1Knjiga Mojce Šorn razkriva organizacijo preskrbe z osnovnimi živili in dobrinami ter življenjske razmere v obdobju prve svetovne vojne v Ljubljani, še prav posebno pozornost pa nameni doživljanju ljudi. O prvi svetovni vojni je bilo sicer veliko napisanega, a ne z vidika doživljanja civilnega prebivalstva, predvsem pa ne s takšnim metodološkim poudarkom na afektivni družbeni izkušnji. Pomen pričujoče študije vidim prav v avtoričinem spretnem razbiranju občutij ljudi, v poglabljanju v njihove stiske, ki so bile neposredno povezane s konkretnimi materialnimi in družbenimi razmerami.

2Knjiga temelji na analizi bogatega in pestrega spektra raznolikih virov in literature; arhivskih in časopisnih virov, korespondence ljudi, dnevniških zapisov in znanstvenih ter strokovnih člankov domačih in tujih avtoric ter avtorjev. Uporaba tega gradiva je pomembna, saj nam avtorica z njim ponuja primerjalno perspektivo. Mojca Šorn odzivov in doživljanj ljudi v Ljubljani ne obravnava ločeno ali izolirano od dogajanja v osrednji Evropi. Mikroštudijo umesti v širši makrozgodovinski politični in gospodarski prostor. Na podlagi analize dnevniških zapisov, korespondence in časopisnih člankov pa spretno interpretira doživljanja ljudi, spreminjajoče se odnose in razmerja med njimi, ritme njihovih vsakdanjikov pa tudi odnose (ne)zaupanja prebivalstva do oblasti. Prebivalstva v Ljubljani ne obravnava homogeno, osredotoči se na različne družbene skupine, še posebej poudari vlogo in doživljanja žensk ter opozori na številne neenakosti, ki so jih izredne razmere še poglobile.

3Avtorica je pri analizi gradiva za študij pomanjkanja in lakote izhajala iz dveh teoretičnih izhodišč. Prvič, razlikovala je med lakoto in pomanjkanjem. Lakoto je definirala po irskem zgodovinarju Cormacu Ó Grádu kot pomanjkanje živil, ki je bilo neposredno povezano z nižanjem kupne moči, večjo umrljivostjo in obolenji. Drugič, pomanjkanje in lakoto je obravnavala v strukturni pogojenosti, ne torej toliko posledici naravnih okoliščin, temveč političnih in družbenih razmer ter odnosov. Knjiga pokaže, da Avstrija ni bila pripravljena na daljšo vojno. Na začetku je bila osredotočena na preskrbo za vojsko in je zanemarila civilno prebivalstvo, hkrati pa je predvidevala, da bo vojna kratkotrajna. Pomanjkanje so spremljali draginja, prekupčevanja in izkoriščanja. Poskus centraliziranega upravljanja in organizacije najosnovnejših živil je imel namen zagotoviti prehrano in hkrati nadzirati višanje cen. A kot pokaže avtorica, represivni birokratski sistem ni bil učinkovit. Množil je predpise in ukrepe, prav tako nastajanje različnih odsekov, ki so delovali togo, bili odmaknjeni od stvarnosti, niso se prilagajali razmeram. Zaupanje ljudi v predpise, ukrepe in oblast je padalo, večal se je odpor do vojne.

4Prvi del knjige je kronološko razdeljen, drugi pa zastavljen problemsko in tematsko. Leta 1914 je v Ljubljani živelo 50.000 ljudi. Preskrba Ljubljane z zelenjavo, sadjem, mlekom in moko je bila odvisna od zaledja. Ljubljančani so začeli pasove stiskati že pred letom 1914. V Ljubljani je bilo čutiti strah zaradi vojne med Turčijo in Italijo ter na Balkanu. Že takrat so se ljudje spopadali s slabimi razmerami v preskrbi.

5Do pomanjkanja bele moke je prišlo konec leta 1914. Avstrija ni bila žitna dežela in je žito uvažala. Preglavice so ji povzročale izvozne prepovedi in zapora antantnih sil. Prve karte za hrano so na Dunaju uvedli aprila 1915, kmalu so sledile nakaznice za druga živila. Na papirju določene vrednosti dodeljenih dnevnih količin ali kalorij racioniranih živil so padle od 2500 kalorij (za odraslega moškega) na 830,9 kalorije dnevno ob koncu vojne (na Dunaju). A vendar tudi skromne količine racioniranih živil ni nihče jamčil.

6Uredbi za preskrbo s kruhom so tudi v Ljubljani sledile uredbe v zvezi z mlekom, jajci, mesom, mastjo, krompirjem in sladkorjem. Pred trgovinami so se vile vrste, a večurno čakanje ni bilo zagotovilo, da bodo ljudje prišli do živil. Pomanjkanje so poglabljale stiske ljudi, večali so se nestrpnost, prerivanje med čakajočimi, zmerjanje in poškodbe. Ljudje so tožili nad slabo organizacijo in neredom.

7Prebivalci so se borili s pomanjkanjem in draginjo že v začetku leta 1915. Takrat so bili lakoti izpostavljeni predvsem finančno šibkejši, brezposelni, upokojenci, delavci, študenti, nižji uradniki in nameščenci. A kmalu se je pomanjkanje selilo tudi v premožnejše domove, zarezalo je v samo podobo mesta. Pred trgovinami so se vile dolge vrste, na vratih trgovin so viseli napisi o pomanjkanju živil, večalo se je beraštvo. Mestne oblasti so poskušale težave reševati tudi z ustanavljanjem vojnih vrtov in njiv, kasneje vojne kuhinje.

8Avtorica ugotavlja, da je bil ton komunikacije oblasti in časopisja v letu 1914 še umirjen in relativno suhoparen, saj je prevladalo prepričanje, da bo vojna kratkotrajna. Tudi naslednje leto so ljudje vojno sprejemali še precej stoično, čeprav je bila Ljubljana od soške fronte odmaknjena zgolj 100 km in so številni trpeli pomanjkanje. Leta 1916 pa je prišlo do večjega odpora proti vojni, pomanjkanje in lakota sta že močneje zarezala v ljudi, razmere je otežila ostra zima (1916/17). Ljudem je poleg hrane in kurjave zmanjkovalo potrpljenja, volje, energije in zdravja. Leta 1918 državi ni uspelo zagotoviti osnovnih živil. Vedno več je bilo nespoštovanja odredb, izigravanja oblasti, glasnejši so bili protesti, postajali so bolj srditi, ne zgolj v Ljubljani, ampak tudi po drugih mestih.

9Avtorica pokaže, da je bila preskrba ljudi močno odvisna od lastne iznajdljivosti in samooskrbe. A možnosti za samooskrbo je bilo v mestu malo, odvisno je bilo od podeželja, kar je vzpostavljalo posebna razmerja in odnose med ljudmi iz različnih okolij. Ob tem so se večali tudi pritiski na mestno oblast, naj ne preganja tihotapstva oz. t. i. nahrbtništva, kot so poimenovali tihotapljenje dobrin s podeželja v mesta za družinske potrebe. Ko je vojna izčrpala še podeželje, je bilo mogoče živeti v glavnem samo še od črnega trga. A cene na črnem trgu so bile znatno višje od uradnih. Takrat so celo nekateri predstavniki mestnih oblasti odprto podpirali tihotapsko trgovino (v kolikor je podpirala domačo oskrbo), saj je le to omogočalo preživetje ljudi.

10Spreminjal se je tudi odnos ljudi do oblasti (mestne in monarhične). Naraščajoče število odredb in ukrepov je poglabljalo nezaupanje, glasnejši je bil odpor proti vojni. Ob tem so postali napeti tudi odnosi med Dunajem in Ljubljano. Avtorica prikaže, da so imele mestne oblasti več posluha za tegobe prebivalk in prebivalcev v Ljubljani, Dunaj pa ni bil pripravljen popustiti, z birokracijo in centralizacijo je dušil lokalne iniciative.

11Ljudje so hirali zaradi lakote, nekakovostnega vnosa živil, psihičnih pritiskov, travmatičnih izkušenj, strahu in negotovosti pa tudi razburjenja zaradi vedno novih predpisov in ukrepov. »Ne moremo ozdraveti,« so zapisali v Ilustriranem glasniku leta 1918, »se umiriti, kajti vedno nove, posebno umne odredbe nas vsak čas razburjajo in tako /…/ postajamo nezmožni bodisi za dušno ali telesno delo.« (str. 207)

12Med boleznimi so prevladovale pljučne bolezni (predvsem tuberkuloza), ki sta jih spodbujala pomanjkanje hrane in telesna oslabelost. Vojna je pustila pečat tudi na telesih ljudi, predvsem odraščajočih otrok. Nekateri so poskušali otroke rešiti tako, da so jih odpeljali na podeželje. Marici Nadlišek je na primer uspelo najmlajšega sina, ki je bil telesno tako izčrpan, da bi lahko umrl, prepeljati na okrevanje v Varaždin. Tam je kmalu okreval, saj so bile razmere neizmerno boljše kot v Ljubljani.

13Psihofizične posledice so ljudje čutili še več let po koncu vojne. Fizično so oslabeli, pomanjkanje je ostalo, prav tako strah in negotovost. Vojne trgovine in pekarne so na primer oblasti ukinile šele januarja 1921.

14Mojca Šorn je jasno orisala občutja negotovosti, strahu in obupa v Ljubljani. Hudomušni komentarji ter vici, ki so jih objavljali časopisi, so vzpostavljali prostor za artikulacijo in kanalizacijo teh čustev. Avtorica pa je pri takšnih afektivnih orisih pazila, da ljudi ni reducirala na pasivne žrtve vojnih razmer, pokazala je njihovo vzdržljivost in prilagodljivost. V ospredju so bile predvsem ženske, matere in gospodinje, ki so jih oblasti med vojno še posebej nagovarjale. Ženske so uvajale nove recepte, se učile novih načinov shranjevanja in konzerviranja hrane. Marsikdaj so obupano iskale načine, kako nahraniti otroke. Avtorica je ujela pretresljive stiske mater, ki otrok niso mogle nahraniti. Tragični kriki žensk, ki so ostajali več mesecev in let neslišani, so se spomladi 1918 artikulirali v glasni protestni zahtevi, naj županstvo zagotovi hrano za njihove sestradane otroke.

15Vojna je spreminjala življenjske ritme, odnose, vloge, prehranjevalne in bivalne navade. Ta vidik – kako so se ljudje navajali na spremenjene življenjske razmere in kako so uvajali novosti v vsakdanjik, avtorico še prav posebej zanima. Razvoj novih strategij preživetja sicer kaže veliko mero ustvarjalnosti ljudi. A hkrati je lakota zaostrila odnose med njimi in poglobila družbene neenakosti. Sčasoma je v vojnem obdobju izginila empatija do sočloveka, prav tako zaupanje. Vendar pa solidarnost ni popolnoma izginila, prav tako niso usahnile dobrodelne akcije.

16Mojca Šorn je monografijo Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med veliko vojno napisala jasno in prepričljivo, spretno je manevrirala med raznolikimi viri, svoje teze je utemeljila na izredno pestrem izboru gradiva. Njena študija je tudi teoretsko podkovana. Knjiga ni pomembna le za zgodovinsko strokovno javnost, temveč tudi za vse druge, ki jih zanima življenje v Ljubljani, doživljanje vojnega obdobja v mestu ali (samo)organizacija preskrbe v izrednih razmerah. S knjigo nas avtorica opozarja, da je za poglobljeno razumevanje družbenih izkušenj pomembno pozornost posvetiti afektivnemu doživljanju ljudi.

17Izkušnje prve svetovne vojne so vplivale na to, da so se nekatere države začele v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja v strahu pred novo vojno organizirano pripravljati na izredne razmere. Tudi v Jugoslaviji je bila posebna skrb usmerjena v preskrbo prebivalstva. A kljub temu so bile razmere preskrbe med drugo svetovno vojno podobne tistim med prvo svetovno vojno, kot je to dokazala predhodna knjiga Mojce Šorn, ki je prav tako izšla v zbirki Inštituta za novejšo zgodovino leta 2007.