1Leta 2022 je britanska založba Allen Lane izdala delo britanske (vojaške) zgodovinarke Halike Kochanski z naslovom Resistance: The Underground War in Europe, 1939–1945. Delo je primarno razdeljeno na tri dele, ki sledijo ohlapnemu kronološkemu redu, pri čemer so posamezna poglavja tematsko zasnovana.

2Prvi del tako zajema obdobje od marca 1939 (razbitje Češkoslovaške) in vse do nemškega napada na Sovjetsko zvezo junija 1941, ko je nemški tretji rajh (s svojimi zavezniki) osvojil večino evropske celine. Umik zavezniških vojsk s celine je povzročil različne oblike odporniškega delovanja v različnih državah (tudi po različnih regijah znotraj posameznih držav), kar je bilo (delno) odvisno od pretekle zgodovine (ali je bila denimo država predhodno že okupirana) in od tega, kakšen okupatorski režim je bil vzpostavljen. V tem obdobju so Britanci vzpostavili tudi organizacijo Special Operations Executive (SOE), ki je imela nalogo koordinirati, usposobiti in oskrbovati lokalna odporniška gibanja. Sprva je bila SOE prisotna le v zahodni Evropi, pozneje pa je pričela delovati tudi na območju severne, južne in osrednje Evrope.

3Naslednji del se prične z nemško invazijo na Sovjetsko zvezo ter konča s kapitulacije Italije septembra 1943. S tem ko je Sovjetsko zvezo napadel dotedanji zaveznik, se je začelo tudi novo obdobje evropskega odporniškega gibanja. Da bi čim bolj zavrli nemško napredovanje po sovjetskem teritoriju, so Sovjeti pozvali komunistične partije po Evropi k pričetku odporniškega delovanja, s čimer bi nase vezali okupacijske sile, ki bi drugače lahko sodelovale v boju tudi sovjetskim silam in tudi drugače ovirale nemške načrte. Posledično se je obseg odporniškega gibanja po Evropi močno povečal, pri čemer sta se pojavili tudi vprašanji vrhovnega vodstva (celotnega) odporniškega gibanja v državah (tako prozahodnega kot komunistično vodenega), izvajanja nekoordiniranih in slabo učinkovitih akcij in druga.

4Tretji del pokriva zadnji dve leti druge svetovne vojne, ko so odporniška gibanja dobila dodaten zagon za delovanje proti okupatorju. Z invazijo na Italijo so se zahodni zavezniki »vrnili« na evropsko celino, čemur sta nato sledili še dve invaziji na Francijo. Istočasno je sovjetska Rdeča armada pričela napredovati proti Nemčiji, ki je izgubila pobudo in začela strateški umik proti lastnim mejam. Preostale nemške zaveznice (Madžarska, Romunija in Bolgarija) so kmalu sprevidele, da so na napačni strani, pri čemer so se znotraj teh držav začela oblikovati odporniška gibanja. Kljub temu pa je vzhodno Evropo Sovjetska zveza najprej osvobodila in nato zasedla ter vzpostavila svoj režim.

5V nadaljevanju bomo predstavili specifične omembe Slovenije (oziroma Slovencev). Na strani 15 avtorica piše o oblikovanju (prve) Jugoslavije, da je bila »zgrajena okoli samostojne Srbije in da je vključila republike Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro, ki so bile pod avstrijsko vladavino /…/«.¹ Dalje, na straneh 16–17, je govora o razdelitvi slovenskega ozemlja med Nemčijo in Italijo.² V nadaljevanju opiše nemške okupacijske metode na Gorenjskem in Koroškem v luči germanizacije lokalnega prebivalstva (prepoved slovenščine kot uradnega jezika, izselitev neprimernega prebivalstva, tako z rasnega vidika kot z vidika nasprotovanja nemški zasedbi) in podobno politiko italijanizacije na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani. Pri tem poudari, da so »premiki prebivalstva na Balkanu spodbudili hitro oblikovanje odpora proti okupatorjem« in da so se slovenski vojni ujetniki (iz sestave jugoslovanske kraljeve vojske) vrnili iz ujetništva relativno zgodaj (strani 20–21). Na straneh 406–407 avtorica citira govor Edvarda Kardelja iz leta 1941, ki govori o spodbujanju vključitve hrvaških in srbskih vasi v narodnoosvobodilno gibanje, pri čemer bi bile pričakovane okupatorjeve represije dobrodošle, saj bi posledično povzročile vključitev vaščanov v oborožen odpor. Tu navede tudi jugoslovansko povojno historiografijo o narodnostni sestavi narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, v kateri so Slovenci predstavljali (le) devet odstotkov vsega moštva, kot tudi to, da se slovenski (ter hrvaški) delegati niso mogli udeležiti prvega zasedanja Avnoja novembra 1942.

6Sledi opis italijanskega okupacijskega sistema, ki si je v dveh letih okupacije (1941–1943) prizadeval ohraniti nadzor nad Dalmacijo in zasedenim slovenskim ozemljem, pri čemer sta italijanizacija okolja in vpeljava fašističnih organizacij povzročili odpor prebivalstva, temu pa je sledil še razkol znotraj odporniškega gibanja, kjer je bil nato prisoten še »element državljanske vojne«. Tu poudari Osvobodilno fronto (OF), ki so jo ustanovili komunisti in ji nato dominirali, Ljubljano za bodečo žico, množične aretacije, zaslišanja in internacije, zaradi česar se je bilo vodstvo OF prisiljeno umakniti iz Ljubljane na podeželje. Omeni delovanje četnikov, ki so pričeli kolaborirati z Italijani, in oblikovanje prostovoljne protikomunistične milice (MVAC) s preoblikovanjem obstoječih legij ter s podporo Katoliške cerkve. Nadaljuje s protiodporniškim delovanjem italijanske vojske pod poveljstvom generala Maria Roatta, s požigom vasi in internacijo prebivalstva, ki je podpiralo partizane (strani 412–413). ³ Na strani 417 opiše, kako se je britanski (politični in vojaški) vrh na podlagi različnih virov (glede partizanskega odpora v Jugoslaviji) odločil o napotitvi britanske vojaške misije z namenom podpiranja partizanov. Tik pred kapitulacijo je Italija imela na območju Slovenije in NDH (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Dalmacija) skupaj 225.000 vojakov (stran 432), pri čemer je Nemčija že pred dejansko razglašeno kapitulacijo pričela na območje Slovenije in Dalmacije premeščati lastne enote z nalogo zavarovanja pomembnih, strateških železniških povezav. Nemške enote so po prihodu razorožile italijanske vojake, kar se je zgodilo tudi v Ljubljani (stran 475).

7Na strani 478 avtorica na hitro omeni, da so bili po kapitulaciji Italije v Sloveniji (kot tudi v NDH) prisotni partizani, pri čemer pa so Nemci nadzorovali celotno cestnoželezniško omrežje in vsa večja mesta; avtorica opiše konec MVAC (preko bitk za Grčarice in Turjak), pa tudi to, da so preživeli belogardisti prestopili k partizanom, da so jih partizani zajeli ali pa so vstopili v nemško službo kot domobranci (stran 481).⁴ V nadaljevanju je Slovenija ponovno omenjena v zvezi s predlagano povojno ureditvijo Jugoslavije (Srbija, Hrvaška in Slovenija naj bi bile enakopravne enote Jugoslavije), z vidika svetosavskega kongresa januarja 1944, ki je bil politično telo jugoslovanskega četništva (stran 486). V nadaljevanju avtorica predstavi poročilo britanske vojaške misije v Sloveniji iz prve polovice leta 1944, ki je navajalo zmerno raven partizanskih napadov na železnice, kar je bila posledica varčevanja (z opremo in silami) za prihodnje boje (v smislu pridobivanja ozemlja) v južni Avstriji in severovzhodni Italiji (stran 488). V nadaljevanju omeni sodelovanje italijanskih in slovenskih partizanov preko skupnega poveljstva na obmejnem območju severovzhodne Italije in zahodne Slovenije (stran 629). Slovenski partizani so tako oskrbovali italijanske (komunistične) partizane (stran 632), ki so prav tako oblikovali »svobodne republike« (kot je bila karnijska), a so bile te zatrte (stran 634). Avtorica v naslednji omembi nakaže tudi začetek hladne vojne (predvsem z vidika slovenskega ozemlja), ko je Churchill avgusta 1944 v Neaplju povedal Titu, da bodo Britanci zasedli Trst (predvsem kot strateško oskrbovalno pristanišče za bodoča britanska zasedbena ozemlja v centralni Evropi), kar je bilo v nasprotju s predhodnimi zagotovili o vključitvi Trsta in Julijske Krajine (Beneške Slovenije) v povojno Jugoslavijo (stran 716). Med trajanjem operacije Ratweek so partizani na celotnem jugoslovanskem ozemlju koordinirano napadli vse večje železniške proge s podporo zavezniškega letalstva; v Sloveniji so tako napadli železniško omrežje med Savo in Jadranskim morjem. V času priprav in izvajanja operacije so člani britanske vojaške misije opazili vse večjo nepripravljenost partizanov za izvajanje operacij, ki so jih zasnovali zahodni zavezniki, in posredovanja obveščevalnih podatkov. Tako slovenski partizani niso dosegli večjih uspehov pri prekinitvi železniškega prometa, saj je Nemcem uspelo vselej hitro ponovno usposobiti poškodovane železniške tire (strani 729–731).

8Avtorica omeni tudi incident, ko so slovenski in italijanski partizani (garibaldijci) februarja 1945 napadli dva odreda Osoppo (katoliški italijanski uporniki) in ju popolnoma uničili, kljub temu da je bil Osoppo pod nadzorom (in oskrbo) britanske vojaške misije. Istočasno so tudi zabeležili, da imajo slovenski (jugoslovanski) partizani velik vpliv na možnost uspeha zavezniških misij v tem delu Italije. V nadaljevanju omeni, da so Nemci po padcu Beograda začeli zavarovati področje vzhodne Slovenije z namenom ohranitve železniške povezave do Italije (strani 748–749). Poudari umik srbskih četnikov proti Sloveniji in oblikovanje Narodnega odbora za Slovenijo v oktobru 1944 kot skupnega političnega telesa protikomunističnih političnih strank, ki pa je še vedno nadaljeval kolaboracijo z Nemci, a se pripravljal na zamenjavo strani ob pričakovani zavezniški invaziji na Istro. Nemci so hkrati povečali napade na partizanske položaje na Dolenjskem in v Beli krajini, s čimer so partizane prisilili v obrambne operacije (strani 750–751). ⁵ Marca 1945 so bili imenovani trije kraljevski regenti (namestniki), kar je potrdil tudi Tito, pri čemer je Slovenijo predstavljal Dušan Sernec (stran 769). Avtorica nato zapiše, da so Nemci v Jugoslaviji marca 1945 še vedno imeli nadzor nad Sarajevom, Zagrebom in Ljubljano ter tudi nad sremsko fronto,⁶ kot tudi to, da sta tretja in četrta partizanska armada prodirali proti avstrijsko-slovenski meji ter Trstu (stran 779). Navaja pa še, da Nemci ob koncu vojne (pri umiku iz Slovenije) niso želeli opolnomočiti Slovenskega domobranstva, ki je istočasno želelo vzpostaviti skupno formacijo z jugoslovanskimi četniki. Toda ob spoznanju, da zahodni zavezniki ne bodo prišli do njih (pred prihodom partizanom), so se z nemškimi enotami večinoma umaknili na avstrijsko ozemlje. Slovenski partizani so vseeno prodrli na avstrijsko ozemlje, a so se morali kmalu umakniti, ko je bilo razvidno, da Sovjetska zveza ne podpira jugoslovanskih zahtev glede avstrijskega ozemlja (stran 781). Jugoslovanske in britanske sile so skoraj istočasno prispele v Trst, kar je sprožilo napeto situacijo, ki se je razrešila šele več let po koncu vojne – leta 1954 (stran 791). Avtorica omeni tudi britanske izročitve (pod prevaro ali prisilo) jugoslovanskih kolaborantov (skupaj s slovenskimi) in civilistov jugoslovanskim silam, ki so bili nato usmrčeni. Po prekinitvi transportov so jugoslovanske begunce poslali v Italijo oziroma Nemčijo (stran 823).

9Obsežno delo s skoraj tisoč stranmi na več mestih omenja Slovenijo oziroma slovenski prostor v sklopu opisa odporništva v Evropi med drugo svetovno vojno. Pri tem avtorica na žalost mestoma napačno navaja oziroma je besedilo strukturirano tako, da ponuja napačne interpretacije ali pa napačno uvršča geografske toponime. To lahko neposredno pripišemo dejstvu, da se je opirala izključno na tujejezikovne (angleške) sekundarne vire, kar pa je lahko le spodbuda za slovenske zgodovinarje in raziskovalce, da tujim kolegom zagotovijo primerno literaturo. Vseeno pa nam predstavljena knjiga omogoča uvid v razmišljanje, kateri podatki o dogodkih v Sloveniji (oziroma na slovenskem etničnem ozemlju) med drugo svetovno vojno se tujim raziskovalcem zdijo najpomembnejši.