3.1. Ljutomer

1Leta 1671 se je pred ljutomerskim deželskim sodiščem sprožil čarovniški proces, ki je kmalu zajel tudi sosedna deželska sodišča. Proces je trajal nekaj let in je zahteval številne žrtve. Začel se je s tožbo zaradi obrekovanja. Tožbo so proti svojim sosedom sprožili Mihael Hork ter njegova žena Marina in njena sestra Jera Šerb. Notranjeavstrijska vlada je januarja 1671 zadolžila mestnega svetnika iz Radgone Johanesa Wendseisna za mnenje o tem procesu. Wendseisen je v tožbeni proces pritegnil veliko število prič, ki pa so vse nastopile proti Horku, češ da se udeležuje čarovniškega sabata in podobno, zato je ukazal zapreti vse tri tožnike. Proti njim je uvedel sodni postopek z mučenjem. Za vodenje zaslišanj in torture je zadolžil znanega krvnega sodnika Volka Lovrenca Lampertiča. Lampertič je od obeh tožnic dobil priznanje, da sta čarovnici, ter ju obsodil na smrt. 23. januarja 1672 ju je rabelj obglavil in sežgal. Horka, ki je bil stanoviten v svojem zanikanju obtožb in iz katerega Lampertič ni mogel izsiliti priznanja, pa je tako hudo in vztrajno mučil, da je 28. januarja 1672 izdihnil v zaporu po večurnih mukah na čarovniškem stolu. Lampertič pa je, kot običajno, zapisal v svoje poročilo, da je hudič obtoženemu zavezal jezik in ga nato usmrtil.¹² Proces, ki priča o nevarnosti obtožb tudi za tožnike, pa se s tem ni končal, saj sta usmrčeni naznanili soudeležence na čarovniškem sabatu. Sodišče je nadaljevalo z njihovim iskanjem in zapiranjem.

2Tako lahko v poročilu sodišča iz leta 1672 preberemo, da je bilo v Ljutomeru v triletnem mandatu sodnika Adama Šauberja zaradi čarovništva in tatvin sojeno 32 osebam, ki so bile tudi usmrčene. Aprila 1672 so bile zaradi čarovništva obsojene ljutomerska meščanka Eva Kristanc ter podložnice Barbara Lah iz Stročje vasi ter Eva Kranjc ali Slovenka in Margareta Seršen, obe iz Cvena. Meščanko Evo Kristanc krvni sodnik Lampertič zaradi njenega porekla ni mučil ter jo je le stežka obsodil na smrt, in sicer le na obglavljenje z mečem, kar je Wendseisen ostro grajal. Junija 1672 je bilo v ljutomerskem zaporu zaradi čarovništva zaprtih že več kot 40 oseb. Od teh jih je bilo največ iz Stročje vasi. Zaprti so bili ves čas v enem prostoru, v katerem je vladal nepopisen smrad. Zaradi slabih razmer v zaporu so bili nekateri od teh, še preden jim je bilo sojeno, že »na pol« mrtvi, živeli pa so le od tega, kar so jim prinesli v ječo sovaščani. 25. junija 1672 je Wendseisen na smrt obsodil še šest ljudi, obtoženih čarovništva. Še vedno pa je bilo v zaporu zaradi čarovništva 38 oseb. Čarovniški procesi so se razširili še na sodišča v Borlu, Ormožu, Zavrču, na Ptuju, v Hrastovcu, Gornji Radgoni, Gleichenbergu na avstrijskem Štajerskem in na Hrvaškem. Obsojene so namreč naznanile čarovniške soudeležence iz vseh teh krajev. Wendseisen, ki je vneto podpiral širjenje procesov, je prišel zaradi svoje zagnanosti v spor z duhovščino, saj je ta izrazila pomisleke o krivdi obtoženih. Radgonski župnik, ki je spovedal več tam obsojenih, je pripravil obsojene, da so preklicali svoje obtožbe proti drugim osebam. Wendseisna je to spravilo v jezo. Med njim in radgonskim župnikom je prišlo do ostrega spora, v katerega se je vmešala tudi vlada. Wendseisen je zavzel stališče, da se spovedniku lahko omogoči dostop do sojenih šele potem, ko ti naznanijo imena vseh soudeleženih pri čarovništvu oziroma ne prej kot tri dni pred njihovo usmrtitvijo. Čarovniški proces v Ljutomeru je nadaljeval krvni sodnik iz Celja Pavel Šac, ki je 1. avgusta 1673 obsodil še šest žensk na obglavljenje in grmado. Tri obtožene, ki kljub hudemu mučenju niso ničesar priznale, pa je izpustil iz ljutomerske ječe, v kateri je ostalo še deset oseb, od katerih sta bili dve noseči. Vse te je Pavel Šac izpustil iz zapora ob podani prisegi. Običajno so prisegli, da se ne bodo maščevali in da se bodo na poziv ponovno zglasili na sodišču ipd. Oprostitev na sodišču ni prinesla prave varnosti za osumljene v lokalnem okolju. Leta 1675 so zaradi toče razjarjeni kmetje v Zavrču sami sežgali dve domnevni čarovnici. Ena od obeh je bila pred tem že zaprta zaradi suma čarovništva in nato izpuščena. Zaradi njene izpustitve so kmetje zagrozili, da bodo zažgali grad.¹³

3Ljutomerski proces pa se s tem ni zaključil. Vedno znova so nesreče in neurja spodbudila nadaljevanje. Leta 1675 ga je nadaljeval krvni sodnik Janez Jurij Franc pl. Will, ko je sodil Mariji Cimer in sodelavkam, ki so bile vpletene v predhodne ljutomerske procese, vendar niso bile obsojene. Pl. Will je na smrt obsodil šestnajst obtoženih. Skupaj je samo v ljutomerskem procesu dokumentiranih 36 mrtvih, verjetno pa jih je bilo še več. Tudi v letu 1676 je bila zaradi čarovništva v Ljutomeru sežgana vsaj še ena oseba. Čarovniški procesi so za imetnika sodišča pomenili velike stroške. Imetnica deželskega sodišča grofica Konstnaca Formenia Radkhey je v svojem dopisu 16. julija 1673 izjavila, da se je pripravljena odpovedati deželskemu sodišču, ker ta tako veliko stane. Notranjeavstrijska vlada pa je šla grofici naproti in ji je zmanjšala sodne stroške. Sodni stroški za ljutomerske procese so samo v letu 1675 znašali več kot 303 goldinarje. Notranjeavstrijska vlada je grofici te stroške zmanjšala na 100 goldinarjev.¹⁴ Vlada se je obenem obrnila na sekavskega škofa s prošnjo, naj poskrbi, da bo tamkajšnja duhovščina s pridigami, veroukom, verskimi zapovedmi in drugim premagala nagnusno breme čarovništva.

3.2. Hrastovec

1Ob širjenju procesov iz Ljutomera na druga sodišča so se vnela tudi »tleča tla« na gospostvu Hrastovec, kjer so začeli soditi najprej tistim, ki so bili tam naznanjeni že leta 1661. Konec leta sta potekala znana procesa proti Urši Triplat in Marini Vukinec, zaprt pa je bil tudi Marinin mož Jurij Vukinec. Urša Černe je leta 1661 vse tri naznanila, da so sodelavci pri »hudičevi čarovniški umetnosti«.¹⁵ Marina in Jurij sta bila takrat pozvana na grad Hrastovec, kjer je Urša ponovila svoje obtožbe zoper njiju v soočenju v sobi za posle. Po soočenju s Černetovo sta se popoldan Marina in Jurij lahko vrnila domov.¹⁶ Byloff piše, da sta morala Jurij in Marina pred tem podati še prisego.¹⁷

2Urša Triplat, ki je bila žena župana vasi Mučno, je imela osemdeset let. Na gospostvu Hrastovec so jo zaprli 20. novembra 1673 in grof Herberstein je poklical krvnega sodnika Lampertiča. Čarovništva jo je leta 1661 poleg Černetove obtožila še ena oseba, usmrčena zaradi čarovništva, prav tako na gospostvu Hrastovec. Prvi del procesa se je vrtel okoli njenih zelišč. 25. novembra so nadaljevali z lažjim mučenjem, nato pa so jo, ker ni priznala, posadili na čarovniški stol. Po hudem mučenju je priznala, kar je od nje zahteval sodnik, se pravi, da se je udeleževala čarovniškega sabata, kjer se je skupaj z ostalimi čarovniškimi osebami družila s hudičem. Glede spolnih odnosov s hudičem pa je izjavila, da je ta sicer hotel imeti odnose z njo, a jo je na koncu pustil pri miru, ker je »stara norica«. Opisala je še večkratno druženje na čarovniških srečanjih. Ker je 27. preklicala priznanje, jo je sodnik ukazal ponovno mučiti, nakar je istega dne ponovno potrdila obtožbe. Naznanila je več oseb. 29. novembra jo je sodnik Lampertič obsodil na smrt in grmado.¹⁸

31. decembra¹⁹ 1673 so Marino Vukinec (tudi Vukanec) in njenega moža Jurija na ukaz Friderika grofa Herbersteina privedli in zaprli na gospostvu Hrastovec.²⁰ Najprej jo je zaslišal Jurij Šoster, upravnik deželskega sodišča gospostva Hrastovec. Marina je bila stara 57 let; skupaj z možem sta živela v Vinički vasi, kjer je bila vinogradniška kočarica. Poleg izjave Urše Černe so Marino bremenile tudi izjave drugih prič, da naj bi bila čarovnica.

4Na zaslišanju brez mučenja je Marina priznala, da je poznala Uršo Černe. Avgusta 1659 sta se sprli, ker je Urša obtožila Marino, da je njena krava na Uršinem vrtu napravila škodo. V resnici pa so bile tam le stopinje, podobne srninim. Nato sta se pobotali v pričo župana Lovrenca Zorca. Marina in Jurij sta bila skupaj z drugimi nato še nekoč pri Urši Černe na kolinah. Marina je dejala še, da je Uršo povabila k sebi domov, vendar se Urša ni več hotela družiti z njo, zaradi česar je bilo Marini »težko pri srcu«.²¹ Šoster kljub prigovarjanju iz Marine ni »izvlekel« nobenega priznanja.

5Graščinski hlapci so 3. decembra preiskali Marinino hišo, v kateri so našli sumljive predmete. Osumljena Marina je morala Šosterju pojasniti, kje jih je dobila in čemu so služili. Domnevne »čarovniške predmete« so našli v njeni skrinji: korenine, kruh, staro mast, mozeg iz kosti, bel prah, črno svečo, lonček mazila in drugo. Marino je Šoster zaslišal najprej zlepa, nato pa tudi z mučenjem. Marina je izjavila, da je njen mož včasih prišel domov pijan in da je mogoče, da bi kdaj prišel v stik s čarovniško družbo, zato naj ga pokadijo z blagoslovljenim kadilom. Povedala, je da je kruh od neke stare ženske. Marina naj bi ji dvakrat dala kruh, februarja in junija. Mast ji je ostala od peke pustnih krofov, mozeg pa naj bi se uporabljal za ženske pri porodu. Bela zdravila naj bi dobila od neke desetnice. Star kos kruha, ki je izgledal kot pogača, je spekla pred dobrim letom, ko si je dala napraviti novo peč. Ko je bila stara trinajst let, je služila v Žetalah, kjer je izvedela, da je kruh, ki se prvič speče v novi peči, dobro sredstvo proti mrzlici.²²

6Črno svečo je, kot je razložila, uporabila ob krstu hčere Lucije, nato jo je nesla vsako leto za svečnico v cerkev, prav pa bi ji sveča prišla tudi, če bi kdo umrl, da bi mu jo dala v roke. Glede mazila, ki je bilo v majhnem lončku, je rekla, da ji ga je prinesel zet od svoje matere, ki živi v Zrkovcih. Mazilo je uporabljala pri zdravljenju oteklin. Pojasnila je tudi glede zelišča, imenovanega »Debbich«. Zelišče je dobila pred tremi ali štirimi leti od stare ženske, živeče v Razvanju. Zelišče naj bi bilo dobro za otroke. Glede treh denaričev (pfeningov), ki so bili povezani v majhen mošnjiček, je rekla, da jih je dobila od iste beračice, ki ji je dala v hrambo tudi kruh. Ko je bila soočena z navedeno beračico, je ta to najprej zanikala, nato pa priznala.²³

74. decembra ob pol petih popoldne je bila posajena na čarovniški stol.

85. decembra je bila Marina soočena z ženo Lovrenca Šmalca, ki naj bi se nekoč obrnila na osumljenko, ker so imeli njeni otroci vročino. Šmalčeva žena pa je dejala, da ni prava, ampak naj bi se na Marino obrnila le Šmalčeva sestra Jera, katere otrok je imel vročino. Jera naj bi Marino prosila tudi za določena zdravila.

96. decembra je bila z Marino soočena navedena Jera, sestra Lovrenca Šmalca. Ta pa je zanikala, da bi ji Marina kaj dala. Jera je dejala, da naj bi Marina dala njenemu možu kos kruha, ki pa ga je on dal v posodo, iz katere so jedli psi. Marina je menila, da naj bi mu dala kruh neka druga ženska, ki je prišla iz iste gorice, ne ve pa, kdo je ta ženska bila.

10Istega dne je bil soočen z osumljenko Tomaž Ferlič, ker naj bi v svoji hiši slišal Marino pripovedovati, da naj bi snaha Adama Kocbeka, potem ko je opravila potrebo na kupu gnoja, kmalu zbolela in umrla. Marina naj bi izjavila, da je Kocbekova prišla med [H.]²⁴ ženske. Dejala naj bi tudi, da bi morala Ježeva žena, ki je ležala bolna, tudi priti med take ženske. Marina je to Ferličevo izjavo najprej ovrgla. Izjavila naj bi le, da je dejala med divje ženske,²⁵ kasneje pa je Ferličevo izjavo vendarle potrdila. Njegovo izjavo je dopolnila s pojasnilom, da je na Dravskem polju običajno, da ljudje pridejo med take ženske, sodniku pa ni hotela razložiti, kakšne ženske naj bi to bile.

11Istega dne je rabelj preiskal Marino, da bi preveril, če ima čarovniško znamenje. Na njenem telesu je našel dve sumljivi znamenji. Obe je precej globoko prebodel z iglo. Poročilo navaja, da je iz enega pritekla le kapljica krvi, iz drugega pa ni priteklo nič krvi. Po rabljevem mnenju znamenji sploh nista bili občutljivi. Ko je bila vprašana, če je čutila prebadanje, je odgovorila, da ga je dobro občutila, vendar je pretrpela, ker je telo grešno, zato je bila tiho.²⁶ Šoster je nato obdolženo Marino posadil na čarovniški stol in jo pustil tam.

12Erazem Friderik grof pl. Herberstein je za nadaljevanje sojenja poklical krvnega sodnika Volka Lovrenca Lampertiča. Lampertič je prišel v Hrastovec 6. decembra zvečer in ukazal rablju, naj Marino odveže s čarovniškega stola. Lampertič je obtoženi namenil mirno noč in se lotil preučevanja sodnih spisov.²⁷ Byloff navaja, da naj bi Marina na čarovniškem stolu presedela že 48 ur, ko jo je z njega odvezal Lampertič.²⁸

13Lampertič je potem, ko je preučil sodne spise, zaključil, da Marino bremenijo tako izjava Urše Černe kot tudi najdeni čarovniški predmeti in čarovniška znamenja, ki jih je odkril rabelj. Posebej pa je Lampertič povezal izjavo Černetove, da naj bi bile vse ženske v Dogošah čarovnice, z izjavo zaprte Marine Vukinec, ki naj bi te čarovnice²⁹ imenovala za svete žene.³⁰ Lampertič je nadalje ugotovil, da je s svojim kruhom proti mrzlici³¹ zdravila Marinko Šmalc in otroke Jere Dolenc. Lampertič je nato 7. decembra Marino Vukinec brez mučenja zaslišal o vsem, kar je ugotovil iz zapisnikov, ji predočil dokaze, da je čarovnica, vendar pa ni dobil od nje želenega priznanja, zato jo je 7. decembra ob 8. uri zvečer ukazal posaditi na čarovniški stol. Zjutraj je sodnik skušal dobiti njeno priznanje, vendar je vztrajala v »popolnem zanikanju«.

148. decembra jo je Lampertič ukazal ponovno za vso noč posaditi na čarovniški stol. Ker je vztrajala, da je nedolžna, so postopek ponavljali še naslednje tri noči. 9. decembra jo je skušal Lampertič prepričati, naj prizna in se s tem reši nadaljnjih muk, vendar je Marina vztrajno zanikala čarovništvo. Od 9. decembra zvečer dalje je rabelj, preden je Marino posadil na čarovniški stol, na novo naostril sedež. Ker še vedno ni priznala, je Lampertič ukazal rablju, da ji je, ko jo je 10. decembra zvečer zvezal na čarovniški stol, obenem obul čevlje, v katere je zvečer dvakrat vlil razbeljen loj. Postopek z razbeljenim lojem je ponovil še dvakrat naslednje jutro in 11. decembra zvečer ter 12. decembra zjutraj, potem ko je celo noč preživela na čarovniškem stolu. Ker še vedno ni priznala, se je Lampertič 12. decembra zvečer odločil, da jo bo pustil še dlje na čarovniškem stolu. Obtožena je v šestih dneh presedela na čarovniškem stolu kar 83 ur in bila mučena z razbeljenim lojem, vendar Lampertič od Marine še vedno ni dobil priznanja. Ker je bilo njeno fizično stanje verjetno precej slabo, se je Lampertič odločil, da ji bo pustil par dni za razmislek in jo pustil pri miru. Marina je zaradi hudega mučenja vse bolj izgubljala prisebnost. 18. decembra zjutraj je stražarju potožila, da celo noč ni imela miru, saj so ji hudiči črpali kri iz stopal v škatle in jo odnašali. 18. decembra je okoli enih popoldan k njej prišel Lampertič skupaj s špitalskim mojstrom oziroma ranocelnikom gospostva Hrastovec Primožem Rižnarjem iz Lenarta. Marina naj bi bila takrat po Lampertičevem mnenju še pri zdravem razumu. Zvečer ob sedmih je Marina dejala čuvajki, da je njen čas minil, da bo umrla nocoj okoli polnoči. Okoli devetih zvečer sta šla k njej Šoster in Rižnar. Pripovedovala jima je, da vidi veliko belih žensk po strehah in da bo kmalu pri njih. Onadva sta ji skušala odgnati te misli z duhovnimi sredstvi, z blagoslovljeno vodo, blagoslavljala sta jo s križem, ji dala piti krstno vodo in nato odšla. Ob deseti uri, ko je začela kričati, sta se vrnila. Marina je potožila, da je v zaporniški celici hudičev kot listja, med njimi velikih z groznimi svetlečimi očmi, ki se pretepajo, jo nadlegujejo, hodijo okrog in se prikažejo takoj, ko odideta. Ko sta ji to hotela izbiti iz glave, je še bolj prisegala, da je res. Ponovno sta uporabila duhovna sredstva. Skušala sta jo potolažiti, ona pa je tako kričala, da so se jima ježili lasje. Ko sta jo vprašala, če se boji hudobnih duhov, je to zanikala. Nato sta odšla. Opolnoči je začela še bolj kričati in divjati. Ob divjih krikih sta se vrnila v ječo ter jo škropila z blagoslovljeno vodo, vendar vse skupaj ni nič pomagalo. Skupaj so molili, a je obtoženka dejala, da to ne pomaga, ker je hudičev preveč. Marina je bledla, da je okoli nje vse polno hudičev, ki ji črpajo kri iz nog v lonec in si s krvjo nazdravljajo, hudičeva mati da jo vleče za lase, njeni otroci pa tekajo okrog. Obtožena je hotela od njiju, da zabodeta nagnusnega satana, ki stoji pri njej in jo hoče ubiti, in vpila, naj ga zabodeta. Prosila je, naj ostaneta pri njej, da je hudiči ne bodo še bolj mučili, onadva pa sta od groze odšla in naročila stražnici, naj čuje pri njej s prižgano svečo. Zjutraj sta se vrnila v ječo, stražnica ji je ponudila juho in vino, zmešano z blagoslovljeno vodo. Marina je ponovila opise tega, kako so jo celo noč mučili hudiči. Menila sta, da jo hudiči morda zato tako mučijo, ker ima zvezo z njimi, ona pa je to zanikala. Dejala je, da z njimi nima ničesar, razen da je morda koga od njih razjezila. Naenkrat pa je naredila ostuden in skrivljen obraz. Rižnar je šel po sodnika. Ko je prišel Lampertič, je ugotovil, da je še vedno pri zdravi pameti, nato pa, da je naenkrat umrla. Bil je 19. december 1673. Lampertič je 20. decembra 1673 napisal poročilo o procesu. Hladnokrvno je zaključil, da je bila Marina čarovnica in da so jo usmrtili hudiči. Hudobni duh naj bi onemogočil duhovno pomoč, prav tako naj bi obtoženki pomagal prenašati mučenje. Iz njene izjave, da jo mučijo hudiči, je zaključil, da je čarovnica, čeprav je ves čas to tajila.³² Morda je Lampertič pisal poročilo za notranjeavstrijsko vlado, v vsakem primeru pa je v svojem poročilu skušal po eni strani dokazati, da je postopal pravilno, po drugi pa, da ni dvoma, da je bila obtožena čarovnica, čeprav tega ni priznala. Je pa izvirno poročilo z Lampertičevim podpisom in pečatom ohranjeno v Arhivu Slovenije v Zbirki muzejskega društva, in ne v graškem arhivu, kjer bi verjetno pristalo, če bi ga Lampertič poslal v Gradec. Lampertič ni ukazal sežgati trupla, ampak je njeno truplo rabelj 19. decembra na skrivaj zakopal v gozdu. S tem je Lampertič zaključil proces.³³ Poročilo je Lampertič lastnoročno podpisal in zapečatil. To morda namiguje na to, da je obstajal dvom o njeni krivdi, saj bi jo sicer morali sežgati na grmadi. S procesov poznamo celo primere, ko so trupla domnevnih čarovniških oseb, ki so umrle v postopku ali bile že pokopane, izkopali in sežgali.

Vir: SI AS 1080, šk. 12, f. 15.

15Byloff domneva, da je bilo v letu 1673 žrtev čarovniških procesov v Hrastovcu še več.³⁴

16Po tragičnem koncu Marine Vukinec je bil v Hrastovcu še vedno zaprt in v sodnem postopku zaradi suma čarovništva njen mož Jurij Vukinec, vinogradniški kočar iz Viničke vasi. Morda je na njegovo nadaljnjo usodo vplivalo trdovratno zanikanje njegove žene, morda kaj drugega, a je bil v sodnem postopku spoznan za nedolžnega in izpuščen. Tudi ni jasno, ali je sodni postopek proti njemu vodil Šoster ali Lampertič. 28. decembra 1673 je Jurij Vukinec podal prisego, zase in za svoje dediče, da bo takoj, ko bo imel možnost, plačal svoj del stroškov sodnega postopka v višini 25 goldinarjev in pol štrtina vina. To za vinogradniškega kočarja niso bili majhni stroški. Nadalje je prisegel, da bo v primeru, če bi bil ponovno poklican pred sodišče, tja takoj prišel. Prisego je podal na deželskem sodišču gospostva Hrastovec po običajnih klavzulah, kot priče pa so njegovo prisego podpisali in pečatili trije župani: Sv. Ruperta, Jablanc in Grušove.³⁵

17V istem letu so potekali čarovniški procesi tudi na Borlu, kjer so bili usmrčeni Fabijan Vajda, Katarina Kranjc in Barbara Hubek, ki naj bi bile naznanjene na procesu v Ljutomeru.³⁶ Ti so julija 1673 naznanili, da so na sabatu na Rogaški gori srečali Marjeto Kraljič iz Haloz. Poleg tega naj bi skupaj z Marjeto, ko so leteli čez vinske gorice Gradišče, s točo potolkli vinograde. Posledično se je proti njej začel postopek pred sodiščem deželskega sodišča ptujskih minoritov, pod katerega je spadala obtoženka. Krvni sodnik Pavel Šac je obsodil Fabjana, Katarino in Barbaro na smrt. 12. julija 1673 so bili sežgani, čeprav je eden od treh zaradi mučenja umrl že prej.

3.3. Haloze, deželsko sodišče ptujskih minoritov

1Zaradi navedenih obtožb so Marjeto Kraljič iz Haloz zaprli na deželskem sodišču ptujskih minoritov v Podlehniku. Nato so jo 8. julija prepeljali na sodišče gospostva Borl, kjer je bila soočena s Katarino Kranjec, Fabijanom Vajdo in Barbaro Hubek. Soočenja z Marjeto so potekala med 8. in 12. julijem. Vsi trije zaprti na Borlu so potrdili svoje obtožbe, da se je Marjeta Kraljič skupaj z njimi družila na čarovniškem sabatu in čarala točo, nato so jo prepeljali nazaj v Haloze. Šele 18. avgusta je krvni sodnik Pavel Šac začel s procesom proti njej. Ker Marjeta ni želela priznati obtožb s soočenj, se je krvni sodnik odločil poleg mučenja uporabiti tudi razna cerkvena sredstva. Kadili so jo z velikonočno svečo, nanjo so privezali relikviarij, piti je morala blagoslovljeno krstno vodo in vodo svetih treh kraljev. 18. avgusta so jo prvič mučili, vendar je priznala le, da je z dolgimi zagovori zdravila bolnike, ter ob tem na sodišču recitirala dva dolga zagovora. Naslednji dan so jo ponovno mučili, obenem pa so jo kadili s trikrat posvečenimi predmeti, ker so menili, da so jo čarovnice začarale in zato ne more priznati, da je ena izmed njih. 21. avgusta so jo ostrigli po celem telesu in jo žgali z gorečima svečama pod pazduho. Obenem so jo kadili z velikonočno svečo in posebno trikotno svečo, ki se je običajno prižgala na velikonočno soboto s posvečenim ognjem. Okoli vratu so ji obesili različne relikvije ter ji dali piti krstno vodo. S to blagoslovljeno vodo so jo tudi polivali, prav tako z vodo svetih treh kraljev. Ker nikakor ni hotela priznati in so menili, da ima »zavezan« jezik, je krvni sodnik ukazal, naj jo rabelj posadi na čarovniški stol. Na njem je sedela kar 26 ur, preden je bila pripravljena dati kakšno izjavo. Izjavila je, da so imele čarovnice pri cerkvi sv. Trojice ali ob jezu ribnika pri zgornjem samostanu na Ptuju svoj deželni zbor. K njej je prišel mož v zeleni obleki z veliko glavo in ovešen s steklenimi črepinjami. Tam so presenetile Primoža Kosla , ki so mu ponudile pečene rakove škarje, vendar jih ni hotel.

2Sodnik se je odločil, da bo obtoženko soočil z navedenim. 23. avgusta so pripeljali Primoža Kosla pred sodišče in ga zaslišali. On je pod prisego potrdil izjavo zaslišanke, da sta se srečala pri ribniku. V svoji izjavi pa je dogodek opisal bolj dramatično: da je preteklega leta neko nedeljo ponoči, okoli dneva, ko goduje sv. Jernej, pri zgornjem samostanu zagledal veliko skupino žensk in moških. V sredini je stal velik moški z debelo gorečo baklo. Imel je mogočne svetle oči, ki so sijale kot velike šipe. K Primožu je pristopila Helena (ki je bila že pokojna – verjetno sežgana zaradi čarovništva) in mu dejala, da o tem ne sme nikomur ničesar povedati, dokler bo živ. Če pa bi jih slučajno ponovno srečal, bo moral z njimi ali pa ga bodo ubili. Vodja shoda mu je dal pečene rakove škarje, nato pa ga je oklofutal. Pečene rakove škarje naj bi dobil v zameno za molk. V strahu je Primož takrat pomislil na Boga in ga prosil za pomoč. Takoj je potegnil močan veter in vse je izginilo. Isto družbo pa je srečal že pred tem, in sicer na binkošti na nekem križpotju, kjer je prepoznal Uršo Krešovko.

3Krvni sodnik je rablju ukazal, naj obtoženo Marjeto ponovno posadi na čarovniški stol. Tam je nato presedela kar 36 ur. Nato jo je rabelj slečeno preiskal po celem telesu in – po svojem mnenju – pod kolenom našel dve čarovniški znamenji. Marjeta pa je trdila, da sta znamenji posledica pasjega ugriza. Nato so jo v mučilnici soočili z navedeno Uršo. Marjeta je bila od mučenja že tako izčrpana, da ni mogla ničesar izjaviti, Urša pa je nanjo kričala, naj prekliče obtožbe. Primož Kosel je v soočenju potrdil, da je videl obe skupaj (Marjeto in Uršo) s čarovniško druščino poleg vodne brvi v spodnjem Lehniku. Ker je bila Marjeta očitno preveč izmučena, da bi še lahko sodelovala v sodnem procesu, je krvni sodnik v celjskem okrožju Pavel Šac, ki je vodil proces, sklenil proces zaključiti. Menil je, da obtoženo bremenijo izjave treh prič iz Borla, ki so svoje izjave potrdile s smrtjo na grmadi, ter da jo bremenita izjava Primoža Kosla ter njeno delno priznanje, zato jo je 25. avgusta 1673 obsodil na obglavljenje in sežig na grmadi. Stroški procesa so bili visoki in so znašali 136 goldinarjev, 25 krajcarjev in dva denariča. Vse te stroške so morali plačati dominikanski in minoritski podložniki.³⁷ Proces bi se moral nadaljevati proti Urši Krešovki, ki jo je bremenila Primoževa izjava, verjetno pa še proti drugim, vendar ptujski minoriti niso kazali zavzetosti za nadaljevanje procesov. Septembra 1673 so ptujski minoriti kot imetniki deželskega sodišča v Halozah prejeli ukaz notranjeavstrijske vlade v Gradcu. To je bil že drugi ukaz take vrste, ki so ga poslali iz Gradca. Vlada jim je ukazala, da morajo takoj ukrepati proti osebam, ki so bile naznanjene zaradi čarovništva, saj so prejeli informacije, da se take osebe nahajajo na ozemlju njihovega sodišča. Ukazala jim je, naj osebe privedejo in zaprejo ter njihov seznam pošljejo krvnemu sodniku. V nasprotnem primeru jim bo vlada odvzela deželsko sodišče.³⁸

Vir: Wikimedia Commons v okviru projekta Metropolitanskega muzeja umetnosti

3.4. Ormož, Celje

1Val čarovniških procesov se je razširil tudi na deželsko sodišče v Ormožu, kjer je bilo v letu 1676 zaradi čarovništva sežganih šest žensk iz Velike Nedelje. Tudi leto 1677 v Ormožu ni minilo brez procesov. Takrat je tam potekal znan proces proti tržanki iz Središča, sedemdesetletni Doroteji Beda.³⁹ Od 16. aprila so jo mučili na natezalnici, ker pa krivde ni priznala, jo je 28. aprila krvni sodnik ukazal posaditi na čarovniški stol, kjer je presedela več kot 24 ur. Za torturo je sodnik zaprosil dovoljenje pri notranjeavstrijski vladi, kar je prvi tak primer. Ob tem so na sodišču uporabili tudi vsa duhovna sredstva za izgon satana. Na čarovniškem stolu je bila mučena do 2. maja, ko so jo našli mrtvo. Krvni sodnik je seveda za njeno smrt obtožil hudiča, pri tem pa se je skliceval na vihar in tuljenje psov okoli gradu, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo, da je bila čarovnica in je imela pogodbo s hudičem. V času procesa je iz ormoškega zapora pobegnilo več oseb, osumljenih čarovništva. Vmešala se je notranjeavstrijska vlada, ki je krvnemu sodniku Janezu Juriju Francu pl. Willu očitala, da je pustil umreti glavno čarovnico, medtem ko so ostale čarovnice ušle in bodo še naprej povzročale škodo. Vlada je vihar okoli gradu ob smrti obdolženke interpretirala kot peklensko veselje hudičev, ki so zmagali in imajo ormoško sodišče za norca, krvnega sodnika pa je v dokaj neprijaznem tonu pozvala, naj o procesu pošlje poročilo. Odgovor krvnega sodnika priča predvsem o klavrnem položaju ormoških zapornikov. V zaporu ni bilo slug, zaporniki niso dobili nobene hrane in za njih se je skrbelo slabše kot za živino. Opozorila zemljiškim gospodom naj ne bi zalegla, saj so se ti predvsem pritoževali zaradi visokih stroškov sodnih procesov. Istega leta je smrt na grmadi v Ormožu doletela vsaj še eno osebo, osumljeno čarovništva, medtem ko sodba glede tretje osumljene ni znana. Krvni sodnik pl. Will je istega leta ukazal obglaviti še eno čarovnico v Šoštanju, notranjeavstrijska vlada pa je istočasno intervenirala še v Mariboru, kjer naj bi sodnik v Fali proti odkupnini 100 dukatov iz ječe izpustil Uršo Karnič, osumljeno čarovništva. Ta naj bi v hudem neurju padla z oblaka na zemljo. Uršo so ponovno ujeli in jo skupaj z Radigundo in njenim možem zaprli na deželskem sodišču v Mariboru. Radigunda je nato zaradi mučenja umrla v zaporu. Tudi Uršo so hudo mučili, po priznanju pa obglavili in sežgali. Procesi so se v letu 1677 razširili še na sodišča v Šentjurju in Celju. Posebno zanimiv v procesnem smislu je bil celjski proces. Krvni sodnik Pavel Šac je aretiral vedeževalko in zeliščarko Jero Brinovko in jo ukazal zapreti na celjskem gradu, kjer kljub mučenju pred grajskim sodiščem ni priznala čarovništva. Nato je moral Šac obtoženko predati mestnemu sodišču v Celju. Proces se je zelo zavlekel, vendar mestni sodnik Jurij Kunšperg ni našel suma čarovništva in jo je decembra 1678 obsodil na plačilo šestih srebrnih kron in izgon iz mestnega pomirja, notranjeavstrijska vlada pa je sodbo preklicala in zahtevala nadaljevanje procesa ter torture. V Celju so nadaljevali s procesom. Po dvajsetih urah sedenja na čarovniškem stolu brez njenega priznanja so jo v Celju v novi sodbi obsodili na sramotilni steber in izgon. Tudi s to sodbo notranjeavstrijska vlada ni bila zadovoljna. Ukazala je nadaljevati proces, naj jo ostrižejo, napravijo v zaporniško srajco, ter naj proces nadaljuje bolj izkušeni krvni sodnik Pavel Šac.⁴⁰