1Kranjčani so se vedno zavedali, da je mesto na visokem pomolu nad sotočjem rek Kokra in Sava požarno izjemno ogroženo. Po svežo vodo so od davnine morali hoditi v Kokro in Savo, saj so se v mestu na konglomeratnem pomolu lahko do leta 1770, ko so z vodno črpalko zagotovili stalno vodooskrbo, opirali le na zbiralnike deževnice na dvoriščih nekaterih hiš.⁴ Tudi zato so npr. že v 17. stoletju omejili rabo odprtega ognja oz. ognjišč v mestu: meščani niso smeli doma peči kruha, marveč so to lahko počeli le v javnih krušnih pečeh.⁵ Med ljudstvom pa je že dolgo veljal prastar rek, da je v mestu več vina kot vode: leta 1752 so komisarji v tem majhnem mestu našteli kar 33 vinotočev in tri pivovarne.⁶ (Mimogrede: približno toliko raznoraznih barov, gostilnic in podobnih lokalov je bilo v starem Kranju še pred sto leti in jih je še danes.) Ker so se tudi gasilci morali oskrbovati z vodo za gašenje iz obeh rek, leta 1749 niso imeli prav nobene možnosti za hitro omejitev velikega požara v mestu, kjer je bilo še veliko hiš lesenih oz. takih z lesenim nadstropjem; zlasti v predmestjih, a tudi na gospodarskih poteh med meščanskimi hišami in zadnjimi dvorišči.

Vir: Merian, Topographia, 1649, s. p. Fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj

2Po zapisu v mrliški knjigi župnije Kranj naj bi pogorelo kar 290 poslopij v mestu in obeh predmestjih, umrlo pa dvajset oseb, starih med dvanajst in sedemdeset let. Žrtev bi bilo gotovo še več, če bi požar izbruhnil ponoči. Nesrečnike so pokopali naslednji dan na pokopališču ob župnijski cerkvi.⁷ Po podatkih kranjskega mestnega sveta v prošnji deželni kneginji Mariji Tereziji za ustanovitev komisije za preiskavo in pomoč so od skupaj 239 hiš v mestu in dveh predmestjih v komaj pol ure od zanetenja ostale cele le štiri mestne cerkve (župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Roženvenska cerkev, cerkev sv. Fabijana, Boštjana in Roka na Pungartu ter špitalska kapela sv. Lenarta in sv. Antona), mestni špital, onstran obzidja pa kapucinski samostan in enajst lesenih koč v Savskem predmestju. Le od 20 do 24 hišnim lastnikom je uspelo delno rešiti premoženje, pogorele so baje tudi vse zaloge živil. Večine prizadetih stavb menda ni bilo mogoče popraviti.⁸

3Tožba o popolni katastrofi, žrtvah in škodi niti ni zelo pretirana, kot je bilo sicer običajno v starih kronikah in legendah, a tudi ne povsem točna. Gotovo so bile le delno poškodovane večje zidane meščanske hiše, predvsem na (današnjem) Glavnem trgu (ta je bil razmeroma prostran in dostopen za gašenje), ki z ohranjenimi gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi elementi še danes pričajo o zgraditvi veliko pred letom 1749: npr. stara sodna (mestna) hiša (Glavni trg 2), Pavšlarjeva hiša (Glavni trg 18), mestni dvorci Khislstein (Tomšičeva 44), baronov Flödnig (»Petrčkova hiša«, Glavni trg 6) in meščanov Jugovicev (danes »stara mestna hiša« na Glavnem trgu 4), glavna (»cesarska«) mitnica (Tavčarjeva 35) ter še nekaj hiš v središču mesta in na obrobju.⁹ To je posredno razvidno tudi iz poročila, ki ga je za deželno kneginjo Marijo Terezijo 22. septembra 1749 sestavil baron Raigersfeld po predhodni preučitvi poročila gorenjskega okrožnega glavarja Antona Janeza barona Tauffererja z dne 10. septembra. Tudi Raigersfeldovo poročilo kot skoraj ali povsem nepoškodovane omenja župnijsko cerkev, mestno hišo, »zgornjo mitnico« pred mestom, šolo in več poslovnih lokalov (hiš), le malo poškodovano je bilo mestno obzidje.¹⁰ K manj poškodovanim objektom moramo dodati še »spodnjo« mitnico in tisto na mostu čez Savo. V resnici so mitnice in mestno hišo, kot bomo videli v nadaljevanju, v naslednjih dveh letih precej popravljali. Morda zaradi poškodovanosti v požaru ali pa le zaradi zanemarjenosti.

4O obsegu požara posredno priča višina ocenjene škode: po prijavi 152 lastnikov hiš v mestu in obeh predmestjih so jo konec leta 1752 ocenili na 38.872 goldinarjev.

Slika v kranjskem župnijskem uradu - Hrani: Fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj

To je bilo sicer celo nekaj tisočakov manj, kot je znašala ocenjena škoda v požaru 11. avgusta 1668, ko je baje pogorela tretjina poslopij (90) med Glavnim trgom in severnim robom mesta: v celoti 60 hiš in deset hlevov ter kostniška kapela, deloma še 20 hiš.¹¹ S pomočjo seznama, ki zajema le slabi dve tretjini zasebnih lastnikov hiš, povsem pa izpušča javne objekte, je mogoče približno rekonstruirati obseg požara ali vsaj epicentre. Lokacije na seznamu neomenjenih hiš namreč kažejo, da so se določeni mikropredeli izognili najhujšemu. To bi lahko veljalo za nekatere že omenjene hiše na Glavnem trgu ter osamele in vogalne hiše v sklenjenih vrstah hiš v obeh vzporednih stranskih ulicah ter za osamele hiše v predmestjih. Seveda pa neomenjanje tretjine hiš ne pomeni nujno njihove nepoškodovanosti.¹²

Prednja platnica knjige pekovskega ceha iz leta 1772, zasebna last - Hrani: Fototeka Gorenjskega muzeja, Kranj

1V deželni Reprezentanci, ki je bila zadolžena za požarno zaščito ter sanacije posledic požarov in naravnih nesreč,¹³ so se že nekaj dni po požaru začeli pogovarjati o pomoči pogorelcem in sistematični sanaciji. Obenem so bili v stalnih stikih z vladarico oz. osrednjo vlado (Directorium in publicis et cameralibus), ki je v njenem imenu obravnaval zadevo. (Vse dopise je podpisal predsednik Friedrich Wilhelm grof Haugwitz.) V načrtovanju sanacije mesta je bilo mogoče že zaznati postopke in cilje državno nadzorovanega in birokratsko vodenega projekta urbanistične prenove, ki jo je finančno nadzorovala in usmerjala država – s poprejšnjo podreditvijo magistratov okrožnim glavarjem in vladi. Terezijanska politika pa je v tistih letih šele vzpostavljala svojo novo državno finančno in upravno strukturo, zato velikih rezultatov v kratkem času še ni bilo mogoče pričakovati. Uspešnost so hromili počasno načrtovanje in odločanje, prelaganje odgovornosti med uradi, proračunske omejitve in pravne ovire ter nasprotovanje pomoči s strani nekaterih deželnih političnih deležnikov.

2Predvsem zaradi pomanjkanja vode za gašenje v mestnem jedru ter urbanistične »iregularitete« (tj. preozkih ulic), kar bi se moralo nujno spremeniti,¹⁴ so v Reprezentanci v začetku razmišljali res širokopotezno – kar o preselitvi mestne naselbine bliže reki Savi. Mislili so na lokaciji pri starem župnišču cerkve sv. Martina na območju današnje železniške postaje ali še dlje na severozahodu, v bližini vasi Naklo. Po posvetu z okrožnim glavarjem Tauffererjem so ostali pri obstoječi lokaciji – predvsem zaradi prevelikih stroškov selitve in ugodne lege ob glavni deželni cesti na Koroško, bližine več rudnikov in kovačij, uveljavljenih tedenskih sejmov itd. Tauffererjeva argumentacija je bila tehtna: območje pri stari šmartinski cerkvi je preveč izpostavljeno poplavljanju Save. Preselitev vstran od deželne ceste in okoliških vasi bi gospodarsko škodovala mestu in erarju, oteževala premike vojaških enot, meščani bi se morali odpovedati svojim hišnim parcelam itd. Za nameček so na Gorenjskem zemljišča draga in pogorelci bi težko prišli do novih parcel, je Taufferer opozoril še na večno slovensko nepremičninsko resnico. To bi se sicer dalo deloma ublažiti, ker je na območju poleg Udenboršta (velik državni gozd med vasema Mlaka in Križe) ob deželni cesti še precej nekultiviranih zemljišč in dovolj tekoče vode, selitev pa ne bi bila težka, če bi država pomagala pogorelcem pri odkupu zemljišč.

3Tako je kmalu prevladalo mnenje, naj se mesto in hiše obnovijo na starih temeljih; navsezadnje so cerkve, obzidje, nekaj gospodarskih lokalov in kapucinski samostan nedotaknjeni, selitev pa bi povzročila erarju preveč stroškov. Taufferer je še predlagal, da bi v mesto napeljali vodo iz Kokrice (gotovo je mislil na potok, in ne na istoimensko vas tri kilometre severno od mesta) in postavili osrednji vodnjak na Trgu (današnjem Glavnem trgu), kjer so bili tedaj še vidni ostanki starega vodnjaka in neuspešnih poskusov napajanja z vodo iz Save z začetka 17. stoletja. Za postavitev in financiranje novega vodnjaka na istem mestu je že pozno jeseni 1749 zaprosil kranjski mestni svet, Taufferer pa je Reprezentanci predlagal gradnjo dveh javnih vodnjakov.¹⁵ Vodnjak na Glavnem trgu, ki je bil najpomembnejša nova infrastrukturna pridobitev, so po zamisli in pod nadzorom vojaškega inženirja poročnika Alexandra pl. Thieryja začeli graditi naslednje leto in ga na mestne stroške dogradili do konca leta 1751.¹⁶ Vodnjak, ki se je, sodeč po dolžini cevovoda, napajal iz potoka daleč od vasi Kokrica, v naslednjih dveh desetletjih nikoli ni dobro deloval. To se je zgodilo šele po udejanjenju projekta patra Gabrijela Gruberja leta 1770, ki je zagotovil zadovoljivo črpanje vode iz bližnje reke Save.¹⁷

4Reprezentanca se je tako osredinila na novo urbanizacijo s širšimi ulicami in zidanimi hišami z opečnatimi strehami. Taufferer je predlagal, naj se prepove zidanje na starih temeljih, zlasti v obeh stranskih ulicah – Svinjski ulici na vzhodu (današnji Tavčarjevi) ter Konjski in Rožni na zahodu (današnji Tomšičevi) ter v njunih povezavah z osrednjim trgom oz. ulico (današnji Jenkova in Poštna ulica). Sposoben inženir naj bi izdelal načrte s širšimi in ravnimi ulicami. Za odstranjene objekte bi lastnikom dodelili zemljišča zunaj severnega obzidja pri kapucinskem samostanu. Drugam se mesto zaradi obzidja in strmih bregov ni moglo širiti.

5Reprezentanca se je strinjala z glavarjevim predlogom, da poškodovanih zidanih hiš v preozkih ulicah nima smisla obnavljati, takoj pa naj obnovijo poškodovane javne zgradbe (cesarsko mitnico, hiši mestnega učitelja in pisarja); povsem naj se tudi prepreči gradnja lesenih hiš. Le pri predlogu o obveznem prekrivanju novih streh z opečno ali skrilasto kritino so imeli pomislek, ker dragi gradbeni materiali niso bili dostopni revnejšim meščanom.

6Okrožni glavar je imel v mislih še gospodarske ukrepe, npr. ukinitev nekaj neprivilegiranih tedenskih sejmov v okoliških vaseh in vzpostavitev novih cehov, a je Reprezentanca ocenila, da je prvo v nasprotju z »deželno policijo«, drugo pa z državnim komerčnim načelom. (Cehe so v tistih letih že sistematično omejevali.) Deželni kneginji je raje predlagala, naj prebivalce in nove naseljence za deset let oprosti rednega davka in kontribucije, tujcem (obrtnikom profesionistom) pa omogoči brezplačno pridobitev meščanske pravice. Odločno, predvsem zaradi pravnih zadržkov, je odsvetovala dodelitev dohodka podružnične mitnice v Medvodah (letno 255 goldinarjev), ki je bila v lasti Kranja od leta 1728 (za obdavčitev tistih, ki bi se izognili kranjski mitnici na mostu čez Savo). Svetniki niso spregledali tistega, kar so notranjeavstrijske oblasti v Gradcu pred dvema desetletjema: vladarico so opozorili, da gre skozi medvoško mitnico tudi blago na škofjeloško ozemlje in drugam, ki sicer nikoli ne bi prečkalo kranjskih mitnic. (Leta 1728 so se trgovci takemu poskusu prisile že uprli z nasiljem.¹⁸)

7Vlada, deželna kneginja in deželna Reprezentanca so se zavedale, da denarja za vse zamisli ni niti ga nikoli ne bo. Kranjčani so vladarico sicer prosili, da jim spregleda plačilo 1360 goldinarjev letnega vinskega daca, a jim je bila pripravljena izkazati milost le pri »požarnem davku«. S tem terminom ni bila mišljena uvedba izrednega davka za pomoč mestu, marveč vladarjeva arbitrarno določena izredna oz. enkratna denarna pomoč, v 18. stoletju lahko pospremljena z začasno oprostitvijo plačila nekaterih rednih davkov. Pri požarnem davku in pomoči pri vseh naravnih nesrečah pa bi morali z okoli četrtino vsote nujno sodelovati tudi deželni stanovi,¹⁹ zato je vladarica k sodelovanju pri iskanju finančnih virov hotela prisiliti tudi dotlej povsem nezainteresirane kranjske deželne stanove. Že 29. oktobra 1749 jih je pozvala, naj pomagajo Kranjčanom v smislu predlogov, ki jih je pripravil svetnik Ministerialne bančne deputacije in Direktorija »in publicis et cameralibus« Anton Maria Stupan pl. Ehrenstein, ki se je tedaj mudil v Ljubljani zaradi nekih drugih zadev. Stanovi so mečkali in deželna kneginja je decembra 1749 poziv zaostrila z novo resolucijo, Reprezentanci pa čez nekaj dni še s svojim dekretom: kljub dani načelni obvezi stanovi o pomoči niso podali nobenega predloga, medtem ko je mesto obupno prosilo pomoči. Reprezentanca je zato od stanov še enkrat zahtevala predloge.²⁰ Pozive so izdajali na osnovi določil državne uredbe z dne 6. 10. 1748. Dolžnost opravljanja cenitve škode zaradi požarov in drugih naravnih nesreč ter epidemij na terenu je bila naložena okrožnim uradnikom. Okrožni glavar je njihovo poročilo poslal deželni Deputaciji (Reprezentanci), zadolženi, da s stanovi oblikuje mehanizem za pomoč. (Pomoč je bila glede na obseg škode predvidena v eno-, dvo- ali triletnih bonifikacijah.)²¹

8Vladarica in Direktorij sta dotlej ugotovila, da gre pri (ne)sodelovanju več deželnih uradov za sistemsko težavo, in sta čez nekaj dni predpisala, kako naj v prihodnosti delujejo deželne oblasti v primerih sanacij posledic vseh naravnih nesreč: Reprezentanca se mora s stanovi dogovoriti o pomoči in nato poslati skupen predlog na Dunaj, nato pa naj uresničijo vladno odločitev. Raigersfeld je čez nekaj dni v imenu Reprezentance ta ukaz posredoval še deželnim stanovom.²² Ti so odgovorili šele čez dva tedna, češ da ne razpolagajo z nikakršnim finančnim skladom za primere, kot je kranjski – ne za posameznike, kaj šele za cela mesta. To sploh ni bilo res: prav stanovi so leta 1668 revnim pogorelcem v Kranju spregledali redni davek za tri leta v višini 1022 goldinarjev, potem ko jim je cesar Leopold I. odobril za 1500 goldinarjev požarnega davka.²³

9Reprezentanca je na pogajanja s stanovskim poverjeniškim uradom (nekakšnim stalnim sekretariatom) poslala svojega pogajalsko najbolj taktnega in sposobnega svetnika Raigersfelda, a tudi on na pogajanjih ni slišal nobenega predloga. Stanovi so imeli dober izgovor: sami so morali leta 1749 in 1750 pomagati še drugim prizadetim v naravnih ujmah, tudi svojim (plemiškim) članom, a vsem ni bilo mogoče ugoditi drugače kot s spregledom davka za pogorelce za dve leti. Mestu Kranj, ki pa je dobilo državno podporo (požarni davek), zato niso mogli (hoteli) pomagati. Kranjčane so priporočili vladaričini milosti, ki naj jim pomaga iz svoje blagajne ali iz sredstev za deželo Koroško, ki takih ujm ni doživela.²⁴ Reprezentanca je avgusta 1750, skoraj na obletnico požara, dvignila roke in deželni kneginji sporočila, da, kar se tiče stanov, Kranjčane prepušča njeni milosti oz. pomoči Ministerialne bančne deputacije z urbarialnim davkom.²⁵ Reprezentanca je stanove šele junija 1754 opomnila, naj si z lastnimi sredstvi čim prej ustvarijo sklad za pomoč revnim, iz njega pa naj jim nadomestijo tudi kontribucijo.²⁶

10Deželna kneginja je še vedno pričakovala določitev finančnih temeljev sklada za pomoč, ki naj bi imel po njenem mnenju vsaj 12.000 goldinarjev. Za pridobitev tako visokih zneskov je Direktorij septembra 1750 imenoval komisijo v sestavi: deželni upravitelj Leopold grof Lamberg, Franc Karel grof Hohenwart in generalni prejemnik Janez Ignacij baron Apfaltrer, ki je delo končala decembra. Komisarji so predlagali, naj posebna komisija preuči finančno poslovanje mesta, po vzoru drugih mest naj se organizirata požarna družba in požarni sklad, kjer bi se zbiral denar. Vladarica je ukazala Reprezentanci, naj poročilu doda še izkaz o načinu regulacije mestnih dohodkov in izdatkov, s čemer bi bilo mogoče tudi črtati mestne dolgove, morebiten presežek pa uporabiti v korist mesta.²⁷ »Regulacija« je v tem primeru pomenila državni nadzor pri večanju dohodkov in okleščenju izdatkov oz. sekvester.

11S tem se je iskanje denarja preusmerilo iz državnega/deželnega proračuna k finančnim zmožnostim mesta Kranj. V resnici je požar leta 1749 mesto zajel v najslabšem možnem trenutku oz. stanju. Deželna in državna politika sta prav tam trčili na večen in običajno težko rešljiv problem majhnih skupnosti: več kot stoletje trajajočo gospodarsko stagnacijo in (samo)upravljavsko zanikrnost, finančno korupcijo in samovoljo. Tudi zaradi naravnih nesreč vse od začetka 17. stoletja (požarov, poplav, kužnih bolezni) in posledičnih davčnih zaostankov, stroškov širitve in vzdrževanja prometne infrastrukture itd. mesto ni bilo sposobno sofinancirati obnove iz lastnih rednih prihodkov. Mestni svet je dotlej zastavljal svoje nepremičnine, verižil dolgove in se posledično vsakih nekaj let soočil z rubežem mestnih dohodkov. Računovodstvo je bilo neurejeno, niso izterjevali mestnih dolžnikov in imeli urbarja mestnih posesti itd. Že od leta 1717 je svet prepuščal svojim upnikom v večletni užitek mestne dohodke. Leta 1724 je mestna zadolžitev dosegla že skoraj 30.000 goldinarjev in deželni vicedom je izdelal sanacijski program: kar sam je imenoval vodilne mestne funkcionarje in objavil njihove poslovnike ter odredil način odplačevanja davčnih zaostankov. Po pritožbi meščanov je notranjeavstrijska vlada v Gradcu razveljavila te ukrepe, a poslala nova komisarja, ki sta od magistrata zahtevala račune o dolgovih. Ker tega niso storili, je vicedom leta 1728 spet uvedel prisilno upravo s komisarjem, ki je imenoval funkcionarje, oklestil izdatke in uredil zakupnine: do leta 1734 je uspel poplačati 10.000 goldinarjev dolgov in naredil načrt za poplačilo ostalih, ustvaritev presežka in izboljšanje življenjskih razmer. Meščani v notranjem mestnem svetu so se spet pritožili in leta 1737 uspeli odstraniti prisilno upravo. Odtlej so spet vladali enako nesposobno kot prej: funkcionarji so si dvignili plače, samovoljno odmerjali davke, gojili korupcijo in nepotizem, izkoriščali in zanemarjali revne someščane, zapravljali mestni denar. Mestni dolg je spet rasel.²⁸

12Tako leta 1749 nihče v Ljubljani in na Dunaju ni vedel, kakšne so realne mestne finance in sposobnost financiranja obnove. Reprezentanca je za ukazano že peto ali od leta 1704 kdove katero racionalizacijo kranjskih mestnih dohodkov in izdatkov imenovala komisarja Leopolda Livija Schwaba pl. Lichtenberga in glavarja Tauffererja. Šele septembra 1751 je ukazala tudi uradu deželnostanovskih poverjenikov, naj zaslišijo zakupnike mestnih dohodkov. Predsednik poverjeniškega urada Kajetan Avguštin grof Wildenstein je čez nekaj dni obvestil deželno kneginjo o opravljeni preiskavi mestnih finančnih tokov ter zatrdil, da so zakupniki že predali svoje pravice. Medlo je opozoril, da že izvajana zaplemba mestnih dohodkov ne sme ovirati dela mitnice.²⁹

13Šele po tem je lahko tudi Reprezentanca izdala svoje poročilo o kranjskih financah. Avtor, svetnik Henrik Jožef knez Auersperg, je vladarico obvestil o preiskavi in predlogih za uravnoteženje proračuna; glavna komisarja sta naračunala letnih dohodkov za 5314 goldinarjev, izdatkov pa za 5161 goldinarjev. Znotraj tega so bile najbolj sporne plače. Plačo mestnega sodnika (v obdobju požarne sanacije) so meščani npr. zvišali s 34 na 100 goldinarjev, mitničar pa je prejemal 40 goldinarjev, čeprav sploh ni bil meščan. Poleg njegove plače bi iz mestnih izdatkov kazalo izločiti tudi mestne dotacije za cerkve, cerkveno odvetništvo, plači za mestnega učitelja in cerkvenega organista (ker dela za Cerkev, ne pa za »publico«), za kar je magistrat v obdobju 1749–1751 izplačal kar 1905 goldinarjev in s tem zelo povečal mestni dolg.³⁰ Prihodke od 19 celih in ene petšestinske mestne hube in žitne desetine bi bilo treba dati v zakup na licitaciji ali kar naprodaj. Tako bi z dohodki iz zgornje, spodnje in mostne mitnice ter z vsem drugim lahko letni presežek spravili celo nad 2000 goldinarjev. Skratka: mestni dohodki bi se lahko povečali s skrbnejšo in varčnejšo upravo, pri čemer naj bi se magistrat izogibal samovoljnim izplačilom.³¹

14Finančno stanje je bilo še slabše, kot sta iz starih predlog ugotovila izredna komisarja. Poročilo, ki ga je 28. 10. 1751 v Kranju podpisal rektifikacijski komisar Jožef Anton pl. Vermatti, je bilo bliže trdi resnici: mestne oblasti so mu zagotovile, da od someščanov med letoma 1749–1751 zaradi požara niso pobrale nič denarja iz naslova rednih davkov in kontribucije, zato je bilo tedaj realiziranih dohodkov za 2796 goldinarjev, izdatkov pa le za 1886 goldinarjev! V tistih dveh letih je šlo še dodatnih 1424 goldinarjev za popravilo mestne hiše in mitnice. Torej so realni letni izdatki v omenjenih letih dosegli okoli 2598 goldinarjev.³² Kranjski mestni svetniki so razumeli, da se jim obeta novo zategovanje pasu in so oktobra 1751 v Ljubljani svetnika Raigersfelda ustno prosili za posredovanje pri deželni kneginji za pomoč, mestni sodnik Jurij Čebulj pa nekaj mesecev pozneje še glede mitnice na savskem mostu.³³

15Dunajski odločevalci so se s kleščenjem mestnih izdatkov seveda strinjali in mestu ukazali redno plačevanje kontribucije in davkov. Nekaj previdnosti so izkazali le pri spornih plačah, katerih pravno osnovo bi Reprezentanca morala pred črtanjem preveriti. Kasneje so plače ostale na seznamu, vendar so bile znižane.³⁴

16Po teh zapletih je Dunaj le odobril izredno državno denarno požarno pomoč.³⁵ Ta je pod naslovom »požarni davek« skupaj znašala 4000 goldinarjev iz državnega kameralnega presežka. Višina je bila v skladu s požarnimi davki za deželnoknežja mesta,³⁶ izplačana pa naj bi bila v štiriletnih obrokih in po kvartalih (po 250 goldinarjev vsake tri mesece). Fond je polnil Kameralni carinski urad. Polovico vsote so namenili za plačilo kontribucije, polovico za dejansko škodo na hišah. Vsa pomoč je šla neposredno posameznikom, in ne mestu kot pravnemu subjektu. Poraba polovice pomoči za škodo je bila prepuščena hišnim lastnikom.

17Zahtevke je konec leta 1752 najavilo 152 zasebnih lastnikov hiš v skupni višini 38.872 goldinarjev za neposredno škodo ter še za 527 goldinarjev hišnega davka in 609 goldinarjev kontribucije. Skupna škoda je pomenila desetkratno vsoto državne pomoči. Podeljene subvencije posameznikom so bile v skladu z določilom iz leta 1749, da nihče ne more dobiti več kot 100 goldinarjev, in so zato dosegale le približno od sedem do deset odstotkov (od šest do 70 goldinarjev) od prijavljene škode. Ta je znašala od 60 do 1100 goldinarjev na hišo, največ prijav pa je bilo med 100 in 400 goldinarjev. Okoli 80 hišnih lastnikov ni prijavilo škode, da bi izpolnili pogoj za prejem subvencije.³⁷ Med prijavitelji so bili tudi nekateri najpremožnejši meščani, ki pa strogo po dikciji deželnoknežjih resolucij niso mogli pričakovati subvencij – te naj bi dobili predvsem revni pogorelci.³⁸ Tudi javne zgradbe niso dobile subvencije iz tega fonda. Zlasti nekateri revnejši pogorelci (še) niso bili pripravljeni in sposobni obnavljati hiš. V mestih revni prebivalci niso bili vezani na nepremičnine (gostači jih niti niso imeli) in so bili bolj mobilni. Že po požaru leta 1668 so nekateri izjavljali, da se bodo raje izselili kot obnovili svoje hiše, zato je bilo pred požarom leta 1749 v mestu še vedno precej zapuščenih hiš iz požara izpred osmih desetletij, katerih pravni status in namembnost sta bila spremenjena v vrtove.³⁹ Tudi leta 1749 so se nekateri raje izselili, kot pa da bi životarili: npr. ugledni in premožni mestni sindik Jurij Mihelič, ki mu je Raigersfeld novembra 1749 podaril dvoje starih vrat, ki jih je Raigersfeld med prenovo že prej odstranil iz svoje ljubljanske hiše. Z Miheličem sta se poznala že od prej, jeseni 1749 in pozimi 1750 pa je bil sindik večkrat pri njem v Ljubljani. Aprila 1750 se je Mihelič z družino preselil v Ljubljano in stopil v službo k baronom Codellijem kot upravnik gospostva Turn ob Ljubljanici. V njegovi za silo obnovljeni hiši na Svinjskem trgu 33 (tik pred Kokrškim mostom, ki je danes ni več; kasneje so jo imenovali »Podrtina«), pri kateri je ocenil 300 goldinarjev škode, so nato živeli le gostači.⁴⁰

18Do maja 1753 je okrožni glavar Taufferer upravičencem proporcionalno po višini prijavljene škode izplačal 1486 goldinarjev, ne glede na njihove davčne dolgove (prisilnega poračuna ni bilo).⁴¹ Mestne oblasti so od vladarice pričakovale tudi oprostitev plačila kontribucije in rednega davka za računsko leto 1749, saj so bili leta 1754 blagajni deželnih stanov dolžni 2218 goldinarjev, še posebej, ker do leta 1751 niso pobrale od svojih meščanov nič iz naslova splošnih davkov in kontribucije. Stanovi niso bili tako uvidevni kot deželna kneginja. Na sodišče so vložili zahtevek za zaplembo mestnih dohodkov, saj so jim še leta 1754 meščani lahko plačali le za 653 goldinarjev davka in 836 goldinarjev kontribucije, stanovi pa so mestu določili za 899 goldinarjev davka in 1121 goldinarjev kontribucije. Mesto je moralo odšteti še 200 goldinarjev za vzdrževanje cest (planirali so le 150 goldinarjev) in višjih stroškov od načrtovanih je bilo za skoraj 300 goldinarjev.⁴²

19Državne in deželne oblasti so delo končale leta 1755, ko so bili izplačani še zadnji obroki pomoči.⁴³ Tako zelo zamudno izplačevanje se tudi v naslednjih desetletjih, pravzaprav pa vse do danes, ni nič spremenilo. Pospešila ga ni niti državna uredba z dne 16. julija 1773, ki je po številnih pritožbah prizadetih o večletnih zaostankih določila vsaj to, da so morali okrožni uradi odtlej voditi časovnice naravnih nesreč in skladno z njimi pomoč izplačati lokalnim skupnostim.⁴⁴

1O številčnem in pravnem stanju mestnega nepremičninskega fonda, njegovi obnovi ter hišnih lastnikih in stanovalcih v letih 1751–1759 imamo več statističnih podatkov, ki pa so v mnogočem nejasni.

2Še med davčno rektifikacijo leta 1751 in aprila 1752 so komisarji dvakrat prešteli nepremičnine in vsakič prišli do števila 200 lastnikov zasebnih hiš in požganin v mestu in še 47 v obeh predmestjih. Poleg teh so popisali še nepremičnine v lasti mesta in cerkvenih ustanov, ki so bile oproščene davkov.⁴⁵

3Popis prebivalstva iz junija ali julija 1754 vsebuje podrobnosti o vseh mestnih družinah (s tem pojmom mislim na skupnost jedrne družine, stranskih sorodnikov in služinčadi) s skupaj 1467 prebivalci v 210 hišah, kar je bilo manj kot v 16. stoletju. S poudarjenimi rubrikami pa popis zavaja glede števila hiš in njihovih stanovalcev. S strogim upoštevanjem rubrik bi namreč našteli le 101 naseljeno poslopje, število stanovalcev v posameznih hišah, ki po večini niso bile velike, pa bi bilo nenormalno visoko. Tako bi bilo iz rubrike o stanovalcih v majhni mitnici pri zgornjih mestnih vratih (danes poslopja ob Koroški cesti ni več) mogoče soditi, da je v njej poleg mitničarjeve družine (šestih oseb v dveh sobah s kuhinjo) živelo še osem družin s skupaj 32 člani v osmih sobah in petih kamrah z dvema kuhinjama v šestih gospodinjstvih.⁴⁶ Kar sedemnajst družin pogorelcev (enajst gospodinjstev) z 82 člani naj bi stanovalo v mitnici ob spodnjih mestnih vratih (danes Sejmišče 2) v enajstih sobah in enajstih kamrah skupaj z družino mitničarja (ena soba, ena kamra).⁴⁷ V graščini Khislstein naj bi poleg osemnajstčlanske družine lastnika Janeza Seifrida barona Apfaltrerja s služinčadjo (devet sob, pet kamr, dve kuhinji) živelo še enajst gostaških družin iz neposredne soseščine v šestih gospodinjstvih (enajst sob, štirinajst kamr, dve kuhinji) s skupaj 54 člani.⁴⁸ Rekord pa naj bi imela hiša dedičev Jerneja Pogačnika na mestnem trgu (danes Prešernova 6 in 8), kjer naj bi poleg štiričlanske družine duhovnika Janeza Nikolaja Pogačnika (v sobi, dveh kamrah s kuhinjo) v še dvanajstih gospodinjstvih živelo osemnajst gostaških družin z iste ulice s 101 članom – skupaj neverjetnih 105 oseb.⁴⁹ Podobnih primerov je v popisu še več, skoraj vedno pa je nehoteno zavajanje pri rubrikah, ki se začenjajo z »Gostači v hiši gospoda XY« (Inwahner in des XY Haus). Očitno je sestavljavec popisa s tako rubriko meril le na prvo naslednjo družino v nadaljevanju, ne pa tudi na naslednje vse do nove rubrike. Imena vodij večine teh družin je namreč mogoče najti tudi na drugih seznamih, ki razkrivajo, da je šlo za lastnike hiš, pri katerih so lahko stanovali tudi gostači brez hiš. Primerjava imen s franciscejskim katastrom iz leta 1826 omogoča tudi lokalizacijo teh hiš.⁵⁰

4Le nekaj tednov mlajši je seznam lastnikov naseljenih zasebnih hiš v mestu in obeh predmestjih, ki ga je 6. septembra 1754 podpisal mestni sodnik Janez Peter Romaldt. Nosilci stanovanjske pravice po večini ustrezajo imenom v popisu prebivalstva, nekaj stanovalcev pa se je v vmesnih tednih zamenjalo. Seznam v mestu in obeh predmestjih izpričuje 213 hiš oz. hišnih lastnikov (Hauser-Wohnungen). Za vsako hišo je navedeno njihovo število stanovanjskih delov: vse hiše so skupaj premogle le 332 sob (Zimmer), 350 sobic ali kamr (Cammer), 134 kuhinj (Küchl) in le 32 obrtnih lokalov (Gewölber).⁵¹

5V letih 1757–1759 je nastal seznam 70 meščanov brez hiš. Poleg nekaj hišnih lastnikov, ki očitno še niso niti za silo obnovili svojih hiš, vsebuje predvsem imena gostačev brez hiš, a z meščansko pravico.⁵² Najbrž je v tem času nastal tudi seznam 51 lastnikov s »slabimi hišami«, oproščenih davkov.⁵³ Osebe na obeh seznamih se omenjajo v popisu prebivalstva iz leta 1754, tako kot že omenjeni seznam oškodovancev iz leta 1752. Imena lastnikov vseh vrst nepremičnin v mestu in predmestjih, obrtnikov, davčnih zavezancev in prostih davkov vsebuje še izvleček mestnega urbarja iz leta 1759.⁵⁴

6Soočenje teh seznamov razkriva nekaj kranjskih postkatastrofičnih bivanjskih vzorcev. Pogorelci so se na svoje stroške in ne oziraje se na ideje o preselitvi mesta takoj lotili obnove hiš in stanovanj, tako kot je bilo običajno pred uvedbo zbirokratiziranega gradbenega postopka – nedoumljivo hitro za današnjo z pravno-upravnimi standardi obremenjeno družbo. Hiše so praviloma obnavljali na starih temeljih – tako kot je bilo v navadi od davnine in je še danes. Priporočil o vzpostavitvi protipožarno ustreznejšega uličnega rastra in ustreznih materialov (brez lesa za strehe itd.) že zaradi pomanjkanja denarja vsi niso mogli upoštevati. Oktobra 1751 je bilo še največ neobnovljenih hiš v stranskih ulicah (Svinjska, Mesarska, Roženvenska in Konjska ulica, Pungart), medtem ko so bile hiše v središču (Trg) obnovljene. Do aprila 1752 se je število popravljenih hiš povečalo, vendar je bila več kot polovica hiš v mestu še naprej oproščena hišnega davka.

7Obnovljene hiše so bile različne po velikosti, odvisno od socialne strukture lastnikov, starih osnov in njihove lege. Posledica tega je bila stanovanjska stiska. Večina lastnikov je dotlej usposobila za bivanje eno ali dve sobi v hiši, morda še kakšno kamro, dve ali tri, v katerih se je stiskalo več družin. Niti svojih kuhinj vsa gospodinjstva (družine) niso imela. Več prostorov so pričakovano imele hiše na mestnem trgu (današnja Prešernova ulica in Glavni trg), kjer so vedno živeli premožnejši meščani. Tako je npr. mestni sodnik Jurij Čebulj svojo hišo na Spodnjem Trgu (danes Glavni trg 18 – »Pavšlarjeva hiša«), ki – sodeč po ohranjenih renesančnih stavbnih elementih in fragmentih fresk znotraj hiše – ni bila zelo poškodovana, obnovil že leta 1750 brez kakršne koli državne subvencije.⁵⁵ V veliki hiši pa so leta 1754 živeli le on, žena in služkinja; hiša je sicer imela dve sobi, sedem kamr, kuhinjo, poslovni lokal in hlev. Daleč največ sob, po štirinajst, sta seveda imela dvorec Khislstein (v požaru najbrž le malo poškodovan) in povsem novo župnišče, ki ga je v reprezentativnem baročnem slogu dal zgraditi stari župnik Janez Jakob Schilling.⁵⁶ Vse to potrjuje besede mestnih svetnikov, da naj bi vsi lastniki do leta 1754 »vsaj na zunaj« spravili svoje hiše v dobro stanje. Toda precej novih in obnovljenih hiš v stranskih ulicah je bilo spet (pol)lesenih (npr. obnovljena mežnarija in šola; gl. sliko 2), zidana poslopja v celem mestu pa so še dolgo izpričevala arhitekturno neambicioznost in finančno podhranjenost večine investitorjev. Tudi avtor opisa mesta v t. i. »jožefinski deželni izmeri« iz let 1784/85 je zapisal, da je večina hiš v mestu sicer zidanih, a je veliko teh le enonadstropnih.⁵⁷

8Še dolgo po požaru je bilo 51 hiš v tako slabem stanju, da lastniki zanje niso plačevali davkov, čeprav so bile spet naseljene. Stale so v Kapucinskem predmestju (pri zgornjih mestnih vratih) 6, v Svinjski in Župniščni ulici (danes Tavčarjevi) 6, na Pungartu (danes Cankarjeva ulica in Trubarjev trg) 7, ob spodnjih vratih (danes Vodopivčeva ulica) 3, na mestnem trgu (danes Prešernova ulica in Glavni trg) 7, v Konjski in Rožni ulici (danes Tomšičevi ulici) 16. Pomenljivo je, da so njihovi lastniki prijavili razmeroma nizko požarno škodo (do 300 goldinarjev), le dva sta prijavila za 600 oz. 1000 goldinarjev škode.⁵⁸

9Več družin je še vsaj pet let po požaru gostovalo v hišah lastnikov, ki pa so živeli v svoji drugi hiši.⁵⁹ V nasprotju s to dobrososedsko sliko je treba priznati, da nekateri lastniki obnovljenih ali skoraj nepoškodovanih hiš niso odprli vrat sosedom, čeprav so imeli dovolj prostora.⁶⁰ V nekaterih hišah so poleg meščanov brez svojih hiš (teh je bilo 70) začasno stanovali tudi lastniki sosednjih hiš, ki jih do leta 1754 še niso obnovili in so se precej kasneje vselili v svoje hiše.⁶¹ Oboji so imeli status meščanskih »gostačev« (burgerliche Inwahner), med njimi so bili celo štirje berači.⁶² Med njimi so bili tudi obrtniki, ki so najprej obnovili poslovne lokale, stanovali pa kot stalni gostači in bili zato označeni v popisu obrtnikov kot »unbehauste«.⁶³ Stalni gostači brez meščanstva pa so bili označeni le kot »gostači«. Nekaj jih je živelo tudi v poslopjih špitala in mestne hiše.

10Pogorelci so v naslednjih letih zlagoma obnovili večino preostalih hiš, seveda s svojim denarjem in/ali z lastnim delom. Leta 1752 večina (182) zasebnikov v mestu še ni plačevala nepremičninskega davka (pač pa so imeli že določeno kontribucijo), nato so to vprašanje sistemsko uredili: do leta 1769 so obnovitelji uživali petletno oprostitev vseh davkov, nato pa desetletno. Mestni urbar iz leta 1759 jih je sicer že vodil kot naseljene in zavezane davkom. Tedaj so našteli še 62 »pogorišč« (Brandstätten), tj. hišnih parcel, ki so jih lastniki po požaru spremenili v vrtove in oddajali premožnim someščanom. Ker vsi lastniki niso imeli želje ali možnosti za pozidavo, so v letih 1756–1759 najemniki z njihovim dovoljenjem oz. kot novi lastniki sami pozidali 23 takih pogorišč,⁶⁴ v letih 1761–1780 pa še vsaj enajst.⁶⁵ Te novogradnje niso stale ob centralni mestni ulici (Mesarska in Trg, današnji Maistrov trg, Prešernova ulica in Glavni trg), marveč na skromnejšem severnem obrobju v zgornjem predmestju (danes Na Skali), v osrednjem predelu v Konjski ulici (danes Reginčeva in Tomšičeva), severovzhodnem delu (Svinjska ulica, danes Tavčarjeva), na že prej slabo poseljenem južnem predelu (Župniščna ulica, danes Cankarjeva in Tavčarjeva ulica) in Pungartu (danes Trubarjev trg), ob spodnjih mestnih vratih (danes Vodopivčeva in Cankarjeva ulica) in južno od Khislsteina (Roženvenska ulica in Rožna ulica, obe danes Tomšičeva). O tem pričajo tudi načrti mesta iz zadnje četrtine 18. stoletja, okoli leta 1809 in 1811, ki še vedno kažejo večje neposeljene komplekse (vrtove), zlasti južno od dvorca Khislstein.⁶⁶

Hrani: SI AS 1068, sign. 2_097

11Legenda: CB – Cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka. CK – Župnijska cerkev sv. Kancijana in tovarišev. CMB – Cerkev Matere Božje Roženvenske. CM – »Cesarska« mitnica. Fl – Dvorec baronov Flödnig. Ju – Dvorec meščanov Jugovic. Kh – Dvorec Khislstein. Ko – Konjska ulica. Ks – Kapucinski samostan. Me – Mesarska ulica. Mh – Mestna hiša. Mm – Mitnica na savskem mostu. Ms – Mitnica pri spodnjih vratih. Mz – Mitnica pri zgornjih vratih. Ro – Rožna ulica. Rž – Roženvenska ulica. Sm – Savski most. St – Spodnji trg. Sv – Spodnja mestna vrata. Sv – Svinjska ulica. Šp – Mestni špital. Vo – Mestni vodnjak. Zt – Zgornji trg. Zv – Zgornja mestna vrata. Žp – Župnišče. Žu – Župniščna ulica.

12Zidane hiše so bile izvorno obarvane rožnato, lesene hiše rumeno, javne zgradbe rdeče.

13Število naseljenih hiš v mestu in predmestjih se je do leta 1778 povečalo na 245, prebivalcev je bilo 1709. Bližalo pa se je leto 1811 in nov velik požar, zaradi katerega je mesto končno dobilo nekoliko modernejšo podobo.⁶⁷ Mestne ulice so namreč dotlej bile preozke za protipožarno zaščito kljub željam oblasti. Take so še danes, z izjemo po požaru leta 1811 razširjenega severnega vstopa v mesto (Mesarska ulica, danes Maistrov trg) in Glavnega trga (nekoč Trg), ki se je do začetka 19. stoletja razširil južno od župnijske cerkve po ukinitvi pokopališča ter porušitvi stare mežnarije in šole. Obe stranski vzporedni ulici, Konjska in Svinjska (danes Tomšičeva in Tavčarjeva), ter njuno nadaljevanje do Pungarta (Cankarjeva ulica) so ostali skoraj nespremenjeni.⁶⁸

14Meščani so takoj po požaru nadaljevali s svojim poklicnim delom. Po letu 1755 se je stabiliziralo mestno gospodarstvo, čeprav je mesto izgubilo večino dohodkov od mitnin v mestu in nekaterih davčnih, obrtnih in prometnih taks. Davčna rektifikacija leta 1754 je po navedbi mestnega sodnika Romaldta ugotovila, da je imelo mesto za 6079 goldinarjev dohodkov, izdatkov pa za 6180 goldinarjev.⁶⁹ Mestu pa še nekaj naslednjih let ni šlo dobro. Leta 1759 so meščani po dolgem usklajevanju le sestavili pravi urbar mestne posesti, hišnih lastnikov in urejene račune.⁷⁰ Med 1. majem 1764 in 30. aprilom 1765 je mesto izkazalo za 25.762 goldinarjev nominalnih prihodkov in 24.964 goldinarjev izdatkov. Toda na strani prihodkov in izdatkov je bilo upoštevanih tudi kumulativnih 20.407 goldinarjev iz naslova zarubljenih dohodkov oz. starih mestnih dolgov. Realno letno razmerje je bilo vendarle pozitivno, saj so se izdatki od leta 1754 precej zmanjšali (5355 : 4557).⁷¹ Vlada je mestnemu proračunu spet dodelila mitnico v Medvodah, obenem pa je zmanjšala pravice in večala dolžnosti mest: ločila je upravo mestnega zemljiškega gospostva, financ, dobrodelnih ustanov in cerkva. To je Kranju koristilo, saj je po tem letu mestni dolg upadal.⁷² Vlada je tudi zato lahko že leta 1758 v obveznem državnem »posojilu« (dežela je morala plačati 42.850 goldinarjev), ki so ga morali plačati državni in deželni uradniki ter nekatere poklicne skupine (podjetniki, trgovci, nekateri obrtniki, rentniki, odvetniki, zdravniki), štirinajstim največjim kranjskim trgovcem naložila skupaj za 1050 goldinarjev davka; več so ga bili obvezani plačati le nekateri Ljubljančani in Škofjeločani.⁷³ Obnova mesta je bila vsaj na papirju uspešna.