1Alpski svet je že v razsvetljenstvu zanimal raziskovalce in polihistorje. Že v drugi polovici 17. stoletja se je predvsem Zahodnim Alpam posvečal zdravnik in raziskovalec Johan Jakob Scheuchzer.¹ Dolgotrajno radovednost, zlasti pa interes za alpsko pokrajino je v začetku 18. stoletja vzbudila objava lirične mojstrovine Alpe² zdravnika in botanika Albrechta von Hallerja.³ Po izidu omenjenega dela je namreč vse več slikarjev, glasbenikov in naravoslovcev želelo spoznati očarljivost te pokrajine. Močno čustveno doživljanje alpske pokrajine se je pozneje odlično ujemalo z duhom romantike, ki je v 19. stoletju v vse širših družbenih krogih prebujala hrepenenje po vzpetem svetu.⁴ Iz tega obdobja velja omeniti dokumentiran odraz poznavanja celotnega alpskega prostora v tridelnem delu Alpski vodnik (1863–68), katerega avtor je bil prvi predsednik angleškega Alpskega kluba,⁵ John Ball.⁶

2Znanje o Vzhodnih Alpah, zlasti o visokogorju, je bilo do sredine 19. stoletja šibko, številna gorska območja so bila neznana, in četudi se je sredi 19. stoletja že začela železniška doba in so mesta podonavske monarhije že doživljala razcvet, so gore še vedno čakale na svoj razvoj.⁷ Kljub temu so lepote tega dela Alp redki zanesenjaki občudovali in o njih pisali tudi že pred romantiko, ki je prinesla drugačno dojemanje narave.⁸ Omenimo na primer slavnega francoskega naravoslovca Balthasarja Hacqueta,⁹ ki je znanstvena potovanja iz tega območja obeležil v posebnih publikacijah konec 18. stoletja.¹⁰ V prvi polovici 19. stoletja so navdušenje nad naravo med drugim izkazovala tudi poročila o vzponih na Triglav, ki jih je zbral in objavil Henrik Costa.¹¹

3V šestdesetih letih 19. stoletja se je zanimanje za gore v Srednji Evropi povečalo in v Švici, Italiji ter Nemčiji so začeli ustanavljati planinska društva, v katerih so se sprva neformalno združevale majhne skupine planinskih prijateljev.¹² Za dogajanje v vzpetem svetu takratnega slovenskega prostora sta bila pomembna dva centra, v katerih je bila planinska tradicija še posebno živa. Prvi je bil Dunaj, kjer je bilo leta 1862 ustanovljeno Avstrijsko planinsko društvo (Oesterreichischer Alpenverein – OeAV). Ker vabilo k včlanitvi v društvo lepo odslikava odnos do narave in Alp v tistem času, se zdi prav, da ga omenimo: »Našega časa ne zaznamujejo le izumi, odkritja na področju vseh naravoslovnih znanosti ter njihova uporaba v industriji in trgovini. V današnjem času sta ljubezen do narave in njeno poznavanje postala skupna last vse družbe. Od konca prejšnjega stoletja vsako leto obišče Alpe vse več ljubiteljev narave različnih narodov in družbenih slojev. Ob taki zunanji vzpodbudi so se začeli tudi prebivalci alpskega sveta vse bolj zavedati lepot gora, pod katerimi živijo.«¹³ Prebivalci vzpetega sveta so torej to območje obravnavali le kot prostor, v katerem so lahko opravljali svoj poklic lovca, pastirja ali lesnega delavca.¹⁴ Zanimanje za ta del sveta se je kazalo le, če so bili pašniki dobri za živino in gozdovi donosni, torej koristen vir za les, jagode, zelišča in smolo. Vse nad gozdno in alpsko pašniško mejo je veljalo za območje gamsov ter grdih sten, do katerih so se odpravili le redki zanesenjaki.¹⁵ Celo še leta 1912 lahko beremo, da je v višjih predelih zelo malo označenih poti ali pooblaščenih vodnikov.¹⁶

4Kot je v uvodnem govoru na ustanovnem sestanku OeAV 19. novembra 1862 na dunajski Akademiji znanosti in umetnosti poudaril njegov predsednik, botanik dr. Eduard Fenzl,¹⁷ je bilo dotlej poznavanje Alp samo po sebi precej nepopolno in omejeno skoraj zgolj na strokovnjake.¹⁸

5Prav tako na Dunaju je bil nekaj let pozneje ustanovljen Avstrijski turistovski klub (Oesterreichischer Touristenclub – OeTC),¹⁹ ki se je na prvem zasedanju zbral 2. avgusta leta 1896.²⁰

6Drugo središče planinstva sredi 19. stoletja je bil München, kjer je živelo večje število premožnih meščanov in je vladalo širše zanimanje za Alpe. Mesto je bilo vzpodbudno izhodišče za delo krajinskih slikarjev, alpskih literatov, ljubiteljev narave in alpinistov. Ugodna geografska lega ob bližnjih gorah ter ustrezne pravne in gospodarske razmere so 9. maja 1869 botrovale ustanovitvi Nemškega planinskega društva (Deutscher Alpenverein – DAV), ki so ga večinoma sestavljali nezadovoljni člani OeAV. Žarišče dejavnosti OeAV je bilo namreč sprva skoraj izključno usmerjeno v znanstveno raziskovanje alpskega sveta, kar je v povezavi z nezainteresiranostjo za gradnjo koč kmalu privedlo do notranjih trenj v društvu. To je bil tudi glavni razlog za ustanovitev DAV, ki je v ospredje svojega delovanja postavljal prav množično gradnjo koč v vzpetem svetu.²¹ Ob ustanovitvi so tudi zato med drugim zapisali, da ne gre za »društvo gorohodcev,« ampak vseh ljubiteljev alpskega sveta ne glede na politične meje, ki želi vzpeti svet približati čim širši množici.²²

123. avgusta 1873 je v nekdanjem strelišču pri gradu Gayenhofen v Bludenzu prišlo do združitve OeAV in DAV v Nemško in avstrijsko planinsko društvo – DuOeAV.²³ Že samo ime kaže, da je šlo za društvo, ki je vključevalo dve enoti dveh različnih političnih prostorov, avstrijskega in nemškega. To skorajda ostro delitev izkazuje tudi statut društva, ki je v avstrijskem delu določal enotnejša določila kot v nemškem. Tam je za formalnopravne zadeve ločeno skrbela vsaka dežela posebej.²⁴

2Simbol društva DuOeAV je bila planika,²⁵ ki je zaradi prevelike priljubljenosti leta 1893 bila že prepovedana za trgovanje.²⁶ V cvetlični glavici so bile precej posrečeno vklesane inicialke društva. Prva začetna črka je stala samostojno, vse druge, razen črke u, torej Oe in AV, so bile zapisano prepleteno. Planika pa ni bila edina cvetlica, povezana z društvom. Veliko konkurenco je imela v encijanu, ki je zaradi močnih zdravilnih učinkov veljal za »najslavnejše kmečko zdravilo« oziroma za »kraljevsko pijačo«.²⁷ Encijan sicer v nemško govorečem svetu ni le lastno ime, je tudi gorski vilinec, encijanov kralj. Avstrijski gorski pastirji so namreč vsako leto ob koncu sezone izbrali »kralja« ali »kraljico« pastirjev. Domneva se, da so od tod nekatera avstrijska planinska društva vzela to gorsko rožo in gorsko navado za svoji. Encijanov kralj je imel ob različnih priložnostih, na primer ob odprtju koč, tudi obredne dolžnosti.²⁸ Ime pa najdemo tudi v naslovu humorističnega lista Enzian, ki ga je kmalu po ustanovitvi primorske podružnice DuOeAV (Section Küstenland) začel izdajati njen član, pesnik dr. Rudolf Baumbach.²⁹ O tem, da je encijan res bolj povezan z nemško govorečim prostorom, pričajo podobe na sodobnih kovancih tega prostora. Najdemo ga namreč samostojno upodobljenega na avstrijskem kovancu za en cent (planiko na kovancu za dva centa) ter švicarskem za pet frankov, na katerem je skupaj s planiko.³⁰

3Življenje društva DuOeAV se je dejansko odvijalo v podružnicah. Takšna struktura naj bi zagotavljala vključitev prebivalstva v kar se da širokem geografskem prostoru. Precejšnja avtonomija je podružnicam omogočala lastne vodstvene odbore, ki so po svoje, vendar skladno s temeljnimi smernicami društva, gojili njegovo notranje življenje in odločali o nalogah in oblikah dela na terenu.³¹

4Tik pred prvo svetovno vojno je bil položaj DuOeAV precej utrjen, saj je imel 406 podružnic, skupno število članov pa je preseglo številko 102.000. Mreža podružnic je pokrivala ves nemško govoreči srednjeevropski prostor. 36 odstotkov članov je prihajalo iz severne Nemčije, 35 odstotkov iz južne Nemčije, 29 odstotkov iz avstrijskega prostora, 0,1-odstotni delež pa sta zastopali podružnici v Egiptu in Angliji.³²

5V prvih petih letih se je dejavnost društva precej okrepila in je segala praktično v vse dele vzpetega sveta v monarhiji. Opazna je bila živahna aktivnost njegovih podružnic, ki jih je lokalni živelj pogosto toplo sprejel. Na območju delovanja DuOeAV so ljudje iz vseh družbenih slojev, državni uradniki, zdravniki, učitelji, kmetje, v njegovih prizadevanjih zaznali pristnost, predvsem pa koristnost. Društvene akcije so poleg ustanavljanja podružnic po celotnem alpskem območju vključevale še urejanje oziroma gradnjo gorskih poti, markiranje in postavljanje smerokazov ter postavljanje koč in zavetišč. Z organiziranjem in izvajanjem vodniških tečajev so poleg tega želeli poskrbeti tudi za varnost gorohodcev. Cilj teh raznolikih in številnih društvenih aktivnosti je bil uresničevanje temeljne naloge, to je približati vzpeti svet čim širšemu krogu ljudi. V ospredju delovanja torej še zdaleč niso bili nacionalni ali verski interesi, ki so sicer v dolinah postajali vse izrazitejši. V društvu so politične ali verske izgrede v tem času videli kot zlonamerno obrekovanje redkih posameznikov, ki pa so jih enostavno prezrli.³³ Čeprav so bila osrednja prizadevanja in delovanja usmerjena v vzpeti svet, društvo v vse močnejših nacionalnih ostrenjih ni moglo ostati neobčutljivo. Pregledano gradivo daje občutek, da je društvo nekako do prve svetovne vojne vsaj poskušalo na prvo mesto postavljati alpsko stvar. Po veliki moriji je nacionalna politika v njem postajala izrazitejša, najbolj po anšlusu, ko je društvo postalo eno od orodij velikonemške politike.

6V začetku leta 1909 je centralni odbor društva v Münchnu za muzejske namene dobil impozantno stavbo z rokokojsko urejeno notranjostjo na Praterinsel,³⁴ v kateri se še danes nahaja Alpines Museum.³⁵

Vir: Mittheilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (1891): 313.

7Prva svetovna vojna je v delovanje društva zarezala globoko rano, a njenega delovanja ni ustavila. So pa v tem času odpadla redna letna zasedanja centralne skupščine DuOeAV, prva skupščina društva se je spet zbrala šele leta 1919.³⁶ V zadnjih letih vojne se je društvo želelo notranje spremeniti in prevzeti aktivnejšo vlogo na področju planinstva. Zaradi tega je bilo treba okostenelo, z izrazito konservativnim duhom prežeto organizacijo društva prevetriti in ji dati novega duha. Stare člane so zato zamenjali mlajši, polni novih moči in idej, člani, ki so in ne ki so bili alpinisti, zato poslej delo v društvu ni moglo biti zgolj dodatna prostočasna dejavnost. Poleg tega so si prizadevali za večjo aktivnost žensk.³⁷ Vse to je kazalo na nov ustroj društva, ki naj bi s profesionalizacijo vodstva postalo strokovnejše v svojem delovanju. Posledično bi se to odrazilo v kakovostnejših storitvah takratnega turizma, ki je bilo ime za današnje gorništvo.

8Zapisi v osrednjem glasilu kažejo, da je v obdobju med obema vojnama društvo sicer še želelo ostati zvesto ustanovnim načelom, a je širše politično dogajanje vedno močneje vplivalo na njegov ustroj. Po anšlusu so bile vse podružnice DuOeAV priključene k nemškemu rajhu, preimenovanje društva v Deutscher Alpenverein (DAV) pa je pomenilo dejanski konec DuOeAV.

9V avstrijskem delu se je 14. novembra 1945 na novo osnoval Oesterreichischer Alpenverein (OeAV), ki je začel izdajati časopis Mitteilungen des Oesterreichischen Alpenvereins.³⁸ V nemškem delu je bilo organiziranje takšnega društva pod istim ali drugačnim imenom prepovedano. Šele po letu 1989/1990 je prišlo do ponovne ustanovitve vrste podružnic izpred leta 1945.³⁹

1Število gorohodcev ob koncu 19. stoletja je bilo v vzpetem svetu takratnega slovenskega območja sicer vedno večje, a kaj je to v resnici pomenilo, lepo odsevajo besede znanega graškega profesorja matematike, sicer tudi prizadevnega člana Slovenskega planinskega društva (SPD), Johannesa Frischaufa.⁴⁰ V vodniku iz leta 1874 je zaznamek o takratnih razmerah zelo kratek, vendar slikovit: »V hribih pogosto ure dolgo ni mogoče srečati nobenega človeka, če pa že, potem od njega ne dobiš informacije.«⁴¹

2V obravnavanem obdobju si večinsko prebivalstvo današnjega slovenskega območja konec 19. stoletja kljub modernizaciji ni moglo privoščiti ustrezne planinske opreme, kaj šele gorskega vodnika. Glavni takratni protagonisti vzpetega sveta so bili premožnejši posamezniki, ki so imeli tudi precej prostega časa. Zato ni nenavadno, da je bilo med gorohodci največkrat najti nacionalno neagresivne Neslovence. Malomeščanska družba pri nas je še konec leta 1893 na planinsko in plezalno druščino gledala precej zviška in zasmehovala njihove klobuke, okrašene s šopki cvetja, ko so se vračali z vrhov.⁴²

3Ker je namen prispevka kratek oris društva DuOeAV, le omenimo širše družbeno dogajanje, ki so ga v obravnavanem obdobju vse pogosteje zaznamovale nacionalne razprtije. Začetnik nacionalnega gibanja je bilo dobro situirano meščanstvo, ki je po izobrazbi in premoženju prednjačilo tudi pri začetkih športa oziroma turizma.⁴³ Tudi v jugovzhodni alpski prostor so prodirali vse pogostejši nacionalni prepiri,⁴⁴ saj družbena dogajanja takratnih, po gorski turi imenovanih turistov niso mogla pustiti neopredeljenih. Ker nacionalno zaznamovanega vsakdanjika niso mogli pustiti v dolini, je ta vedno pogosteje zaznamoval alpski svet. Ponovimo še, da sta v »planinskih bojih« za Slovence za zmagovito slovensko potezo zagotovo veljala nakup Triglava dovškega župnika Jakoba Aljaža in postavitev stolpa na njem.⁴⁵

4Nacionalna nasprotovanja med pripadniki slovenske in nemške narodnosti so se odražala na različne načine in v takratnih časopisih je bila v tistem obdobju natisnjena vrsta člankov, v katerih so tako Nemci kot Slovenci sovražno in kritično nastopali drug do drugega. Na prva nasprotovanja s slovenske strani naletimo v časopisu Slovenec, v katerem je bil leta 1887, torej skoraj šest let pred nastankom SPD, objavljen članek z naslovom Od Triglavskega podnožja. Nemcem so bile glavna spotika v Julijskih in Savinjskih Alpah slovenske koče in poti.⁴⁶

5Poleg dnevnih časopisov so bile nacionalno obarvane novice iz vzpetega sveta objavljene tudi v planinskem tisku. Generalno zasedanje društva DuOeAV avgusta 1897 v Celovcu je na primer Planinski vestnik v skladu s proslovensko usmeritvijo pospremil z jedkim tonom: »Mesto je bilo okrašeno skoraj s samimi frankfurčankami, govore je prešinjal večinoma nemški duh, in potem še trde, da se to društvo ne peča s politiko.«⁴⁷ Privoščljiv ton je čutiti iz zapisa o koncu zasedanja, ko naj za jedi zadolženi gostilničar v Vrbi ob Vrbskem jezeru udeležencev ne bi želel postreči. Udeleženci skupščine so se zato morali znajti sami in nekateri so hrano dobili tudi v slovenskih gostilnah. Frankfurtarica je označevala črno, rdečo in rumeno zastavo, kar je simbol nemštva, torej pravo nasprotje slovensko usmerjenega časopisa, ki je vest natisnil.

6Na Slovenskem je od začetka šestdesetih let 19. stoletja dalje nov zakon o društvih omogočil svobodnejše ustanavljanje društev⁴⁸ in organizirano planinstvo takratnega slovenskega prostora je poleg podružnic Alpenvereina zaznamovalo delovanje OeTC in od leta 1893 delujoče Slovensko planinsko društvo (današnja Planinska zveza Slovenije – PZS),⁴⁹ katerega prvi predsednik je bil Fran Orožen.⁵⁰

7Nemško in avstrijsko društvo je v prostoru, kjer so živeli Slovenci, imelo osem podružnic, ki bodo v nadaljevanju navedene kronološko.⁵¹ Beljaška (Section Villach), ustanovljena že leta 1870, je bila najstarejša in hkrati najmlajša ustanovna podružnica nemškega DAV.⁵² Že kmalu po osnovanju društva DuOeAV je bila v Trstu ustanovljena Primorska podružnica (Section Küstenland). Po njenem zgledu je bila leta 1874 v Ljubljani osnovana Kranjska podružnica (Section Krain). Obe številčno največji podružnici sta prvo svetovno vojno sicer preživeli, a sta bili ukinjeni takoj po njej, Kranjska leta 1919, Primorska podružnica leto pozneje.⁵³ Leta 1876 je bila ustanovljena Mariborska podružnica (Section Marburg an der Drau), ki je bila prvič razpuščena leta 1919. Vkorakanje nemške vojske v mesto leta 1941 je podružnico obudilo za štiri leta, dokler leta 1945 ni bila dokončno razpuščena.⁵⁴ Podobno usodo je doživela leta 1884 ustanovljena Celjska podružnica (Section Cilli). Prvič je bila razpuščena leta 1919, spet oživljena z vdorom nemških oblasti leta 1941 in po štirih letih dokončno razpuščena leta 1945.⁵⁵ V obdobju od leta 1888 do leta 1901 je delovala Goriška podružnica (Section Görz).⁵⁶ Najkrajše delujoči podružnici sta bili Kočevska (Section Gotschee)⁵⁷ v obdobju 1894–1898 in Slovenjegraška (Section Windischgraz) v obdobju 1906–1909.⁵⁸ Ob imenovanju podružnic velja še zapisati, da je verjetno tudi nekaj štajerskih gorohodcev bilo vključenih v Graško podružnico (Section Graz), ki je bila ustanovljena že leta 1870.⁵⁹

1Vodenje regionalno tako razvejanega društva je potekalo precej gladko, kljub maloštevilnim članom vodstvenega odbora. 13. člen društvenega statuta je določal desetčlanski odbor, v katerem so bili prvi in drugi predsednik, prvi in drugi zapisnikar, blagajnik in urednik društvenih publikacij ter štirje člani.⁶⁰ Predsednik celotnega društva je postal predsednik tiste podružnice, ki je za tri leta prevzela vodenje. Tako se je na primer do leta 1913 zvrstilo trinajst predsednikov.⁶¹ Zbor celotnega društva je bil enkrat letno, v drugi polovici avgusta ali prvi polovici septembra.⁶² Zasedanja so izmenično potekala v avstrijskem in nemškem delu. V obdobju 1874–1913 se je zvrstilo dvajset zasedanj v Nemčiji in dvajset v Avstriji.⁶³

2Statut društva je v avstrijskem delu precej podrobno določal odnos do podružnic, njihove naloge in obveznosti. Čeprav ni predvideval minimalnega števila članov, ki je bilo potrebno za ustanovitev podružnice, je bilo priporočljivo, da je namero za včlanitev v društvo izrazilo vsaj petnajst do dvajset gorohodcev. Na ustanovnem sestanku podružnice sprejeti statut sta morala nato potrditi tako centralni odbor društva kot deželna vlada. Če slednja v roku štirih tednov ni podala negativnega mnenja, je podružnica smela pričeti delovati, do takrat pa je morala mirovati.⁶⁴ Zanimiv se zdi tudi podatek v zvezi z zasedanji podružnic. Vsaka podružnica v avstrijskem delu je lokalnim političnim oblastem morala sejo naznaniti 24 ur pred pričetkom, z natančnimi podatki o kraju, času in njeni naravi, torej ali gre za odprto ali zaprto zasedanje.⁶⁵

3Korespondenca podružnic s centralnim odborom je potekala po točno določenih zakonitostih. Tako med drugim podružnice niso smele naslavljati pisem na posamezne člane centralnega odbora, ampak vedno le na cel odbor, in vsakič samo z eno problematiko. Podružnice so bile centrali dolžne pošiljati letna in finančna poročila, sezname članov podružnic, sezname vodnikov itd.⁶⁶ Sploh v zvezi s članstvom se je od podružnic zahtevala natančnost. Obstajali so namreč formularji, ki jih je bila podružnica dolžna izpolniti ob vstopu člana v društvo (bele barve), ob spremembi bivališča člana (zelene barve) in ob izstopu člana iz društva (rdeče barve).⁶⁷ Člani so iz centrale vsako leto prejeli novo izkaznico, v javnosti pa so bili dolžni nositi znak društva.⁶⁸ Podružnice so v centralno knjižnico v Münchnu pošiljale gradivo, zlasti starejše vpisne knjige koč.⁶⁹ V pristojnosti podružnice je bilo tudi razdeljevanje ključev koč po terenu, potem ko so jih prejeli od centralnega odbora.⁷⁰

4Delovanje društva DuOeAV ni bilo usmerjeno zgolj v vzpeti svet. Organizacija in izvedba javnih strokovnih in znanstvenih predavanj znanih oseb je bogatila tako notranje življenje društva kot širše družbeno dogajanje. Kranjska podružnica je denimo v obdobju 1881–1900 organizirala kar 127 dogodkov, predvsem strokovno-znanstvenih predavanj, pa tudi plesov in drugih družabnih večerov.⁷¹

5Društvo DuOeAV je bilo torej v avstrijskem delu organizirano izrazito centralistično, kar je glede na število podružnic in širok prostor delovanja bilo nujno, za brezhibno delovanje pa verjetno tudi pogoj.

1Uradna valuta društva je bila marka, tako da je bilo potrebno dnevno preračunavanje v avstrijske guldne.⁷² K temu, da je na tem področju bila nujna še večja pazljivost, je prispevala denarna reforma na prelomu stoletja. Z njo so namreč po letu 1900 forinte oziroma goldinarje (fl) in krajcarje (kr) zamenjale krone (k) in helerji (h) oziroma na Slovenskem vinarji (vin).⁷³ En goldinar je bil vreden dve kroni.⁷⁴

2DuOeAV je 90 odstotkov vseh prihodkov dobil s članarinami, preostali denar je pritekal od prodaje različnih zemljevidov, publikacij itd. Največ denarja (tudi do 70 odstotkov) je društvo namenilo društvenim publikacijam Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins in uradnemu glasilu društva Mitteilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins.⁷⁵

3Zanimivo je, da izdatki za gradnjo koč tudi v najintenzivnejšem obdobju na začetku 20. stoletja niso predstavljali več kot 32 odstotkov. Večina denarja je namreč prišla iz podružničnih lastnih sredstev. Omenimo še, da je okoli 10 odstotkov društvo namenilo urejanju vodništva, za administracijo pa je delež z začetnih 13 odstotkov padel na 7 odstotkov.⁷⁶

4V obdobju 1874–1909 je bilo podružnicam za Kranjsko in Primorsko skupno namenjenih 3,65 odstotka vseh dotacij. Največji delež je v tem obdobju denimo dobila Tirolska (48,50 odstotka), najmanj pa Spodnja Avstrija (1,65 odstotka). Za primerjavo navedimo še sosednji deželi Koroško s 7,73-odstotnim in Štajersko z 2,21-odstotnim deležem.⁷⁷

5Glasilo Mitteilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins je letno objavljalo prihodke in izdatke društva. Od 26 podružnic je na primer leta 1892 Kranjska za gradnjo poti in koč dobila 2160 mark, kar je bila četrta najvišja podpora v tistem letu. Celovška je v istem letu na primer dobila 400, Innsbruška pa 900 mark.⁷⁸ Iz centralne blagajne ji je bilo naslednje leto nakazano celo skoraj še enkrat toliko denarja.⁷⁹ To je verjetno odraz navdušenja centrale nad tem delom alpskega prostora, ki ga je z ustrezno infrastrukturo želela napraviti čim dostopnejšega. Da bi si lažje predstavljali finančna razmerja, poglejmo, koliko so znašali stroški gradnje nekaterih koč. Za gradnjo Triglavske koče je bilo porabljenih 600 fl, za kočo na Mangartskem sedlu, ki jo je zgradila Beljaška podružnica, pa 1260 fl.⁸⁰ Če vemo, da je kranjska podružnica v prvem letu delovanja imela na računu skoraj 200 fl sredstev,⁸¹ so torej za gradnjo Triglavske koče potrebovali trikrat toliko.

6Podružnice so dobile denar tudi iz drugih virov. Kranjsko so denimo finančno podpirale še deželna vlada, okrajno radovljiško glavarstvo, državna železniška uprava državne železnice,⁸² Kranjska deželna banka (Krainische Sparkassee)⁸³ in Kranjska industrijska družba(Krainische Industriegesellschaft).⁸⁴ Pomagale so ji tudi druge, izrazito nemško usmerjene organizacije, denimo Südmark in Schulverein.⁸⁵ Finančna podpora je prihajala še od lokalnih nemških podjetnikov, na primer od Henrika Mallnerja⁸⁶ z Javornika (Jesenice) ali vodstva mojstranške cementarne.⁸⁷ Financirali pa so jo tudi posamezniki. Ljubljanski bankir Joseph Luckmann ji je leta 1906 v spomin na pokojnega očeta podaril 100 kron.⁸⁸ Samo na primeru financiranja kranjske podružnice DuOeAV lahko vidimo, da je delovanje društva na Slovenskem v veliki meri pogojeval nemški interes, tako javnopolitični kot zasebni.

7Ob denarni pomoči ne gre spregledati, da so si podružnice pomagale tudi med seboj, torej znotraj društva DuOeAV. Podružnica Krummholz z Dunaja je tako leta 1890 Kranjski podarila vpisno knjigo za Triglav.⁸⁹

1Konkretne akcije DuOeAV bi na kratko lahko strnili v naslednja področja: gradnja koč, urejanje oziroma izgradnja poti ter njihovo markiranje, skrb za vodništvo in meteorologijo, pozabiti pa ne gre tudi organizacije društvenih večerov.

2Statut društva se je v zvezi z gradnjo koč osredotočal predvsem na lokacije oziroma status koče. Pri gradnji se je bilo namreč na prvem mestu treba ozirati na udobje koč. Glede na lokacijo, kraj gradnje pa je statut ločeval koče, ki so stale v bližini vrha, in t. i. »prehodne« koče. Prve so bile namenjene številčnejšim obiskovalcem na koncu ture in te so morale biti lahko dostopne, po možnosti oskrbovane, z odličnim razgledom in v bližini pomembnih prometnih poti, a vendarle ne več kot pol ure oddaljene od vrha gore. Druga vrsta koč naj bi gorohodcem predstavljala samo vmesni postanek do končnega cilja. Od zadnje postaje v dolini naj ne bi bile oddaljene več kot štiri do pet ur, po pravilu največ dve oziroma dve uri in pol. Najbližji vrh naj bi bil od koče dosegljiv v treh urah, pot do naslednje koče pa ni smela trajati več kot šest do sedem ur hoda.⁹⁰

3Če je bilo v obdobju 1874–1885 na leto zgrajenih v povprečju pet do šest koč, se je tempo od poznih osemdesetih let stopnjeval in je vrhunec dosegel tik pred prvo svetovno vojno, ki je gradnjo koč zaustavila. Samo leta 1912 je bilo odprtih 22 koč, skupno pa je društvo DuOeAV v Vzhodnih Alpah leta 1914 imelo že 345 koč.⁹¹

4S kočami so povezani obiskovalci, za katere so v društvu obstajala pravila,⁹² pa tudi hrana, ki je bila prav tako posebej organizirana. S tem se je precej intenzivno ukvarjal redni profesor na kmetijskem oddelku Tehnične univerze v Münchnu dr. Emil Pott.⁹³ Njegova načela so bila na terenu, torej tudi v kočah takratnega slovenskega vzpetega sveta, precej dosledno upoštevana. Razlog gre verjetno iskati tudi v statutu društva, kjer je v obsežnem poglavju Proviant-Depot podroben opis »Pottovih« zabojev hrane.⁹⁴ Hrano so v kočah razporedili v pet zabojev. V prvem je bila hrana za zajtrk, v njem so bili med drugim tudi čaj, kava, kakav, čokolada, pa tudi konzerva sardin, rum, konjak in cimet. V drugem je bila hrana za opoldanske in večerne obroke, na primer različne vrste juh, konzerve z mesom, klobasami, golažem in grahom ter sol in poper. Tretji zaboj je bil namenjen vinu (belem, rdečem in penečem) ter žganim pijačam, v četrtem je bilo pivo in v petem voda.⁹⁵ Pott, ki se je pri svojem znanstvenem delu ukvarjal tudi z gojenjem hmelja in pivovarskega ječmena,⁹⁶ je zagotovo dobro poznal lastnosti piva, predvsem pa problem njegovega skladiščenja v kočah. Potreba po tej osvežilni pijači je v kočah postajala vedno večja, a so težke steklenice podražile transport do njih in posledično tudi prodajo pijače. Zato so za dostavo te vse bolj priljubljene pijače do koč poskušali najti druge rešitve. Transport piva v manjših sodih je bil sicer cenejši, vendar je zahteval takojšnjo porabo, saj hranjenje piva v njih ni bilo mogoče. Za izboljšanje skladiščenja je bilo napravljenih mnogo poizkusov. Pott se je navduševal nad patentom Jakoba Debelaka iz Kranjske, čigar prototip je nastal pri Albinu Carlu Achtschinu iz Ljubljane. Točilni aparat je bil lahek za uporabo in čiščenje, hkrati pa tudi ni zahteval dodatnih konzervansov, ki bi ohranili svežino piva.⁹⁷ Napravo so izdelali v delavnici omenjenega ključavničarja, ki je bil med drugim tudi namestnik predsednika Kranjske gasilske deželne zveze⁹⁸ in leta 1890 predsednik Kolesarskega kluba.⁹⁹ Ključavničarski mojster je bil resnično aktiven, saj je bil poleg vsega še avtor priročnika vadbenih predpisov za gasilce¹⁰⁰ in vodnika kolesarskih poti.¹⁰¹

5Navodila društva DuOeAV so bila v zvezi s postavljanjem tabel in markiranjem poti prav tako precej natančna. Za postavitev smerokazov naj bi bili zadolženi dve osebi. Prva, po možnosti domačin, naj bi dvajset korakov pred drugo, ki ni poznala območja, označevala pot. Druga oseba je bila torej kontrola za morebitne zavajajoče oznake.¹⁰² Za markiranje poti v visokogorju je društvo predvidelo dve barvi, belo in (svetlo) rdečo, pri čemer se je morala prednostno uporabljati rdeča, ker je bila bolje vidna na skalah in deblih dreves, do izraza pa je prišla tudi na snežni podlagi. Bela je bila slabše kakovosti, hitreje se je sprala in na skalah ni bila vidna. Zato je bilo belo črto smiselno napraviti le na rdeči podlagi, denimo na rdečem apnencu.¹⁰³

1Nemško in avstrijsko planinsko društvo je bilo do sedaj v slovenskem zgodovinopisju redko predmet znanstvenih razprav. Morda je bilo gledanje nanj obarvano preveč nemško nacionalno, kar zagotovo ni bil osnovni namen njegovega nastanka. Njegova ustanovitev leta 1873 je posledica vse večjega zanimanja za vzpeti svet in splošnega trenda ustanavljanja društev v monarhiji od šestdesetih let 19. stoletja dalje. Društvo DuOeAV je z ustanavljanjem podružnic vstopalo v precej široko geografsko območje, ki je močno preseglo meje današnjega evropskega prostora. Alpska stvar, torej ljubezen do vzpetega sveta, je bila precej časa njegov temeljni in edini cilj, zato se dolgo ni oziralo na politične tokove in vse očitnejša nacionalna neskladja. Družbeni procesi in sprememba politične stvarnosti pa so društvo hočeš nočeš sčasoma prisilili tudi v takšne opredelitve. Nekako do prve svetovne vojne je bilo društvo DuOeAV izrazito zvesto ustanovnim načelom, po veliki moriji pa so se v akcije za alpsko stvar vse bolj vpletale nacionalne ideje, ki so na koncu prevladale, in društvo je postalo orodje velikonemške politike. Priključitev Avstrije k Nemčiji je poleg izrazito enoznačnega, velikonemškega ustroja v društvu praktično pomenila tudi začetek njegovega konca. Čeprav je društvo DuOeAV živelo do začetka druge svetovne vojne, je delovanje vseh podružnic na Slovenskem ustavil že začetek prve svetovne vojne, uraden konec večine pa je bil nato leta 1919. Za celjsko in mariborsko podružnico je dokončen zaton pomenil šele konec druge svetovne vojne, saj ju je nemška oblast leta 1941 za kratko obdobje ponovno obudila.

2Glede na geografsko razširjenost društva DuOeAV in z njim tudi uradnega glasila je objavljanje dopisov iz takratnega slovenskega prostora in o njem bila informacija in hkrati lepa reklama za jugovzhodni del alpskega prostora. Branje prispevkov in vesti v njem potrjuje vtis, da je društvo v obdobju do prve svetovne vojne ne samo v programu, ampak tudi v resnici želelo delovati v duhu načel, zaradi katerih je nastalo.

3Delovanje osmih podružnic društva DuOeAV v prostoru, kjer so v obravnavanem obdobju bivali Slovenci, je zaznamovalo ne le njegov vzpeti svet, ampak je sooblikovalo tudi družbeno življenje druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Sledi njihovih akcij so v vzpetem svetu danes vidne v številnih gorskih poteh, kočah, smerokazih, vodniški tradiciji in ne nazadnje zavedanju, da je planinstvo danes del slovenske narodne identitete in tako rekoč slovenski nacionalni šport.