1V Sloveniji, in ne samo v Sloveniji, poznamo britanskega zgodovinarja Keitha Lowa zlasti po delu Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni, v katerem je sintezno predstavil kaotično dogajanje na stari celini takoj po formalnem zaključku vojne. Poljuden pregled je postal prodajna uspešnica, k čemur je pripomogel izredno široko zastavljen obseg raziskovalnega problema. Nasilni, krvavi in nasploh pretresljivi dogodki, o katerih piše Lowe, so sicer dokumentirani v nacionalnih historiografijah posameznih evropskih držav, vendar so zaradi nepoznavanja jezikov ter nedostopnosti virov in literature izven meja domače države skoraj neznani. Podivjana celina je Evropejcem omogočila vpogled v tuje nacionalne travme, ki jih praktično vsaka država na celini neguje sama v sebi, prepričana, da je njena bolečina nekaj edinstvenega.

2Lowe je koncept zgodovinske sinteze, kjer isti problem analizira skozi optiko številnih akterjev in skupnosti, privzel za svoj modus operandi in ga uporabil še večkrat, predvsem v delih Strah in svoboda: kako nas je spremenila druga svetovna vojna in (še neprevedenem) Prisoners of History: What Monuments to the Second World War Tell Us About Our History and Ourselves. V zadnjem se je lotil obravnave reprezentacij druge svetovne vojne skozi spomenike in sporočil, ki nam jih posredujejo danes.

3Delo je razdeljeno na 25 poglavij, v katerih je analiziranih 27 različnih obeležij v Evropi, Severni Ameriki (točneje ZDA) in Aziji. Pri pojmu »spomenika« je Lowe liberalen, saj mednje ne šteje zgolj spominskih obeležij, temveč tudi spominske parke, ruševine, grobove, taborišča, muzeje, templje, poslikave in pohodne poti; v tem smislu bi lahko predmet raziskave natančneje definirali s pomočjo Pierra Noraja in njegovega širše zastavljenega koncepta »krajev spomina«. Poglavja so razporejena v pet skupin glede na skupne teme, povezane z obravnavanimi spomeniki: junaki, mučeniki, pošasti, apokalipsa in ponovno rojstvo. Identične kategorije je Lowe nanizal že v Strahu in svobodi, kjer je z njihovo pomočjo katalogiziral mite, ki so povzročili drugo svetovno vojno.

4Struktura večine poglavij sledi podobnemu vzorcu. Lowe si najprej vzame čas, da si ta ali oni spomenik ogleda, se sprehodi okoli njega ali po njem, ga preuči in opiše njegove sestavne dele. Ob tem posluša zgodbo, ki mu jo spomenik pripoveduje o zgodovini. Zgodbe so običajno polne junaštva, žrtvovanja, tragike, patosa in pietete. Dogodki in osebe iz druge svetovne vojne, o katerih pripovedujejo analizirani spomeniki, so – se strinja Lowe – nedvomno vredni tega, da jih poznamo ali pomnimo, saj so ključno zaznamovali svetovni spopad. Kljub temu pa Lowe vedno znova ugotovi, da spomenik, naj bo tak ali drugačen, pove le del zgodbe. Del konteksta, hote ali nehote, vedno izpade. Ne samo to: tudi tisto, kar spomenik pove neposredno, najpogosteje ni zvesto vsem dejstvom, ki jih imamo o dogodku ali osebi. Na določeni točki Lowe, kot kakšen neotesan obiskovalec svečane prireditve, prekine vzneseno ali žalno vzdušje, ki ga je skušal pričarati spomenik, in svojega navideznega sogovornika začne nagovarjati v slogu: »Že, ampak …«

5Drugi del poglavij je tako namenjen demistifikaciji sporočil, ki jih je posredoval spomenik. Lowe neprestano pogleduje v zakulisje in išče tisto, o čemer spomenik ni spregovoril. Tega ne stori le ob spomenikih, ki blatantno potvarjajo zgodovino, kot je spomenik žrtvam nemške okupacije v Budimpešti, temveč tudi pri tistih, ki do predstavljene zgodovine dostopajo z več taktnosti in spoštovanja, vendar pri svojem sporočilu (po Lowovi oceni) ne dosegajo zaželene ravni. V posameznih poglavjih je treba Lowu priznati pogum, da zastavlja moralno kompleksna, neprijetna vprašanja na krajih, kjer si jih marsikdo ne bi upal. Ali si britanski piloti bombnikov, ki so posredno pobili na tisoče nemških civilistov, zaslužijo spomenik, ki so jim ga odkrili leta 2012 v Londonu? Kako naj se odzovemo na tesnobno podobnost žrtev Auschwitza, ki so jih nacisti pobijali z mehanično dovršenostjo, in množic današnjih obiskovalcev, ki morajo v podobnem tempu brzeti skozi taborišče, da naredijo prostor novim skupinam turistov? Kaj pomeni dejstvo, da je mogoče z balkona v Jad Vašemu, ki naj bi obiskovalcu prinesel olajšanje po mučni razstavi o holokavstu, videti tudi vas, v kateri so Judje leta 1948 pomorili več kot sto Palestincev? Ali obstajajo opravičljive okoliščine, v katerih lahko kritiziramo določene lastnosti tistih, ki so bili žrtve vojne? Lowe z bralcem deli svoje misli in odgovore na ta vprašanja, seveda pa ima bralec vso svobodo, da o njih razmisli tudi sam.

6Skozi poglavja Lowe predstavi tudi zgodovino posameznega spomenika, od njegovega odprtja oziroma odkritja, morebitnega dopolnjevanja in dozidav do najnovejšega dogajanja v zadnjem desetletju, pa naj gre za javne polemike o odstranitvi, prenove ali komemoracije. »Biografije« spomenikov kažejo, kako se recepcija sporočila spomenikov spreminja skozi čas. Vrednote skupnosti se spreminjajo, spomeniki pač ne.

7Seveda ne moremo pričakovati, da je avtor pri vseh spomenikih detektiral vse nianse v javnih razpravah, ki potekajo o njih in drugi svetovni vojni (tudi Lowova britanska provenienca se odraža v dveh posebej izčrpnih poglavjih o spomenikih na Otoku). Nedoumljive dimenzije te vojne pomenijo, da še tako zagret raziskovalec ne bo nikoli poznal vsakega njenega fragmenta v vsakem danem časovnem ali prostorskem okviru. Izven zgodovinarskih krogov so bele lise neznanja še bistveno večje, hkrati pa jih dopolnjujejo zmotna prepričanja in stereotipi. Prisoners of History so zato informativno branje iz podobnega razloga kot Podivjana celina: povprečnemu bralcu nudijo vpogled v kontroverzne epizode druge svetovne vojne, ki še danes povzročajo nacionalne ali mednacionalne napetosti, prepire, diplomatske spore ali nelagodje in o katerih vemo le malo, razen če jih poznamo iz domačega okolja.

8Nedvomno bosta imeli stroka in širša javnost iz držav, ki jih obravnava Lowe, tisoč in en ugovor na njegovo razumevanje vojnega dogajanja in izbiro vročih tematik, ki so bodisi posebej poudarjene bodisi izpuščene. Knjigi res ne gre očitati diplomatske obzirnosti ali olepševanja dejstev. Ne nazadnje gre za problematične teme – spori, povezani z njimi, se vlečejo že desetletja, zato je jasno, da avtor s knjigo ne bo za vse čase presekal ducata gordijskih vozlov naenkrat. Namesto tega lahko knjigo beremo kot uvod v spoznavanje načinov, na katere je druga svetovna vojna še vedno pogosto prisotna v našem vsakdanjiku. Tudi v Sloveniji …

9Prva stvar, ki jo povprečen bralec verjetno naredi, ko odpre Lowovo knjigo, je preverjanje, ali je zastopana »njegova« država. Sam sem pričakoval, da se bo v knjigi znašel kateri od jugoslovanskih spomeniks, kot jih od nedavnega imenujejo v mednarodnem okolju (glede na avtorjevo poudarjanje kontroverznih tem bi se najbolje prilegal Jasenovac). Namesto tega pa Lowe slovenskega bralca preseneti s poglavjem, posvečenim spomeniku žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. O njem nima najboljšega mnenja. Še več: poglavje o spomeniku je uvrščeno na začetek sklopa, posvečenega pošastim, kjer so zbrana še poglavja o dediščini, povezani s Hitlerjem, Mussolinijem, Stalinom in japonskimi vojnimi zločinci. Srž Lowove interpretacije spomenika je v tem, da dva bloka predstavljata skrajni ideologiji, fašizem in komunizem, s čimer se večina Slovencev ne more poistovetiti, tako da spomenik ne spominja toliko na žrtve kot na skrajneže – storilce vojnih in povojnih zločinov. Prepričan sem, da bo slovenski vox populi o tem imel povedati marsikaj zanimivega. (Mimogrede velja pohvaliti pravilen zapis priimka enega od arhitektov spomenika Roka Žnidaršiča z vsemi tremi šumniki vred, saj ti v neslovenskih publikacijah pogosto predstavljajo trd oreh. Ne povsem pravilno pa je transkribiran eden od grafitov s spomenika, kamor se je vtihotapila črka ś.)

10Ljubljanski spomenik sodi v okvir Lowove širše interpretacije spomenikov drugi svetovni vojni. V uvodu in zaključku knjige jih obravnava kot silo, ki nas hromi s svojimi zahtevami po uklanjanju tradiciji, obenem pa povzroča, da vedno znova ponavljamo iste napake, zaradi česar smo jetniki preteklosti iz naslova knjige. Kljub temu Lowe nasprotuje valu odstranjevanja in rušenja problematičnih spomenikov, ki se v zadnjih letih širi po svetu. Namesto tega predlaga druge recepte, kot je odkrivanje protispomenikov ali spomenikov, ki dopolnjujejo prvotnega. Še ena opcija je posmeh, kot je skušal dokazati v poglavju o litovskem parku Grūtas. Tam so socialistične skulpture zbrane v kombinaciji spominskega parka, igrišč, živalskega vrta in kavarn, kar je Lowa očaralo: »Nič ne spodkoplje dostojanstva kipa bolj kot to, da se ga postavi v ogrado s čredo lam.« (str. 330, prev. I. S.)

11Prisoners of History je knjiga na križišču zgodovinopisja, študij javnega spomina in esejistike. O avtorjevi izbiri spomenikov, načinu njihove razporeditve, obravnave zgodovinskih dogodkov in njegovih razmislekih o vprašanjih, ki jih zastavljajo spomeniki, bo vsak bralec sodil drugače. Ne glede na to pa lahko trdimo, da se Lowe izkaže kot kritični opazovalec, ki ne dovoli, da mu spomenik narekuje pogled na preteklost, temveč z njim polemizira, iz polemike pa lahko bralec izve marsikaj novega. Njegovim sklepom ne bodo pritrdili vsi bralci, vendar se bodo nemara zamislili nad vprašanji, ki jih zastavlja. To velja tudi za Slovenijo, kjer je, kot vemo, druga svetovna vojna še kako vroča tema, tako da bo knjiga našla svoje bralce tudi pri nas – oziroma jih je že. Iz knjižnice slovenske kulturne ustanove, od koder sem naročil knjigo, sem izvod prejel po nekajtedenskem čakanju, skupaj z vljudno prošnjo, naj ga vrnem v enem tednu, ker ga želi prebrati veliko uslužbencev.