1Ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne na Slovenskem je celjski Muzej novejše zgodovine izdal knjigo, delo zgodovinarja Aleša Marđetka, o zgodovini knežjega mesta med nemško okupacijo v letih 1941–1945. Marđetko je leta 2019 doktoriral z isto temo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

2Medtem ko je večina slovenskega zgodovinopisja o drugi svetovni vojni usmerjena na raziskovanje narodnoosvobodilnega gibanja (in v manjši meri protirevolucionarnega tabora ter okupatorjev), je bera znanstvenih del o usodi slovenskih naselij med okupacijo (nemškega, italijanskega, madžarskega in hrvaškega okupatorja) zelo skromna. Tako da je pohvalno, da je Celje, ki je imelo med drugo svetovno vojno večjo vlogo kot Maribor, dobilo tudi lastno delo.

3Po uvodnih besedah direktorja muzeja Tončka Kregarja in avtorjevem uvodu sledi drugo poglavje, ki je posvečeno slovensko-nemškim odnosom pred drugo svetovno vojno. Avtor predstavi stanje nemške manjšine v Celju in delovanje nekaterih njenih članov v prid nacističnega režima; tj. vohunjenje za tretji rajh. Kot protiutež temu delovanju so tudi Slovenci začeli delovati proti nacistom, tudi pod okriljem britanske obveščevalne službe.

4V tretjem poglavju je na kratko predstavljeno dogajanje v Kraljevini Jugoslaviji tik pred aprilsko vojno, ki je nato (z ozirom na celjsko območje) predstavljena v naslednjem poglavju. Nemška okupacija Celja se je začela 11. aprila 1941 z vkorakanjem nemške 1. gorske divizije, ki je na začetku (za krajši čas) predstavljala tudi vojaško garnizijo. Med samo vojno so nato v Celju bile nameščene druge, manjše nemške enote. Poleg vojaške garnizije so Nemci vzpostavili še civilno upravo, ki je posegla v vse sfere javnega in zasebnega življenja, skupaj z represivnimi organi.

5Nacistične organizacije, ki so bile aktivne v Celju, so predstavljene v petem poglavju: Štajerska domovinska zveza (skupaj s paravojaško formacijo Wehrmannschaft), Nemška mladina in Zveza nemških deklet. V tem poglavju avtor predstavi vlogo žensk med okupacijo (razni gospodinjski tečaji, oskrbovanje ranjenih vojakov v lokalnih bolnišnicah) in tudi članstvo v nacistični stranki, ki med vojno na slovenskem ozemlju ni bila formalno ustanovljena.

6Tudi Celje je bilo podvrženo različnim raznarodovalnim in ponemčevalnim ukrepom: od preimenovanja naselbinskih imen, izvajanja rasnega in političnega pregleda prebivalstva, aretacije in izgona Celjanov, pobijanja pacientov v novoceljski umobolnici do ukinitve slovenskih društev in organizacij. Med prebivalstvom so začeli ponujati obiskovanje tečajev nemščine oziroma zahtevati njihovo obiskovanje, hkrati pa so začeli podeljevati nemško državljanstvo; večina prebivalstva je bila seveda državljanov »na preklic«. Kljub temu da niso bili polnopravni nemški državljani, pa so Celjani morali odslužiti vojaški rok v oboroženih silah tretjega rajha (skupaj z Waffen-SS), s čimer so se v nemški uniformi borili po vsej Evropi, Aziji in Afriki.

7Sedmo poglavje je posvečeno pregledu okupatorjevih ukrepov na področju financ, davkov in zavarovalniške dejavnosti, pri čemer je bilo veliko prebivalcev in ustanov podvrženih zaplembam premoženja. V naslednjem poglavju je predstavljena industrija, ki se je v Celju razvila oziroma povečala v korist nemških vojnih naporov. Najbolj pomembna je bila tovarna emajlirane posode v lasti Nemca Maxa Westna, kjer so med vojno poleg izdelovanja posode začeli popravljati tudi poškodovana vojaška letala in izdelovati različne (pol)izdelke: oklepne plošče, stabilizatorje za bombe, ohišja za morske mine, zaboje za municijo, čutarice, porcije itd.

8Bolj kot (težka) industrija pa je bila za nemški rajh pomembna kmetijska dejavnost. Takoj na začetku okupacije so Nemci začeli vlagati v kmetijstvo (razdolžitev, obnova kmetijskih gospodarstev, nakup opreme, sredstev in živine) z namenom povečanja proizvodnje in s tem samooskrbe med vojno. Deseto poglavje se ukvarja s preskrbo prebivalstva s hrano in drugimi potrebščinami, ki so bile med vojno na voljo »na karte«. Kot ugotavlja avtor, je Celjane »poleg nasilja okupatorja pestilo tudi pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin«.

9V življenje Celja je posegla tudi nacistična propaganda, predvsem po delovanju Štajerske domovinske zveze in z njo povezanih (pod)organizacij. V dvanajstem poglavju je predstavljen nemški pravosodni sistem, nato pa še šolstvo, zdravstvo in versko življenje. Posebej je v šestnajstem poglavju predstavljeno kulturno življenje v Celju z delovanjem celjskega muzeja, ljudske knjižnice, glasbenih, gledaliških in kinematografskih prireditev. V nadaljevanju je predstavljena vloga športa, predvsem z (novoustanovljenimi) nemškimi športnimi klubi, ki so delovali na področju nogometa, rokometa, namiznega tenisa, plavanja, atletike, telovadbe in gimnastike. Avtor poudari vlogo športa pri indoktrinaciji mladine, pa tudi pri njeni pripravi za vojaške napore. Sledi krajše poglavje o nemškem vojaškem pokopališču, znanem tudi kot »gaj junakov«.

10Devetnajsto poglavje je pregled pomena Celja za okupatorja med drugo svetovno vojno kot drugega največjega mesta na območju Spodnje Štajerske, hkrati pa so ga imeli za »starodavno nemško mesto in najjužnejšo trdnjavo nemške države na reki Savinji«. Poleg prebivalstva je Celje imelo pomembno vlogo v sistemu vojne industrije kot transportno vozlišče in središče za izvajanje raznarodovalnih ukrepov v širši okolici.

11A okupatorjevi ukrepi so povzročili upor lokalnega prebivalstva, ki je predstavljen v dvajsetem poglavju. Sprva je predstavljeno delovanje komunistične partije, nato Osvobodilne fronte in s tem partizanov. Avtor analizira partizansko delovanje v mestu in na podeželju ter nemške ukrepe za zatrtje narodnoosvobodilnega gibanja: aretacije, deportacije, streljanja talcev, ukradene otroke. V zadnjem delu vojne je nemški okupator na Slovenskem organiziral tudi Volkssturm, v katerega so bili vključeni moški med 16. in 60. letom, s katerimi so ustanovili polk. Na koncu poglavja je predstavljena osvoboditev več kot devetdesetih zapornikov iz zapora Stari pisker, ki se je zgodila v noči na 15. december 1944.

12Celje pa je bilo med vojno podvrženo tudi zavezniškim letalskim napadom in nemškim protiukrepom, ki so predstavljeni v enaindvajsetem poglavju. Zadnji meseci vojne in osvoboditev Celja, ki se je zgodila 9. maja 1945, so analizirani v naslednjem poglavju.

13Sledi poglavje o posledicah vojne v Celju. Med vojno je umrlo 1.637 Celjanov, kar predstavlja višjo vrednost od povprečja celotne Spodnje Štajerske. Pri tem avtor ugotavlja, »da je bilo največ civilnih žrtev posledica povojnega obračunavanja«; civilisti so tako predstavljali slabo polovico vseh umrlih. V Celju je bilo od 2.200 zgradb poškodovanih ali porušenih kar 521 ali slaba četrtina. Štiriindvajseto poglavje zajema povojno dogajanje: od preganjanja celjskih Nemcev (izselitev, likvidacije, zaplembe premoženja), sodnih procesov, taborišča Teharje do povojnih izvensodnih pobojev. Zadnje podpoglavje je namenjeno otrokom s Petrička, ki so bili odvzeti staršem v taborišču Teharje.

14Ponekod bi bralci, še posebej tisti z manj podrobnim znanjem obravnavane zgodovine in tematike, potrebovali nekoliko obširnejše razlage terminologije, ustanov in enot, ki so omenjene v besedilu. Prav tako je občasno problematično prevajanje določenih izrazov s področja vojaške terminologije, kar pa je razumljivo glede (ne)standardizacije teh pojmov v slovenskem zgodovinopisju.

15Kljub temu pa obravnavana publikacija prinaša celovit pregled Celja in meščanov med drugo svetovno vojno, z vidika političnega, vojaškega in družbenega življenja. Oris dogodkov je dopolnjen tudi s pregledom dogodkov v Celju neposredno pred drugo svetovno vojno in po njej, kar omogoča zaokroženo in celovito seznanitev z zgodovino mesta. Pričujoča publikacija trenutno predstavlja eno redkih del, ki tako obsežno in podrobno obravnavajo dogodke druge svetovne vojne na lokalni ravni, zato si zasluži prostor v knjižnici vsakega, ki preučuje to obdobje ali območje.