1Leta 2017 je britanska založba Frontline Books, del skupine Pen & Sword Books, izdala knjigo Churchill and Tito. SOE, Bletchley Park and Supporting the Yugoslav Communists in World War II, delo britanskega zgodovinarja Christopherja Catherwooda. Ta je znan po raziskovanju zgodovine 20. stoletja na območju Balkana, Bližnjega vzhoda, pa tudi druge svetovne vojne in Winstona Churchilla.

2V prvem poglavju avtor poveže dogodke ob razpadu socialistične Jugoslavije z dogodki med drugo svetovno vojno in tudi pojasni, kako je prišlo do etnično mešane poselitve tega območja, oblikovanja prve Jugoslavije in do začetka druge svetovne vojne.

3Začetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji z marčevskim pučem in aprilsko vojno leta 1941 sta predstavljena v drugem poglavju, prav tako tudi oblikovanje četniškega in partizanskega gibanja. Posledično so Britanci bili v dilemi, katero odporniško gibanje naj podprejo, da bi čim bolj prispevali k zlomu nacistične Nemčije. Tako je že septembra 1941 bil v Jugoslavijo poslan prvi pripadnik (Bill Hudson) obveščevalno-diverzantske organizacije SOE, ki je potrdil obstoj obeh gibanj in tudi to, da je med njima že prišlo do konflikta oziroma nasprotovanj, kar je 2. novembra istega leta uradno prešlo v državljansko vojno. 20. novembra je Hudson po četniških radijskih postajah sporočil, da je Mihailović bolj sposoben kot Tito, a so partizani močnejši, zato Mihailovič načrtuje likvidacijo partizanov s pomočjo britanske oborožitve, nato pa se bo obrnil proti Nemcem. V nadaljevanju poglavja avtor opiše naslednje misije SOE, ki so prišle v Jugoslavijo, in tudi napore Britancev za združitev vseh jugoslovanskih odporniških gibanj v skupen boj proti okupatorjem.

4Tretje poglavje opisuje spremembo britanske podpore v Jugoslaviji. Britanci so sprva podpirali četniško gibanje kot uradno priznan del jugoslovanske vlade v izgnanstvu, nato pa so leta 1943 začeli podpirati partizane pod vodstvom komunistične partije, ki je nasprotovala monarhiji. Posledično so se razvile številne teorije zarote, zakaj je prišlo do tega, skupaj z vlogo komunističnih vohunov znotraj britanskih obveščevalno-varnostnih služb (primarno MI5 in MI6). Predstavljen je James Klugmann, ki je v medvojnem obdobju začel sodelovati s sovjetskim NKVD in je med drugo svetovno vojno postal častnik SOE, nameščen v Egiptu, od koder so pokrivali tudi delovanje na Balkanu. Na koncu poglavja avtor zaključi, da Klugmann ni mogel vplivati na spremembo britanske strategije v Jugoslaviji, saj so odločitve glede tega sprejemali na višjih ravneh.

5Naslednje poglavje razkriva vir, na podlagi katerega je dejansko prišlo do spremembe strategije, in sicer Bletchley Park, kjer je potekalo dešifriranje prestreženih nemških radijskih sporočil (v sklopu operacije ULTRA oz. Enigma, Boniface). S pomočjo teh sporočil so Britanci ugotovili, da partizani povzročajo več škode okupatorjem kot četniki in da četniki aktivno sodelujejo z okupatorji in kolaboracionistično srbsko vlado, kar je vplivalo na spremembo strategije na Balkanu.

6Peto poglavje je namenjeno predstavitvi delovanja MI3 oziroma sekcije MI3(b), ki je bila posvečena zbiranju vseh obveščevalnih podatkov, ki so prihajali z Balkana. Avtor v tem poglavju tudi razjasni, da so bila poročila operativcev SOE omejena, medtem ko so s preučevanjem dešifriranih sporočil pridobili bolj celovit vpogled na dogajanje v Jugoslaviji. Tako je lahko MI3(b) ugotovila spremembe četniškega delovanja v letu 1942, ko so v začetku leta še napadali okupatorjeve sile, a kmalu začeli usmerjati vse svoje moči v boj proti partizanom. Njihovo pasivnost proti okupatorju so potrdila tudi nemška sporočila, ki so označevala partizane za poglavitne nasprotnike in razkrivala, da četniške enote aktivno sodelujejo z okupatorjem v boju proti partizanom. Britanci so uspeh partizanskega gibanja pripisali Titovi odločitvi za sodelovanje med Srbi in Hrvati (ne glede na politična nasprotovanja), medtem ko Mihailović kot srbski nacionalist ni naredil ničesar na tem področju. Z načrtovano invazijo na Italijo so zavezniki potrebovali močno odporniško gibanje na Balkanu, ki bo nase vezalo več nemških divizij, ki bi drugače delovale proti zavezniškim invazijskim silam v Italiji.

7Šesto poglavje je usmerjeno v raziskovanje Mihailovićeve odločitve iz februarja 1943, ko je izjavil, da so njegovi poglavitni nasprotniki partizani, ustaši, muslimani in Hrvati, da so njegovi poglavitni podporniki Italijani ter da posledično ne potrebuje pomoči zahodnih demokracij. Njegova izjava je šokirala tudi jugoslovansko vlado v izgnanstvu in kralja Petra, ki niso mogli več odločno kot prej podpirati Mihailovića. To je bil tudi eden izmed ključnih dogodkov, ki so prispevali k spremembi britanske strategije na Balkanu. K pojasnitvi dogodkov na terenu so odločilno prispevale nove misije SOE v različne jugoslovanske predele, kjer so denimo avgusta 1943 ugotovili, da so četniki naravnani bolj »profašistično kot prozavezniško«. Poglavje v nadaljevanju analizira, kako se je začela spreminjati britanska strategija, tudi po tem, ko je Mihailović zavrnil britanske pozive k spremembi lastne strategije in opustitvi kolaboracije.

8Sledi poglavje, ki se osredotoča na delovanje dveh britanskih častnikov (Billa Deakina in Billa Stuarta), ki sta bila maja 1943 poslana k partizanskemu vrhovnemu poveljstvu (v sklopu misije Typical) in sta s svojimi pričevanji o partizanskih bojih z okupatorjem tudi pripomogla k britanski izključni podpori partizanskega gibanja.

9Osmo poglavje opisuje delovanje Churchillovega osebnega poslanca k Titu, brigadirja Fitzroyja Macleana, ki je v Jugoslaviji pristal septembra 1943. Macleana niso poslali v Jugoslavijo z namenom zbiranja obveščevalnih podatkov, kot so to počele predhodne britanske misije, ampak izboljšanja organizacije (partizanskih in zavezniških) operacij na Balkanu in s tem povzročitve večje škode nemškim in kolaboracionističnim silam. Hkrati pa je za Churchilla moral dokončno potrditi dejansko stanje državljanske vojne in protiokupacijskega delovanja v Jugoslaviji. Maclean je v Združeno kraljestvo posredoval sporočilo, da Mihailović ne predstavlja nikakršne vojaške vrednosti za zaveznike, ampak je postal tudi obseden z bojem proti komunističnim partizanom do te mere, da sodeluje z okupatorjem in kolaboracionisti.

10Naslednje poglavje predstavi delovanje ameriških predstavnikov (v sklopu organizacije OSS, predhodnice današnje CIE) v Jugoslaviji, ki so tudi prispevali k razjasnitvi situacije, in sicer primarno majorja Linna »Slima« Farisha. Poglavje za tem predstavlja delovanje drugega ameriškega častnika, podpolkovnika Alberta Seitza.

11Enajsto poglavje je posvečeno analizi Ivana Šubašića, ki ga je OSS med vojno podpirala kot političnega vodjo za jugoslovansko prihodnost. Od nekdanjega hrvaškega bana in predsednika vlade jugoslovanske vlade v izgnanstvu so pričakovali, da bo na zavezniško stran pridobil vojsko NDH in srbsko kolaboracionistično vlado. A ta ameriški projekt je dokončno propadel januarja 1945 zaradi razvoja vojne v Jugoslaviji, primarno zaradi prisotnosti sovjetskih sil.

12Dvanajsto poglavje prikazuje dogodke, povezane z britansko odločitvijo v februarju 1944, da se dokončno prekine sodelovanje z Mihailovićem in se popolnoma podpre Tita. Avtor na koncu zaključi, da je bila odločitev zahodnih zaveznikov glede podpore Titu na koncu pravilna.

13Predstavljena knjiga analizira britanske in tudi ameriške strateške odločitve glede podpore četniškemu in partizanskemu gibanju v Jugoslaviji, ki niso temeljile na komunistični infiltraciji zavezniških obrambno-varnostnih služb, kot trdijo različne teorije zarote, ampak na dejanski situaciji na tleh, kjer so partizani povzročali večjo škodo okupatorju kot četniki in so bili na koncu posledično tudi bolj koristni za zavezniški napor glede zmage v drugi svetovni vojni.