1Slovensko zgodovino vse od nastanka modernih političnih strank konec 19. stoletja spremljajo z njimi povezani idejnopolitičnimi spopadi, običajni tudi za dogajanja v drugih okoljih. Svojevrstna pa je ostrina, ki je bila vse do druge svetovne vojne posebej izražena v doslednem nasprotju med liberalno in katoliško stranjo. Porodila je »pojem liberalno-klerikalnega boja kot skoraj vseobvladujočega elementa nove slovenske zgodovine«.¹ Do neposrednega soočenja med liberalno stranjo in t. i. klerikalizmom (stranjo političnega katolicizma) je prišlo v začetku devetdesetih let 19. stoletja, ko se je izpela doba slogaštva, značilna za čas od srede sedemdesetih let. V tej dobi je v narodnih zahtevah veljala sloga, ko je slovenska politika – zlasti v dunajskem parlamentu in deželnih zborih – nastopala na zunaj enotno in ko v javnem in političnem življenju še ni prevladala »ločitev duhov« po načelih. Ob slogi pa so na obeh straneh živeli vsak svoje življenje. Tako liberalna kot katoliška stran sta imeli vsaka svoja glasila. V kulturnem življenju je bil liberalni tabor glede ustvarjalcev, kakovosti in časopisja mnogo močnejši. Po zasedbi vodilnih političnih položajev sta si bili obe strani približno enaki. Položaj po deželah je bil sicer različen, vendar je politični katolicizem prevladoval samo na Koroškem.²

2V okviru sloge so liberalci privoljevali v geslo Vse za vero, dom, cesarja. Sprejemali so krščansko in tudi katoliško podlago, sprejemali so naziranje, da je katolištvo glavni steber narodne zavesti med Slovenci in da tisti, ki se postavlja »cerkvi in veri v nasprotje«, uničuje narodni napredek. Poskušali so krčevito »plavati po sredi«, kar pa ne dovoljuje oznak o »skrivnih« oziroma kriptoliberalcih.³ Liberalna stran vseh svojih idej ni vselej javno oznanjala oziroma se je, če je poskušala kaj več, ob grožnjah katoliške strani z ločitvijo umaknila, a so bili njeni nazori dobro vidni in jasni.⁴ Njenega idejnega obstoja ne moremo zanikati. »Izrazu liberalci so se naši liberalci sicer res najrajši izogibali, zato so ga pa tem rajši v neštetih drobnih polemikah uporabljali njihovi klerikalni nasprotniki – drug za drugega pa so oboji točno vedeli, kaj so.«⁵ Med slogaškima stranema je občasno prihajalo tudi do trenj in nastopov proti priporočenim kandidatom uradnega vodstva slovenskega tabora na volitvah, pri čemer se je večkrat izrazil nazorski odpor do uradnega.⁶ Spori so se pojavljali tudi v društvenem življenju in v razpravljanjih o znanosti in zlasti literaturi.⁷ Bolj svobodomiselni pripadniki izobraženstva in meščanstva so ob različnih priložnostih odkrito izražali svoje nazore, ki so bili nasprotni katoliškim.⁸ Skupne narodne politike pa posamična trenja še niso motila.⁹

3Sloge je bilo konec, ko je na prehodu osemdesetih v devetdeseta leta 19. stoletja prišlo do »ločitve duhov«, ki ji je na široko odprl vrata profesor goriškega bogoslovja dr. Anton Mahnič. V svojih spisih je širil poglede nepopustljivega katolištva.¹⁰ Kot zastopnik katoliškega univerzalizma je pobijal načelo absolutne narodnosti, v razsojanju o umetniških vprašanjih pa je zahteval upodabljanje »krščanske čeznaravne lepote« in razodevanje božje resnice.¹¹ Katoliški radikalizem sicer ni bil nikakršna slovenska posebnost, saj se je že prej pojavil pri Nemcih in Italijanih, njegov sekularni pomen pa je bil v tem, da je prekinil slogaško zvezo slovenskih nazorsko političnih strani.¹² Do razcepa bi brez Mahniča prav tako prišlo, čeprav morda v manj ostri obliki.¹³ Mahnič je le brezobzirno razkrinkal idejni razloček med Slovenci.¹⁴ »Zgodovinski razvoj in Mahničeva ostra intelektualistična narava sta mu dala tisto ostro obliko, v kateri se je odtlej pri nas uveljavljal usodni boj med liberalizmom in klerikalizmom.«¹⁵ Mahničev nastop je osupnil vso slovensko javnost, ki do tedaj ni bila vajena globljih načelnih razmišljanj, ne doslednosti, ne krepke kritike.¹⁶ Njegova nepopustljiva katoliška smer je zahtevala nenehen boj katoličanov z drugače mislečimi. Mahnič je svojo življenjsko nalogo videl v tem, »da visoko povzdigne zastavo katoliških načel in ob njej zakliče v slovenski svet aut – aut, ali – ali, načelna ločitev, jasna opredelitev po svojem prepričanju, iz česar naj sledi dosledno ravnanje v zasebnem, družinskem in javnem življenju. Na podlagi odločitve za 'čisto katoliško resnico' brez liberalnih primesi, brez primesi modernih, veri in Cerkvi nasprotnih nazorov hoče pridobiti slovenskemu narodu 'duševno vstajenje in preporod'.«¹⁷ Njegov neizprosni »ideološki diktat«, posebej usmerjen proti liberalni strani in katoliškemu liberalizmu, je na Slovenskem uveljavil podobno načelno borbeno katoliško smer kot drugje v Evropi.¹⁸ Mahnič, »duševni pionir našega političnega katolicizma«, je vsem »konfesionalcem« vtisnil glavno skupno značilnost – duševno ekskluzivnost in nestrpnost.¹⁹ Njegove načelno bojevite nazore si je prisvojila mlajša duhovniška generacija, s katero je prišlo do nastopa borbenega političnega katolicizma. Njegova bujna rast je pognala na Kranjskem.²⁰

1Politično ločevanje na Slovenskem so začeli na katoliški strani, ki je 26. januarja 1890 ustanovila svoje Katoliško politično društvo (KPD) v Ljubljani. Namen društva je bil verski, narodni in gospodarski napredek Slovencev po načelu: Vse za vero, dom, cesarja! KPD je zahteval versko šolo na podlagi maternega jezika, uveljavitev krščanskega duha v zasebnem in javnem življenju ter krščansko državo. Na krščanski podlagi naj bi reševali tudi socialno vprašanje. Društvo se je zavzelo za izboljšanje položaja kmečkega in rokodelskega stanu, obrtniške zadruge, progresivni dohodninski davek in reševanje delavskega vprašanja z ustanavljanjem delavskih zbornic. Opozorilo je na potrebo po razširitvi železniških povezav na Slovenskem. Poseben poudarek je veljal svarilu pred »strupenim« židovskim liberalizmom, ki se ga je treba varovati, četudi se vsiljuje pod krinko »absolutne narodnosti«.²¹ Glavnina vodstva KPD, ki je takoj po njegovi ustanovitvi pričel živahno politično delo, je sledila nazorom Antona Mahniča in dunajskega krščanskosocialnega politika dr. Karla Luegerja.²²

2Na liberalni strani so se na ustanovitev KPD odzvali na narodnopolitični in ideološki ravni. V Slovenskem narodu se je oglasil njegov vodilni predstavnik dr. Ivan Tavčar, ki je društvu očital, da se »tako rekoč sramuje svoje slovenske matere«. Menil je, da se ne da tajiti, da lahko KPD plodno deluje na naših tleh. »Ali vprašali smo se z opravičenim začudenjem, čemu, da naj je društvo samo katoliško, in ne tudi slovensko.« Po Tavčarjevi oceni so ustanovitelji društva z očitnim namenom izpustili pridevnik »slovenski«, in to zato, ker »hoče društvo postati strogo katoliško, to se pravi: ostro cerkveno društvo«.²³ Tavčar je svoj t. i. narodni fanatizem uporabljal kot politični kapital oziroma je narodnost liberalni strani služila kot orodje (»dekla«) liberalnih, svobodomiselnih načel.²⁴

3Tavčarjev ideološki in narodni poudarek je bil močán. Opozoril je, da duh časa v vsakem vprašanju zahteva nekoliko širši okvir, zato se je treba izogibati izključnosti. Za vse tiste, ki se že v svojem imenu izogibajo besedi »slovensko«, pa je mogoče sklepati, kako bodo ravnali pri odločitvah o kakšnih kočljivih vprašanjih, denimo verski šoli na protinarodni podlagi. Katoliško politično društvo Slovencem naj ne bi dajalo tistih zagotovil, ki jih je pričakovati od resnično pravega političnega društva za Slovence, v katerem bo tudi konservativna (katoliška) stran. Tavčar je spomnil, da sta se katoliška in liberalna stran o ustanovitvi takega društva prejšnje leto že dogovorili, a so nato njegovo ustanovitev odložili, medtem pa je »mlad duhovnik (kaplan Andrej Kalan v Trnovem v Ljubljani – op. J. P.) in strog privrženec dr. Mahničevih političnih nazorov skoval novo, golo katoliško politično društvo. In tu je prej kot ne iskati vzrokov, da je pri društvenem naslovu izostal pridevek 'slovensko', kar se lahko da v zvezo spraviti s tistimi sveti dr. Mahniča, s katerimi je vlado ščuval, da naj pade po slovenskih društvih.«²⁵

4Zadnje opozorilo se je navezovalo na Mahničev poziv v goriški Soči, naj vlada razpusti vsa društva, zlasti telovadna, ki zagovarjajo narodnostno pretiranost in izključljivost. Meril je zlasti na liberalnega Sokola. »Taka društva gojijo navadno ideje absolutne narodnosti, ideje veleizdajske.« Mahnič je sicer imel pred očmi goriške razmere in narodnostna nasprotja med Slovenci in Italijani. Vladi je tudi priporočal, naj na področjih, kjer skupaj biva dvoje ali več narodnosti, prepove vsako preočitno narodno slavnost ali narodno izjavo. Avstrijski narodi se morajo duhovno preroditi, če se želijo spraviti in avstrijsko ljubiti.²⁶ Kot je opozoril Dušan Kermavner, se Mahničevi liberalni nasprotniki niso menili za njegovo osredinjenje na goriške razmere, »marveč so slastno cefrali na koščke iztrgani citat iz tega uvodnika«.²⁷ V tem smislu je Mahničev poziv v svojem odzivu na ustanovitev KPD uporabil tudi Tavčar. Že pred tem je v pozivu videl prizadevanje, da bi s pomočjo vlade narodnost med Slovenci obsodili na giljotino in zadušili narodno zavest, tujci pa bi jih lahko končno brez vseh težav pograbili in potlačili. »Kdor je pošten Slovenec, s takimi ljudmi se ne brati! Kdor je zavesten Slovenec, nosil bode zmirom brušen meč ter ga sukal proti tej stranki, ki je sedaj po svoji prvi glavi jasno in očito izrekla svoje sovraštvo proti slovenski narodnosti.« – »Če pride v vašo sredo, ki bi vam hvalil to stranko, vrzite ga skozi vrata, in če so tik vrat še stopnjice, vrzite ga tudi po stopnjicah navzdol, da ga nikdar več nazaj ne bode! Pri tem ne glejte na obleko, naj je taka ali taka, v njej tiči izdajalec slovenskega naroda, ki služi vsaki pošteni slovenski družbi v sramoto in gnus.« Slovenska narodnost mora biti »fanatična in če hoče dr. Mahnič tudi absolutna«.²⁸ Do Mahničevega pisanja v Soči je pomisleke izrazil tudi glavni in odgovorni urednik osrednjega katoliškega političnega lista Slovenec dr. Ignacij Žitnik.²⁹ Zmotilo je tudi glasilo trdno katoliško konservativnega glasila koroških Slovencev Mir.³⁰

5Tavčar je v svojih ideoloških poudarkih, ki jih je vzbudil KPD, posebej opozoril na nevarnost, da bi v društvu prevladali njegovi člani iz vrst mlajše duhovščine, ki sledijo Mahničevim nazorom. Ta skrb je bila po njegovi oceni upravičena. »Potem je gotovo, da bode postalo novo društvo ognjišče, s kojega se bo plamen prepira v hipu zanesel med nas.« Zato naj bi enostransko oblikovanje KPD, v katerem je pogrešal marsikatero za narodno idejo zaslužno moč, navajalo posvetno inteligenco, ki vanj še ni bila vključena, k ustanovitvi slovenskega političnega društva, da ne bi oškodovali slovenske narodnosti.³¹

1Po spoznanju Slovenskega naroda je ob dopolnilnih volitvah v ljubljanski mestni svet aprila 1890 »klerikalna stranka prerezala […] prt mej seboj in mej nami«. Do tedaj so na katoliški strani opazno utrjevali svoje ideološko stališče; izstopala sta prvi in drugi shod KPD 9. in 23. marca 1890 v Ljubljani in Šentvidu nad Ljubljano.³² Za volitve je najdejavnejši član vodstva KPD, njegov »prvi korporal«,³³ odvetniški pripravnik dr. Ivan Šusteršič, ki je društvu sestavil tudi poslovnik, v zvezi z nekaterimi obrtniki razvil močno agitacijo za katoliške kandidate. Ti so v III. volilnem razredu 14. aprila 1890 tudi zmagali.³⁴ V II. in I. volilnem razredu so 16. in 18. aprila zmagali liberalni kandidati;³⁵ liberalna stran je tudi sama nastopila s svojimi kandidati. Že po zmagi v II. razredu je Tavčar zapisal, da se katoliški strani ni posrečilo »podjarmiti naše prvo deželno mesto pod načela, katera hočemo vedno pobijati, in naj jih proglaša dr. Mahnič, ali pa škof Ljubljanski«. Narodno meščanstvo se je zavedalo, »da se tu ne gre samo za prazne šale našega famoznega antiterorista dr. Šušteršiča, ampak za resen in premišljen naskok tiste nove, strogo klerikalne in brezdomovinske stranke, kateri je na slovenskem udihnil življenje goriški ascet (asket – Mahnič, op. J. P.), in katera se je posebno v naši Ljubljani pred očmi in pod rokami mogočnega zaščitnika (knezoškofa dr. Jakoba Missie – op. J. P.) lepo razvila«. Pomembno je, da je onemogočilo tudi politično razpoloženje, ki bi ga na Kranjskem povzročila nova zmaga katoliške strani. Če bi zmagala v beli Ljubljani, bi se pričela širiti povsod po deželi in v vsakem kraju. »Iz srca smo lahko hvaležni čvrstemu meščanstvu, ki je dne 16. aprila 1890 postavilo se nasproti navalu, kakor ga do sedaj še nesmo doživeli, ter razbilo in razteplo temne čete, katere so kakor kobilice dohajale na bojišče.«³⁶

2Slovenski narod je na dan volitev v III. razredu poudaril, da katoliška stran v volilnem boju ni spoštovala narodne složnosti in vzajemnosti, ampak je šla svojo pot. »Hegemonija, samosilstvo, to je smoter, za katerim teže z vsemi silami.« Ni ji zadostovalo, da so z njo ravnali nežno kot z jajcem, hotela je popolno nadvlado. Ni ji bilo do miru in narodnega delovanja, pač pa je hotela spraviti s poti vsakogar, ki ni trobil v njen rog. Takratne volitve je časnik označil kot boj med napredkom in nazadnjaštvom, med lučjo in temo.³⁷ Slovenec, ki je liberalni strani, nasprotno, očital težnjo po monopolu v mestni upravi, njenim dotedanjim pripadnikom v mestnem svetu pa »terorizem«, je še isti dan pohitel z izjavo, da njegova stran, »če že ni drugače«, boj sprejme. Ob tem je ugovarjal njenemu označevanju »klerikalna stranka«, ki so ga uporabljali pri Slovenskem narodu. »Ne poznamo ne v mestu, ne na deželi klerikalne stranke, temveč konservativno-narodno, ki se poraja vsled brezobzirnosti radikalne ali ožje 'Narodove' stranke v vseh slojevih prebivalstva ter narašča v mogočno falango, s katero morajo gospodje v 'Narodni tiskarni' (založnica Slovenskega naroda; mišljeni so bili Ivan Tavčar, Ivan Hribar, dr. Danilo Majaron, Ivan Železnikar in Dragotin Hribar – op. J. P.) že sedaj računati.«³⁸ Obris političnostrankarskega boja je bil začrtan.³⁹

3Slovenski narod je po ljubljanskih dopolnilnih občinskih volitvah skozi liberalni družbeni pogled pojasnjeval njihove rezultate. Uspeh katoliške strani v volitvah III. razreda je poleg agitacije pripisal temu, da so v tem razredu večinoma »mali ljudje«, med njimi vsi mežnarji, tercijalke, kuharice in dekle, pri katerih imajo duhovni gospodje iz razumljivih razlogov največ ugleda. V II. in I. razredu, kjer so bili zastopani razumniki in sploh boljši stanovi, pa kljub agitaciji vseh duhovnikov, od kanonikov do zadnjega kaplana, niso ničesar opravili in niso mogli preprečiti sijajne zmage. In to kljub temu, da je »klerikalna stranka s podvojeno bojevitostjo planila na bojišče«.⁴⁰

4Po dopolnilnih občinskih volitvah se je po listih še dolgo razlegalo medsebojno obstreljevanje.⁴¹ Medtem je Slovenski narod pojasnil svoje razumevanje kranjskih ideoloških razmer. Po njegovem poudarku so se na liberalni strani zavedali, da liberalizem ne temelji v kričanju proti duhovnikom, »kajti liberalizem je nezavisnost, liberalizem je značaj, liberalizem je ljubezen do domovine, liberalizem je borba za narodne pravice«. To pa razen pri istrski in večinoma tudi pri štajerski in koroški duhovščini na Kranjskem, zlasti v Ljubljani, ni bilo razvidno. »Posebno zadnji čas, odkar smo dobili v svoje ozidje najbojevitejše kapelane, ki si hočejo hitro prislužiti svoje župnijske in kanoniške ostroge.« Ugotavljal je, da na Slovenskem danes veje čudna in strupena sapa, sapa nestrpnosti in fanatizma.⁴²

5Narod je menil, da je klerikalizem orodje slovenskih narodnih sovražnikov, ker hoče spodsekati korenine narodnemu drevesu in ne dela nič drugega, kot so že pred stoletji počeli Franki in Bavarci. Najnovejše klerikalne plodove naj bi predstavljali čudni in pogubni nazori. »Ustal je prorok (Mahnič – op. J. P.) – tužna mu majka! – ki propoveduje, da je vsem ženskam treba prirezati jezike in jih vsaj devet mesecev dati v natezalnico, kateri strastno in neosnovano napada najboljše naše pesnike in pisatelje, smeši naše čitalnice, pevska društva, dramatične predstave in sploh vsako narodno podjetje, liki (kakor – op. J. P.) novodobni Herostrat.«⁴³

6Na liberalni strani so opozarjali, da s katoliško ni mogoče vzajemno sodelovati. Tudi če bi imeli najboljšo voljo in bi se pretirano zatajili, to ne bi bilo izvedljivo, kajti katoliška stran naj bi se ob vsaki, tudi najmanjši priložnosti postavljala v skrajno nasprotje in se vedno bolj oddaljevala od njih, oni pa od nje. Narodna in politična svoboda naj ji ne bi bili pomembni, pač pa gospostvo, neomejena hegemonija in želja po tem, da bi liberalci klečali pred njo in se skesani tolkli po prsih Mea culpa! (Jaz sem kriv! – op. J. P.)⁴⁴

7Slovenski narod je obžaloval nastalo nasprotje, a ker so liberalni strani boj vsilili in z vsemi sredstvi delovali proti narodnim in kulturnim prizadevanjem, se je morala zoperstaviti pogubnim težnjam. Zapisal je, da v boju ne nameravajo vztrajati do skrajnosti in da bodo rade volje šli naproti pošteni, odkritosrčni spravi in vzajemnemu delovanju, ko se bodo žalostne razmere obrnile na bolje, ko bo na nasprotni strani prenehala slepa strast in bo zavladala zmernost. Žal pa za tak preobrat ni gojil upanja, saj je za nasprotno stran bilo odločilno načelo aut – aut.⁴⁵

8Za Slovence izven Kranjske, ki so se čudili ideološkemu in političnemu prepiru v njej, je Slovenski narod pripravil še dodatno pojasnilo. Izhajal je iz ocene, da bi bilo edino ustrezno in potrebno, če bi na Kranjskem imeli eno samo stranko, katere cilj bi bil preporoditi slovenski narod na podlagi njegovih skupnih lastnosti, predvsem na podlagi jezika, in mu nasproti državi in tujima sosedoma zagotoviti samostojnost. Če bi bilo tako, bi bila Kranjska tudi Slovencem zunaj nje najboljša zaslomba. Vendar te enotnosti ni bilo, ker si je kranjska duhovščina lastila tudi narodno polje in je hotela biti, tako kot na verskem, na njem izključno merodajna. »Kakor je v cerkveni organizaciji ustanovljeno, da 'klerus' odločuje in zapoveduje, 'lajik' pa mora brezpogojno pokoren biti in povelja zvrševati, tako hoče tudi ta duhovščina, da v narodni politiki ona vlada s pomočjo klerikalnih posvetnjakov, ostali pa, ki niso klerikalni, da morajo slepo se uklanjati in niti dotakniti se narodne uprave. To je bistvo kranjskega klerikalstva.«⁴⁶

9Narod je pokazal, da liberalna stran razmišlja po monističnem načelu. »Jasno je,« je zapisal, »da posvetna inteligenca tega (vladavine političnega katolicizma – op. J. P.) ne more trpeti, kajti konečno je gotovo, da je v prvi vrsti ona izobražena in poklicana v to, da politikuje, upravlja narodove javne zadeve (poševni tisk J. P.).« Posebno pa naj ne bi mogla trpeti, da bi katoliška stran s svojo cerkveno prenapetostjo hujskala javno mnenje proti svobodomiselnim narodnim delavcem, saj pobožnost ni niti pogoj niti zmožnost za uspešno javno, posebej politično delo. To naj bi navadno bila tista pretveza, s pomočjo katere pogosto postavlja narodne može v slabo luč pri preprostih ljudeh. Tako ravnanje je bilo mogoče opaziti v odnosu do Frana Levstika pa tudi do Primoža Trubarja, ker je bil protestant.⁴⁷ Sprava s katoliško stranjo zato naj ne bi bila mogoča, boj z njo pa je bil neizogiben.⁴⁸

10Enako stališče je bilo slišati tudi na katoliški strani, ki je bila dotlej v ideološkem gledanju na liberalno bolj umirjena. Ko je na tretjem shodu KPD 11. maja 1890 duhovnik Anton Koblar govoril proti političnemu prepiru, ga je Šusteršič zavrnil s poudarkom, da je, glede na taktiko nasprotnikov, bojno nasprotje v obstoječih razmerah neizogibno; Slovenčev urednik Žitnik je že pred tem, skladno z dejanskim stanjem, na shodu opozoril, »da so bili doslej konservativni listi, osobito v Ljubljani, vedno le v defenzivi in se kolikor mogoče izogibali osebnim napadom«.⁴⁹ Na ostrejši odnos do liberalne strani je kazal tudi avtor v Slovencu, ki je dan po shodu opozarjal, »da je liberalizem res prava rakova bolezen, katera vse razjeda, družine, države, dokaz so nam današnje razmere in težnje vseh razmišljajočih državljanov, kateri so že vstali zoper kugo evropejsko. Samo židovska in liberalna družba tega pripoznati noče, zato se upira na vse kriplje. In da se s temi mislimi kacega 'vročekrvnega kapelana' neosnovano mnenje liki dogma ne proglaša in propoveduje, kakor hoče slepiti svoje bralce 'Slov. Narod'.«⁵⁰ Avtor, doma s Štajerskega, se je obrnil še na liberalno stran in jo opomnil, da so razmere »tukaj druge, zakaj posvetnjaki in duhovniki živimo, rekel bi v stekleni hiši miru. Anglež pravi: kdor prebiva pod stekleno streho, ne smé nad sebe lučati kamenja. Capito – e basta (Sem razumel in to je to – op. J. P.).«⁵¹

11Maja 1890 so na obeh straneh zakoličili svoja nadaljnja idejna in politična stališča. Tavčar je v Narodu ponovno opozoril, da prepir izhaja iz težnje mlajše duhovščine po politični oblasti in poudaril, da če bi strogo rimska stranka, ki je stopila na površje, prišla na oblast, »potem mora postati prepir permanenten, ker se vendar le težko dobi olikan Slovenec, ki bi načelom dr. Mahniča, kot jedino pravim pritrditi mogel«. Ker katoliška stran živi od prepira, naj bi bila skrajno rimska stranka za Slovence tako nevarna. ⁵² Pri tem je pozabil, da so se na Mahničevo ideološko nepopustljivost in ustanovitev KPD na liberalni strani odzvali z gromkimi bojnimi klici. V pisanju Slovenskega naroda je bilo malo zadržkov. Prepir so netili na obeh straneh.

12Tavčar je bil samozavesten. Menil je, da se bo »katoliška stranka« nekaj časa še »napihovala«, nekega lepega leta pa bo izginila, kot izgine rosa s trave, če nanjo posije sonce. »Nepotrebnejše stranke kot je stranka dr. Mahniča si v Slovencih niti misliti ne moremo.« Če bi duhovščino na Kranjskem vodil enak duh kot ono na Štajerskem, Koroškem in v Istri, bi v hipu izginili slovenski klerikalci in liberalci. Dokler pa je taka, kot je danes, mora biti boj in bo tudi boj. Nasprotnikom je navrgel še opozorilo: »Če ste vi skrpali skupaj svoje katoliško politično društvo, tudi nam ne bo nemogoče, kaj jednacega ustanoviti. To pa bo morda najboljši sad, kojega so rodila Ljubljanske dopolnilne volitve!«⁵³ – Poleg Tavčarjevih opozoril je Narod ponatisnil še prispevek, ki ga je za zagrebški liberalno usmerjeni list Obzor pripravil avtor iz Slovenije. Avtor je strnil do tedaj izrečene očitke Mahniču in katoliški strani, slovenske liberalce pa označil takole: »Naš liberalizem je neustrašljiva borba za narodno stvar, vztrajno delo za občni napredek naroda in neomahljivo prepričanje, da z žrtvami, za katere smo vedno pripravljeni, pridemo do narodne svobode.« Z idealiziranim pridihom je spomnil na že usihajoče slogaško sodelovanje: »Naš liberalizem je zadosti svet, in zato najdete v vrstah naših tudi mnogo – in to odličnih – duhovnikov.«⁵⁴

13Podrobnejša stališča so predstavili tudi v katoliškem idejnopolitičnem prostoru. Slovenec je tedaj jasno izjavil, da odobravajo Mahničeva načela in namene, »to je bil za nas tudi razlog, da smo objavljali brez komentarja zaupnice, katere so mu pošiljali v dokaz, da se strinjajo ž njegovimi strogo katoliškimi načeli«.⁵⁵ Glede oblike in taktike Mahničevega nastopanja je imel še pomisleke.⁵⁶ Pomenljiv pa je bil njegov odgovor na liberalno zatrjevanje, da s »katoliki« nočejo nobene sprave – saj »jih nihče tega ne prosi«. Z mislijo na skupne slogaške volilne nastope je nasprotno stran spomnil, da se sami »vsiljujejo ter uklanjajo za časa volitev po farovžih ter obračajo oči, kakor največji svetohlinci«. Katoliška stran je poudarila, da hoče liberalna osnovati močno stranko in zadušiti vsako nasprotno, še tako ponižno izraženo mnenje in prepričanje. Nastajajoča stranka je »brezobzirna in le tedaj skriva kol pod plašč jedinosti in sloge, kadar potrebuje podporo onih, kateri naj bi ji bili povsod in vedno mutasti strežaji in podnožje, da (njeni ustvarjalci – op. J. P.) zasedejo vranca slovenskih prvakov«. – »Vidimo in smo prepričani, da moramo že braniti katoliški značaj slovenskega naroda proti onim, ki so iz njega vzrasli, ki mu hočejo biti absolutni oligarhi, a so se mu odtujili po svojem srcu in razumu.« Prepirati se s takimi ljudmi, ki venomer kričijo, da imajo inteligenco in narodnost v zakupu in skušajo utišati vsako resnicoljubno in dostojno besedo, naj bi bilo prazno delo.⁵⁷

1Do pozne jeseni 1890 je vladalo ideološko zatišje. V okviru liberalnega tiska se je junija v Slovenskem narodu oglasil le avtor Y.⁵⁸ V Narodu je spomnil na misel Združene Slovenije, v kateri bodo lahko Slovenci živeli in se razvijali na edino pravi in narodni podlagi, zaslombo pa bodo našli pri drugem južnem slovanstvu.⁵⁹ Slovensko središče naj bi bila Ljubljana, ki pa se mora otresti boja in prepira, odkar je »preporno jabolko vrgel mej nas lažiprorok Goriški (Mahnič – op. J. P.)«. Le tako bo postala ideal slovenske stolice, kar si tako želijo napadani »liberalci«. Y. je v imenu nekdanjega skupnega narodnega dela zavračal prepir, ker tako ne more in ne sme ostati. Tisti (katoliška stran), ki so ga zanetili, naj zato premislijo, ali njihova strastna in enostranska dejavnost ne ogroža narodnih pridobitev. Obenem je opozoril časnikarje izven Kranjske, naj se bolje seznanijo z ljubljanskimi razmerami in jih ne slikajo v tako temnih barvah, da grozijo v kali zadušiti razvoj ideje o slovenskem središču.⁶⁰

2Y. je z mislijo na Združeno Slovenijo prisrčno pozdravil shod slovenskih in istrskih hrvaških državnih in deželnih poslancev, ki so se 2. oktobra 1890 zbrali v Ljubljani. Poudaril je, da se bodo v političnih pogovorih prvič zbrali vsi slovenski poslanci, vseh 62 deželnih in državnih, in vzkliknil: »Kako lep, kako impozanten bil bi zbor zjedinjene Slovenije, katera že sedaj v razkrojenosti (razdeljenosti na dežele – op. J. P.) svoji v neugodnih političnih razmerah broji prilično število vernih navdušenih mestninikov!«⁶¹ Shoda nista motila niti »ločitev duhov« niti kranjsko idejnopolitično ločevanje, na shodu se za vse to nihče ni zmenil.⁶²

3Na slovensko-hrvaškem poslanskem shodu so sklenili, da bodo slovenski in hrvaški poslanci v državnem in deželnih zborih skupno delovali proti krivicam, ki jih doživljata oba naroda. Zahtevali so slovensko in hrvaško uradno poslovanje v pokrajinah s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom, oblikovanje posebnega oddelka deželne uprave (c. kr. namestništva v Gradcu) za Spodnjo Štajersko, višje deželno sodišče za slovenske in istrske pokrajine v Ljubljani, pravno akademijo v Ljubljani s pravicami vseučiliških fakultet in enakopravnost slovenskega in hrvaškega učnega jezika. Na šolskem področju so zahtevali še ureditev ljudskega šolstva na podlagi verskega izpovedovanja in z izključno maternim učnim jezikom, šolske nadzornike z znanjem slovenskega in hrvaškega jezika v ljudskih in srednjih šolah, izpopolnitev obrtne šole v Ljubljani in poučevanje tudi v slovenskem jeziku v obrtni šoli v Trstu. V Kranju naj bi ustanovili višjo gimnazijo, v gimnazijah v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu pa uvedli slovenske vzporednice. Hrvaška mladina naj bi dobila gimnazijo v Pazinu in hrvaške vzporednice v puljski gimnaziji. Nadalje so poslanci na šolskemu področju zahtevali oblikovanje slovenskega oddelka v deželnih šolskih svetih v Gradcu in Celovcu. Pravico, ki so jo imeli dijaki iz Dalmacije in Istre, da so po koncu šolanja obiskovali vseučilišče v Zagrebu, naj bi razširili tudi na dijake s Tržaškega, Goriškega, Kranjskega, Štajerskega in Koroškega. Opozorili so tudi na tiskovne zadeve. Od oblasti so terjali ravnanje, ki ne bo pogubno za svobodni tisk nasploh ter posebej za slovenski in hrvaški.⁶³ Katoliška stran je na šestem shodu svojega političnega društva 26. oktobra 1890 v Ljubljani pritrdila resolucijam slovensko-hrvaškega poslanskega shoda. Izrazila je »svojo radost, da so tudi slovenski poslanci s svojimi resolucijami priznali načela, ki vodijo 'Katoliško politično društvo', kot prava in slovenskemu narodu koristna«.⁶⁴

1Če so na shodu poslancev dosegli popolno soglasnost v narodnoemancipacijskem in v njegovem okviru šolskem pogledu, je bilo tega na Kranjskem konec ob vprašanju ustanovitve višje dekliške šole v Ljubljani. Njeno ustanovitev je predlagal slovenski rodoljub, industrialec, mecen in politik Josip pl. Gorup Slavinjski, ki je ob štiridesetletnici vladanja Franca Jožefa leta 1888 deželnemu odboru ponudil, da odkupi poslopje in vrt deželne bolnišnice v Ljubljani, če deželni zbor vsa poslopja in del vrta brezplačno prepusti ljubljanskemu mestu, da tam ustanovi slovensko višjo dekliško šolo. V kolikor poslopje bolnišnice za šolo ne bi bilo pripravno, naj ga uporabi v drug namen, za šolo pa na drugem pripravnem mestu sezida novo poslopje.⁶⁵ Deželni odbor je Gorupovo ponudbo 10. decembra 1888 sprejel,⁶⁶ 18. novembra 1889 pa je z glasovi vseh slovenskih poslancev – nemški so bili proti – sprejel predlog poslanca Ivana Tavčarja, da deželnemu odboru naroči, naj karseda hitro sklene dogovor z ljubljanskim mestnim svetom o ustanovitvi višje dekliške šole.⁶⁷ Tavčar je obenem nasprotoval zamisli, da bi se deželni odbor z ljubljanskimi uršulinkami dogovarjal o vodenju višje slovenske dekliške šole. Proti nunski šoli ni imel zadržkov, menil pa je, da ne bi mogla zadostiti vsem zahtevam, ki so povezane s takim zavodom.⁶⁸ Glede ustanovitve višje slovenske dekliške šole je deželni odbor oblikoval komisijo, ki se je 28. avgusta 1890 posvetovala o tem vprašanju. Komisijo so sestavljali predstavniki deželnega odbora, deželnega šolskega sveta, ljubljanskega mestnega sveta in mestnega šolskega sveta. Komisija ustanovitve višje dekliške šole ni podprla, sklenila pa je, da v Ljubljani ustanovijo trirazredno dekliško meščansko šolo, ki bi ji dodali posebne gospodinjske tečaje.⁶⁹

2Višja slovenska dekliška šola je bila »novo netilo v strankarski požar«.⁷⁰ Na šestem shodu KPD je Ivan Šusteršič nasprotoval njeni ustanovitvi z utemeljitvijo, da že obstaja višja slovenska gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani. Vprašal je, ali je višjo dekliško šolo sploh mogoče ustanoviti glede na denarno stanje kranjske dežele in ljubljanskega mesta in ali je to umestno glede na krščansko pedagoško stališče. Po njegovi oceni je bilo to v obstoječih razmerah nepotrebno, težko izvedljivo in iz krščanskega vzgojnega načela neumestno. Predlagal je, naj KPD raje podpre višje izobraževanje ženskega naraščaja na verskonarodni podlagi, in pozdravil ustanovitev uršulinske višje slovenske gospodinjske šole; otvorili so jo 15. septembra 1890. Šusteršičev predlog je KPD sprejel.⁷¹

3Šusteršič je na društvenem shodu obširno utemeljeval svoja stališča. V govoru, ki ga je objavil Slovenec, je opozoril, da je ustanovitev višje dekliške šole namera liberalne strani, medtem ko so na katoliški že poskrbeli, da je začel delovati dekliški zavod, ki ga za naše razmere potrebujemo in ki bi si ga le mogli želeti. Namen uršulinske šole je »v resnici blag: Vzgojevati v istini omikane slovenske gospodinje – ne omikane v talmi-liberalnem (lažnem liberalnem – op. J. P.) smislu, marveč omikane v pravem pomenu, v najvišjem smislu besede, omikane v pravem krščanskem duhu. Ta zavod dal nam bode vrle, omikane in bogaboječe slovenske žene, ki bodejo svojemu možu v istini to, kar morajo biti, enakopravne tovarišice in pomočnice, za svoje otroke pa v istini slovenske in krščanske matere, ki bodejo v nežna srca svoje dece vcepljale isto tako ljubezen do Boga, ljubezen do cerkve, kakor ljubezen do slovenske domovine, do milega našega naroda!« Take slovenske žene bodo porok pravega krščanskega in slovenskega duha v slovenskih hišah.⁷²

4Potem ko se je ustavil pri dokazovanju, da je ustanovitev višje dekliške šole, ki jo je zagovarjala liberalna stran, tudi v finančnem pogledu nevzdržna, je Šusteršič prešel k jedru spornega vprašanja. »Liberalni gospodje, ki nameravajo ustanovitev novega zavoda, dobro vedó, kaj da hočejo,« je opomnil. »Oni nočejo, da bi se slovensko ženstvo vzgojevalo v samostanu; oni hočejo, da naj se vzgojuje v posvetnem zavodu. Ti gospodje nočejo, da bi se ženstvo vzgojevalo v verskem in narodnem duhu; oni hočejo, da bi se vzgojevalo v brezverskem in narodnem duhu, češ, da narodnost je poglavitna stvar, vse drugo, tudi vera, pa malenkost!«⁷³

5Z ustanovitvijo višje dekliške šole bi se začel tudi liberalni »lov na duše«. Šusteršič je opozarjal, da bi liberalna stran skušala pridobiti karseda veliko gojenk za svoj posvetni zavod. Staršem bi začeli prigovarjati, naj svojih hčera ne pošiljajo k uršulinkam, saj jih ne bodo dovolj omikale, medtem ko jih bodo v posvetnem zavodu vzgojili v par excellence narodnem duhu, da bodo postale prave »matere naroda«. Tako bi izpodkopavali ali vsaj skušali izpodkopati uršulinski dekliški zavod.⁷⁴

6Po Šusteršiču dileme v vprašanju dekliške vzgoje v verskonarodnem ali pa v brezverskonarodnem duhu ni bilo. Zanj je bila verna in krepostna ženska vzor, brezverna ženska pa karikatura. »Kakor simpatična nam je prikazen verne, bogaboječe ženske – tako gnjusna prikazen nam je brezverna ženska bogotajka!« Gospodične, ki prihajajo iz posvetnih višjih dekliških zavodov, so navadno »emancipirane; da prinašajo sicer glave polne vednosti, a srca prazna verskega čutila, prazna blagih čutil sploh!« In pomilovanja je vreden tisti, ki ga taka ženska ujame. Značilno za patriarhalni čas in neenakopravnost spolov je pristavil: »Namesto da bi kuhala in svojim otrokom bila skrbna mati, romane piše, po balih in gledališčih bega!« Če pa ni take ali enake zabave, ne ve, kam bi se umaknila pred nadležnimi otroki. Takih gospa ne potrebujemo. Potrebujemo izobražene in pridne, predvsem pa verne slovenske žene in gospodinje. Kajti če bomo imeli verne matere, bomo imeli veren narod, kar je pomembno tudi z narodnega stališča. Šusteršič je tu spomnil na pomemben prispevek duhovščine za ohranitev slovenske narodnosti in njen narodnoemancipacijski napor. Zato je Katoliška cerkev najmočnejša zaščitnica slovenskega naroda, ta pa ji mora ostati veren in vdan. Namera liberalne strani naj ne bi bila nič drugega kot atentat na slovenski verski čut in naj bi bila nesprejemljiva tudi v narodnem pogledu. Ko bodo ljubljanski meščani in sploh volivci na Kranjskem prihodnjič glasovali, naj ne podprejo tistih, ki hočejo ta atentat, ampak naj svoje glasove oddajo po lastnem prepričanju kot značajni slovenski in katoliški poštenjaki. »Za sveto katoliško in slovensko stvar!«⁷⁵

7Pri Slovenskem narodu so prebrali Šusteršičev govor. Opozorili so, da bi lahko v uršulinskem samostanu že pred tem osnovali višjo dekliško šolo, a so svoje gojenke izobraževali preveč enostransko, ne oziraje se na narodno vzgojo. Če so sedaj ustanovili višji dekliški izobraževalni zavod, se vsiljuje misel, da samo zaradi tega, ker se bojijo izgubiti nekaj učenk nunske šole. Za zavod, ki so ga zdaj ustanovile, pa častite sestre nimajo usposobljenih pedagoških moči.⁷⁶

8Opozorila, da bi višja dekliška šola pomenila nevarnost za vero, je Narod zavrnil.⁷⁷ V verski vzgoji ni videl nič spornega, ni pa želel, da bi dekleta vzgajali enostransko (to je z verskim poudarkom), ampak naj bi jih tudi narodno. Pri Slovencih samo verska vzgoja naj ne bi zadostovala, ker s tem, da je verska, še ni rečeno, da je tudi narodna. Vzgoja bi morala biti narodna, in če je »slovensko-narodna«, je tudi verska. »Verska vzgoja ne nasprotuje nenarodni, pač pa je slovensko-narodna nasprotna brezverski.« Zapisano je bilo, da tudi oni hočejo, da so domača dekleta omikana, omikana v pravem krščanskem, to je krščanskoliberalnem duhu.⁷⁸ Avtor, ki je za Narod prispeval odgovor na Šusteršičeva stališča, je izhajal iz učiteljskih vrst, o Šusteršičevemu oporekanju višji dekliški šoli iz krščansko-pedagoških razlogov pa je sodil: »Ljubi Bog! Kdo se že sedaj sliši poklicanega, soditi o vzgoji! Fraze, katerih se je kdo iz 'Rimskega Katolika' (revije, ki jo je izdajal in urejal Mahnič – op. J. P.) na pamet priučil ne zadostujejo! Gospod doktor! Roko na srce! Koliko pedagogičnih del ste že prečitali? Kaj Vam je znano o vzgojevalnih načelih v obče, kaj posebej? Katero pedagogiko ali metodiko ste že preučili? Ker samo na vse grlo kričati 'vzgoja mora biti krščanska', to ne zadostuje. Poudarjal sem in še poudarjam, da tudi mi hočemo imeti versko vzgojo! Poučujem že nekaj let mladino, sam sem oče – a ne upal bi se tako oblastno soditi o vzgoji in o šoli! Malo več ponižnosti, pa bo tudi šlo!« Z namigom na Šusteršičev priimek je v nemškem jeziku uporabil znano Prešernovo bodico Jerneju Kopitarju: »,Schuster (čevljar – op. J. P.), bleib bei deinem Leisten!՚ (Le čevlje sodi naj kopitar! – op. J. P.)« Avtor je sicer priznaval vrednost samostanske vzgoje, opozoril pa je, da ima tudi dosti slabih strani. Poudaril je protekcijo in razmere, značilne za samostanske kroge. Odgovor Šusteršiču, v katerem je nasprotno kot on trdil, da je ustanovitev višje dekliške šole s finančnega vidika povsem izvedljiva, je končal z navedkom iz Šusteršičevega klica »Za sveto katoliško in slovensko stvar!«, ki mu je dodal: »in za našo deco«.⁷⁹

9Ko se je hrup o vprašanju višje dekliške šole polegel, je Gorup 24. novembra 1890 spremenil svojo ponudbo. Deželni zbor je obvestil, da je po nakupu deželne bolnišnice pripravljen njeno poslopje z delom zemljišča podariti ljubljanskemu mestu za ustanovitev višje dekliške šole, če pa te iz kakršnih koli razlogov ne bi ustanovili ali ne bi mogli ustanoviti, pa bi mu omenjeno poslopje brezplačno prepustil za obrtno šolo in druge učne namene.⁸⁰ Zato je naslednji dan katoliški poslanec Karel Klun na seji deželnega zbora predlagal, naj glede na bistveno spremenjeno podlago Gorupove ponudbe deželni odbor o tem seznani ljubljanski mestni svet. Zagovarjal je stališče, da mora mestni svet še enkrat pretresti vprašanje ustanovitve višje dekliške šole. Tavčar je predlogu nasprotoval in med drugim zagrozil z ustanovitvijo narodne stranke, ki bo odločno nasprotovala katoliški strani. Klunov predlog so sprejeli z glasovi katoliških in nemških poslancev.⁸¹ S tem se je zavlekla ustanovitev višje slovenske dekliške šole v Ljubljani. Odprli so jo 9. novembra 1896.⁸²

1Razhajanje pri vprašanju višje dekliške šole je pokazalo, da ideološke strasti na Kranjskem niso ugasnile. V precejšnji meri jih je razpihal Šusteršič, Narod pa je kmalu zatem poudaril, da je »rimskim fanatikom« slovenstvo sveto le v tesnih sponah srednjeveškega jezuitizma. Katoliški strani je očital, da ji je samostojna narodna ideja smrtni greh, liberalni pa nasprotuje, ker ona svojega slovenstva ne proda niti za svoje katoličanstvo. Zagotovil je, da sprejema boj z nasprotno stranjo.⁸³

2Z letom 1891 je prišla ustanovitev liberalnega Slovenskega društva v Ljubljani. Napovedali so jo ob spravljivih poudarkih. V oklicu o ustanovitvi društva so njegov namen pojasnili z narodnostnimi razlogi – prizadevanjem za obstoj in napredek slovenskega naroda in skrbjo za njegove pravice. Opozorili so tudi, da bodo delovali v prid pospeševanja in izboljšanja razmer na trgovskem in obrtnem področju ter napredka kmečkega stanu v gmotnem in kulturnem pogledu. Ustanovni odbor društva je zagotovil, da mu je tuja vsaka namera konkurirati v slovenskem narodnopolitičnem taboru; da priznava upravičenost vsake organizacije, če si na drug način prizadeva za dosego istih ciljev. Rečeno je bilo, da društvo ne bo rušilo narodne discipline in bo rade volje prepuščalo prvo besedo v vseh pomembnejših vprašanjih zvezi narodnih zastopnikov⁸⁴ – slovenskim predstavnikom na shodu slovenskih in istrskih hrvaških državnih in deželnih poslancev leta 1890 v Ljubljani. Ob tem so sklepi, sprejeti na poslanskem shodu, veljali tudi kot volilni program, ki so ga za državnozborske volitve marca 1891 skupno podpisali predstavniki katoliške in liberalne strani v Ljubljani.⁸⁵ Državnozborske volitve leta 1891 so bile zadnje s kandidaturo slogaškega vodstva.⁸⁶ Zavzeli so se, naj v tem pomembnem trenutku potihne domači prepir in Slovenci združeno stopijo na volišče. Ponovili so geslo: Vse za vero, dom, cesarja!⁸⁷

3Oklic ustanovnega odbora Slovenskega društva je že spremljal pomislek v Slovenskem narodu, da glede sloge in složnega delovanja na Kranjskem »po skušnjah zadnjega časa v tej zadevi ne moremo biti preveč optimistični«. Upali pa so, da bo resnost položaja vendar vodila k nekdanji enotnosti in združenem delovanju.⁸⁸

4Slovensko društvo so ustanovili 2. februarja 1891.⁸⁹ Glavni govornik na njegovem prvem shodu 15. februarja je bil Ivan Tavčar, ki je k izjavam pred ustanovitvijo društva dodal, da so njegovemu nastanku botrovali pretirani nauki »krivega preroka« v Gorici (Mahniča), s katerimi hočejo preustrojiti politično življenje na Slovenskem. Društvo je hotelo preprečiti njihovo uveljavitev. Tavčar je opozoril na program, ki so ga sprejeli na poslanskem shodu leta 1890 in izjavil, da bo društvo v državnem zboru podpiralo samo tiste poslance, ki mu bodo ostali zvesti. Nasprotoval je tudi vodilu, ki so ga v agitaciji za državnozborske volitve izdali na katoliški strani. To je zahtevalo, naj bi se vsak poslanec izjavil za versko šolo, kot jo bodo določili škofi. Tavčar je sporočil, da gre škofom veljava na cerkvenem polju in jim tam ne odrekajo pokorščine. »Če pa posežejo škofje v politiko, potem morajo dopustiti, da se jim kritikujejo njihove politične zahteve ravno tako, kakor vsakemu drugemu politiku.« Škofje naj bi doslej že mnogo govorili in pisali o verski šoli, a ne o verski šoli, oprti na narodno podlago. Sprejeti versko šolo, kakor jo bodo določili škofje, bi pomenilo izročiti se jim na milost in nemilost. »Mi smo za versko šolo na narodni podlagi.« S tako šolo so razumeli tisto, v kateri je izključeno vsako brezverstvo in ki zagotavlja, da se bodo katoliški otroci vzgajali v verskem in narodnem duhu. Tavčar je bil prepričan, da obstoječe šolstvo na Kranjskem versko vzgojo že zagotavlja, zato ni potrebe po preureditvi na tem področju.⁹⁰ Na shodu so še sklenili, da bodo pozornost namenili tudi socialnemu vprašanju.⁹¹

1Z ustanovitvijo Slovenskega društva so vzpostavili drugi politično oblikovani pol katoliško-liberalnega dueta moderne. V obdobju med ustanovitvijo obeh političnih društev – katoliškega in slovenskega – so na obeh straneh poudarjali svoje temeljne idejnopolitične nazore in poglede na razvoj njunih medsebojnih odnosov. Katoliška stran je jasno povedala, da odklanja liberalizem in zahteva dosledno uveljavitev krščanskih načel v zasebnem in javnem življenju, na šolskem področju pa versko šolo na narodni podlagi. Liberalna stran je opozarjala na problem politične prevlade duhovščine, h kateri so po njeni oceni težili na Kranjskem. Poudarjala je, da poseganje v politiko škofom oziroma Cerkvi ne pripada, sicer lahko pričakujejo odziv na politični ravni. Liberalci so v verskih zadevah priznavali avtoriteto cerkvenih voditeljev, na šolskem področju pa so menili, da zahteve po verski šoli niso utemeljene, ker jo že zagotavlja obstoječe šolstvo, in da naj bo pozornost namenjena njeni narodni podlagi. Točka razhoda obeh strani je bilo vprašanje, »katera načela (katoliška ali svobodomiselna, liberalna) naj bodo temelj narodovega življenja«.⁹² V njem sta si glavno besedo vzela Tavčar in Šusteršič, dva Ivana, ki sta kasneje značilno krojila idejne in politične razmere na Kranjskem. To je v pogledu na slovensko zgodovino spodbudilo tudi tehtno naslovitev njunega časa – Kranjska med dvema Ivanoma.⁹³ V obdobju med ustanovitvijo obeh društev so ga že zaznamovala rezka stališča, pri čemer so drug drugemu pripisovali ravnanje in namere, usklajene s svojim videnjem nasprotne strani. Z mislijo na nadaljnji družbeni in politični razvoj, učvrstitev svoje ideološke samobitnosti in njeno politično uveljavitev v boju za oblast, ki je nastopil med Slovenci na Kranjskem, so ga, tudi z bojnimi klici, močneje izrazili na liberalni strani. Na tem koncu ideološke palice, ki se je dvigala nad Slovenci, so svoj položaj po eni strani lahko presojali po zmagi na volitvah v ljubljanski mestni svet in soglasju obeh idejnopolitičnih strani ob poslanskem shodu leta 1890, po drugi strani pa po neuspelem prizadevanju za ustanovitev višje dekliške šole v Ljubljani leta 1890 in razhajanjih po slogaškem vstopu v predvolilni čas za državnozborske volitve leta 1891. Zasedli so svoj prostor v idejnem in političnem prostoru, spoznavanje njegovega obsega in moči ter s tem povezana ideološka drža pa sta jih spremljala na poti v prihodnost, ki je napovedovala proces doslednega političnega razhajanja.⁹⁴ Vzniknila je zarja »surovega strankarskega boja, ki se je na Kranjskem razvnel po letu 1890«.⁹⁵ Razločno se je slišal »kranjski prepir«.