1Leta 2020 je mednarodna založba Bloomsbury Academic izdala knjigo Perice Hadži-Jovančića z naslovom The Third Reich and Yugoslavia. An Economy of Fear, 1933–1941. Hadži-Jovančić, ki je leta 2018 doktoriral na britanski Univerzi v Cambridgeu, se ukvarja s preučevanjem političnih, ekonomskih in kulturnih odnosov med Jugoslavijo, Nemčijo in Združenim kraljestvom v medvojnem obdobju.

2Pričujoča knjiga se ukvarja z analizo gospodarskega in političnega sodelovanja med Kraljevino Jugoslavijo in nacistično Nemčijo od prihoda nacistične stranke na oblast leta 1933 in vse do napada sil osi na Jugoslavijo aprila 1941.

3Avtor v prvem poglavju predstavi predzgodovino glavnega obdobja preučevanja, predvsem nemški koncept Srednje Evrope (Mitteleuropa), velikega gospodarskega prostora (Grosswirtschaftsraum), ter različne ekonomske teorije, ki so oblikovale gospodarske odnose med Nemčijo in tujino. Tu se dotakne tudi vpliva nemškega gospodarstva na oblikovanje politike tretjega rajha do obravnavanega območja.

4Prevzem oblasti nacistične stranke leta 1933 je v Jugoslaviji obnovil strahove o ponovnem konfliktu z Avstrijo, a na začetku je tretji rajh želel ohraniti jugoslovansko nevtralnost v prihajajoči vojni in nadaljevanje gospodarske izmenjave. V drugem poglavju avtor analizira politično okolje med Jugoslavijo, Nemčijo in Avstrijo pred letom 1933. Jugoslavija je v tem obdobju bila bolj zaskrbljena zaradi italijanskih ozemeljskih zahtev in posegov ter nemških pritiskov proti mali antanti (med Jugoslavijo, Romunijo in Češkoslovaško). Atentat na kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu je onemogočil pogovore o večjem francoskem vplivu na Italijo glede Srednje Evrope; jugoslovanske strahove je še dodatno podkrepila sklenitev francosko-italijanskega sporazuma januarja 1935. Naslednje leto je postalo jasno, da so evropske velesile pripravljene žrtvovati manjše države za ohranitev splošnega miru na celini, razjasnila se je tudi operativna nezmožnost delovanja Lige narodov.

5Tretje poglavje se začne s pregledom gospodarskega stanja v Podonavju po velikem gospodarskem zlomu in krizi ter načrtov glede oblikovanja Donavske konfederacije. Po prvi svetovni vojni so med Jugoslavijo in Nemčijo ostala odprta nekatera vprašanja: denimo odškodnina za zaplenjeno premoženje nemških državljanov v Jugoslaviji po letu 1918 in nemško plačilo vojne reparacije Jugoslaviji za povzročeno škodo med prvo svetovno vojno. To je Nemčija nehala plačevati že leta 1931 in januarja 1933 so sklenili dogovor o končanju vojnih reparacij. Z nemškim preklicem dotedanjega gospodarskega sporazuma z Jugoslavijo leta 1927 so se odnosi ponovno zaostrili, dokler niso septembra 1932 sklenili sporazuma o plačilnemu prometu, kar je predstavljalo ogrodje za sklenitev nemško-jugoslovanskega gospodarskega sporazuma maja 1934. Dogovori o sporazumu so potekali šest tednov, pri čemer je sporazum imel že tajni aneks o kvotah za jugoslovanske kmetijske proizvode za izvoz. Sporazum je uredil tudi plačilni promet, zračni transport, konzularno predstavništvo, turizem in ustanovitev mešanega nemško-jugoslovanskega odbora za reševanje gospodarskih problemov. Jugoslavija se je zavezala za prioritetni nakup proizvodov nemške kemične, strojne, železarske in tekstilne industrije. Za Jugoslavijo je bil sporazum ugoden predvsem na kmetijskem področju, saj se je Nemčija zavezala k plačevanju višjih cen, kot so veljale na splošnem trgu (npr. za žito). Tajni dodatek sporazumu je zagotavljal nemški denar (prek jugoslovanske države) za jugoslovanske izvoznike, ki bi v Nemčiji imeli izgubo, pri čemer je bilo to omejeno na kakovost posameznega proizvoda. Istočasno je Jugoslavija sklepala dodatne gospodarske sporazume znotraj male antante, kar je povzročilo velik porast gospodarske izmenjave. Neuravnotežena plačna kultura (nemška podjetja so nemudoma plačevala račune, medtem ko so jugoslovanska potrebovala tri mesece ali več) je povzročila tudi nemški deficit do Jugoslavije. Z junijem 1934 je Jugoslavija začela tudi izdajati kredit Nemčiji, ki je v nadaljnjih letih le naraščal.

6Četrto poglavje pokrije jugoslovanski umik iz politike Srednje Evrope po poletju 1936 in povečevanje stikov z Nemčijo in Italijo. Anšlus Avstrije leta 1938 je jugoslovanska politika pričakovala, razen slovenskih politikov, ki so se bali za usodo avstrijskih Slovencev in morebitnega nemškega prodora na Jadran. Sledila sta še italijanska zasedba Albanije in razkosanje Češkoslovaške, nekdanje zaveznice Jugoslavije v okviru male antante. Jugoslovansko politično mnenje glede teh dogodkov je v zadnjem predvojnem poletju leta 1939 povzročilo, da je Hitler Jugoslavijo označil za »negotovo zaveznico«.

7Peto poglavje predstavi nemško zaostrovanje odnosov z Jugoslavijo, ki jo je Nemčija videla kot pomemben vir gospodarskih dobrin v prihajajoči vojni. Nastop nemškega četrtletnega gospodarskega načrta, usmerjenega v okrepitev nemškega gospodarstva in oboroženih sil, je povzročil tudi zmanjšanje uvoza iz tujine. To je prizadelo predvsem jugoslovanske izvoznike prehrambnih izdelkov, medtem ko je naraščal izvoz jugoslovanskih surovin za težko industrijo (predvsem cinka in svinca). Jugoslavija je imela dobro pogajalsko izhodišče zaradi potreb Nemčije po večjemu uvozu žitaric, kar se je pokazalo ob sklenitvi novega sporazuma marca 1937 glede uvoza koruze in žita. Z anšlusom se je pokazala gospodarska odvisnost Jugoslavije od velikonemškega rajha: 39 odstotkov jugoslovanskega uvoza in 42 odstotkov jugoslovanskega izvoza. Da bi izboljšala stanje, sta Jugoslavija in Združeno kraljestvo povečala gospodarsko sodelovanje. Nemčija je v želji, da bi zmanjšala klirinški dolg do Jugoslavije, tej ponudila prodajo oborožitve, kar se je tudi zgodilo s prodajo nemških vojaških letal in plovil.

8Avtor v šestem poglavju analizira vpliv tretjega rajha na industrializacijo Jugoslavije, ki je nujno potrebovala svež (tuj) kapital za investicije v industrijo. V prvem desetletju po prvi svetovni vojni je bil francoski in britanski kapital v Jugoslaviji vložen primarno v rudarstvo, avstrijski, madžarski in češkoslovaški kapital v bančništvo in zavarovalništvo, medtem ko so Švedi in Švicarji vlagali v energetski sektor. A velika depresija je zmanjšala tuje vlaganje, ki je le počasi okrevalo. Nemčija, ki je leta 1935 predstavljala le 1,35 odstotka tujega kapitala, je začela vlagati v popolnoma zapostavljeno naftno industrijo. V manjši meri so Nemci vlagali tudi v jugoslovansko rudarstvo in bančništvo. V tem obdobju je Jugoslavija začela povečevati nakupe v Nemčiji: denimo nakup železniških vagonov, telefonskih kablov, kmetijske mehanizacije in seveda oborožitve. Tudi jugoslovansko kmetijstvo se je okrepilo, zahvaljujoč gospodarskemu sporazumu z Nemčijo: med letoma 1932 in 1935 se je izvoz konoplje v Nemčijo povečal s 40 na 180 milijonov dinarjev letno. Nemški kapital je tako bil aktiven v stimulaciji jugoslovanskega kmetijstva, s čimer se je še dodatno povečal nemški vpliv.

9Naslednje poglavje se dotika tudi antisemitizma, ki je bil prisoten v tretjem rajhu in Jugoslaviji, ter vzpona domačega fašizma. Posledično je občasno prihajalo do trenj med Jugoslavijo in tretjim rajhom zaradi njihove podpore jugoslovanskim fašističnim gibanjem v Jugoslaviji in na območju velikonemškega rajha. Posebno poglavje v odnosih so predstavljali jugoslovanski folksdojčerji, ki so primarno živeli v Vojvodini, Slavoniji, Sloveniji in Bosni.

10Osmo poglavje pokriva začetek druge svetovne vojne v Evropi in s tem spremembo odnosov med tretjim rajhom (in silami osi) ter Jugoslavijo. V tem obdobju, do padca Francije, je bila Jugoslavija ena ključnih držav izvoznic za Nemčijo, nato pa je Nemčiji uspelo s pritiski izboljšati obstoječe gospodarske spore z Jugoslavijo v lastno korist.

11Deveto poglavje se ukvarja z zadnjim obdobjem Kraljevine Jugoslavije pred aprilsko vojno leta 1941. Ker Francija in Združeno kraljestvo nista mogla več podpirati Jugoslavije zaradi zahodne fronte, se je morala ta nasloniti na Nemčijo za zavarovanje lastnih meja pred italijansko invazijo. Širši Balkan je postal novo žarišče sporov in pritiskov sil osi na države. Po italijanskem napadu na Grčijo, ki je ogrozil jugoslovanski interes za pristanišče Thessaloniki, so se jugoslovanski diplomati začeli pogajati z Italijo in Nemčijo, hkrati pa so podpisali sporazum o večnem prijateljstvu z Madžarsko. Nemčija je začela pritiskati na Jugoslavijo, da pristopi k trojnemu paktu, kar se je dejansko zgodilo 25. marca 1941. A to je sprožilo množične proteste in puč v Beogradu, čemur je sledil nemški povračilni napad na (kratkotrajno) zaveznico.

12Avtor zaključi, da sta se v obravnavanem obdobju obe državi istočasno razvijali na gospodarskem področju, a je Nemčija zaradi svoje moči imela vedno nadrejeno vlogo v tem partnerskem odnosu. Gospodarski odnosi med državama so bili sklenjeni v luči spremenjenih politik tretjega rajha, ki se je intenzivno začel pripravljati na vojno. V vsakem primeru je na koncu Jugoslavija postala gospodarski plen kot okupirana država, pri čemer je v medvojnem obdobju Nemčija Jugoslavijo obravnavala kot satelit ali kolonijo.

13Pričujoča knjiga preučuje izjemno zanimivi, a skoraj popolnoma spregledani obdobje in področje jugoslovanske in s tem slovenske zgodovine v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Avtorju je uspelo osvetliti gospodarski vpliv na medvojne (politične) dogodke in vlogo Jugoslavije v tem turbulentnem času, ko se je Nemčija (in posledično tudi preostala Evropa) pripravljala na vojno. Pri tem lahko tudi vidimo, kako so bile za Nemčijo pomembne tuje države s svojimi gospodarskimi viri, da se je začela oboroževati in pripravljati na »oblikovanje« življenjskega prostora.

14Za slovenske (gospodarske) zgodovinarje je lahko ta knjiga, ki se ne spušča v podrobnosti v posamičnih jugoslovanskih predelih, dobra spodbuda k preučitvi vloge gospodarstva med Avstrijo, Italijo in Nemčijo v medvojnem obdobju.