1Ob koncu aprila 1918 je avstro-ogrski vojak Jakob Prešern, ki je bil s svojo enoto nekje na Tridentinskem, v dnevnik zapisal: »Obup raste in raste in kmalu bo dorastel do skrajnosti. [...] klobčič črnega sukanca [...] sem zamenjal za liter fižola. Křiž pa je petdeset cigaret zamenjal za kilogram koruzne moke. Zdaj kuhava fižol in polento. Křiž je tako sestradan, da je drobil surov fižol in ga grizel kot bombone, zraven pa lizal surovo moko. Grobo sem ga moral odpoditi, češ, da je to na prazen želodec zelo nezdravo.«¹

2Prešern in njegov tovariš Křiž nikakor nista bila edina vojaka habsburške armade, ki sta se v zadnjih mesecih vojne srečevala s katastrofalno lakoto. Nasprotno, dnevniki, pisma in spomini so polni podobnih zapisov. Obseg katastrofe dobro ilustrira tudi podatek, da je bila ob koncu prve svetovne vojne, jeseni 1918, povprečna teža avstrijskega vojaka le malo nad 50 kg, po nekaterih podatkih pa celo nekoliko manj.² Vojaki so bili, z besedami Karla Krausa, »shujšani kot okostnjaki« in so bili »s svojimi razcapanimi uniformami, raztrganimi čevlji in umazanim spodnjim perilom … na prvi pogled videti kot skupina bolnih in razcapanih beračev«.³ Oskrba s hrano, vojaškim materialom in vsem drugim je skoraj povsem odpovedala in vojaki, podčastniki in častniki avstro-ogrske armade so bili v veliki meri prepuščeni svoji iznajdljivosti.

1V večini evropskih armad je bila oskrba s hrano v drugi polovici 19. stoletja v celoti integrirana v vojaške strukture in profesionalizirana. V istem obdobju je velike izboljšave prinesel tudi tehnološki razvoj. Uveljavitev železniškega transporta je pomembno poenostavila oskrbo armad na daljše razdalje in zato vojske niso bile več tako odvisne od lokalne oskrbe in vodnega transporta. Do velikih sprememb je prišlo pri konzerviranju hrane. Že pred sredo 19. stoletja so se pojavile pločevinke, prav tako kondenzirano mleko in mleko v prahu ter nekateri drugi industrijsko predelani in konzervirani prehranski proizvodi, ki so bistveno olajšali oskrbo, saj so se zaloge manj kvarile.⁴

2Vse to je v začetku 20. stoletja armadam omogočilo, da so bodočo vojno pričakovale s precejšnjim zaupanjem v dobro delovanje sistema prehranske oskrbe vojakov. To je veljalo tudi za avstro-ogrskega, saj je bil skrbno načrtovan, njegovo delovanje pa je bilo v miru stalno preizkušano. Vojska je skrbela za posodabljanje opreme; med drugim je leta 1909 kupila več tisoč mobilnih kuhinj, da bi vojake razbremenile časovno zamudnega večernega pripravljanja hrane. Poskrbljeno je bilo tudi za čas neoptimalnega delovanja sistema, saj so enote imele zaloge, ki naj bi zadostovale za slab teden bojevanja.⁵ Zadnjo, tako imenovano železno rezervo so vojaki nosili s seboj. Znameniti dunajski skladatelj in violinist Friedrich Kreisler se spominja, da je v prepolnem nahrbtniku nosil konzervirano meso, riž, kavni ekstrakt, prepečenec in sol ter sladkor.⁶ Kadet iz Zagreba, Stjepan Kolander, je v svoj dnevnik zapisal malo drugačen in s količinami opremljen opis rezervnega obroka: 200-gramska mesna konzerva, 46-gramska konzerva kave, 200 gramov prepečenca in 30 gramov soli. K obroku je sodilo še 18 gramov tobaka.⁷

3A tehnološki razvoj, izpopolnitev železniškega omrežja, skrbno načrtovanje in vse drugo ni moglo rešiti problema oskrbe na krajše razdalje, ki se je močno zaostril z eksponentnim povečanjem armad in prav takšnim povečanjem potreb po vojaškem materialu in hrani ter pijači za ljudi in živali. Za ilustracijo: nemški korpus, ki je štel približno 35.000 vojakov, je mesečno potreboval okrog 450 ton mesa, 660.000 štruc kruha, 85 ton masti in 33 ton kave. Obenem so za konje potrebovali še 3200 ton ovsa in 1800 ton sena. Za transport teh ogromnih količin so potrebovali približno 1000 železniških vagonov.⁸ Medtem ko so železnice za silo dohajale rast potreb po oskrbi na večje razdalje, taktična oskrba še ni doživela tehnološke revolucije, ampak je temeljila na delu ljudi in živali, zato se je taktična mobilnost enot od vojn za nemško združitev do začetka 20. stoletja celo zmanjšala.⁹

4Težav z logistiko, ki so se začele, takoj ko so se enote oddaljile od železnice, so se vojske zavedale in jih poskušale reševati. Avstrijski generali so jih nameravali omiliti predvsem z lokalno oskrbo, saj bi se tako zmanjšala potreba po transportu. Velik delež hrane za vojake in živali naj bi pridobili v neposredni bližini bojišča, in sicer s prostovoljno ali prisilno prodajo in z zaplembami. Toda kmalu po začetku spopadov se je pokazalo, da je bilo takšno načrtovanje povsem nerealno, saj potrebnih količin ni bilo mogoče ne kupiti ne zapleniti.¹⁰ Poleg tega je lokalno oskrbovanje s seboj prinašalo konflikte s civilnim prebivalstvom, ki iz razumljivih razlogov ni bilo navdušeno nad izginjanjem svojih zalog.¹¹

5Ob mobilizaciji težave sicer še niso izbruhnile ali pa se to ni zgodilo povsod. Za to je bila vrsta razlogov. Eden je bil gotovo ta, da se je mnogo vojakov in častnikov v vojašnice odpravilo s svojo zalogo hrane. Še pomembneje je bilo, da so bila vojaška skladišča polna, enote pa so bile še na območjih mobilizacije in koncentracije, tako da je sistem večinoma dobro deloval, zato ne preseneča, da številna pričevanja habsburških vojakov iz obdobja mobilizacije izpričujejo precejšnje zadovoljstvo s hrano, in sicer tako s kvaliteto kot s količino. Podoben položaj je bil v drugih armadah in v začetnem obdobju vojne so se nekateri britanski vojaki celo zredili, podobno je slabo leto kasneje veljalo za italijanske. Vzrok sicer ni bila le dobra in obilna hrana v vojski, ampak tudi slaba prehranjenost velikega dela vojakov v civilnem življenju. Redni in z mesom bogati obroki so bili za revne mobilizirance ali prostovoljce zato pomembna pridobitev.¹² Tudi za Avstro-Ogrsko velja, da je bil pred vojno velik delež prebivalstva slabo, celo nezadostno prehranjen. Avtor ene redkih raziskav, ki sicer zajema le področje današnje Slovenije, a je rezultate z nekaj previdnosti mogoče aplicirati na druge dele habsburške monarhije, ugotavlja: »[M]ogoče [je] sklepati, da so (razen zgornjih družbenih plasti) v vseh ozirih zadostno prehrano imeli le na velikih kmetijah; ostalo prebivalstvo pa se je večinoma hranilo nezadostno glede na potrebne gradbene in energetske snovi; del prebivalstva je živel v hudem pomanjkanju in kroničnem stradežu.«¹³ Za vse te je bil vpoklic sprememba na bolje!

6Nazadnje je bilo za začetek vojne značilno tudi množično obdarovanje vojakov s hrano. Raziskovalci so vojno navdušenje že zdavnaj precej relativizirali, a ga je bilo v prvih tednih vseeno dovolj, hrane pa tudi, tako da je odhode prvih enot na fronto praviloma zaznamovala obilica hrane.¹⁴ Častnik 17. pehotnega polka, Franz Dobnik, je ob odhodu iz domače garnizije v svoj dnevnik stenografiral: »Ob 10:58 dopoldne odhod iz Ljubljane ob veliki udeležbi civilistov. Vojake sta pogostili dežela Kranjska in mesto Ljubljana.«¹⁵ Podobnih zapisov je cela množica. Vendar na drugi strani nekateri viri že govorijo o slabi in pomanjkljivi hrani, v posameznih primerih je zaradi tega prišlo do manjših nemirov.¹⁶ A vzroka sta verjetno bila predvsem težavno navajanje na vojaško hrano in množično skupinsko prehranjevanje. Včasih je bilo godrnjanje zaradi slabe hrane predvsem simptom težavnega prilagajanja na življenje v vojski.

7Vsekakor so se resnejše težave pokazale že ob premiku enot na bojišče, pozneje so se le še stopnjevale. Kljub temu da so imele enote mobilne kuhinje, so med premiki po nepotrebnem izgubljale veliko časa z večurnimi pavzami za hrano. Še huje je bilo, da ob začetku ofenzive na balkanskem bojišču vse oskrbovalne kolone niso dosegle načrtovanih položajev.¹⁷ Po prečkanju srbske meje in z oddaljevanjem od železniških postaj so se težave samo še povečevale, saj so se enote premikale po težavnem terenu z izredno slabo prometno infrastrukturo. Več dni so ostajale brez pijače in sveže hrane ter so bile odvisne od rezerve, ki so jo vojaki nosili s seboj. Prav izčrpanost, ki je bila tudi posledica pomanjkljive oskrbe s hrano, je bila med ključnimi razlogi za poraz na Cerski planini in s tem za neuspeh prve avstro-ogrske ofenzive v Srbijo.¹⁸

8Podobna je bila situacija na vzhodnem bojišču. Oskrbovalne kolone in mobilne kuhinje so s težavo dohajale pehoto, tako da so bili vojaki prisiljeni pojesti železno rezervo oziroma so bili lačni. Neki rezervni častnik je v svoj dnevnik 14. decembra 1914 zapisal: »Medtem ko je predvčerajšnjim prišel tren za nami šele ob 12. uri ponoči, so včeraj okoli polnoči prišle za nami samo kuhinje, ostali tren pa šele danes opoldne,« in dodal: »Moštvo ni včeraj jedlo ničesar. Le zjutraj je dobilo kavo in isto tudi zvečer.« Dva dni pozneje pa je napisal: »Vojaki grejejo svoje konzerve na ognjih, kajti naše kuhinje so ostale v blatu daleč za nami.«¹⁹

9S podobnimi težavami so se v prvih mesecih vojne, ko je bilo bojevanje mobilno, soočale vse armade. Količine materiala, ki ga je bilo treba prepeljati, so bile namreč ogromne. Ena pehotna divizija je dnevno potrebovala okrog 40 ton prehrambnega materiala, kar je od 50 do 100 vozov.²⁰ Poleg tega je bilo treba na fronto dostaviti še vse ostalo, kar je bilo potrebno za učinkovito bojevanje. Kjer je bilo cestno omrežje v slabem stanju in je bilo cest malo, je pratež hitro zatrpal vse poti. Dnevniki, pisma in spomini vojakov pričajo, da se je na Balkanu in na vzhodu to dogajalo skoraj vsak dan. Zdravnik Otto Hawlina, rezervni stotnik, je tako 13. septembra 1914 zapisal: »Zaradi zastojev prateža se pomikamo zelo počasi in pogosto zelo dolgo čakamo na poti,« 17. septembra: »Cele ure stojimo na cesti, ki jo je zatrpal pratež,« in 19. septembra: »Vendar spet neskončni zastoji s pratežem.«²¹

10Nezadostnost taktične logistike, ki je v največjem delu še vedno temeljila na delu ljudi in živali, je bila v takšnih situacijah očitna. Oskrba se je močno upočasnila ali povsem ustavila in kratko so potegnili vojaki, saj je bil za vojsko na prvem mestu vojni material, nato krma in šele nazadnje prehrana za vojake. Že v prvih mesecih vojne so se avstro-ogrski vojaki občasno znašli v situacijah, ko so morali poseči po železni rezervi ali improvizaciji, včasih pa so bili tudi lačni. Sławoj Felicjan Składkowski, kasnejši poljski ministrski predsednik, med vojno pa zdravnik v poljski legiji, se je spominjal, kako so lačni legionarji nekje v Galiciji začudeni kmetici pojedli droben krompir, s katerim je želela nahraniti prašiče.²² Toda to so bile razmeroma kratkotrajne težave, ki so se običajno razrešile, ko se je položaj na bojišču nekoliko umiril. Othmar Panesch, dunajski čevljar, je v času avgustovske ofenzive v Srbijo v dnevnik nekajkrat zapisal, da on in njegovi soborci ves dan niso pojedli nič ali le kos vojaškega kruha, ob koncu septembra, ko se je položaj na bojišču umiril, pa si je zabeležil, da je bila hrana obilna.²³

1Do vstopa Italije v vojno, ko se je na jugozahodni meji Avstro-Ogrske odprla nova fronta, se je položaj stabiliziral. V delovanje sistema oskrbe s hrano so že bile vgrajene pridobljene izkušnje, frontne črte so se ustalile. Izzivi seveda niso izginili, bili pa so obvladljivi. Na avstrijsko-italijanskem bojišču, ki je bilo v nasprotju s pričakovanji pesimistov precej statično, je vojska postopoma zgradila obsežno transportno infrastrukturo, ki je vključevala ceste, tovorne žičnice in bojiščne železniške proge.²⁴

2Toda po drugi strani so nekatere specifike jugozahodnega bojišča močno oteževale tako oskrbo s hrano in pijačo kot tudi transport vsega drugega. Predvsem na Krasu, kjer so bili spopadi najbolj intenzivni, je oskrbo oviralo pogosto in močno obstreljevanje. Bilo je precej intenzivnejše od tistega, s kakršnim so se avstro-ogrske armade srečevale na vzhodu in na Balkanu. Po tem ko je izkusil boje na Debeli griži v okolici Gorice, je Hans Pölzer zapisal, da je bila vzhodna fronta v primerjavi s tem pravi raj.²⁵ Ni torej presenetljivo, da je oskrba v glavnem potekala pod zaščito noči. Kot se spominjajo med drugim številni vojaki s Češke, so Italijani poskušali to preprečiti z uporabo reflektorjev in svetilnih raket.²⁶ Dostava je bila zato počasna, in ko je hrana prišla do vojakov na položajih, je bila pogosto hladna. »Nosači so prišli okrog polnoči in prinesli kavo, juho in govedino, vse je bilo mrzlo,« se je spominjal Tirolec Josef Pölzleitner.²⁷

3Na vseh bojiščih, tudi na avstrijsko-italijanskem, je prihajalo do načrtnega obstreljevanja kuhinj ali dostopnih poti in frontnih jarkov v času obrokov,²⁸ zato včasih oskrbe niti ponoči ni bilo mogoče spraviti do vojakov na prvi frontni liniji. Vojak iz Galicije, ki se je boril nekje na Krasu, je zapisal: »Bila so tudi taka obdobja, da po tri dni nismo nič jedli, ker so po poti umrli ti, ki so šli po hrano, ali pa je bilo obstreljevanje tako gosto, da nisi mogel pokazati glave.«²⁹ Podobnih pričevanj je mnogo in govorijo tudi, da je bila služba nosačev na najbolj izpostavljenih delih fronte izredno tvegana, saj so bili redno cilj nasprotnikovega ognja. Eden izmed vojakov, ki je nekaj časa moral nositi hrano na bojno linijo na Škabrijelu, je pozneje zapisal: »Prostovoljno, zase, jo ne bi šel iskat nikoli v takem času, rajši bi ostal tudi cel teden brez nje.«³⁰

4Učinkovitost obstreljevanja komunikacijskih poti, po katerih sta do vojakov prihajali hrana in druga oskrba, je bilo sicer mogoče zmanjšati z vkopavanjem in pokrivanjem. Topografske in terenske raziskave kažejo tudi, da je bilo na gorskem terenu položaje in komunikacijske poti mogoče dobro skriti s pametno uporabo razgibanega terena.³¹ Toda na Krasu je bilo izkoriščanje terena, ki ni imel mnogo uporabnih značilnosti, težavno, še bolj pa je bilo problematično vkopavanje, saj so bila tla kamnita. Vojaki na prvi liniji in tisti, ki so jim prinašali oskrbo, so zato v začetku imeli zelo malo zaščite, izboljšala se je šele s sistematično izgradnjo utrjenih pozicij s pomočjo mehanizacije.³²

5S težavo sta se morali soočati obe vojskujoči se strani in na bojišču je zato včasih prišlo do neformalnih premirij. Živi in pusti živeti (live and let live) je bila maksima, ki je marsikdaj veljala tudi na avstrijsko-italijanski fronti. Aurel Popp, transilvanski slikar, ki se je na italijanski fronti bojeval s honvedi, je v pismu ženi poročal, da se je nepretrgano obstreljevanje na njegovem odseku fronte običajno prekinilo v času večernega obroka.³³ Zlasti na izpostavljenih gorskih položajih, kjer so si nasproti stale manjše skupine vojakov ali celo posamezniki in je bila zato kontrola častnikov manjša, so vojaki pogosto našli način sobivanja, ki je zmanjšal tveganja na obeh straneh. Vojak Andrej Zlobec v spominih opisuje, kako je s svojimi italijanskimi nasprotniki redno komuniciral, ko je bil sam v opazovalnici na znameniti Col di Lani. Italijanski vojaki so ga celo vabili, naj z njimi karta za hrano, česar si vendar ni upal storiti.³⁴ Seveda pa so bile ad hoc »pavze za kosilo« in druge prilagoditve odvisne od številnih dejavnikov in neformalni dogovori so bili zelo krhki.³⁵

6Drugi dve okoliščini, ki sta močno oteževali oskrbo na avstrijsko-italijanski fronti, sta bili vreme in geografija. Obe sta seveda določeno vlogo igrali tudi na drugih frontah; deževje je ceste v Galiciji pogosto spremenilo v komaj prehodno blato, nič boljša ni bila situacija na srbski fronti, mraz in sneg nista bila težava le v Alpah in Dolomitih, ampak tudi v Karpatih in na ravnicah vzhodne fronte.³⁶ Toda avstrijsko-italijanska fronta je v nekaterih ozirih vendar izstopala. Predvsem bojevanje v visokogorju, v Dolomitih so se vojaki bojevali tudi nad 3000 metri, je oskrbo s hrano postavljalo pred velike izzive. V ekstremnih pogojih, ko se je zaradi višine in mraza poraba energije močno povečala in je bila zato potreba po hrani in pijači večja, je bila dostava težavna v vseh letnih časih in v vsakem vremenu, medtem ko je bila v slabem vremenu, posebno ob močnem sneženju, nemogoča. V Alpah in Dolomitih pa je snežilo pogosto, občasno celo v poletnih mesecih, in po podatkih meritev je bilo v letu 1916 padavin nadpovprečno veliko.³⁷ Takrat so bile posadke na izpostavljenih mestih več dni odrezane od oskrbe in odvisne od rezerv, ki so bile sicer prav zaradi muhastega vremena večje, a včasih kljub temu niso zadostovale in so vojaki stradali. To je povečevalo možnost poškodb, predvsem ozeblin, in bolezni ter krhalo moralo.³⁸ Eden izmed vojakov, ki je lačen doživel junijski sneg in mraz v trdnjavi Forte Cherle na višini 1445 m je svoje občutke strnil: »Fental bi se če bi človek tako rad ne živel.«³⁹ V takšnih situacijah so si vojaki in častniki izboljševali razpoloženje in preganjali mraz ter lakoto tudi s pomočjo vina in žganih pijač, kar pa je bil zasilen ukrep v nasprotju z moderno medicinsko doktrino in ni mogel prinesti dobrih rezultatov, zlasti ne v visokogorju.⁴⁰ Toda večina vojakov, podčastnikov in častnikov se je verjetno strinjala z Josefom Pölzleitnerjem, ki je opis nočnega obračuna s steklenico jajčnega likerja zaključil z mislijo: »Ah, saj frontnega vojaka ne zanima, ali je stvar zdrava ali ne.«⁴¹

7Problem je bila tudi vročina, ki je v povezavi s pomanjkanjem vode na kraškem odseku avstrijsko-italijanske fronte povzročala ogromne težave. Kup pričevanj govori o vplivu hude poletne vročine na počutje vojakov, ki so le redko dobili dovolj pijače. Mark Thompson navaja avstro-ogrskega častnika, ki je zapisal, da je vroče sonce sušilo drevesno listje in travo ter vojaške čutarice, jeziki so ob pomanjkanju vode in druge pijače otekali.⁴² Analiza poljskih virov pokaže, da so vojaki dnevno dobivali le od pol do enega litra vode, in sicer za pitje in osebno higieno, ki so se ji običajno odpovedali.⁴³ Razumljivo je, da so se vojaki zaradi hude žeje zatekali k improvizaciji in so v obupu pili tudi vodo, ki očitno ni bila primerna za pitje, zato je prihajalo do epidemij nalezljivih bolezni.⁴⁴ Pomanjkanje vode ni bilo značilno le za Kras, čeprav je bilo tam najbolj očitno, težava se je pojavljala tudi v visokogorju, kjer vode ni bilo povsod dovolj in tudi dostaviti jo je bilo zelo težko.⁴⁵ Pijačo in hrano – seveda tudi vse ostalo – je bilo na visokogorske položaje največkrat mogoče prinesti le na hrbtih ljudi in živali, saj motorni transport praviloma ni bil mogoč, zato je v gorah prihajalo do ad hoc rešitev, ki niso bile vedno optimalne. Častniški sluga Otta Galliana, ki je proti koncu vojne služil na tirolski fronti, je kavo kuhal z deževnico, nabrano na dnu granatnega kraterja, pri čemer ga ni motilo, da je bil krater sredi vojaškega pokopališča. Ko je Gallian podvomil v smotrnost te izbire, mu je sluga mirno pojasnil, da mu kava doslej očitno ni škodila, torej ni posebno verjetno, da bi mu škodila v prihodnje.⁴⁶

1Lakota in žeja, čeprav včasih zelo hudi, sta bili v začetnih mesecih spopadov običajno kratkotrajni. Končali sta se po umiritvi bojev, ko je bila oskrba spet mogoča, ali ob prestavitvi s fronte v zaledje. Poleg tega je pomagala tudi izgradnja infrastrukture; ob že omenjenih vkopanih ali zakritih oskrbovalnih linijah je bil na Krasu postopoma zgrajen vodovod, ki je precej olajšal oskrbo z vodo.⁴⁷ Čeprav so bili avstro-ogrski vojaki na vsej fronti, ki je potekala od Švice do Jadranskega morja, pogosto lačni in žejni, najdemo v dnevnikih, pismih in spominih tudi zapise, ki govorijo o dobri in obilni hrani ali celo o pravih pojedinah. Tu zlasti izstopajo zapisi častnikov, ki so bili na več načinov privilegirani. Imeli so boljšo oskrbo, večinoma tudi svoj denar, poleg tega so za njihovo oskrbo skrbeli oficirski sluge. Rezervni častnik Franc Rueh je tako s Tirolske svoji ženi pisal: »Naredili smo si prav lepo sobo, v kateri ima nekaj oficirjev svojo 'Off[iziers]messe'. Sedimo pri pogrnjeni mizi, pijemo kavo iz porcelanastih skledic, vino iz lepih kozarcev. Seveda dobimo vsega le predpisano porcijo – ali imamo dovolj in pa – kar tudi ni zadnje – v lepi obliki.«⁴⁸ A tudi zapisi običajnih vojakov vsebujejo odlomke, ki govorijo o zadostni in dovolj kakovostni hrani.

2S trajanjem vojne se je pojavila težava, ki je bila v primerjavi z vremenom, geografijo in celo intenzivnimi spopadi dosti težje rešljiva. Pravzaprav se je sčasoma pokazalo, da je nerešljiva. V Avstro-Ogrski so se namreč že ob koncu leta 1914 pojavili prvi problemi pri oskrbi s hrano.⁴⁹ V nadaljevanju vojne se je položaj le še zaostroval, saj proizvodnja hrane ni zadostovala za pokritje potreb, upravljanje sistema je bilo silno pomanjkljivo, uvoz je bil skoraj povsem onemogočen. Civilno prebivalstvo je že leta 1916 marsikje trpelo hudo lakoto, zlasti v večjih mestih, kjer dodeljene kvote niti približno niso pokrivale minimalnih potreb posameznikov.⁵⁰ V zadnjih treh vojnih letih se je vidno poslabševala tudi preskrba vojske, ki je bila sicer prioriteta. Michał Janik, poljski zgodovinar, ki je analiziral spomine vojakov iz Galicije, ugotavlja, da »od leta 1916 vsa poročila enoglasno navajajo, da so vojaki vedno slabše oskrbljeni in da jih tare lakota«, podobne so ugotovitve drugih avtorjev in potrjuje jih moja analiza virov.⁵¹ Leta 1916 je bilo celo »izboljšano« kosilo, ki so ga na fronti postregli za cesarjev rojstni dan, »nekam skromno«.⁵² K lakoti ni prispevalo samo pomanjkanje hrane, kar je bilo vsekakor ključno, ampak tudi naraščajoče težave s transportom. Prav tako je bilo vse več problemov s preobremenjeno opremo za pripravo hrane, saj je ni bilo mogoče zamenjati, ker je primanjkovalo tako surovin kot delovne sile.⁵³

3Armada se je s temi izzivi poskusila soočiti na različne načine. V neposrednem zaledju fronte se je vojska občasno lotila pridelovanja hrane, kar je pripomoglo k boljši oskrbi in zmanjševalo potrebo po transportu. Poleg tega so poskušali zaloge čim bolje izkoristiti. Med drugim so začeli uporabljati živalske dele, ki bi sicer končali kot klavni odpadki, iz njih so delali klobase, goveji in prašičji sečni mehurji ter osrčniki pa so bili uporabni kot vrečke za tobak ali grelci za noge.⁵⁴ Vse večjo vlogo v prehranjevanju so dobili različni nadomestki. Podatki za leto 1916 govorijo o 60-odstotnem deležu nadomestkov pri krušni moki; uporabljali so vse mogoče, od krompirja in kostanja do slame in žaganja. Vojna kava je vsebovala običajno cikorijo, pa tudi sladkorno peso, želod in krompirjeve olupke.⁵⁵ Ukaz iz septembra 1917 priča, da je vojska kot nadomestek za jajca uporabljala tudi protein, pridobljen iz goveje krvi. Poveljstvo 16. korpusa je podrejenim enotam razlagalo, da je serumski albumin mogoče uporabiti »namesto jajc za pripravo testa za običajne močnate jedi, jajčne testenine in fino pecivo, kakor tudi za vezivo za mleto meso in klobase«. Poleg tega, so dodali, »iz krvnega proteina lahko pripravimo tudi cvrtje, in sicer se v tem primeru priporoča, da krvni protein raztopimo v mleku in dodamo nekaj jajčnega barvila ali pa v vodi raztopljen krvni protein zmešamo z enakim deležem jajc«.⁵⁶ Vojaki so morali nadomeščati tudi tobak, ki je bil priljubljeno sredstvo za blaženje občutka lakote. Julija 1916 je eden vojakov v svoj dnevnik zapisal: »Kadim čaj iz jagodnih listov, zavit v straniščni papir.«⁵⁷

4Prav tako je bila važna samoiniciativnost vojakov in častnikov. Poleg nakupov in pošiljk od doma je postalo vse pomembnejše nabiranje sadja in divje zelenjave, vojaki so lovili živali. Seveda so tudi ropali polja in zaloge civilistov. Jan Tříska, dunajski Čeh, ki je bil jeseni leta 1917 s svojo topniško baterijo v Zgornjem Posočju, je bil eden številnih, ki so vojaške obroke dopolnjevali s krompirjem z bližnje njive.⁵⁸

5Vse to je očitno pomanjkanje lahko le omililo, ni pa ga moglo odpraviti. Jakob Prešern je dan po veliki noči leta 1916 napisal: »Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo.« Teden kasneje je dodal še: »Vsak tretji dan dobivamo dnevno porcijo kruha za dan nazaj, zraven pa še po 5 dekagramov prepečenca. Enako vsak tretji dan nekaj govedine, ostale dni pa žvečimo konzerve.«⁵⁹ Pomanjkanje hrane je precej zmanjšalo razlike med vojaki in podčastniki ter častniki. Častniki so skoraj do konca ohranili privilegije, vendar v praksi niso več pomenili prav dosti. Tik pred začetkom 12. soške bitke je eden izmed njih napisal: »[Z]večer pred napadom sem kot oficir dobil košček smrdljive klobase, za kruh pa koruzne drobtine, ki sem jih lovil po žepu.«⁶⁰ Ni torej presenetljivo, da so vojaki v pričakovanju nemško-avstrijske ofenzive veliko razmišljali o hrani. Obet bogatega plena – da je bila italijanska vojska precej bolje oskrbljena, je bilo znano – je bil odlična motivacija. Walter Herburger, vojak tirolskih cesarskih lovcev, je v svoj dnevnik 23. oktobra 1917 zapisal, da jih je poveljnik čete pred začetkom napada pozval k pogumu, vendar so oni razmišljali o italijanskih kuhinjah in nahrbtnikih, polnih kruha in konzerv.⁶¹ Miloš Vauhnik, rezervni častnik v 47. pehotnem polku, v svojih spominih piše: »Niso bili potrebni nobeni navduševalni nagovori generalov ali drugih častnikov. To je bila ofenziva obupancev, ki so komaj čakali, da se pošteno najedo in napijejo.«⁶²

1Ko je ofenziva uspela bolj od vseh načrtov, so se uresničila tudi pričakovanja lačnih avstro-ogrskih vojakov. Jan Tříska se je napotil na zapuščene položaje italijanske vojske in s tovarišem sta od tam privlekla vreče krompirja.⁶³ Na zaloge so se z velikim entuziazmom vrgli tudi drugi. Walter Herburger in njegovi tovariši so v vasi blizu Bovca naleteli na italijanske kuhinje z ravno kuhano polento in »neko vrsto golaža«. »Žlice in vilice niso bile potrebne, za to so poskrbele kar roke,« je zapisal.⁶⁴ Josef Pölzleitner in njegovi vojaki so si iz zapuščenih italijanskih zalog pod Col di Lano skuhali riževo juho in meso in si razdelili vino iz kleti, naslednje jutro pa po dolgem času spet pili pravo kavo. Čez nekaj dni so v zasedenem Agordu občudovali polne police lokalne trgovine, kjer je bil na voljo tudi pravi tobak.⁶⁵ Z nekaj teatraličnosti je dogajanje opisal Vauhnik: »Sestradano avstrijsko vojaštvo se je namesto na zasledovanje Italijanov vrglo na skladišča živil in polne kleti vina. Nobeno povelje ni moglo zadržati vojakov, ki so iskali samo, kje bi bilo kaj za v usta. […] Prašiči so od gladu krulili ali najpresunljiveje cvilili, ko so jim vojaki kratkomalo z noži pri živem telesu izrezali kos mesa.«⁶⁶ Nekontrolirano nažiranje je imelo takšne razsežnosti, da je povzročalo prebavne težave in upočasnilo zasledovanje umikajoče se italijanske vojske.⁶⁷

2Ampak obdobje obilja se je končalo razmeroma hitro. Po zaustavitvi spontanega plenjenja so zasedbene oblasti poskušale iz zasedenih ozemelj izvleči čim več, vendar je bila prehrana množice vojakov, domačinov in stotisočev italijanskih vojnih ujetnikov prevelik zalogaj. Zaloge so bile hitro izčrpane.⁶⁸ Pričakovanih rezultatov ni prinesel niti mir z Rusijo, upanje na dobavo ukrajinskega žita je bilo večinoma prazno.⁶⁹ Pomanjkanje je zdaj v polni meri prizadelo tudi vojake, čeprav je imela vojska pri oskrbi še vedno prednost. Medtem ko bi po ocenah na dan potrebovala 219 vagonov hrane, jih je vojska jeseni 1917 dobila le 112.⁷⁰ Na kratko povedano: vojaki so bili lačni, marsikje so stradali. Karl Außerhofer, vojak, ki je služil nekje na Tirolskem, je v svoj dnevnik v januarju 1918 napisal: »Lačen kot volk. Dobil ½ litra vina, kruh zelo majhen in od 20. [januarja] naj bi 3 možje dobili 1 kruh. Ni več mogoče zdržati.«⁷¹ Rezervni častnik iz Karlovca, Radovan Švrljuga, je v svoj dnevnik zapisal, da so vojaki njegove enote v istem času dobili po 23 gramov kruha na dan, in potožil, da je tudi oficirsko kosilo postajalo vse skromnejše in so pogosto manjkale slaščice.⁷² Celo častniki poveljstva 6. armade, nastanjeni v Vittoriu Venetu, so pred koncem vojne za kosilo dobivali le nekaj »vodene juhe, mikroskopski košček mesa, nekoliko prikuhe« in tanek kos kruha.⁷³ Le še redki vojaki in častniki so bili zadovoljni s hrano, trenutkov, ko so se vsaj nekateri lahko pohvalili s polnim želodcem, je bilo vse manj. Zdravniški pomočnik Alois Dolejší, ki je februarja 1918 v dnevnik zapisal: »Moje življenje je krasno, tako bi hotel živeti do konca vojne, pa četudi bi trajala še tri leta,« je bil velika izjema.⁷⁴

3Paketi od doma so postali še dragocenejši, vojaki so se razveselili že kosa kruha, še pomembnejša je postala samooskrba. Kupiti ni bilo mogoče skoraj ničesar, zato so vojaki predvsem menjavali, kradli, nabirali in lovili. Precej razširjena praksa je bil ribolov z eksplozivom.⁷⁵ Vojak Křiž, ki smo ga spoznali na začetku članka, je v mlakah ob Adiži lovil žabe, nabiral zelišča in kradel solato z vrtov.⁷⁶ Poleg tega so vojaki ujeli kakšno srno, nabirali sadje, tudi če je bilo nezrelo in je povzročalo prebavne težave, prav je prišel, kot piše v nekih spominih, tudi »košati kostanj nad jarkom, od katerega je zreli sad padal k nam«.⁷⁷ Pri marsikomu so padli vsi predsodki in vojaki so jedli tudi pse in mačke. Tik pred koncem vojne so, je zapisal eden izmed njih, »pospravili precej psov, nekega dne pa posebno velikega. [...] Prav velik čebriček je bilo samega mesa, ki se je pozneje kuhal in pražil v naših loncih«.⁷⁸ Nekdo drug je v svojih spominih zapisal: »Pse so naši vojščaki svobodno pobijali in si jih pripravljali kot dodatek k nezadostni menaži. Mačka pa se drži bolj doma in često je bilo treba zvijače, da si jo pahnil v nesrečo.«⁷⁹ Navsezadnje so posamezni vojaki jedli tudi mrhovino. Jan Tříska opisuje, kako so njegovi tovariši februarja našli zmrznjeno kravo, ki je tam verjetno ležala vse od jeseni, jo skuhali in kljub obupnem vonju pojedli.⁸⁰ Toda vsa iznajdljivost je lakoto lahko le omilila, preprečiti je ni mogla.

4Obupna prehranska situacija ni ostala brez posledic. Vojaški upori v letu 1918, kakor so bili povezani z vplivi oktobrske revolucije, prizadevanji za mir in kipečimi nacionalizmi, so bili tudi upori lačnih vojakov.⁸¹ Predvsem so prehranska katastrofa, pomanjkanje oblačil, širjenje bolezni, tudi španske gripe, ter neuspeh ofenzive čez Piavo skupaj s političnim nemirom v notranjosti države v zadnjih mesecih vojne povzročili zlom morale na italijanskem bojišču. Po umiku na levi breg Piave je Josef Robert Werner, artilerijski častnik, v svoj dnevnik zapisal: »Imam grozen občutek, da bi to utegnila biti naša zadnja ofenzivna bitka, kot da je bil tu pokopan napadalni duh te stare, junaške armade.«⁸² Kar je zavezniška propaganda neuspešno poskušala doseči vsa leta vojne, se je začelo dogajati: vojaki so množično zapuščali svoje enote in se niso vračali z dopusta. Sestradana in napol gola armada v Italiji se je sesuvala.⁸³ Armadno vodstvo je še poskušalo omejiti nezadovoljstvo vojakov in je med drugim oktobra 1918, ko je država pred seboj imela manj kot mesec obstoja, končno napovedalo izenačitev vojaške in častniške prehrane. Ukrep bi morda učinkoval nekaj let prej, v zadnji jeseni vojne pa je bil prepozen. Prav tako so imeli minorne učinke poskusi motiviranja vojakov s patriotično propagando. Vodja Urada za obrambo pred sovražno propagando, Egon von Waldstätten, je spomladi samokritično ocenil, da delo njegovih podrejenih ne more biti zelo uspešno, saj so možje »s praznimi trebuhi manj dojemljivi za še tako privlačne besede«.⁸⁴ Pokazalo se je, da se ni motil rezervni častnik Kurt Popper, ki je že 18. avgusta 1915 v svoj dnevnik zapisal, da »gre tudi vojaška ljubezen do cesarja skozi želodec«.⁸⁵ Prepričljive niso bile niti primerjave s položajem civilne populacije v zaledju. Res so civilisti stradali, toda ukazi o seznanjanju vojakov s položajem civilnega prebivalstva so dosegli malo. Premnogi avstro-ogrski vojaki niso verjeli, da si z zaledjem v vsem delijo usodo, ampak so bili prepričani, da se vsem godi bolje kot njim.⁸⁶ Predvsem pa so bili v velikem delu apatični in zato nedovzetni za kakršnokoli propagando.

1Čisto brez učinka ukrepi armadnega vodstva niso bili, navsezadnje vojska kljub vsemu ni povsem razpadla, ampak se je borila do podpisa premirja. Toda učinkovitost avstro-ogrskih armad v severni Italiji je bila zaradi pomanjkanje hrane močno prizadeta. Vojaki so bili tako fizično kot psihično izčrpani, manjkalo jim je kakršnekoli motivacije za nadaljevanje bojevanja. Poročila s fronte so govorila o prestradanih in razcapanih vojakih, ki so ob vesteh o nemiru v zaledju postali povsem apatični in tudi v zaledju so se civilisti pogovarjali o vojakih, ki so od lakote zbolevali ali celo umirali.⁸⁷

2Razpad avstro-ogrske armade v severni Italiji, ki je kulminiral z zadnjo italijansko ofenzivo, je bil torej tudi posledica izrazito slabe oskrbe s hrano, ki se je vlekla že nekaj let. Seveda lakota ni bila edini vzrok, toda bila je zelo pomemben. Navsezadnje so po začetku zadnjega umika mnogi vojaki najprej začeli s plenjenjem preostalih zalog hrane. Jakob Prešern, vojak z začetka članka, je 30. oktobra 1918 v svoj dnevnik zapisal: »Brez pomisleka stopim bliže in pomagam pri plenitvi. Preskrbim se z mesnimi konzervami, kavo, moko in marmelado za najmanj tri dni.«⁸⁸

3Gotovo drži, da je bila glede oskrbe s hrano Avstro-Ogrska ves čas vojne v objektivno neugodnem položaju. Doma pridelane količine niso bile zadostne, rekviriranje na zasedenih ozemljih manka ni moglo nadomestiti, čeprav je bilo včasih tako temeljito, da je povzročilo lakoto civilnega prebivalstva. Uvoz zaradi uspešne antantne blokade ni bil mogoč. Prav tako je res, da so težave imele tudi druge države centralnih sil, celo Nemčija. Tudi nemški vojaki so bili ob koncu vojne lačni in so ropali lastne oskrbne vlake.⁸⁹ Primerjava z Nemčijo pa vendar pokaže, da je prehransko krizo v avstro-ogrski armadi očitno povzročila tudi neoptimalna organizacija oskrbe. Načrtovanje je bilo pomanjkljivo, predvsem pa je bil nezadosten in prepozen odziv na prve znake resnejšega pomanjkanja.

4Rezultat tako neadekvatnega pristopa k oskrbi vojske s hrano je bilo sesutje morale na vseh frontah, tudi avstrijsko-italijanski. Rezultat je bilo tudi trpljenje vojakov in častnikov, rezultat so bile bolezni in številne smrti. Podhranjeni vojaki so bili namreč bolj dovzetni za vrsto bolezni, epidemije je povzročalo tudi prehranjevanje z oporečno hrano. Bojevanje avstro-ogrskih vojakov na avstrijsko-italijanski fronti, ki je trajalo od spomladi leta 1915 do jeseni leta 1918, za veliko večino ni bilo strašna izkušnja le zaradi srditih bojev, mraza, snega in plazov, ampak tudi zaradi pomanjkanja hrane in lakote.