbtom, kot tudi spomin na kapitulacijo Italije leta 1943, ko so se lahko vrnili domov.³⁵

31Mladoletne žrtve z območja današnje Slovenije so poleg že omenjenih italijanskih taborišč umirale še v naslednjih: Cerrecchio, Chiesanuova/Padova, Treviso/Monigo, Visco, Trst (Rižarna). Otroci med mladoletnimi žrtvami taborišč in zaradi teh predstavljajo kar 49 odstotkov.

32Med mladoletnimi žrtvami, 7,2 odstotka jih je izgubilo življenje v bombardiranjih, otroci predstavljajo dvanajstino. Mladoletni so bili bombardiranjem izpostavljeni tako na domačih (88 odstotkov) kot tujih tleh (12 odstotkov). Izven Slovenije so jih bombardiranja najpogosteje doletela v Nemčiji in Italiji. Tudi pri bombardiranjih otroci v kategoriji mladoletnih žrtev zavzemajo precejšen delež, 39 odstotkov.

33Z vidika okupacijskih pokrajin je s slabo tretjino vseh mladoletnih žrtev prednjačila Spodnja Štajerska. Po številu izgubljenih mladoletnih življenj ji je sledila Ljubljanska pokrajina; od tam je bilo blizu 30 odstotkov vseh mladoletnih žrtev. Po številu žrtev iz vrst mladoletnih so Spodnji Štajerski in Ljubljanski pokrajini sledile Primorska s 16,7 odstotka, Gorenjska z 11,5 odstotka, Reška pokrajina s 3,4 odstotka, Prekmurje z 2 odstotkoma, Koroška z 1,4 odstotka. Za 2,4 odstotka mladoletnih žrtev pa ni znano, iz katere pokrajine so bile.

34Število mladoletnih žrtev je, kot je na splošno veljalo za vojni čas, naraščalo z njegovim trajanjem. Največ mladoletnih žrtev je izgubilo življenje v letih 1944 in 1945. Tako leta 1944 kot leta 1945 je življenje izgubila slaba tretjina mladoletnih (32 odstotkov).

***

35Projekt Spomini še živijo, ki je temeljil na načelu ustne zgodovine, se je izkazal za dvoplastnega. Na začetku smo si za cilj postavili predstavitev spominov otrok na drugo svetovno vojno. Ta cilj, ki odkriva nova, prej neznana dejstva ter pomaga k boljšemu razumevanju, kako ljudje vidijo in dojemajo preteklost, nas je ob realizaciji spodbudil, da smo na podlagi popisa Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ponudili tudi vpogled v usode tistih mladoletnih oseb, ki vojne niso preživele.

36Rezultati projekta dopolnjujejo slovensko zgodovinopisje in omogočajo nadaljnje analize, interpretacije,³⁶ hkrati pa ponujajo možnost, da se s posnetimi pričevanji umestimo na zemljevid tistih, ki so podobne baze že ustvarili in jih bolj ali manj redno dopolnjujejo.³⁷