1.

1Veliko preden je Stephen Hawking v svoji uspešnici A Brief History of Time desetinam milijonov bralcev pojasnil, da »realni« človeški čas zaradi konkretnih lastnosti (arrows of time) očitno potuje v točno določeni smeri – od preteklosti proti prihodnosti – je bilo to zavedanje več kot ukoreninjeno v vse dejavnosti človeka. Čas mineva, ura bije in s tem opredeljuje naša življenja. Povratka nazaj ni, zato pogosto iščemo čas, tega pa zmanjkuje. Čas kot sila pomemben in včasih odločujoč dejavnik je še posebej prisoten v političnem življenju, v zelo konkretni obliki pa njegov pomen izstopa v parlamentu. Minute, odmerjene poslancem in parlamentarnim sejam, se danes zdijo nekaj rutinskega in samoumevnega. Le redko jim namenjamo pozornost, toda včasih, v izjemnih trenutkih, se pokaže, da so še kako pomembne in lahko korenito vplivajo na dogajanje. Čas ni le nemi linearni opazovalec politike, ki mirno potuje v prihodnost, čas je njen tvorni kreator.

2V mednarodnem okolju je to nedolgo nazaj najbolj potrdilo dogajanje, povezano z brexitom. Neprestano hitenje na eni strani in podaljševanje izstopnega datuma na drugi, pogajanja v zadnjem hipu, prorogacija ipd. – nasprotniki brexita brez dogovora so mrzlično iskali tega in dodatni čas, zagovornikom na vladni strani je bilo časa preveč. S prorogacijo, ki lahko traja nekaj dni ali nekaj mesecev, je dejavnik časa postal posebej izrazit. ¹ Na slovenskem parlamentarnem parketu smo lahko časovni boj opazovali 3. oktobra 2019 na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kjer je poslanska skupina Levice precej časa uspešno izvajala obstrukcijo in tako na različne načine preprečevala sprejetje zanjo sporne ukinitve socialnovarstvenega prejemka (dodatka za delovno aktivnost). Z dolgimi govori, postopkovnimi predlogi in prekinitvami je izčrpavala koalicijo. Čas je tekel, staro parlamentarno orožje se je izkazalo za uporabno, četudi naposled ni bilo učinkovito.² Med razpravo so poslanci koalicije vseskozi poudarjali, kako se poslanci Levice ponavljajo, kako le »nagajajo«, kako se zadeva »ne premakne«, in naposled sprejeli zelo problematično odločitev, da lahko razprava traja največ deset minut. Tako bi prihranili dragocen čas in omogočili sprejetje zakona. Zdi se skoraj samoumevno, a vendar odpira sila pomembno in zelo temeljno vprašanje o parlamentarni demokraciji. Kako naše dojemanje časa in potreba po učinkovitosti usmerjata politične odločitve?

2.

1Literatura o političnem času in času v politiki je vse prej kot maloštevilna, a le redka dela obravnavajo čas kot tvorni dejavnik politike. Večina študij ga obravnava kot fenomen per se, včasih izrazito filozofsko, brez analize stvarnih okoliščin njegove uporabe in pomena.³ V tem članku razumemo čas podobno kot Kari Palonen⁴ in zlasti Ryan Vieria.⁵ Palonen je prepričljivo iskal odgovor na vprašanje, kako omogočiti parlamentarni fair play (ključen element parlamentarizma) v zmeraj bolj omejenem času, Vieria pa je v doslej najbolj poglobljeni študiji o političnem času šel še dlje. Po vsestranskem prikazu dejstva, da je postajal parlamentarni čas vse bolj redka dobrina, se je vprašal, kako je »ontološko realna sprememba v strukturi časa članov poslanske zbornice vplivala na sodobno dojemanje parlamentarnega vladanja«.⁶

2Skušali bomo torej razumeti dojemanje časa v moderni dobi na eni strani in politične razsežnosti ter njihove vplive na drugi strani. Osrednja teza, ki ji bomo sledili, je sledeča: V dobi moderne je čas postajal pomembna dobrina, z njim je bilo treba ravnati racionalno in zato je bilo treba delovati učinkovito. Njegovo dojemanje, vsekakor vpeto med preteklo izkušnjo in vsakokratna pričakovanja (in zato drugačno od naravnega časa), kakor pravi Reinhart Koselleck, je sovpadalo s potrebo po njegovem uravnavanju, prilagajanju prepotrebni hitrosti. Politične dimenzije časa zato ne gre zamenjevati z zgodovinskim časom.⁷ Tratenje časa je postalo negativno, njegova učinkovita izraba pozitivna. Izhajajoč iz tega postulata, se je spreminjalo dojemanje politike in političnega. Treba je bilo delovati, ne govoriti. Dojemanje časa je tako spremenilo dojemanje politike in spodkopava deliberativni proces odločanja, ki potrebuje čas.

3Parlament je namreč institucija, nastala na robu moderne dobe, in je torej povsem ustrezala 19. stoletju. Z vse večjo demokratizacijo, širjenjem volilne pravice, vse večjo kompleksnostjo družbe in odnosov znotraj nje ter zlasti z vse hitrejšim tehnološkim razvojem pa je parlament vse bolj zadihano lovil tempo. Obseg dela je bil večji in večji, količina predpisov komaj obvladljiva, časa pa manj in manj. Težnja po prilagoditvi parlamenta sodobnemu času tako spremlja vso njegovo razvojno pot v zadnjih 150 letih in vedno znova trči ob dilemo, kako to prilagoditev doseči.

3.

1Problematiko dojemanja časa lahko opazujemo skozi vso parlamentarno zgodovino. V začetnih obdobjih angleškega parlamenta je bil ta po mnenju vlade v prvi vrsti časovna potrata in neprijetna nujnost. Najbolje bi bilo, če bi kar najhitreje opravil svoje delo, odobril davke in se razšel. Po mnenju članov parlamenta pa je seveda bil vse kaj drugega; predstavljal je »priložnost«, bodisi za zagotovitev novih privilegijev bodisi za »uživanje trenutka v soncu kraljeve pozornosti in občutku veličine«.⁸ In za to si je veljalo vzeti čas.

2V naslednjih stoletjih se je pokazalo, da ima pravzaprav le vlada ustrezne kapacitete za zagotovitev dela parlamenta. V glavnem je poskrbela, da so se njeni poslanci pravočasno znašli na kraju zasedanja in sprejemali odločitve. Potrebe po obvladovanju časa zato dolgo ni bilo; vse do 19. stoletja, ko se zgodi prelom. Zaradi notranjepolitičnih razlogov (združitev s Škotsko in Irsko, zlasti delovanje irske opozicije),⁹ še bolj pa zato, ker postane v širšem okolju pojem učinkovitost (effectiveness) osrednja politična in družbena silnica, so začeli v Westminstru čas rigorozno nadzirati, poslance disciplinirati in jih omejevati s poslovnikom (Standing Order).¹⁰

3Podobnim procesom lahko v tistem obdobju sledimo tudi v kontinentalni Evropi, kjer so se parlamenti takrat – v 19. stoletju – v glavnem šele uveljavljali. Nemški kancler Bismarck je dolgo nasprotoval temu, da bi poslanci prejemali plačo, saj bi potem parlamenti predolgo sejali in postali neučinkovita razpravljalnica. Neplačani poslanci (iz višjih družbenih stanov) so seveda svoje delo opravili hitreje.¹¹

4V avstrijskem parlamentu na Dunaju se je politični pomen obvladovanja časa najbolj očitno pokazal v burnih devetdesetih letih 19. stoletja. Takrat je beseda obstrukcija bila tista, ki je velikokrat najbolje opisala parlamentarni vsakdanjik.¹² Poslanci, ki so izvajali obstrukcijo, so izkoriščali vse možnosti poslovnika (tehnično obstrukcijo) in naposled celo nasilje (divjo obstrukcijo) za to, da bi zadržali ali onemogočili delo parlamenta. Do začetka devetdesetih let 19. stoletja – do padca parlamentarnega »železnega obroča« ministrskega predsednika grofa Eduarda Taaffeja, v katerega so bili vključeni tudi slovenski člani poslanske zbornice – so poslanci še bolj poredko posegali po njej, kasneje pa je povsem ohromila delo parlamenta. Tehnično obstrukcijo so izvajali tako, da so ob začetku vsake seje v proceduro vlagali najrazličnejše nujne predloge, peticije, interpelacije in ministrske obtožbe. Vsak nujni predlog je parlament obravnaval prednostno, in sicer tako, da so ga predlagatelji najprej prebrali in razložili, nato je sledilo poimensko glasovanje. To je seveda zahtevalo čas in pomikalo obravnavo dnevnega reda v nedoločljivo prihodnost. Če je vladni večini vendarle uspelo vzdržati pritisk nujnih predlogov in je poslanska zbornica začela obravnavo točk dnevnega reda, so obstrukcionisti posegli po novem orožju – po t. i. filibustrih, neskončno dolgih govorih.¹³ Čas je neusmiljeno tekel.

5Velika obstrukcijska vnema je parlamentarno ozračje sčasoma razvnela do te mere, da so v poslanski zbornici izbruhnili izgredi, razplamtel se je trušč, tudi udarcev, nožev in krvi ni manjkalo. Tehnična obstrukcija je takrat prerasla v divjo. Pravi »vihar v parlamentu« se je razbesnel jeseni 1897, v obdobju vlade Kazimirja Badenija. Nemške stranke so z obstrukcijo želele preprečiti sprejetje t. i. nagodbenega provizorija (podaljšanja predpisov, ki so urejali avstrijsko-ogrske odnose) in s tem strmoglaviti Badenijev kabinet. Vlada se jim je upirala na najrazličnejše načine, podpredsednik poslanske zbornice in kasnejši prvi češkoslovaški premier Karel Kramař jih je med drugim skušal fizično utruditi, zato je sklical nočno sejo, ki je trajala do naslednjega dne zvečer.¹⁴ Vsi so manipulirali s časom, toda obstrukcionisti niso popustili. V svoji neomajni zagnanosti so vztrajali naprej. 28. oktobra 1897, petnajst pred deveto zvečer – ko je parlament zasedal že deset ur – je za govornico pristopil nemški poslanec Otto Lecher iz moravskega Brna in poskrbel za teatralično noč, ki je čudovito popisana v delu Marka Twaina Stirring times in Austria.¹⁵ Dr. Lecher je tedaj postavil absolutni parlamentarni rekord, saj je nepretrgoma govoril dvanajst ur, do naslednjega jutra, in to v vrvežu, kakršnega »ni bilo slišati na tem planetu vse od časov, ko so Komanči nazadnje opolnoči presenetili belo naselbino«.

6Boj za čas je postajal vse bolj ključen in vladne stranke so skušale obstrukcionistom vrniti udarec s spremembo poslovnika. Na predlog grofa Juliusa Falkenhayna so sprejeli t. i. Lex Falkenhayn, po katerem je lahko predsednik zbornice »uporne poslance« izključil s treh sej. Pri tem mu je bila v pomoč policija, ki je tako posegla proti z imuniteto zaščitenim izvoljenim predstavnikom ljudstva.¹⁶ Ko se je čas »ustavil«, so ga pognali naprej s teptanjem poslanske svobode. A ozračje v parlamentu se temu navkljub ni spremenilo. Obstrukcionistom je uspelo dobesedno razbiti poslansko zbornico in posledično prisiliti Badenija k odstopu.

7Obstrukcija v začetku 20. stoletja ni bila značilnost zgolj dunajskega državnega zbora, marveč številnih parlamentov. V britanski poslanski zbornici so dolge govore uprizarjali že omenjeni irski nacionalisti, v ameriškem senatu so z obstrukcijo nastopili nasprotniki vstopa države v prvo svetovno vojno.

8V jugoslovanski kraljevini, katere parlament (1919–1929) je že med obema svetovnima vojnama veljal za »vašarište«, za sredino, ki je odstopala od zahodnega parlamentarnega ideala, pa so poslanci še posebej pogosto ohromili delo skupščine. Intervencije predsedujočega, opomini poslancem, izključitve s sej in prekinitve sej so s svojo pogostostjo najbolj zaznamovali parlamentarno delo. Sprva so se še potrudili vsaj s proračunsko razpravo, a jih je predsednik sproti opozarjal, kako naj »govori, dolgi dve uri, v katerih se obravnava celotna vladna politika in posli vseh resorjev, v razpravi o proračunu nikoli nimajo mesta«. Ko jim je že zmanjkovalo časa (na voljo so imeli dva meseca), so prisluhnili apelu: »Ta posel lahko končamo le, če bomo redno prihajali na seje, te redno začenjali in ob tem skrajševali debato.« Po letu 1925 pa je bilo delo skupščine povsem paralizirano. Skupščinska statistika je bila porazna, sprejet ni bil skoraj noben pomembnejši zakon; učinkovitost je bila na dnu. Večino pripravljenih, a nesprejetih zakonov je nato uveljavila vlada po suspenzu parlamenta in vzpostavitvi diktature kralja Aleksandra po januarju 1929.¹⁷

9V vzhodnih srednjeevropskih državah je boj za čas po drugi svetovni vojni izginil iz uporabe in političnega jezika. V socialistični Jugoslaviji z enostrankarsko parlamentarno formo ni bilo potrebe po obvladovanju časa, saj so bile seje vnaprej dogovorjene, pripravljene, govori so se v glavnem brali in pritrjevali predlaganemu.¹⁸ Zamišljena forma, še posebej tista, temelječa na ustavi iz leta 1974, je bila skorajda idealna parlamentarna forma. Delegati, predstavniki z imperativnim mandatom, so vsak iz svoje sredine predstavili relevantna stališča. A za takšno parlamentarno formo lahko uporabimo izraz, ki ga je uporabila Adéla Gjuričová za češkoslovaški socialistični parlament – bila je preveč idealna, da bi bila zares pravi parlament (too ideal to be a parliament). V socialističnih skupščinah je bilo preprosto premalo konfrontacije.¹⁹ Posledično tudi ni bilo občutka, da je časa premalo.

10Skupščinska/parlamentarna kultura se je začela spreminjati konec osemdesetih let 20. stoletja, ko je v procesu razpadanja jugoslovanske države in vse večje demokratizacije skupščina postala odločujoč politični forum.²⁰ In v novi skupščini je postal nadzor nad časom znova aktualen.

4.

1Po aprilu 1990 so se dokončno spremenila razmerja med delegati in nato poslanci, povrhu vsega pa je tudi obseg zakonodajnega dela dosegel impresivne številke, sploh v letih, ko se je izgrajevala država in ko so se sprejemali številni evropski zakoni. Več parlamentarnih aktov je seveda bilo treba sprejeti z več besedami, zato se je v parlamentu več govorilo. Povrhu vsega je razprava mestoma spominjala na prikazane primere iz 19. in zgodnjega 20. stoletja, zlasti zaradi instituta replike so se razvnemali pogosti besedni dvoboji. V začetku je namreč moral predsedujoči poslancu, ki je zahteval besedo, »da bi opozoril na napako ali popravil navedbo, ki po njegovem mnenju ni točna in je povzročila nesporazum ali potrebo po osebnem pojasnilu«,²¹ dati besedo takoj. Tako je lahko poslanec s sklicevanjem na nesporazum hipoma vskočil v razpravo. Le dvig roke in beseda replika sta zadostovala. Uporaba je zlasti v prvih mandatih bila izjemno pogosta in je jemala veliko časa, njena interpretacija pa je bila med poslanci in tudi pri vodstvu parlamenta izjemno široka. Klasičnih filibustrov sicer ni bilo, edina izjema je bil poslanec Ivo Hvalica. Januarja 1995 je o igralništvu na pamet govoril več kot štiri ure. S tem je poskrbel za javno prepoznavnost problematike, kar si je zadal za enega od ciljev svojega nastopa.²² Hvaličevi govori na izust sicer niso bili obče pravilo, saj so številni poslanci svoje vnaprej pripravljene govore brali.

2Razen v šestem mandatu je ves čas raslo tudi število poslanskih vprašanj in pobud, o katerih so spraševalci praviloma zahtevali še parlamentarno razpravo. Poleg interpelacij in preiskovalnih komisij so ravno poslanska vprašanja postala eno osrednjih orožij opozicije.

5.

1Ob vsestranski rasti obsega dela se velja vprašati, kako so se s tem soočali poslanci. S pomočjo možnosti, ki jih danes raziskovalcu nudi korpusna lingvistika, sem s pomočjo konkordančnika NoSketchEngine v besedilnem korpusu siParl 2.0,²⁶ ki vsebuje vse dobesedne zapise sej Državnega zbora Republike Slovenije od prvega do sedmega mandata (1992–2018), zapise sej delovnih teles in kolegija predsednika od drugega do sedmega mandata (1996–2018) ter še zapise zadnjega mandata Skupščine (socialistične) Republike Slovenije (1990–1992), poiskal nekaj tipičnih fraz in izrazov, ki so se pogosto uporabljali v parlamentu in izražajo dojemanje poslanskega zbora (čim prej, hitrost, učinkovito, neučinkovito, racionalen , čas je). Za vsako izmed njih sem nato uporabil tehniko luščenja kolokacij; ustvaril sem seznam besed, ki se neposredno ob jedrni besedi (pred njo in za njo), povezani s časom, pojavljajo pogosteje kot naključno.²⁷ Za določanje trdnosti sem uporabil statistično mero logDice.²⁸

2Tabela 4: Čimprej – kolokacijski kandidati²⁹

3Tabela 5: Učinkovito – kolokacijski kandidati³⁰

4Tabela 6: Hitrost – kolokacijski kandidati³¹

5Tabela 7: Racionalen – kolokacijski kandidati

6Tabela 8: Neučinkovito – kolokacijski kandidati

7Tabela 9: Čas je … – kolokacijski kandidati

8Kolokacije takoj pokažejo, da je treba reči »čimprej« »predložiti«, »pripraviti«, »sprejeti«, »rešiti«, »urediti«, »uvrstiti«, »spraviti« ipd. Čimprej pomeni v čim krajšem času, torej hitro. Hitrost pa je po naslednji kolokaciji tesno zvezana z »učinkovitostjo«,³² ta pa je tista, ki stoji skupaj z »uspešnostjo«, »gospodarnostjo« in »racionalnostjo«. O učinkovitosti se je sicer vsebinsko največ govorilo pri obravnavanju sodstva, a raba teh besed pri ostalih družbenih sistemih – torej konkretno sodstvu – kaže na odnos poslancev do vprašanja učinkovitosti, racionalnosti ... »neučinkovito« je »neuspešno« in »neracionalno«; »nestrokovno«, »nepravično« in »prepočasno«.

9Če za potrebe tega članka obidemo vprašanja pravičnosti in strokovnosti in se osredotočimo na racionalnost in hitrost (ter uspešnost), lahko po podrobni analizi in branju razprav skorajda med vse tri kategorije postavimo enačaj. Neučinkovito = neracionalno = počasno. In če to logiko dojemanja temporalnosti ali časovnosti preslikamo v dojemanje politike, brez zadržkov sklepamo, da bi bil tisti parlament, ki bi sprejel pomemben sistemski zakon v soglasju s poglavitnimi deležniki in po poglobljeni razpravi med političnimi akterji, a bi zanj porabil izjemno veliko časa, neučinkovit in prepočasen. »Dobro« rešitev bi sprejemal predolgo, danes pa je čas »dragocen« in »zlato«. V parlamentu je čas še največkrat »skrajni«. Mestoma sicer opazimo zavedanje, da je prevelika hitrost sprejemanja zakonov škodljiva, pri čemer pa gre skoraj zmeraj za očitek opozicije.

10Pogostejše kot svarila o hitrosti sprejemanja predpisov so bile trditve, da »samo govorimo« (kakor da ni to osrednji smisel parlamenta), da je treba preiti »od besed k dejanjem«, da »nimamo časa«, da nekdo parlamentu »jemlje čas«, da je sedenje v dvorani »potrata časa« ipd. Zelo pogosta je bila fraza »bom kratek«,³³ ki je gotovo rabljena kot retorična figura, a je prav zato še posebej povedna, saj opozarja na ukoreninjeno zavedanje, da čas neusmiljeno teče. Sama beseda čas se v vseh sklonih v parlamentu pojavi kar 262.964-krat.³⁴

6.

1Potreba po uravnavanju časa je glede na zapisano torej več kot očitna. In kako po mnenju poslancev uravnavati čas v parlamentu? Tudi danes še zmeraj tako kot v zgodnjih obdobjih parlamentarizma; s pomočjo pravil, s pomočjo poslovnika. Ideja o smotrnosti pravil, ki bi jim naj sledil parlament pri svojem delu, je namreč stara toliko kot prvi protoparlamenti. Množica ljudi, ki se je sestala, razpravljala in odločala, je seveda morala osmisliti določene norme, sicer bi se smisel parlamenta izgubil v kakofoniji zvokov gorečih parlamentarcev. Srednjeveški angleški parlament je zato sprva sledil pravilom sodnega procesa, iz katerega so se postopoma razvile specifične prakse dela in organizacije parlamenta. Pri tem so bila v ospredju prizadevanja po varovanju svobode govora, avtonomije poslancev in parlamenta ter seveda zagotavljanje razumne, enakopravne in predvsem vodene razprave. Ta naj bi končno transparentno in vsestransko peljala k sprejetju določene odločitve.³⁵ Govorjenje tjavendan nikdar ni sodilo v parlamentarni ideal.

2K tem temeljnim smislom še vedno težijo vsi poslovniki sodobnih parlamentov, a pri tem obenem bolj in bolj uravnavajo in omejujejo razpoložljivi čas. Ko se poslanski zbornici dozdeva, da je čas še posebej dragocen, so časovne omejitve še izrazitejše. Poslanci dunajskega parlamenta so tako v zadnjih vzdihljajih habsburške monarhije junija 1917 s še zadnjo spremembo poslovnika omejili razpravo na deset minut. V želji po iskanju rešitev potapljajoče se barke so želeli biti »učinkovitejši«.³⁶

3Poslanci na novo konstituiranega Državnega zbora Republike Slovenije spomladi leta 1993, ko so sprejemali svoj prvi poslovnik, podobnih tektonskih premikov kot njihovi kolegi sedem in pol desetletij prej niso zaznavali. Dela so se lotili zagnano in preudarno, pod vodstvom izkušenega parlamentarca Mirana Potrča, v sodelovanju s številnimi strokovnjaki in po tehtanju primerljivih rešitev iz tujine. Potrč je ob predstavitvi osnutka dejal, kako je njegova vsebina »izjemnega pomena za demokratičnost, učinkovitost in kvaliteto sprejemanja odločitev; za urejanje odnosov med posameznimi vejami oblasti, predvsem med zakonodajno in izvršno oblastjo; za način strokovnega in javnega preverjanja predlaganih rešitev; za vlogo, položaj in odgovornost poslancev, delovnih teles državnega zbora in njegovega predsednika«.³⁷ Omenil je učinkovitost, a ob boku demokratičnosti in kakovosti sprejetih odločitev. Z regulacijo časa se poslanci tedaj dejansko niso pretirano ukvarjali, razprava se je razvnela le ob predlogu opozicije, ki je želela pravico zahtevati razpravo v plenumu o odgovoru predsednika vlade ali ministra na poslansko vprašanje, če bi bili z njim nezadovoljni.³⁸

4Prvi poslovnik se je uporabljal kar devet let, a je bil vmes sedemkrat spremenjen. Večina sprememb ni temeljiteje spreminjala njegovih smernic,³⁹ je pa že prva med njimi, decembra 1994, zadevala problematiko časa. Tedaj je bil med drugim uveden tudi skrajšani postopek sprejemanja zakonov,⁴⁰ ki je bil enak dotlej znanemu hitremu postopku, a so bili razlogi zanj drugačni.⁴¹ Praksa je pokazala, da so poslanci izjemno pogosto sprejemali zakone po hitrem ali skrajšanem postopku, četudi niso bili zmeraj podani zadosti utemeljeni razlogi zanj. Posledica je bila »stihijska« obravnava zadev, ki je vodila v »manj kvalitetne rešitve«.⁴²

5Številne spremembe poslovnika in prav tako množične razlage njegove vsebine so skupaj z dotedanjo skoraj desetletno parlamentarno izkušnjo leta 2001 naposled pripravile poslance k razpravi o celoviti reformi poslovnika. Sprejeli so ga naslednje leto, aprila 2002. Novi poslovnik je uvajal precej sprememb, med najpomembnejše so sodile »obča racionalizacija zakonodajnega postopka« ⁴³ in hkratno večanje vloge delovnih teles, vodij poslanskih skupin in kolegija predsednika državnega zbora (organa, ki ga sestavljajo vodje poslanskih skupin) ter njihove konkretne moči. ⁴⁴ Delo parlamenta naj bi posledično bilo predvidljivejše in bolj tekoče, moč vsakokratne koalicije pa večja. Če se z zadnjim opozicija razumljivo nikakor ni mogla strinjati, so se po drugi strani z racionalizacijo vsaj načeloma strinjale vse poslanske skupine. Opozarjale so – kot je zelo povedno povzel novinar časnika Dnevnik –, da je »v našem državnem zboru vse preveč praznega teka, preveč ponavljanja enih in istih stališč, preveč govorjenja ne samo mimo dnevnega reda, ampak tudi pogovarjanja gluhih … Skratka, povedano v ekonomističnem jeziku, porabi se preveč časa na enoto proizvoda, v jedrnatem kmečkem jeziku pa bi temu lahko rekli, da se preveč mlati prazno slamo.«⁴⁵ Osrednje značilnosti tedanje razgrete razprave in nato novega poslovnika tako že odsevajo tisto dojemanje časa, ki ga potrjujejo zgornje tabele. Zaradi časovne stiske v moderni dobi mora biti parlamentarno delo hitrejše, predvidljivejše in učinkovitejše.⁴⁶

6Raznoteri argumenti in prepričevanja o nujnosti »racionalizacije« so v glavnem problematizirali predlagane konkretne rešitve, ob tem pa so v političnem prostoru skoraj neslišno zavela tudi opozorila, da vseh težav sodobnega časa s poslovnikom ne bo mogoče rešiti. Tone Anderlič, vodja tedaj najmočnejše poslanske skupine, je – braneč poslovnik – po vseh trdih in jasnih stališčih, da je slovenski zakonodajni postopek neprimeren, dejal, kako vendarle računa, da »se bo politična kultura v državnem zboru ustrezno popravila, da ne bo več poskusov namernih zavlačevanj, in če smem reči, da ne bo pri poslancih v ospredju 'show'«.⁴⁷

7Politična praksa v naslednjih desetletjih je pokazala, da potreba po racionalnosti ni usihala. Na eni strani je bila vse bolj pogosto slišana sintagma »glasovalni stroj«, s katero je opozicija očitala vsakokratni koaliciji, da krni načela deliberacije, na drugi strani se je števec zakonov, sprejetih po nujnem postopku, neumorno vrtel naprej. V Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij so leta 2013 celo zapisali, da »z vidika oblikovanja vsebine zakonov državni zbor tako ni mesto, kjer se demokratični proces začne, ampak mesto, kjer se v resnici konča«.⁴⁸ Temu mnenju je leta 2014 pritrdil tudi ključni tvorec prvega poslovnika: »Novi poslovnik je samo navidezno povečal vlogo DZ v zakonodajnem postopku, saj vlada v navezavi z vladno koalicijo dejansko obvladuje celotni zakonodajni postopek in ne le onemogoča sprejem kakršnekoli rešitve, ki ni po meri vlade, temveč celo otežuje razpravo o tem. Opozicija je tako […] ostala močna le še pri zahtevah za razpravo o aktualnih vprašanjih v DZ. Ocenjujem, da opozicija zato to pravico zlorablja celo za razpravo o vprašanjih, ki niso v pristojnosti odločanja DZ, v vsakem primeru pa z neproduktivnimi in izsiljenimi razpravami ne koristi uspešnemu delu in ugledu DZ.«⁴⁹

8Tabela 10: Glasovalni stroj – frekvenca po mandatih

9Tabela 12: Število besed, izrečenih na različnih vrstah seje⁵¹

10Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018)
Total number of items: 7
Total frequency: 240 . 192 . 963

7.

1Čas je nedvomno sila, ki po eni strani oblikuje, po drugi pa (tudi danes) določa našo percepcijo političnega.⁵² V političnem življenju so ga politični akterji vseskozi poskušali obvladovati, nadzorovati, regulirati, zanj so se bojevali, obenem pa so se z njim bojevali za svoje politične cilje. Včasih se je parlament sestal, pretresel pomembne reči in se razšel. Zdaj ves čas zaseda in je hkrati preobremenjen. Pojavljajo se težnje po »racionalizaciji« dela, po programiranju, včasih se zgodijo zdrsi v smer omejevanja razprave in samega smisla parlamenta.

2To prepričanje temelji na dojemanju časa. Pretekla izkušnja z izrabo časa naj bi bila slaba (EU je nenehno opozarjala na problematičen zakonodajni postopek, poslanci so bili prepričani, da je bilo veliko praznega teka, ponavljanj ipd.), a vendar je parlament svoje delo opravil. Pričakovanje je bilo, da bo z »racionalizacijo« bolje. Toda onkraj horizonta ni bilo bistveno bolje, četudi se je marsikaj spremenilo, vse dokler nismo dosegli točke, ko je v nenavadnih političnih razmerah, v času manjšinske vlade in epidemije covida-19, postala parlamentarna demokracija popolnoma odveč in popolna potrata časa, saj vlada najraje vlada z vladnimi odloki, kjer pač ne potrebuje sodelovanja parlamenta.

3Odločitve je treba sprejemati hitro, ljudstvo jih pričakuje takoj, so pogosto izražene krilatice, ki v bistvu spodkopavajo zaupanje v časovno potraten sistem parlamentarne demokracije. Sodobni parlament je institucija 19. stoletja, nastala na pragu moderne dobe, v habsburški monarhiji sočasno z železnico. In medtem ko je železna cesta viharno stopnjevala bitje ure, naznanila industrijsko dobo, stampedo tehnološkega napredka in povsem nove vzorce življenja, poslovanja in obnašanja, je parlament ostajal skorajda nespremenjen. Iz desetletja v desetletje nekoliko bolj moderniziran, podprt s strokovnimi službami, z urejenim statusom poslanca in jasnimi postopki, a vendar v idejnem bistvu zelo podoben zbornici, ki jo je 1. maja 1861 v 17-minutnem govoru prvič nagovoril mladi cesar Franc Jožef.

4Britanski zgodovinar Ryan Vieria je v svoji izjemno prepričljivi študiji o temporalnosti, o dojemanju časa v Westminstru, na koncu skoraj nostalgično zapisal, kako se lahko sodobna britanska parlamentarna demokracija, zazrta v prihodnost, kdaj pa kdaj ozre tudi v preteklost. V edvardijanski dobi v začetku 20. stoletja, ko je bilo hlepenje po hitrosti na višku, se je v politični razpravi kljub vsemu uveljavilo več idej, ki so nasprotovale »rezultatskemu« momentu v politiki, in iskalo več racionalnosti drugje, v delovanju širšega političnega spektra.⁵³

5Sodobno dojemanje časa nedvomno zahteva pretehtan razmislek o racionalnosti, o razumnem pristopu k reševanju skupnih zadev in upravljanju države, toda preprostega enačaja med racionalnostjo in hitrostjo nikakor ne moremo postaviti. K racionalnosti lahko po eni strani pripomore bolj programiran pristop k delu, včasih nekaj več »tehnološke« dovršenosti v političnem delu, a poglavitna reforma, ki bi parlamentarno »zgradbo« 19. stoletja akomodirala 21. stoletju, temelji na rešitvi istih vprašanj, s kakršnimi so se spopadali ob koncu 19. stoletja. Kako v dobi, kjer štejeta učinkovitost in hitrost, upravljati državo? V prvi vrsti z ustreznimi vzorci političnega obnašanja, s političnimi akterji, ki bodo razumeli svojo vlogo znotraj ideje in prakse parlamentarne demokracije. Še najboljši in tehnološko najbolj dovršen politični sistem seveda ne more funkcionirati, če ga akterji ne izvajajo, kar je očitno na podlagi prikaza skupščine v obdobju jugoslovanske kraljevine in še prej dunajskega parlamenta. Obstrukcijam in pretepom so se postavljali po robu z Lex Falkenhayn, s spremembami poslovnika, v Jugoslaviji naposled z diktaturo.

6Nezavedno priseganje na učinkovitost utegne voditi zgolj v nadaljnje spremembe poslovnika, ki pa problema ne bodo v celoti rešile. Dve od mogočih nadaljnjih postopkovnih sprememb se kažeta v spodnji statistiki: med vsemi 240 milijoni besed, izrečenimi med letoma 1990 in 2018, so jih (kar) 64 milijonov izrekli nečlani parlamenta, zunanji govorniki, predstavniki vlade, gostje ipd. Prav tako so jih kar 41 milijonov izrekli predsedujoči sejam. Morda bi kdo rekel, da bi veljalo dati več besede tistim, ki so izvoljeni za to, da v imenu volivcev razpravljajo in predstavljajo stališča. Po eni strani bi tako lahko omejili vse intervencije in proceduralne razlage predsedujočih, po drugi pa še bolj skrčili nastope nečlanov parlamenta. V času že tako šibke volilne udeležbe bi torej okrnili proceduro in še bolj zaprli vrata parlamenta drugačnim glasovom. Bi pa bili časovno učinkovitejši … a zagotovo ne racionalnejši.

7Tabela 14: Število spregovorjenih besed glede na status govorca⁵⁴

8Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018)
Total number of items: 2
Total frequency: 239 . 749 . 733

9Tabela 15: Število spregovorjenih besed glede na vlogo govorca⁵⁵

10Korpus: siParl 2.0 (parlament 1990 – 2018)
Total number of items: 2
Total frequency: 239 . 749 . 733