1.

1Ukrajinsko vprašanje se je v Avstriji sprožilo v času, ko so po prvi delitvi Poljske leta 1772 zahodne regije Ukrajine prišle pod oblast Avstrije in je ta postala največja evropska soseda Rusije. Kijev je bil pod oblastjo Moskve že od 17. stoletja, in do konca razsvetljenstva je Ruski imperij pridobil vso vzhodno Evropo, z večino Poljske in Varšavo. V začetku 19. st. je bila Rusija zelo močan in pomemben politični dejavnik v Evropi, zaradi česar so druge evropske države, zlasti Avstrija, resno prilagajale svojo politiko ruski širitvi, ki je postajala vse bolj očitna. V tem kontekstu je Ukrajina zasedala enega od osrednjih položajev v vzhodni politiki zahodnih držav in postala predmet geopolitičnih interesov.

2Na prelomu 19. in 20. stoletja so se Slovenci do Ukrajincev različno opredeljevali, odvisno od svojih političnih pogledov. Liberalci so ukrajinsko narodno vprašanje obravnavali skozi prizmo takrat priljubljenega novoslovanskega gibanja, ki si je na pobudo mladočehov notranjepolitično prizadevalo »priznati Slovane kot enega konstitutivnih narodov v Avstriji«, zunanjepolitično pa zagovarjalo tezo, da bi »tesnejše sodelovanje z Rusijo pripomoglo tudi k večji neodvisnosti Avstrije od Nemčije«.¹ Tega pristopa pa niso delili ukrajinski narodni buditelji, vključno z vplivnim zgodovinarjem Mihajlom Serhijovičem Hruševskim, po katerem je bilo bistvo novoslovanstva v tem, da je »naperjen proti nemškemu narodu«, ki pa v nasprotju s Poljaki in Rusi »ni storil Ukrajincem nič slabega«, zato se ukrajinska stran ne bo pridružila takšnemu gibanju, ki je »orodje reakcije«, saj so bili Ukrajinci »vedno na strani napredka«.²

3Že v tem pogledu so bili torej Ukrajinci bližje slovenskemu katoliškemu taboru, kjer je verski vidik prevladoval nad etničnim. Še kot urednik Rimskega katolika je namreč kasnejši škof Anton Mahnič poudaril, da čeprav bi bilo pobratimstvo s katoliškimi Čehi sploh eden »najviših narodno-politiških vzorov«, je treba tudi v tem primeru ločiti »med levo in desno«, saj »iz slovstva, iz politiških agitacij, iz govorov vsak slepec lehko razvidi, da Mladočehi so brezverci«.³ Zato pa je bil za slovenske katolike tem bolj pomemben obrat avstrijskih Poljakov k vseslovanski solidarnosti, ki je sledil odstopu grofa Kazimirja Badenija, kratkotrajnega poljskega ministrskega predsednika Cislajtanije.⁴ Ta nova dovzetnost za ostale avstrijske Slovane je namreč odprla možnost usmeritve na katoliško slovanstvo kot mogočo rešitev za slovansko in slovensko narodno vprašanje znotraj Avstro-Ogrske.⁵ V tem smislu je tudi zrastel pomen avstrijskih Ukrajincev kot grkokatolikov.⁶

4Zato niti ni presenetljivo, da je v katoliškem znanstvenem in kulturnem mesečniku Dom in svet (v nadaljevanju DiS) leta 1905 izšel širok opis ukrajinske zgodovine izpod peresa slovenskega »Bajde Kazaka«.⁷ Politična heterogenost slovenske javnosti je namreč privedla do sredobežnih znanstvenih in literarnih dejavnosti, ločenih tudi po političnih preferencah. DiS (1888–1944) je nastal kot zabaven in poučen list za katoliške bralce, kasneje pa je postal vidna literarna revija. Čeprav je bil izrazito versko usmerjen, je predstavljal strpnejši in predvsem bolj ustvarjalni del slovenske katoliške kulture.⁸ Zanimanje za ukrajinsko zgodovino, ki je bilo predstavljeno v poljudno-literarni obliki in poenostavljeno za dojemanje povprečnega bralca, je trajalo (s presledki) skozi celotno obdobje delovanja revije, ki je med drugim objavljala ukrajinske ljudske balade, dela Tarasa Ševčenka in tudi preglede ukrajinske zgodovine in književnosti.

5V luči navedenega Jože Abram predstavlja zanimiv objekt raziskovanja. Zastavljajo se namreč povsem umestna vprašanja o razlogih za njegovo zanimanje za ukrajinsko tematiko in o izvoru njegovega znanja o Ukrajini. Prav tako se porajajo vprašanja o publikacijah, na katere se sklicuje kot avtor, njihovem izvoru, ukrajinskih avtorjih, na katere se sklicuje, prisotnosti njihovih del v slovenskih in avstrijskih knjižnicah ter o vplivu, ki so ga imeli članki, denimo »Ukrajinsko vprašanje«, na narodnopolitično stališče slovenske družbe.⁹

1Bajda Kazak je vzdevek Jožeta Abrama, slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika in prevajalca ukrajinske poezije. Ta katoliški duhovnik in javni delavec¹⁰ je aktivno sodeloval s slovenskimi prevajalci, dopisniki in književniki, ki so se tudi ukvarjali z ukrajinsko tematiko, denimo s Francem Grivcem, Francem Štinglom, Leopoldom Leonardom in Petrom Miklavcem. Poleg ustvarjalnega pisanja se je veliko ukvarjal s prevajanjem, predvsem iz ukrajinščine. Med drugim je prevedel tudi romantično pesniško zbirko Kobzar Tarasa Ševčenka.¹¹

1Vir: Vertec, št. 1, 1938/1939, 29

2Abram je zanimanje za Ukrajince, njihovo tradicijo, zgodovino in literaturo pridobil med teološkim izobraževanjem v Gorici. Tam se je začel zanimati za slovansko literaturo in v glavnem za ukrajinsko tematiko. To je še naprej spodbujal Janez Evangelist Krek, velika ikonična figura slovenske kulture, politike in zgodovine. Abram je prvič spoznal Kreka v Ljubljani leta 1892. Ta je zbiral mlade in jih navdihoval za pouk slovanskih jezikov, predvsem ukrajinščine.¹² Dijaki so se izobraževali z vidika odločnega krščanskega socializma. Abram je od Kreka dobil ukrajinsko pesmarico,¹³ zbirko narodnih in umetnih pesmi, ki je izšla leta 1888 v Lvovu,¹⁴ s pomočjo katere se je najprej seznanil z ukrajinskimi ljudskimi pesmimi in Ševčenkovimi deli. Krek se je sam udeležil ševčenkovskih praznovanj, ki jih je na Dunaju gostila študentska mladina. Ob večerih, posvečenih Ševčenku, je govoril v ukrajinščini.¹⁵ Leta 1905 je Abram predstavil Kreku zvezek Ševčenkovih pesmih, ki je izšel leta 1902 v Lvovu, kasneje pa mu posvetil svoj prevod Kobzarja.¹⁶

3V Gorici sta bila Abramova zvesta prijatelja Anton Brecelj, ki je pozneje doktoriral iz medicine, in Ciril Vuga, tudi bogoslovec, prav tako kot Abram. Vsi trije so se združili v »kazaško pobratimstvo« Zaporoška Seč in si nadeli kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan. Pozneje sta se jim pridružila še Krek – Ostap in goriški odvetnik dr. Fran Pavletič – Stereženko. Člani pobratimstva so si izbrali geslo »Delo za vero in dom«.¹⁷

4Abram je začel objavljati pesmi in članke v slovenskih in dunajskih revijah še v gimnazijskih letih. V DiS je začel pisati o Ukrajini in tamkajšnjem pesniku in slikarju Tarasu Ševčenku. Leta 1895 je debitiral s pesmijo z značilnim imenom Ukrajinec.¹⁸ Abramovi prevodi Ševčenkove poezije in z njimi povezane razlage so bili deležni tudi ugodnih odmevov med ukrajinskimi izobraženci. Abram je bil kot poznavalec ukrajinske literature zelo cenjen in njegova dela so bila prevedena v nemščino in ukrajinščino.

5Ukrajinščino je študiral vse življenje, ni je pozabil niti med vsakdanjim delom. Včasih se je sicer ustavljal, a se je na spodbudo in po nasvetih Kreka spet lotil branja in prevodov. Dober primer, kako je Abram uporabljal ukrajinščino v praksi, v svojih spominih navaja njegov župljan, časnikar Polde Kemperle: »Njegovo delo v Baški dolini med svetovno vojno je bilo zelo požrtvovalno, neuklonljivo in neustrašeno. V revni Baški dolini in po Cerkljanskem je bilo polno beguncev, na Kneži je bil glavni stan avstrijskega kora z vso nadlego soldateske. In v tem strašnem položaju je Abram delal in se mučil za prehrano izstradanega prebivalstva. Ponoči in podnevi je bil na nogah, kregal in boril se je z vojaškimi in civilnimi oblastmi, delil živila in tolažil lačne; ni čuda, če ga je vsa Tolminska poznala, ga spoštovala in mu bila hvaležna. […] Ravno takrat, v Oblokah, mu je koristilo znanje ukrajinščine, saj so bili med ujetniki tudi ukrajinski vojaki. Ko jim je pridigal v njihovem jeziku, so ga poslušali s solznimi očmi.«¹⁹

6Desetletja po njegovi smrti je o Jožetu Abramu pisala ukrajinska revija Vsesvit (Vesolje), v kateri je Vilj Grimic²⁰ delo slovenskega prevajalca največjega ukrajinskega pesnika označil za ustvarjalni podvig.²¹ Zaradi aktivnega proučevanja ukrajinske kulture še vedno velja za enega glavnih pobudnikov slovensko-ukrajinskih kulturnih vezi.

1V pregledu zgodovine Ukrajine je Abram poudaril tragedijo njene zgodovinske usode, neuspešen boj proti zunanjim sovražnikom in nenehno vztrajnost Ukrajincev pri obrambi svojega jezika in kulture. Opisuje široko časovno obdobje, tj. vse od 10. do 19. stoletja.

2Iz starega Nestorijevega ter iz še starejših grških in arabskih letopisov posnemamo, da se je pleme, stanujoče okoli Kijeva, v starih časih imenovalo »Rus« (»Rusini«, lat. »Ruteni«). Polagoma so se sosednja in zelo sorodna si plemena okrog leta 900 združila v »rusko državo« pod kijevskimi knezi. Ti knezi so si podvrgli ogromno zemlje in sorodnih plemen – med drugimi tudi Vjatiče, ki so stanovali v moskovskem okrožju ter proti severu in vzhodu. In ti so praočetje sedanjih Velikorusov. Knez Jaroslav Modri je svojo ogromno kneževino (leta 1054) razdelil med svojih pet sinov, nakar so tudi Vjatiči dobili lastnega kneza, Jaroslavovega sina, ki je s seboj privedel še ruske, tj. kijevske dvornike, vojake in duhovnike, da bi tudi v tej deželi razširili krščanstvo. Knez in njegovi nasledniki svoje zemlje niso več imenovali »vjatiška«, ampak »ruska".²²

3Rusinski narod s kijevskimi knezi je bil že davno pred letom 1000 v kupčijski zvezi z velekulturnim Carigradom in Grčijo. »Kijevski in gališko-vladimirski knezi so bili dobro poznani in spoštovani po vsej zahodni Evropi, in knezi in velmožje so potovali iz kulturnih ozirov po prosvetljenem zapadu in mnogo, mnogo Rusinov je obiskovalo velika evropska učilišča. Voditelji rusinski in kazaški hetmani so bili vrlo izobraženi možje«.²³

4Toda Kijevska Rus, zibelka ukrajinskega naroda,²⁴ je v štiridesetih letih 13. stoletja prišla pod oblast Tatar-Mongolov, ki pa niso ostali v gozdu, marveč so se naselili v stepah na jugu. Zasedli so celotno evrazijsko stepo od Mongolije do Donave. Tako je nastala večplemenska turško govoreča država Zlata horda. Tatarski kani so od podložnih kneževin zahtevali letni davek, ki so ga dopolnjevali z nenehnimi napadi zaradi hrane, obrtnih izdelkov pa tudi sužnjev.

5Kljub svoji moči Tatari niso mogli osvojiti zahodnega, goratega in gozdnatega dela Ukrajine, ki se je kot Galicijsko-Volinska kneževina s prestolnico v Lvovu nekaj časa razvijala samostojno.²⁵

6V 14. stoletju so ukrajinske dežele napadle mlajše sosednje države – Litvo in Poljsko. V letih 1321–1362 sta Gedimin, ustanovni knez Velikega vojvodstva Litve, in njegov sin Olgerd osvojila kneževine v središču in na vzhodu Ukrajine (Kijev, Perejaslavl, Belgorod in druge), oslabljene z neskončnimi tatarskimi napadi. In v letih 1346–1387 je Zahodno Ukrajino osvojil poljski kralj Kazimir III. Tako je ostala celotna Ukrajina razdeljena med Veliko vojvodstvo Litvo in Kraljevino Poljsko.²⁶

7Od tega časa so se na jugu Ukrajine, v stepah črnomorske regije, ob spodnjem toku reke Dneper, pod brzicami Dnepra – na Zaporožju,²⁷ začeli oblikovati odredi kazakov, ki so jih sestavljali večinoma prebegli kmetje različnega etničnega porekla. S svojimi naselji so zasedli gozdno-stepsko območje od Dnepra do Dnestra, upravno razdeljeno na kazaške polke. Ob spodnjem toku Dnepra so imeli polki trdnjave – t. i. »seči«, garnizone. Sprva so branili južno in vzhodno mejo gosto poseljenih ukrajinskih dežel pred tatarskimi in turškimi napadi.²⁸

8Tatarska plemena, ki so ostala v evropskih stepah, so se v štiridesetih letih 15. stoletja ločila od Zlate horde in ustvarila svoje nomadske države. Tako se je denimo Krimski kanat odcepil leta 1441, Budžaška horda je tavala po stepah Budžaka med ustji Donave in Dnestra, Edisanska horda pa je zasedla južne stepe črnomorske obale med Dnestrom in spodnjim tokom Dnepra. Tatarske horde so bile podrejene Krimskemu kanatu, ki je leta 1584 sam postal vazal Osmanskega cesarstva.²⁹

9Kljub zelo nemirnim južnim sosedom, Tatarom, so tudi kazaki od 15. stoletja naprej začeli aktivno sodelovati v evropski mednarodni politiki kot zavezniki Poljakov in Litovcev.³⁰

10Leta 1569 je Litva pod pritiskom vojne z livonskim redom zaprosila Poljsko za pomoč. Obe državi sta podpisali Lublinsko unijo in ustvarili novo, največjo državo v Evropi – Republiko obeh narodov. Raztezala se je od Baltika do Črnega morja. Kot plačilo za pomoč v livonski vojni je Litva predala Poljski Volinjo, Podlasje, Podolijo, Braclav in Kijev s podeželji.

11Poljsko plemstvo je v poljsko-litovski zvezi dlje časa zasedalo najvišje položaje, medtem ko je litovsko plemstvo enake pravice doseglo šele v 17. stoletju. Zaporoški kozaki, »brez družinskih korenin«, niso mogli doseči podobnih pravic. Nezadovoljstvo s poljsko vladavino in fevdalnim redom je privedlo do vrste ukrajinskih uporov.

12Tako so se leta 1648 uprli zaporoški kozaki, ki jih je vodil Bogdan Hmelnicki, leta 1654 pa je bila sklicana Perejaslavska rada (svet), ki je razglasila prehod ozemlja zaporoške vojske³¹ pod protektorat Rusije.³²

13V letih 1772–1795 so si Poljsko razdelile Nemčija, Rusija in Avstrija. Avstrija je skupaj s poljskimi etničnimi deželami prejela tudi Zahodno Ukrajino (v letu 1772), ki je dobila ime Kraljevina Galicija in Lodomerija.³³

14Naddneprska Ukrajina, to je pokrajina Desnobrežne Ukrajine, Volinje in Podolije, pa je bila vključena v Ruski imperij. Leta 1783 je Katerina II. uvedla tlačanstvo, najbolj kruto v Evropi.³⁴ Taras Ševčenko, narodni ukrajinski pesnik, se je rodil v Kanevu pri Kijevu, kjer so najbolj občutili rusko tlačanstvo. Ševčenko je skupaj z velikim ruskim pisateljem Turgenjevom v veliki meri prispeval k odpravi tlačanstva v Rusiji leta 1861.³⁵

15V Avstro-Ogrski sta bila večinska naroda Nemci in Madžari, ki sta se etnično zelo razlikovala od Slovanov. V drugi polovici 19. stoletja je to spodbudilo širše medsebojno sodelovanje avstrijskih Slovanov pod ideološkimi slogani panslavizma in njegovih drugih pojavnih različic. Ruski imperij je tako kot Avstro-Ogrska vključeval slovanske narode. Vendar so bili v Ruskem imperju slovanski narodi večinski, zato je bilo oblikovanje narodne zavesti med Poljaki, Ukrajinci in Belorusi veliko intenzivnejše kot med avstrijskimi Slovani,³⁶ ker so se upirali tudi Slovanom – Velikorusom. Mislimo, da je to bil razlog, da je bil za slovenske katolike obrat avstrijskih Poljakov in Ukrajincev k sodelovanju z južnimi habsburškimi Slovani sila pomemben.

16V tem času se je torej Abram začel zanimati za ukrajinsko narodno kulturo in literaturo. Avtorji, na katere se je skliceval v svojem pregledu, so vsi aktivno sodelovali v nadaljnjih dogodkih v letih 1917–1922, v boju za ustvarjanje neodvisne ukrajinske republike.

17Po koncu prve svetovne vojne, po februarski revoluciji v Rusiji in oktobrskem boljševiškem puču v Sankt Peterburgu, je začel Ruski imperij razpadati. Na ozemlju Ukrajine so se razglasile tri republike.³⁷ Na ozemlju Ukrajine, ki je bila del Rusije, je bila novembra 1917 razglašena avtonomna Ukrajinska ljudska republika (v nadaljevanju ULR).³⁸ Na vzhodu, v Harkovu (tudi v »ruskem« delu), pa so decembra 1917 boljševiki razglasili Ukrajinsko ljudsko republiko Sovjetov (od 10. marca 1919 – Ukrajinska sovjetska socialistična republika (v nadaljevanju Ukrajinska SSR)).

18Tretjo ukrajinsko republiko so razglasili v Galiciji po tem, ko so jeseni leta 1918 habsburški Slovani zaporedoma razglašali neodvisnost, in cesar Karel I. je popolnoma izgubil nadzor nad državo.

19Zahodnoukrajinski politiki so 18. oktobra 1918 sklicali ustanovno skupščino, kjer naj bi določili nadaljnjo usodo Galicije. Zbralo se je okrog 500 uglednih ljudi, med katerimi so bili ukrajinski poslanci avstrijskega parlamenta, galicijskega in bukovinskega seima, škofi, predstavniki političnih strank, intelektualci. Naslednji dan so na ustanovni skupščini razglasili Zahodno ukrajinsko republiko (v nadaljevanju ZULR) in izvolili ukrajinsko narodno rado – narodni svet, ki ga je vodil predsednik ukrajinskega kluba v avstrijskem parlamentu Jevgen Petruševič.

20Združitev ULR in ZULR v enotno državo 22. januarja 1919 je bila za Ukrajince eden najpomembnejših dosežkov. Odločeno je bilo, da je postala ZULR del večje ULR s pravicami do široke avtonomije, tj. ohranila je svojo upravo, sodišče itd.

21Takoj zatem sta ULR napadli Rdeča armada in tudi Poljska, ki je 11. novembra 1918 razglasila obnovitev neodvisnosti. Zato je med splošno poljsko ofenzivo po celotni dolžini ukrajinsko-poljske meje ZULR ostala povsem sama, brez pomoči.

22Pariška mirovna konferenca je poleg tega zahtevala podpis premirja med ZULR in Poljsko prav v trenutku, ko so ukrajinske čete začele ofenzivo. ZULR ni hotela izpolniti te zahteve. Poljskim četam so se pridružili tudi Romuni. Posledično je bilo ozemlje ZULR razkosano med Poljsko (Galicija), Romunijo (Bukovina) in Češkoslovaško (Zakarpatje).

23Petruševič je emigriral na Dunaj, kjer se je razglasil za predsednika ZULR v izgnanstvu in poskušal doseči, da je vodstvo pariške mirovne konference priznalo pravico Galicije do samoodločbe. Vrhovni svet konference pa jo je za obdobje 25 let dodelil Poljski, čemur je sledil referendum. Konferenca veleposlanikov antante 14. marca 1923 je sprejela odločitev o priključitvi Galicije Poljski pod pogoji avtonomije. Po tem je Petruševič razpustil vse državne institucije in predstavništvo ZULR.³⁹

24Do junija 1920 so čete Rdeče armade vzpostavile sovjetsko oblast po vsej Naddneprski Ukrajini. Prihod boljševikov je zaznamoval popolno odpravo svobode ustnega in tiskanega govora, vseh vrst svobodnega komuniciranja in gibanja ljudi. Z uničenjem prometa, poštnih in telegrafskih komunikacij so bili prebivalci Ukrajine večinoma izolirani drug od drugega in odrezani od preostalega sveta.⁴⁰ 30. decembra 1922 je Ukrajinska SSR postala ena od ustanovnih držav ZSSR. Deli Zahodne Ukrajine (Galicija) so ostali znotraj meja Poljske (do 1939), Romunije (do 1940) in Češkoslovaške (do 1945).

1Abramov bralni izbor je zelo zanimiv. Zaradi njegovih znanstvenih preferenc lahko ugotovimo ne le to, kaj so Slovenci vedeli o Ukrajini in njeni zgodovini, ampak tudi od kod so jo poznali. Ukrajinski avtorji, ki so jih brali v Sloveniji, so bili razen duhovnika Julijana Peleša, ki je bil v Przemyślu, iz Lvova in so sodelovali v okviru Ševčenkovega znanstvenega društva (v nadaljevanju ŠZD).

2V zvezi s tem je treba poudariti, da je v drugi polovici 19. stoletja Lvov postal vodilno središče ukrajinske književnosti. To je bila posledica podrejenega položaja ukrajinskega jezika v Ruskem imperju, kar je privedlo do prenosa izdajanja knjig na ukrajinski zahod, v cislajtansko Galicijo.

3Knjižni tisk je ena od bleščečih strani ukrajinske kulture. Ukrajinci so se bili dolgo časa prisiljeni naslanjati na poljski, avstrijski in ruski tisk, čeprav so se prve založbe v Ukrajini pojavile že z začetkom razvoja tiskarstva v 16. stoletju in Ukrajince popeljale med vidne kulturne voditelje slovanskega sveta.⁴¹ Ne glede na to pa je nenaklonjeno družbeno, ekonomsko in narodno ozračje Ruskega imperja narekovalo temu primerno »vzdušje« v založniški sferi. J. Abram je dejal:

4»Moskovski urad ustavil nedeljske šole, ukrajinske domorodce pa poslal v pregnanstvo. Isti urad je 1. 1863. prepovedal rabo rusinskega jezika v pismu, šoli, v cerkvi in v uradih in tudi prepovedal širiti prosveto med narodom v rodnem jeziku... Kljub vsem oviram pa store rusinski domorodci mnogo za rusinski narod. Levov je postal od nekaj desetletij sem pravo središče in ognjišče rusinskega kulturnega in gospodarskega delovanja – središče, ki objema tudi ukrajinske književnike pod rusko vlado, kjer še vedno velja znana prepoved iz 1. 1876.«⁴²

5Abram je tako poudaril, da je postal položaj ukrajinske knjige v Naddneprski Ukrajini (gre za osrednji in vzhodni del današnje Ukrajine, ki se je takrat nahajal pod Moskvo) še posebej težaven po zloglasni Valujevski okrožnici in Emskem ukazu ruskega carja.⁴³

6

1Hrani: Lvovski pokrajinski muzej

719. stoletje je za ukrajinsko založniško panogo postalo posebno obdobje zaradi tehničnega napredka v tiskarstvu in posledičnega povečanja naklade in znižanja cen knjig. Knjiga je, kot še nikoli dotlej, postala široko dostopna; ne samo kot glavno sredstvo za ohranjanje in prenos različnih informacij, temveč tudi kot resen kulturni in družbeni pojav.

8Statistično gradivo, objavljeno v Enciklopediji ukrajinoslovja, kaže, da se je zaradi vseh vrst cenzorskega nadlegovanja ukrajinski knjižni tisk od šestdesetih let 19. stoletja naprej skoncentriral v Galiciji. Tako je bilo tam že leta 1870 objavljenih več knjig kot v carskem delu Ukrajine. Leta 1894 je bilo v Galiciji izdanih 177 knjig, od tega 136 v Lvovu, medtem ko le 30 v centralni in vzhodni Ukrajini.

9Ravno domača znanstvena in izobraževalna dejavnost je prispevala k temu, da se je v osemdesetih letih 19. stoletja tudi središče ukrajinskega narodnoosvobodilnega in kulturno-izobraževalnega gibanja preselilo v Galicijo.⁴⁴ Kot je dejal Mihajlo Gruševski v članku Ukrajinski Piemont: »V zadnjem desetletju 19. stoletja Galicija postane središče ukrajinskega gibanja in igra vlogo kulturne orožarne, kjer so bila ustvarjena in izboljšana sredstva za narodno, kulturno in politično ter javno oživitev ukrajinskega naroda«.⁴⁵

10Gonilna sila tega procesa je bilo požrtvovalno delo ukrajinskih intelektualcev, ki so prispevali k rojstvu »narodnjaškega« ali »ukrajinofilskega« gibanja. Šlo je za liberalno družbeno in politično strujo med mladimi zahodnoukrajinskimi intelektualci, ki je nastala v šestdesetih letih 19. stoletja v habsburški kraljevini Galiciji in Lodomeriji. Pod vplivom galicijskih Ukrajincev se je v vojvodstvu Bukovini in v Zakarpatju prav tako začelo »narodnjaško« gibanje. Podporniki te smeri so izvajali kulturno in izobraževalno delo in organizirali ŠZD v Lvovu (1873), ukrajinska društva Prosvita, Rusinska Besida, Rusinska Rada, Rusinsko pedagoško društvo in druge.⁴⁶

11Največji porast založniške dejavnosti se je zgodil v letih 1892–1906; gre za petnajst let, ki so povezana predvsem z dejavnostjo Ševčenkovega znanstvenega društva v Lvovu, okoli katerega so se zbrali vodilni ukrajinski znanstveniki, pa tudi z dejavnostjo drugih ukrajinskih društev.⁴⁷ ŠZD je bilo ustanovljeno leta 1873, od leta 1892 naprej pa je začelo izdajati svoje Prispevke,⁴⁸ v katerih so bila objavljena dela članov društva in gostujočih znanstvenikov in tudi pregledi multidisciplinarne znanstvene literature, skupaj z zgodovinsko in etnografsko. DiS se je redno zanimal za objavo novic v tej publikaciji ŠZD.⁴⁹

12Značilno za to obdobje je bilo odprtje teme »Ukrajine-Rusj«, ki jo je načel Mihajlo Gruševski. V takrat avstrijskem Lvovu je bila leta 1898 prvič natisnjena njegova Zgodovina Ukrajine-Rusi, ki jo je ruska cenzura sicer prepovedala, že leta 1904 pa je izšla njena druga izdaja – močno razširjena in dopolnjena.

13Rast ukrajinske znanstvene, poljudne in prevodne knjižne produkcije je povzročila povečanje zahtev po njeni znanstveni kakovosti v širšem smislu, zato so izdaje v Lvovu v poznem 19. in začetku 20. stoletja postale predmet pozornosti tedanjih ukrajinskih znanstvenikov, še posebej Mihajla Gruševskega, Ivana Franka, Santislava Tomaševskega in drugih vidnih delavcev, o čemer se je razpravljalo na straneh ukrajinskega tiska, zlasti vodilnih znanstvenih revij ŠZD – Prispevkov ŠZD in Lvovskega znanstvenega vestnika (LNV). ⁵⁰ Prevodna in domača dela so bila temeljito pregledana, med glavnimi kriteriji ocenjevanja zgodovinskih raziskav pa so bile ravno dostopnost, verodostojnost podatkovnega gradiva in vrednost dela za izobrazbo mladine v rodnem jeziku.

14Potreba po zagotovitvi znanstvene literature za ukrajinski šolski sistem je bila vitalnega pomena, takšnih publikacij je zelo primanjkovalo. To je bila posledica politike avstrijskega deželnega šolskega odbora, ki je odlašala z izdajo ukrajinskih šolskih knjig.⁵¹ Pomembne dopolnitve za šolsko prosveto in tudi sicer za izobrazbo so postali prevodni učbeniki in izvirni učbeniki ukrajinskih avtorjev.

15Avtorji, ki jih je citiral J. Abram, so imeli pri tem aktivno vlogo. Tako se je večkrat izdajal učbenik O. Barvinskega Odlomki iz priljubljene ukrajinsko-rusinske literature 19. stoletja za višje razrede srednjih šol.⁵²

16Razen učbenikov so bile v Lvovu natisnjene tudi izdaje, ki so bile posebej pripravljene za otroke in šolsko mladino. Aktivno delovanje na tem področju je začelo Rusinsko pedagoško društvo. Mlademu bralcu je bila namenjena izdaja Ševčenkovega Kobzarja iz leta 1898. Na njegovih straneh se je nahajal življenjepis T. Ševčenka – »zmanjšan in spremenjen v skladu s potrebami mladine«.⁵³ Z izdajo knjige Ljudske dume, prvi del je izšel leta 1901, se je društvo posvetilo tudi kritični zgodovini nastanka in razprostranitve ukrajinskih dum, pesmi in kolomejk, ki jih je uredil profesor Lvovske akademske gimnazije M. Pačovski.⁵⁴ S knjigo je bil seznanjen tudi J. Abram.⁵⁵

1Abram se je izkazal za dobro posvečenega v zgodovinsko literaturo v zvezi z ukrajinsko tematiko, ki se je izdajala v cislajtanskem Lvovu.⁵⁶ Za pripravo svoje razprave se je naslonil na precej temeljna dela znanih ukrajinskih nacionalističnih zgodovinarjev tistega časa, ki so živeli in delali v Galiciji.⁵⁷ Zanimivo je, da so vse knjige, ki jih je izbral Abram, napisali ljudje, ki so izhajali iz družin grškokatoliške duhovščine in so v prihodnosti postali znane osebnosti v zgodovini Ukrajine ter igrali zelo pomembne vloge v politiki, znanosti in kulturi.

2Treba je opozoriti, da je galicijski grškokatoliški duhovščini, ki je bila v obdobju reform avstrijskega razsvetljenega absolutizma po pravicah izenačena z rimskokatoliško, država zagotavljala tudi izobraževalne ustanove in nizko, a prepotrebno materialno raven. Zahvaljujoč temu, je sredi 19. stoletja postala močan sloj ukrajinske inteligence. Ravno v družinah grškokatoliških duhovnikov se je oblikovala prihodnja generacija ukrajinske posvetne elite in politikov, ki so imeli resnično težo v družbi. Družine grškokatoliških duhovnikov so bile med seboj tesno povezane s številnimi družinskimi in družbenimi vezmi, kar je ukrajinski politiki v Galiciji sčasoma pridalo določen klanski značaj. Prav tako so doma pogosto razpravljali o aktualnih političnih vprašanjih in do neke mere so se ravno tu vzpostavili temelji sodobne ukrajinske narodne zavesti. Zanimivo je, da je bil pogovorni jezik v takšnih družinah ponekod ukrajinski, čeprav so predvsem v Podolju večinoma dajali prednost poljščini.⁵⁸

3Najzgodnejši zapis ukrajinskih zgodovinarjev, ki jih je navedel Abram, je Zgodovina zveze rusinske cerkve z Rimom: od najstarejših časov do danes. ⁵⁹ Napisal jo je dr. Julijan Peleš (1843–1896), grškokatoliški duhovnik in teolog, prvi škof Stanislavske škofije Ukrajinske grškokatoliške cerkve.⁶⁰

1Vir: Іван Бондарев, »До нас приїхав ерцгерцог,« Reporter, 28. 4. 2019

4Oče Peleš je vse življenje zavzemal visoke položaje, komuniciral in sodeloval z vidnimi ukrajinskimi in evropskimi političnimi, cerkvenimi in znanstvenimi osebnostmi svojega časa.

5V obdobju 1874–1883 je bil na Dunaju rektor grškokatoliškega bogoslovnega semenišča in katehet prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa Habsburškega, ki ga je poučeval ukrajinščino, saj naj bi vsak cesar poznal vse jezike cesarstva.⁶¹ Potem je bil leta 1885 med najverjetnejšimi kandidati za galicijskega metropolita, vendar je papež Leo XIII. na koncu imenoval drugega. Je pa zato papež izdal poslanico De universo dominico grege o nastanku Stanislavske škofije. Do tega je prišlo zaradi posredovanja cesarja Franca Jožefa I., ki je 20. februarja 1885 Peleša kot mentorja svojega sina imenoval za škofa, papež pa ga je nato 27. marca 1885 na tajnem papeškem konsistoriju tudi potrdil in kanoniziral kot novega škofa v zahodnoukrajinskem mestu Stanislavu.

6Ta položaj mu je omogočil, da je bil od leta 1886 član Deželnega galicijskega seima. Zahvaljujoč Peleševi pritožbi, je sodišče v Lvovu 26. marca 1889 odredilo, da se Ukrajincem ne sme soditi v dneh, ki sovpadajo z njihovimi narodnimi prazniki.⁶² Poleg tega je bil leta 1891 škof Julijan eden izmed pobudnikov za ustanovitev Lvovske deželne sinode.

7Obstajajo tudi omembe Zgodovine Rusi Aleksandra Barvinskega (1847–1926). Pri njem gre za najbolj barvit lik od vseh ukrajinskih avtorjev, ki jih poznajo v Sloveniji. Izhajal je namreč iz visoke plemiške, šljahetske rodbine, obenem pa je bil dejaven družbeni in politični delavec, znanstvenik in učitelj, kot takšen pa je pustil globok pečat v kulturi in zgodovini Galicije in vse Ukrajine.⁶³

1Hrani: Trnopoljski pokrajinski muzej

8Barvinski je aktivno sodeloval v znanstvenem življenju Galicije. Leta 1888 je društvo Prosvita objavilo natečaj za pisanje poljudne zgodovine Ukrajine. Barvinski je prevzel nalogo in že po dveh letih na sestanku društva v Kolomiji predstavil Ilustrirano zgodovino Rusi od najstarejših časov do danes po rusinskih in tujih zgodovinarjih.

9To najbolj priljubljeno delo Barvinskega je bilo objavljeno jeseni leta 1890. V njem je veliko slikovnega gradiva, prav tako portreti uglednih ukrajinskih političnih in kulturnih osebnosti. Barvinski je v svojem delu, pri čemer prvič v ukrajinskem zgodovinopisju in v nasprotju z rusofilskim zgodovinskim konceptom, opozoril na razlike v zgodovinskem izvoru, kulturni in politični poti ter razvoju ukrajinskega in ruskega naroda. Leta 1894 je Barvinski prav tako ustanovil oddelek za ukrajinsko zgodovino na Univerzi v Lvovu in tja povabil Mihajla Gruševskega, ki je kasneje, v obdobju 1917–1918, postal predsednik Osrednjega sveta Ukrajinske ljudske republike (v nadaljevanju ULR).

10Družbena in politična dejavnost Barvinskega obsega tri dobe – pod Habsburžani, med prvo svetovno vojno in v času obstoja ZULR in ULR.

11Prvič je vstopil v galicijsko politiko kot poslanec in maršal Ternopoljskega okrožnega sveta (1885–1888). Barvinski je postal širše znan leta 1890 zaradi sodelovanja v gibanju Nova era.⁶⁴ Šlo je za dogovor med ukrajinsko in poljsko stranko Galicijskega pokrajinskega seima, ki je privedel do razkola med ukrajinskimi »narodnjaki«. Naraščajoče ukrajinsko narodnoosvobodilno gibanje, v katerem so imeli »narodnjaki« pomembno vlogo, in zaostrovanje odnosov med Avstro-Ogrsko in Rusijo so namreč prisilili avstrijsko vlado, da se posveti mogoči rešitvi ukrajinsko-poljskih odnosov v Galiciji. Leta 1890 so tako ukrajinski voditelji (Barvinski in drugi) sklenili kompromisni sporazum s poljskimi političnimi krogi in avstrijsko vlado, ki je znan kot Nova era.

12Namestni guverner Galicije, grof Kasimir Felix von Badeni, je v imenu avstrijske vlade obljubil, da bo zagotovil več poslanskih sedežev, uvedel ukrajinski jezik na sodiščih in upravnih organih, odprl tri ukrajinske gimnazije in ustanovil katedri za svetovno zgodovino in ukrajinsko književnost na Univerzi v Lvovu. Prav tako je odobril, da lahko lvovski Narodni časopis izhaja v ukrajinščini. Nekateri »narodnjaki« so te koncesije označili za nepomembne, drugi pa so se izrekli za podporo politiki avstrijske države in posledično razglasili novo ero v poljsko-ukrajinskih odnosih v Galiciji.⁶⁵ Te so slovenski klerikalci tudi imeli za svoje zaveznike.

13Barvinski je zaradi svojih političnih sposobnosti, ki jih je pokazal leta 1890, postal splošno znan in bil nato v obdobju 1891–1907 galicijski poslanec v avstrijskem državnem zboru, kjer je leta 1907 postal dosmrtni član njegove gosposke zbornice (Herrenhaus). Hkrati je bil v obdobju 1894–1904 tudi poslanec v galicijskem seimu. Leta 1896 je ustanovil Katoliško rusinsko ljudsko zvezo, ki se je leta 1911 spremenila v Krščansko socialno stranko.⁶⁶ Leta 1906 je bil Barvinski povabljen za svetovalca avstrijske vlade za vprašanja Galicije, leta 1910 pa za svetovalca cesarskega dvora.⁶⁷

14Barvinski se je v letih 1918–1919 vključil v ustvarjanje in mukotrpno delo prvega ukrajinskega parlamenta, Ukrajinskega narodnega sveta ZULR. Bil je izvoljen za poslanca in imenovan za državnega sekretarja oziroma ministra ter je vodil državni sekretariat za šolstvo in vero. Po poljski zasedbi Galicije se je Barvinski umaknil iz političnega življenja, vendar je v nasprotju s svojimi številnimi kolegi ostal v Lvovu in bil na koncu tudi pokopan v družinskem grobu Barvinskih.⁶⁸

15Abram je bil seznanjen tudi z delom Sotni rokovini ljudskega pisanja v Rusi-Ukrajini Mihajla Pačovskega (1861–1933).⁶⁹

1Hrani: Dolinski mestni šolski muzej (edina ohranjena slika)

16Šlo je za v svojem času znanega učitelja, znanstvenika, pisatelja, etnografa, ljubiteljskega skladatelja in aktivnega javnega delavca, ki je poučeval v Lvovu in mestih Kolomija in Dolina. Leta 1884 je bila s pomočjo Pačovskega v njegovi rodni vasi Dobrostani ustanovljena Ševčenkova čitalnica.⁷⁰ Leta 1911, ko je društvo Prosvita dalo pobudo »K 100. obletnici Markijana Šaškeviča – 100 ukrajinskih gimnazij«, je Mihajlo Pačovski v Dolini ustanovil in vodil zasebno ukrajinsko gimnazijo ter bil njen direktor v letih 1911–1922.⁷¹ V obdobju ZULR je zasedal položaj mestnega komisarja Doline in bil poslanec Ukrajinskega narodnega sveta ZULR iz Dolinskega okraja.⁷²

17Abram se v svojem besedilu največ sklicuje na delo Rusj-Ukrajina in Moskovščina ⁷³ Longina Cehelskega (1875–1950), ki je bil aktiven ukrajinski javnopolitični delavec, diplomat, pravnik, novinar in založnik. Ta knjiga iz leta 1901 je bila tedaj najbolj zaželena na policah galicijskih knjigarn.

1Vir: Мельник І. »Державник із священичого роду,« Zbruč, 30. 8. 2015

18Cehelski je bil iz tiste neomajne mlade generacije zavednih Ukrajincev, ki so vstopili v politiko v svojem revolucionarnem študentskem obdobju v Lvovu v devetdesetih letih 19. stoletja. Takrat, v letih 1899–1902, je bil član vodstva tajne mladinske organizacije Mlada Ukrajina in eden od urednikov njene revije. Člani organizacije, ki jo je sestavljalo le deset ljudi (vsi so kasneje postali ministri ULR), so sprožili boj za ukrajinizacijo Univerze v Lvovu in bili eni prvih, ki so pozvali k boju za samostojno Ukrajino.⁷⁴

19Cehelski se je z diplomacijo in mednarodno politiko prvič srečal med svojo študentsko pravno prakso na avstrijskem veleposlaništvu v Stockholmu, kasneje pa je bilo njegovo življenje stalno povezano z družbenopolitično, založniško in diplomatsko dejavnostjo.

1Sedijo: dr. V. Starosoljski, dr. T. Kormoš, dr. K. Triljovski, vodja, dr. S. Tomašivski, D. Katamaj, pisar. Stojijo: I. Boberski, blagajnik, V. Temnicki, namestnik vodje, dr. L. Cehelski. Dunaj, 31. marec 1915.

2Hrani: Trnopoljski pokrajinski muzej

20Cehelski je bil član vodstva Ukrajinske narodne demokratske stranke, izdajal je časopise Dilo, Svoboda, Ukrajinska beseda ter Literarni in znanstveni vestnik. Leta 1901 je izšla njegova brošura Rusj-Ukrajina in Moskovščina (citiral jo je Abram), ki je imela širok javni odmev (društvo Prosvita jo je izdalo trikrat in knjižica se je razširila ne le po Galiciji, ampak tudi tajno v Naddneprski Ukrajini, ki je bila pod Rusijo).

21Leta 1909 so Cehelskega izvolili za poslanca v avstrijski državni zbor, leta 1913 pa v galicijski seim. Na Dunaju je postal sekretar ukrajinskega parlamentarnega kluba in aktivno delal v odboru za zunanje zadeve. Kot njegov član se je udeleževal diplomatskih misij, zlasti usodnega leta 1914, ko je ob izbruhu prve svetovne vojne kot član avstro-ogrske delegacije obiskal Carigrad, Sofijo in Bukarešto ter se službeno mudil v Berlinu in Stockholmu. Ta potovanja je izkoristil za objavo svojih zgodovinskih raziskav, ki so bile v Rusiji prepovedane.⁷⁵

22V Carigradu je Cehelski sodeloval na več srečanjih s turškim premierjem Enverjem Pašo. Ena od posledic teh stikov je bila ponovna, razširjena izdaja njegove knjige Rusj-Ukrajina in Moskovščina-Rusija v Carigradu leta 1916. S ciljem propagande so jo namreč nelegalno tihotapili v Naddneprsko Ukrajino, zaradi česar jo je danes mogoče najti v vseh ukrajinskih univerzitetnih knjižnicah, medtem ko je prva izdaja izredno redka.

23Med prvo svetovno vojno je bil Cehelski član vseh vodilnih ukrajinskih organizacij v Galiciji – Ukrajinskega centralnega sveta, Splošnega ukrajinskega sveta, Bojne uprave ukrajinskih seških strelcev in Zveze osvoboditve Ukrajine. Oktobra 1918 je postal član Ukrajinskega narodnega sveta ZULR.

24Ravno Longin Cehelski je 1. decembra 1918 skupaj z drugimi v imenu Ukrajinskega narodnega sveta ZULR v Fastovu podpisal sporazum z Direktorijem ULR o združitvi ZULR in ULR v enotno ukrajinsko državo. Bil je avtor tega besedila.

25Leta 1919 je bil imenovan za namestnika ministra za zunanje zadeve nove, združene ULR. Zaradi svojega znanja tujih jezikov in diplomatskih izkušenj je Cehelski vodil pogajanja z vsemi odposlanstvi in predstavniki iz tujine. Ena najpomembnejših diplomatskih nalog je bila udeležba na pariški mirovni konferenci, kjer je ukrajinsko delegacijo vodil francoski general, markiz de Barthélemy. Vendar misija ni bila uspešna, ker je ukrajinski državni svet na koncu zavrnil pogoje premirja, kot jih je izpogajal general de Barthélemy. Cehelski, ki je menil, da bi jih bilo treba sprejeti zaradi zagotovitve suverenosti nad vsaj delom ukrajinskega ozemlja in zato, da bi velesile antante priznale Ukrajino, se je ostro odzval na to potezo, zaradi česar je 13. februarja 1919 tudi protestno odstopil s položaja.

26Leta 1920 je bil Cehelski skupaj s številnimi ukrajinskimi politiki prisiljen oditi v izgnanstvo, pri čemer je v ZDA postal uradni predstavnik vlade obnovljene ZULR, vse do njene ukinitve čez leto dni. V New Yorku je začel aktivno založniško dejavnost za ukrajinsko diasporo, ki se je močno razširila, ko so boljševiki porazili ukrajinsko demokracijo. Urejal je Ukrajinski vestnik, nato se je preselil v Philadelphio, kjer je najprej delal kot urednik časnika Šljah (Pot), v letih 1943–1950 pa kot urednik priljubljenega časopisa Amerika. Prav tako je bil eden od ustanoviteljev Ukrajinskega kongresnega odbora Amerike, Zedinjenega ukrajinsko-ameriškega odbora za pomoč in Literarno-umetniškega kluba v Philadelphii.

1Kot vidimo, so Slovenci brali veliko tega, kar je izhajalo v Galiciji, pri čemer so znane ukrajinske avtorje brali celo v ukrajinščini. Zanimivo je bilo vedeti, kje natančno je Abram pridobival knjige, na katere se je skliceval.

2Knjig Julijana Peleša v slovenskih knjižnicah ni, se pa na Dunaju, v Avstrijski narodni knjižnici, nahajata dva izvoda njegovega citiranega dela.

3Kar se tiče sklicevanja na Aleksandra Barvinskega in njegovo Zgodovino Rusi, je bilo preverjanje oteženo zaradi Abramove bibliografske netočnosti, saj Barvinski knjige s takšnim naslovom ni napisal. Abram je torej moral imeti v mislih ali Ilustrirano zgodovino Rusi iz leta 1880 ali Zgodovino Ukrajine-Rusi iz leta 1904.⁷⁶ Ne ene ne druge v Sloveniji sicer ni, medtem ko na Dunaju hranijo štiri dela Barvinskega, med njimi tudi Zgodovino Ukrajine-Rusi. To tudi pomeni, da gre za najverjetnejši dejanski vir.⁷⁷

4Prav tako v Sloveniji ni nobenega dela Cehelskega. Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju sicer hrani šest njegovih najbolj znanih knjig, skupaj z razširjeno drugo izdajo Rusi-Ukrajine in Moskovščine,⁷⁸ vendar je ta izšla mnogo kasneje, leta 1916 v Carigradu, med prvo svetovno vojno. Izdaja iz leta 1901 je zelo redka tudi v Ukrajini, saj je nimata niti osrednji knjižnici v Kijevu (Narodna knjižnica Ukrajine in Znanstvena knjižnica Kijevske narodne univerze). Se pa en izvod nahaja v Lvovu, torej v bivšem avstrijskem Lembergu, in sicer v znanstveni knjižnici tamkajšnje narodne univerze.

5V Ljubljani tako hranijo le eno knjigo, ki jo je citiral Abram. To je Stotnja obletnica Pačovskega, ki se nahaja v Semeniški knjižnici v Ljubljani.⁷⁹ Podpis v latinici na prvi strani priča o tem, da je bil lastnik že omenjeni Franc Grivec (1878–1963), eden od avtorjev katoliške revije DiS, pri kateri je sodeloval tudi Abram. Grivec se je v obdobju 1901–1902 prav tako zanimal za ukrajinsko-poljske teme.

7.

1Slovanski svet, raznolik po zgodovini, kulturi in politiki, ki ga je v sebi združilo avstrijsko cesarstvo, je po »pomladi narodov« leta 1848 začel aktivno medsebojno občevati. Ni presenetljivo, da so bile ideje avstroslavizma tako močne v drugi polovici 19. stoletja in so se še okrepile na začetku 20. stoletja. Jože Abram je v svojem članku Ukrajinsko vprašanje poudaril celotno politično in kulturno prepletanje obeh slovanskih narodov, ki nista niti geografsko mejila drug na drugega.

2Zanimanje Jožeta Abrama za ukrajinsko problematiko, jezik in književnost je vzbudil Janez Evangelist Krek, znani slovenski politik in kulturni delavec, učitelj katoliškega semenišča v Ljubljani in kasnejši predstojnik Katedre za temeljno teologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani. Takratna pozornost slovenskega katoliškega tabora do Ukrajincev je bila povezana z zahodnoukrajinskim uniatstvom, pravoslavjem in možnostjo širjenja idej ekumenizma v Ukrajini. O tem priča Abramova uporaba knjige očeta Julijana Peleša. Uniatstvo je zagovarjalo stališča krščanskega socializma in krščanske demokracije, naklonjenost do ukrajinskega narodnega gibanja v Avstro-Ogrski pa lahko razložimo tudi z njegovo bližino narodnoosvobodilnemu programu krščanskosocialistične struje v Vseslovenski ljudski stranki.

3Dela o zgodovini Ukrajine, ki jih je Abram uporabil pri pisanju svojega eseja Ukrajinsko vprašanje, so bila objavljena v poznem 19. stoletju na Dunaju in večinoma v Lvovu v Galiciji, ki je postal središče ukrajinskega knjižnega založništva zaradi vse večje cenzure ukrajinskih publikacij v Ruskem imperju. Gre za temeljna dela, v katerih so Peleš, Barvinski, Pačovski, Cehelski spodkopali rusofilski zgodovinopisni koncept in dokazali izrazite razlike v zgodovinskem razvoju in tudi v narodnopolitičnih in kulturnih poteh ukrajinskega in ruskega naroda.

4Zanimivo je, da so vsi avtorji, na katere se je skliceval Abram, postali vidni delavci v znanosti, kulturi in izobraževanju, znane osebnosti avstrijske politike in ukrajinskega republikanskega gibanja. To so bili ljudje, katerih srca so gorela za neodvisnost Ukrajine. Vsa njihova življenja so potrjevala vtis, ki ga je zgodovina ukrajinskega naroda naredila na Abrama:

5Prostost mu je bila vzor, ki ga je navduševal in vodil v neprestane boje; – iz ljubezni do zlate svobode je rad prelival drago kri in raje umrl nego živ roboval. /…/ Ukrajinski narod se je čutil sposobnega, da vlada samega sebe po lastni volji in želji, in ni mogel strpeti tujcev ter se jim pokoriti. Državno združen z drugimi narodi je hotel ostati vsaj enakopraven. /…/ Ta svobodoželjnost je bila v Rusinih tako ukoreninjena, tako naravna, da moramo imenovati ukrajinskega duhá naravnost republikanskega, in to od najdavnejših časov sèm. ⁸⁰

6Izkazalo se je, da so dela vidnih ukrajinskih avtorjev slovenskega bralca dosegala posredno, bodisi po avstrijskih (dunajskih) knjižnicah bodisi po preglednih besedilih slovenskih pisateljev v znanstvenem in literarnem tisku. Ena od citiranih knjig (izpod peresa Pačovskega) se je sicer znašla v Sloveniji, v zasebni knjižnici Abramovega kolega Grivca, in se kasneje ohranila v Semeniški knjižnici v Ljubljani. V slovenskih zasebnih zbirkah se zato morda nahajajo tudi druge knjige. V luči burne zgodovine Evrope prejšnjega stoletja je lahko ta mali ostanek vseeno pokazatelj široke razprostranjenosti narodno obarvanih zgodovinskih in leposlovnih knjig med habsburškimi Slovani.

7O vplivu ukrajinofilske pisateljske dejavnosti Jožeta Abrama na slovensko javnost nazorno priča uredniška listnica revije DiS. Na članek Maloruska književnost, ki ga je Abram poslal v uredništvo, se je takratni urednik Evgen Lampe namreč javno odzval z naslednjim sporočilom: Gosp. Bajda Kazak v T[renti]. Tako treba biti mož-beseda, da! Srčna hvala! Spis bode vsekako vrlo zanimal. Srčen pozdrav Vam in vsem 'kazaškim' znancem!⁸¹

8Seveda je bilo s tem mišljeno Abramovo »kazaško« pobratimstvo slovenskih izobražencev Zaporoška Seč. Med svojim obupnim upiranjem potujčevanju je torej ukrajinski narod pozval k boju za samobitnost, neodvisnost in svobodo, ta klic pa je odmeval tudi v Sloveniji.